• Rezultati Niso Bili Najdeni

1 Felicitá (ita.) = sreča (https://sl.pons.com/prevod/italijan%C5%A1%C4%8Dina-sloven%C5%A1%C4%

8. Predstavitev problema raziskave

Aleksandrinstvo je še po številnih letih, ko je v Egipt odšla in se iz njega vrnila zadnja aleksandrinka, tema, ki v ljudeh vzbudi različne občutke, saj imajo o tematiki najrazličnejša mnenja. Kot smo predstavili tudi v prvem, teoretičnem delu magistrskega dela, so aleksandrinke velikokrat opisane kot ženske, ki so doma pustile svoje otroke in odšle po svetu v želji po boljšem življenju, njihove družine pa so ostale v težkih situacijah in krizi.

Resnica je daleč od mita. Aleksandrinke so bile ženske, ki so iz domačih krajev odhajale zaradi težkih situacij in želje po pomoči pri izboljšanju načina preživetja in preskrbi družine. Razlogi za težko situacijo so bili industrializacija, visoki davki, zaostal način kmetovanja in posledice vojne. V takšnih razmerah so ženske, ki so bile prej bolj v ozadju, saj njihova udeležba v javnem prostoru ni bila zaželena, njihov položaj in vloga v zakonu in družini pa precej jasna, stopile naprej in prevzele pobudo ter se lotile reševanja družine in premoženja. Ženskam je bila v zakonu narekovana predvsem podoba nežne, pokorne žene, ki rada skrbi za moža, ga sprejema in predvsem molči. Poleg vloge dobre in ponižne žene pa je bila zelo pomembna ženska vloga tudi materinstvo. Leskošek v svojem delu Zavrnjena tradicija zapiše, da je bilo materinstvo v slovenski družbi do 2. svetovne vojne prvi ženski poklic. Ženska mora temu poklicu dati vso prednost in se mu popolnoma predati, tudi če to zanjo pomeni veliko podreditev oziroma, kot avtorica zapiše, zasužnjenost (Leskošek 2002, 219). Vsako žensko vlogo v javnosti ali služenje denarja in s tem povezano gospodarsko osamosvajanje je družba obsojala. Posledično so bile aleksandrinke, ki so zapustile dom in se odločile za delo v tujini ter odšle služit več kot potreben denar, obsojane in stigmatizirane. Otroci, ki so ostajali doma, so bili predstavljeni kot žrtve takšne vrste migracij, saj naj bi bili prepuščeni sami sebi. Vendar to v veliko primerih ni bilo res. Družine so bile takrat namreč precej drugačne od današnjih, saj je v veliko primerih pod eno streho, kot ena razširjena družina, živelo več generacij. Otroci so bili tako ob odhodu matere prepuščeni oskrbi očeta ter drugih družinskih članov. Največkrat so bili to stari starši, tete in strici, v nekaterih primerih pa tudi drugi člani sorodstva in soseščine.

Prav zaradi številnih stereotipov in stigem, ki so povezani z aleksandrinstvom, želimo z analizo pisem med aleksandrinko Felicito Koglot Peric in njenim možem Francem

Pericem pokazati, kako je družina aleksandrinke resnično funkcionirala in se ob odhodu žene, matere ali hčerke reorganizirala. Preveriti želimo, kako se je v Feličkini družini kazala začrtana vloga žensk, kakšno vlogo je imel mož, kakšni sta bili vlogi očeta in matere ter kakšne odnose sta imela oče in mati z otroki. S posvečanjem hčerki Felicite in Franca bomo poskušali tudi razbrati, kako so otroštvo preživljali otroci v takratnem času, še posebej otroci aleksandrink.

Zasledovali bomo tudi, ali so bile aleksandrinke res tako negativno sprejete v družbi, ali so bile obsojane in zaznamovane.

Poudariti je treba, da na podlagi analize obravnavane družine ne moremo posplošiti načina delovanja družin vseh aleksandrink, ampak gre zgolj za prikaz delovanja točno določene družine aleksandrinke in analizo odnosov v njej.

9. Metoda

9.1 Opis fenomenološke interpretativne metode

Za analizo pisem in korespondence bomo uporabili kvalitativni pristop k raziskovanju.

Odločili smo se za uporabo fenomenološke interpretativne analize. Glavni cilj analize je razumevanje posameznikovega osebnega in družbenega sveta ter njegovo razumevanje in pomen določenih izkušenj zanj (Smith in Osborn 2014, 53). Pomen izkušenj je ključnega pomena interpretativne fenomenološke analize, cilj pa je naše razumevanje vsebine in kompleksnosti določenih izkušenj, posameznih dogodkov in ne posploševanje tega na širšo populacijo. Raziskovalec je pri takšnem pristopu aktivno vključen v raziskavo, saj je on tisti, ki skozi svoje dojemanje in interpretacijo predstavi izkušnjo posameznika (Smith in Osborn 2014, 66). Pri interpretativni fenomenološki analizi je v raziskovanje vključen tudi raziskovalec, saj s svojo pozornostjo in opazovanjem usmerja zbiranje podatkov. Raziskovalec na podlagi svojega predhodnega razumevanja raziskovane vsebine pridobljene podatke interpretira in tako v določeni meri tudi oblikuje pomen oziroma neko izkušnjo (Smith, Flowers in Larkin, 2009).

Ker imajo določeni dogodki za družinske člane lahko drugačen pomen, je pomembno, da preverimo in poslušamo vsakega posameznika, ki je vpleten v fenomen, ki ga raziskujemo. Prav zaradi tega nas bo zanimalo doživljanje Feličke same, njenega moža Franca, njune hčerke Danile, pa tudi širše okolice in njihovo pojmovanje aleksandrinstva.

Pri interpretativnem fenomenološkem pristopu raziskovalca zanima posameznikovo dojemanje določenega pojava ter kako posameznik osmišlja svoj svet. Da bi to raziskovali, postavimo raziskovalna vprašanja, na katera med raziskavo želimo odgovoriti. Vprašanja so postavljena široko in odkrito, saj je njihov namen raziskati področje, ki nas zanima (Smith in Osborn 2014, 55).

Pri tem pristopu uporabljamo majhne raziskovalne vzorce, saj je namen natančno proučiti posamezen primer in ne posploševati ugotovitev. Cilj raziskave je namreč ugotoviti pomen določenega dogodka za posameznika ter njegovo doživljanje ob tem (Smith in Osborn 2014, 55).

V magistrskem delu želimo raziskovati, kako se je Felicita počutila v dani situaciji, kako je svojo migracijo doživljala, s kakšnimi izzivi se je srečevala ter kako so vse to doživljali njeni domači. Ker se bomo opredelili tudi do vloge žensk v takratnem času, bomo zasledovali tudi občutke, ki bodo govorili o tem, ali se je soočala s kakšnimi težavami, kako so odstopanje od teh nekako začrtanih vlog sprejemali in komentirali njeni sovaščani in domači ter kako je seveda vse to doživljala sama. Zanimalo nas bo tudi doživljanje otrok v situaciji migracij, odhoda matere in sprememb, ki so jih doživljali, o čemer Franc v svojih pismih večkrat piše Feliciti. Vse to bomo poskušali povezovati s teoretičnimi predpostavkami v magistrskem delu.

9.2 Postopek raziskave

Natančno bomo prebrali in analizirali vsebino pisem, ki jih bomo razdelili na 2 kategoriji:

pisma, ki jih je pisala Felicita Koglot Peric in pisma, ki jih je napisal Franc Peric. V analizi vsakega pisma bomo zasledovali zapise o otroštvu, doživljanju otrok, starševstvu, negi otroka. Zasledovali bomo zapise, ki bodo govorili o položaju žensk v podeželskem okolju, njihovih vlogah, odnosu ljudi do teh vlog in nalog, odnosu ljudi do odhoda v Egipt, težave, s katerimi so se soočali zaradi odhoda. V pismih bomo opazovali odnos med možem in ženo, s kakšnimi težavami sta se soočala, kakšen odnos sta imela do migracije ter kako je to vplivalo na njun odnos. Zanimive ugotovitve, presenečanja in uvide bomo izpostavili, se natančno poglobili in iz tega poskušali potegniti sklepe. Seveda pa bomo vse podprli s predhodnim raziskovanjem in teorijo.

9.3 Opis korespondence

V korespondenci so pisma, ki bi jih lahko delili na dve kategoriji, obdobje prvega odhoda, ki je trajalo od leta 1921 pa vse do leta 1924, in obdobje drugega odhoda, to je obdobje med letoma 1928 in 1930. V bazi so pisma, ki jih je Franc pošiljal ženi, Felički, kot ji pravi v pismih, in obratno, pisma, ki jih je Felička pošiljala Francu. Med vsemi temi pa tudi pismo, ki ga je Felička poslala sestri Dragici Koglot. Pisma so v večini primerov datirana in na večini je zapisan kraj pošiljatelja. Nekatera imajo tudi kraj naslovnika ali kakšne druge dodatke. Večina pisem je podpisana, podpisu pa so večkrat dodane še opombe, risbe, naslov itd.

Pisma hrani Felicitina vnukinja Neda Rusjan Bric, v letu 2020 pa so bila v študentskem projektu Digitalizacija kulturne dediščine Primork in Notranjk digitalizirana in zbrana v bazi pisem. Pisma so dostopna na spletni strani2, ki je nastala v sklopu omenjenega študentskega projekta.

2 http://sipk-pisma.ung.si/pisma/

10. Rezultati

10.1 Odnos med Feličko in Francem

Iz pisem lahko razberemo, da je bila ljubezen med Feličko in Francem zelo globoka in pristna. Pisma so velikokrat ljubezenska in polna ljubezenskih izpovedi. Franc je Felički v pismu marca leta 1921 zapisal, da jo povsod vidi, jo pogreša in ima občutek, da hodi ves čas z njim. Vsi po vasi ga sprašujejo po njej, ali mu kaj piše. Vse ga spominja in opominja nanjo (Peric 1921).

Ker je ljubezen tako močna, se vsakega pisma zelo razveselita in tako Franc zapiše, da je njeno pismo prebral večkrat in ga ima vedno pri sebi. Obljublja ji, da tudi on čuti veliko ljubezen do nje in ji izpoveduje zvestobo, ki si jo on tako zelo želi. V pismu ob veliki noči leta 1921 še pove, da so pisma edina tolažba, ki jo ima trenutno ob njenem odhodu in mu je tako vsaj malce lažje prestajati osamljenost in pričakati trenutek, ko se vrne in bosta ponovno skupaj. Tako je tudi vsak manko ali izostanek pisma težak ter hitro pripelje do sumov in dvomov. Franc Felički nekaj časa ne piše, zato se ta prestraši in razburi ter Francu zapiše, da sumi, da dvomi vanjo in njeno ljubezen ter je bila skoraj prepričana, da od njega ne bo več glasu. »Ker ako me ljubiš in vedno misliš name mislim da bi me ne napravljal skrbi po nepotrebnem ako ne moreš obširno vsaj par vrstic. Saj se jaz potrudim da ti vsakikrat z istim vaporjem odgovorim. Domišljevala sem si sčim sem se tako Ti pregrešila da nisem vredna več Tvoje ljubezni in nehote sem po tihem pela. Ah kam so šle vse te obljube ki smi jih na uhce štel in kam so šle te blage urce ki si jih pri meni zanočeval. Sicer sama od moje strani imam čisto vest ampak mislila sem da si morda se predrugačil.« (Koglot 1921).

Kljub njuni veliki ljubezni pa se seveda pojavijo tudi težave. Kot smo prej zapisali, je bilo med aleksandrinkami tudi nekaj takšnih primerov, ko so si ženske v Egiptu zaradi različnih razlogov poiskale nove partnerje in začele novo življenje. Zaradi teh primerov se je pojavil mit, da ženske v Egiptu služijo z nečednimi posli, se zabavajo, nekatere pa si ustvarijo novo življenje. Prav zaradi tega je bila zvestoba v partnerskem odnosu aleksandrinke in njenega partnerja/moža zelo pomembna. To lahko beremo tudi v pismih, saj je na več mestih to zapisano.

Franc se je na koncu veliko pisem podpisal z »do konca ti ostanem vedno zvesti tvoj francili« (Peric 1923) oziroma s podobnimi zapisi, kjer je bila poudarjena zvestoba. Prav tako je Franc Feličko velikokrat opominjal, da želi, da mu ostane zvesta oziroma, kot se sam izrazi, želi, da ostane takšna, kot jo je pustil. Tako ji septembra leta 1929 zapiše:

»Moja želja je ob srečnem svidenju se vdobiti ravno tako kot sva se pustila, da bo vest pred naju ter pred Bogom mirna in čista ter da ne bode sum mračil ne tebe i mene ne. No pa saj si tudi ti ednakih idej, ter si tudi ti prepričana da iz tiste strani izvira ključ nesreče v zakonu.« (Koglot 1929).

Prav tako pa tudi Franc Felički v pismu leta 1930 zagotovi, da je srečen, ker ji lahko brez slabe vesti in z mirnim srcem pove, da je takšen, kot ga je zapustila in da si želi ostati tak do njenega prihoda.

Felička mu na to odgovarja, da ji je bila prostost odvzeta, da v Egiptu nima svobode in tako nima priložnosti za nezvestobo in obenem Francu želi in mu privošči svobodo, ki jo ima doma. Takoj za temi željami pa ga opozori, naj sicer uživa, vendar vseeno do določene mere (Koglot 1921).

Felička v pismih večkrat poudari, da kar je daleč od oči, je daleč od srca in tako izrazi nekakšen dvom, da se lahko zaradi oddaljenosti zgodi marsikaj. V pismu iz 1. novembra leta 1921 Felička pove, da jo misel na dragega in ljubljenega doma spodbuja, da ostaja zvesta in si želi vrnitve ter ponovne združitve. Franca sprašuje, ali se tako počuti tudi on.

V pismu pred tem ji je namreč zapisal, da se mu zdi, da ko objame ali se dotakne druge ženske, se počuti, kakor da bi objemal drva. To v Feliciti vzbudi dvom in mu še enkrat poudari, da se sama na nikakršen način ni omadeževala ter upa, da se tudi on ni. Prav tako pa dvomi prevevajo tudi Franca, saj se s podobnimi vprašanji tudi sam ukvarja in Feliciti v nedatiranem pismu zapiše, da ga skrbi, da je ni kateri drugi moški poljubljal. Nadalje pa se ji opravičuje za svoje dvome in ji zagotavlja, da jo ljubi kot pred njenim odhodom.

»Draga!! Oprosti saj kdor ljubi vedno sumi. Vedi da te ljubim vedno z ednako ljubeznijo kot te sem ljubil na kolodvoru ko si odšla ko sem se odtrgal od tebe tako težko kot da bi trgali človeku živemu kožo iz njega. A ne samo na kolodvoru lahko priznavaš da te sem ljubil vedno in kar je glavno zvesto. Tako sem tudi danes pa vedi da rotim in prosim vse kar na svetu sliši da si želim le eno da bi še kdaj bila skupaj jaz in ti da bi ednako eden

kakor drugi nadaljevala nekdanjo ker se mi zdi že cela večnost od kar [nečitljivo] nežno ljubezen.« (nedatirano).

Felička je v letu 1929 ob njenem drugem odhodu Francu poslala svileno ruto z namenom, da ga bo spominjala nanjo in na njeno globoko ljubezen. Poudari tudi, da naj ji zaupa in verjame, da tudi, če se kdaj dolgo ne bi oglasila, ostaja vedno takšna, kot je bila, njena ljubezen ostaja močna in si želi vrnitve domov ter upa, da bo takrat vse bolje (Koglot 1929).

Kljub močni ljubezni pa je takšna oddaljenost in večletna ločenost težka. Pojavljajo se dvomi in skrbi. To lahko preberemo tudi v pismih. V pismu iz leta 1921 Felička Franca povpraša, ali se je njegova ljubezen ohladila, saj ji ne piše več tako ljubezenskih in romantičnih pisem, kot ji jih je poprej. Skrbi jo, da je v letu, ki je minilo, njegova ljubezen opešala (Koglot 1921). Kmalu po tem pismu pa Felička zapiše, da je doba treh let dolga in da se lahko v tem času marsikaj zgodi. Kljub temu pa verjame, da je njuna ljubezen dovolj močna, da se ohrani, dvomi pa, da bo še tako goreča, kot je bila pred odhodom (Koglot 1921).

Kljub vsemu pa se je večkrat zgodilo, da so se pari med odsotnostjo v Egiptu razšli, saj je prišlo do razno raznih težav. Felička je preko govoric izvedela, da se je Franc družil s punco iz bližnje vasi in jo je to zelo razburilo. Franc ji je celotno situacijo v pismu, datiranem na dan 23. 4. 1923, razložil in ji ponovno izpovedal ljubezen ter ji obljubil večno zvestobo. Večkrat se je zgodilo, da so do Feličke prišle vaške govorice in so jo zelo razburile. Leto pred dogodkom, ki smo ga opisali, se je namreč v pismu, ki je bilo naslovljeno na Feličkine domače, jezila glede Franca. Feličkini starši so to pismo dali prebrati tudi Francu, ki se je zelo razburil in jo opozoril, naj vaških govoric ne posluša.

Kot smo zapisali tudi v teoretičnem uvodu, se je namreč po vaseh večkrat govorilo o ženskah, ki so odšle v Egipt in s tem naredilo marsikateri družini in ženski škodo, saj so krožile neresnice. V pismih je Felička večkrat poudarila, da kar je daleč od oči, je daleč od srca in prav tako sta oba v pismih tudi večkrat zapisala, da sta velika razdalja med njima in ločenost zelo težka in boleča. Franc v nedatiranem pismu zapiše, da preklinja Egipt in da lahko vsak fant, katerega punca je odšla na »ono pot po morju«, preklinja in joče. (nedatirano) Razmišlja o tem, da je šlo veliko parov po prihodu ženske domov narazen in da se nikoli niso poročili. Boji se in se sprašuje, ali bosta tudi on in Felička takšna, njuna ločenost ga navdaja s skrbmi in dvomi.

Felička ga v pismu iz konca prvega leta njenega odhoda opominja, če se spominja prisege, ki ji jo je dal, preden je odšla. »Pišeš mi da če boš tudi ti tako nesrečen kakor so bili drugi ki so se veliko let ljubili in se končno niso poročili. Upam da ne. Al se spominjaš zadnjega večera in naše prisege??« (Koglot 1921).

Franc jo v pismu aprila leta 1923 opominja, če se spominja, kolikokrat mu je rekla, da kar oči ne vidijo, srce pozabi, ampak on verjame, da pri njiju ne bo tako in bo njuna ljubezen ostala močna in trdna do konca.

»Draga! ljubezni je dosti vrst in tako se razločujejo edna od druge, kakor kruh in voda.

toraj upam da naša ostane prava in trdna do konca kaj??« (Peric 1923).

Težko mu je, vendar se bodri in spodbuja oba ter upa, da pride dan, ko se bosta ponovno združila in bosta skupaj.

»Morda tudi zame prisije še kedaj oni srečni časi da se zopet znajdem v Vaši družbi pa je že dolgo dolgo vendar čas zelo hitro teče da niti nevem in je že hladna jesen prihaja po dolincah slanca pada čas bo tebi se ženit pa nimaš doma ljubice ali se zmisliš lani ko sva poslušala to pesmico in si rekel kmalu bo veljala tudi meni obžalujem da si tako nesrečen.« (nedatirano).

V njuni zvezi so se pojavljale težave ter dvomi in Felička je zapisala, da razume Franca, da je čakanje na njeno vrnitev težko in bi si želel poroke. Nadaljuje, da upa, da je v vseh letih njunega odnosa spoznal, kako močna in globoka je njuna ljubezen, vendar zapiše, da bi razumela, če bi si on želel česa drugega in ne bi želel več vztrajati v njuni zvezi in čakanju nanjo. Pravi, da tudi, če bi ona dobila drugega partnerja, nikoli ne bi bila resnično srečna, saj se ji zdi nezaslišano in skoraj da greh, nekoga tako dolgo zavajati in ga naposled zapustiti. Doda še, da imata veliko zgledov, ki to potrjujejo.

»Ker greh bi bilo toliko časa te zanašati in trpinčiti in naposled pustiti. Pa saj imamo dovolj zgledov ki nas učijo.« (Koglot 1923).

Franc ji na podoben način zapiše v pismu iz leta 1923, v katerem ji izpoveduje svojo

Franc ji na podoben način zapiše v pismu iz leta 1923, v katerem ji izpoveduje svojo