Ženskost, ženske in njihova vloga

»Oženi se, če hočeš dolgo živeti« je naslov članka anonimnega avtorja iz leta 1926, objavljenega v Ljubljanskem narodnem dnevniku in zelo dobro ponazori miselnost druge polovice 19. stoletja in začetka 20. stoletja. Glavni vlogi in nalogi ženske sta bili namreč poroka in materinstvo. Dekleta so se morala že v mladosti učiti in pridobiti kreposti za dobro izpolnjevanje svojih nalog. Tako avtor J. J. v članku z naslovom Od izreje ženske mladosti, iz leta 1861, opisuje, kakšne kvalitete mora imeti dekle. Avtor zapiše, da mora biti življenje ženske in gospodinje kot studenec, ki mirno teče po livadah in napaja travnike in polja ter širi svojo rodovitnost. Deklice se morajo zgodaj naučiti delavnosti, marljivosti ter ponižnosti in tako »ne bilo bi tolikanj revščine, zlasti po mestih, ko bi se bile ženske pridnosti in delavnosti navadile, in mnogim hudobijam in pregreham bi bila pot zaperta.« (J.J. 1861, 113).

Družinsko okolje 19. stoletja je bilo hierarhično urejeno. Glavno vlogo in besedo je imel mož – oče, ki je tudi materialno preskrbel družino, žena in otroci pa so morali izkazovati njegovemu položaju ter moči poglavarja primerno ponižnost in podrejenost (Verginella 2006, 531). Poleg ponižnosti pa sta bili zelo pomembni lastnosti dobre žene še marljivost in hvaležnost, saj je po poroki za ženo skrbel mož, kakor so prej zanjo skrbeli starši (Mihurko Poniž 2009, 59).

Vesna Leskošek zapiše, da je Ivanka Anžič ugotovila, da se za opise žensk najpogosteje zasledijo naslednji pridevniki: kratka pamet, naivnost, klepetavost, hinavščina, nečimrnost (Leskošek 2002, 191).

Gizela Belinger Ferjančič, slovenska urednica in publicistka ter avtorica mnogih člankov in samostojnih del, je pod psevdonimom Gizela Majeva v časopisu Ženski svet leta 1927 objavila članek Žena in zakon. Prvi del članka je namenjen slavospevom ženskega gibanja, ženske vstaje in borbe za svoje pravice, v drugem delu pa se to popolnoma obrne.

Avtorica v drugem delu začne pisati o zakonu. V tem delu je njeno mnenje o zakonu še vedno zelo konservativno in poudarja vrednote, ki so jih poudarjali že njeni katoliški, pa

tudi liberalni predhodniki, saj zagovarja tradicionalno obliko zakona in vlogo ženske v njem. Zapiše, da mora ženska v zakon prinesti dobro srce, delavnost, razum in modrost.

To je najlepša in najzanesljivejša dota. Ženska mora biti v zakonu v treh vlogah, v vlogi žene, prijateljice in ljubice, poleg tega pa mora biti še gospodinja in otrokom mati ter vzgojiteljica.

» (…) Žena bodi v skupnem domu gospodinja. Najlažje, kar zahteva zakon od žene, je gospodinjstvo. Da zadosti tej zahtevi, potrebuje praktičnega znanja ter veselja in ljubezni do dela. (…)« (Gizela Majeva 1927, 247).

Alenka Puhar v svojem delu Prvotno besedilo življenja zapiše, da je idealna žena možu pokorna in vdana. Biti mora prijazna, potrpežljiva, obzirna, nežna, pretkana in »pametno mamljiva« (Puhar 1982, 108).

Marta Verginella v svojem delu Ženska obrobja: vpis žensk v zgodovino Slovencev zapiše, da so se ženske že od antike naprej v zgodovini prikazane v večini primerov kot matere, žene ali hčere. Njihov položaj in ravnanje sta določala njihovo razmerje z moškimi.

Moški, ki so imeli v njihovem življenju glavno besedo, so bili lahko z žensko v različnih razmerjih: očetje, možje, bratje, sinovi, tasti, svaki … (Verginella 2006, 8). Poudarjali so razdelitev na telo in um, kar je imelo na ženske še posebej velik vpliv. Moškim so pripisovali pamet, razum, mišljenje, racionalnost, sposobnost razmišljanja, izobraževanja in sprejemanja odločitev. Ženske pa so bile čutne, čustvene, iracionalne, telesne. Ta razdelitev je ženske postavila v podrejen položaj, saj sta bila vsa moč in odločanje v moških rokah (Leskošek 2002, 34).

Podoben je tudi zapis, ki so ga v Novicah objavili leta 1853. Tudi v tem zapisu avtor žensko in moškega razdelil na 2 pola – razum in srce. Avtor zapiše:

»Mož je glava, žena serce; v njem razum, v njej čustvo biva. Mož se z overami, s protivnostmi bojuje, žena prenaša žalosti in prenaša skerbi; on je hraber, oster, ona čutljiva, ljubezniva in mila deležnica vsega dobrega, pa tudi vsih nadlog na različnih potih življenja. In tako oba spola v ljubezni vodita človeštvo k vedno višjej popolnosti.

Mož se trudi v zunanjem svetu, njegova opravila so težavna, občinstvo je cilj njegovega prizadevanja, on skerbi za domovino, za narod, za svet. Žena marljivo oskerbuje domača opravila; s petelinovim petjem vstane in se skerbno suče do pozne noči, da celo hišo lepo

vredi.« (Leskošek 2002, 145). Moški je po taki delitvi razumen, pogumen, grob in aktiven, ženska pa je mila, nežna, boječa in tako v pasivni vlogi (Leskošek 2002, 146).

Na osnovi ženske neenakosti, manjvrednosti in inferiornosti se je razvil tako imenovan patrialinearni red. Naloga žensk v tem redu je bila predvsem skrb za zagotavljanje potomcev in tako nadaljevanje rodu. Ženske so morale od moških prevzeti ime, dobrine in ugled. Po poroki so glavno besedo v hiši prevzeli moški. Ni bilo važno, ali se je po poroki žena preselila na možev dom ali obratno, beseda je vedno pripadala moškemu (Verginella 2006, 8). To verjetno izhaja tudi iz prepričanja, da ženskam, »razumsko šibkim bitjem«, beseda ne pripada. To prepričanje so širile in zagovarjale tudi krščanske oblasti in tako utemeljevale preprečevanje kakršne koli ženske osvoboditve izpod moške oblasti in nadvlade (Verginella 2006, 10).

Ženske so bile v vseh ozirih podrejene in manjvredne, manj sposobne kot moški. Prav takšen pa je tudi položaj ženske v družini in zakonu. Delo in javno udejstvovanje naj bi bila domena moških, dom in gospodinjstvo pa naj bi bila skrb ženske. Tako zapiše avtorica dela Ženske v evropski zgodovini Gisela Bock in še doda, da naj bi bila ženska hišni angel. Takšno poimenovanje pa prihaja od takrat zelo priljubljene pesmi Coventryja Patmora z naslovom The Angel in the House, ki govori o ženskem dostojanstvu ter njenem poslanstvu žene, matere in gospodinje (Bock 2004, 136). Ženska naj bi hrepenela po domu, »njena duševnost pa se izživi v otrocih« (Leskošek 2002, 195–196).

V Kmetijskih in rokodelskih novicah iz leta 1896 lahko v poglavju, katerega naslov je Ženska vzgoja, preberemo podobno mišljenje, kot so ga imeli številni pisci takratnega časa. Neznani avtor je v članku povzel in komentiral serijo člankov Ženska vzgoja, ki je izhajal v časopisu Učiteljski tovariš, avtor pa je bil Josip Ciperle. Neznani avtor v povzetku članka piše, da je namen in glavno poslanstvo ženske postati mati in gospodinja.

Vsak, ki pa bi želel iz ženske narediti nekaj več, vsaka ženska, ki bi si želela nekaj več, goljufa sebe, ženstvo in po avtorjevih besedah pravi napredek ženstva (Ženska vzgoja 1896, 206). Zapiše še, da moški žensko spoštuje in je ne tretira kot manjvredno bitje, kot nekateri očitajo, vendar to le do tedaj, ko ženska spoštuje in uresničuje svoje prave lastnosti in poslanstvo, to je seveda biti žena in mati (Ženska vzgoja1896, 207). Avtor članka tudi grobo oceni emancipacijo, češ da je to grda beseda in se je želja po emancipaciji v resnici začela le zaradi pomanjkanja ženinov. Ženske si v resnici ne želijo službe in javnega udejstvovanja, ampak bi se le rade poročile. Avtor kot rešitev tega

in vse bi šlo zopet, kakor bi moralo iti.« (Ženska vzgoja 1896, 207). V zadnjem delu poglavja pa avtor tudi za pomanjkanje ženinov, moških, ki si želijo zakona, obsodi ženske. Te naj bi zaradi prevelikega posvečanja izobraževanju in predmetom, ki za žensko niso potrebni in ji vzamejo preveč časa (matematika, francoščina …), zanemarjale resnično pomemben predmet – gospodinjstvo. »Tako žensko vzeti v zakon, je res prava nesreča moževa. Tacih zakonov je tudi v istini nekaj; in ti zakoni res nimajo nobenega druzega namena, kakor plašiti neoženjene moške od zakonov. Saj ženska, učeča se zgoraj navedenih predmetov, odtuja se vedno bolj in bolj svojemu spolu, svojemu poklicu in svoji nežnosti, ter ni na zadnje ne mož ne žena, ne krop ne voda, ampak tako nekaj, kar ni nič.«

(Ženska vzgoja 1896, 207).

Z zgornjim avtorjem se strinja tudi Pavlina Pajk, ki je bila sicer zelo izobražena ženska, pisateljica in pesnica. V svojem članku, kjer se ukvarja z ženskim vprašanjem, je zapisala, da meni, da je za ženske potrebna vzgoja srca in ne razuma. Meni, da je edini pravi poklic za žensko biti žena, mati in gospodinja. Deklice naj bi se učile stvari, ki bi izboljšale družinsko življenje. Izobraževanje drugih predmetov bi dekleta in ženske namreč obremenjevalo in služilo le temu, da so se njihovi starši lahko pohvalili z izobraženo hčerko (Leskošek 2002, 41–42). Pajk pa se kot mnogi drugi v tistem času vseeno strinja, da je izobraževanje za ženske pomembno, vendar je nujno potrebno vanj vključiti gospodinjstvo, »ker je prava ženska le tista, ki se ne odpoveduje svojemu poklicu gospodinje.« (Leskošek 2002, 43).

Gospodinjstvo je bilo za žensko in za zakon zelo pomembno. Če je bila ženska dobra gospodinja, je to pomenilo družinsko srečo in zadovoljstvo ter je obdržalo moža doma. O tem, da je bila to zelo pomembna tema, priča tudi dejstvo, da so imele ženske svoj gospodinjski časopis, številne kuharske knjige, gospodinjske tečaje in šole, vse le zato, da bi svoj poklic opravljale čim bolje. Slaba gospodinja je bila namreč kriva za moževo nesrečo in razpad njunega zakona (Leskošek 2002, 222). Ženska glavna naloga je, da svojega moža zadovolji in se tako v njem prebudi hvaležnost, »to pa je neprecenljiv dar, ki ga je prejela žena iz rok Stvarnika.« (Leskošek 2002, 224). Jerica Zemljanova je leta 1923 v reviji Ženski svet napisala članek Dobra gospodinja, v katerem se je posvetila opisu, kakšna naj bi bila ženska, ki je dobra gospodinja, kako in kaj naj opravlja in za kaj vse mora poskrbeti. Avtorica zapiše: »Kakšna pa mora biti gospodinja, da bo znala izvrševati težko nalogo? Pred vsem mora biti dobra kuharica. Pravijo, da dobra kuharica slovi čez devet fara. (…) Druga nič manj važna lastnost dobre gospodinje je snažnost in

redoljubnost. Gospodinja, vajena snage in reda, ima oči po vseh kotih. Vsaka stvar ima določeno mesto, kamor se spravi, kadar se več ne rabi. Kar ne spada v sobo, v kuhinjo, tega redoljubna gospodinja ne trpi v nji. (…) Snažnost in redoljubnost je pa tudi močna vez, ki pridrži moža doma ter mu napravi dom prijeten kraj, kjer se počuti zadovoljnega in srečnega. Ako mož tega ne dobi doma, si poišče kraj, kjer se mu zdi prijetneje in to je gostilna. (…)« (Zemljanova 1923, 15–16).

Avtor prej omenjenega članka v Kmetijskih in rokodelskih novicah v članku nadaljuje in še zapiše, da so za majhno število za zakon primernih moških krive tudi ženske, ki naj bi se začele zaposlovati v službah, ki so bile v prvi vrsti nekdaj namenjene moških. Moški so ostajali brez služb, zaradi česar niso sposobni vzdrževati žene ter družine in se tako ne morejo poročati. Avtor zaključi z mislijo, da je moški ustvarjen za javno življenje, ženska pa za domače in opozori, naj ne pustimo, da se to spremeni in se začnejo vloge menjati.

»Tega menda vendar ne bodemo vpeljali splošno, da bi ženske redile in preživljale svoje može, kakor se že tudi dogaja sem ter tje. To bi bil vendar narobe svet.« (Ženska vzgoja 1896, 207).

To je ponovno primer avtorja, ki kot glavno vlogo žensk vidi njeno služenje domačemu domu, možu in skrbi za potomstvo. Njeno glavno mesto je bilo domače ognjišče, vse kar je od tega odstopalo, pa se je strogo obsojalo in se je smatralo kot neprimerno, nepotrebno in le odstopanje od pričakovanega. Avtor v zaključku tudi zapiše, da bi bila sprememba vnaprej določenih vlog, da je ženska doma gospodinja in mati, moški pa skrbi za družino in je glava družine, napačna in bi prinesla veliko težav.