ALTERNATIVNE OBLIKE ORGANIZIRANJA SKUPNOSTI

Urbanizacija ima široke posledice na življenje revnih ljudi, ki zaradi nje živijo v slabih življenjskih razmerah in degradiranem naravnem okolju (Dominelli, 2012: 44). V urbanem okolju je velik problem tudi gentrifikacija, ki pomeni pretvorbo, revalorizacijo in obnovo industrijskih območij. Njena posledica pa sta hkrati izseljevanje in potiskanje na obrobje revnih ljudi (Pelko, 2013: 5) in podjetij. Revni ljudje si namreč ne morejo več privoščiti bivanja v teh predelih mest, tako jih »nadomestijo« tisti, ki imajo za to dovolj sredstev, lokalne trgovine pa zamenjujejo maloprodajne verige in butiki (DeSena in Krase, 2020: 3).

DeSena in Krase (2020: 4) gentrifikacijo vidita kot skrajno nepravično in pravita, da imajo vsi ljudje enako pravico do življenja v mestu, zaradi česar izpostavljata potrebo po oblikovanju pravične urbane politike. Dominelli (2012: 44) zato razmišlja o možnostih, ki jih imajo socialne delavke znotraj svojih lokalnih okolij za razvijanje vzdržnega razvoja znotraj urbanega življenja. Danes pomanjkanje posebnih kompetenc oziroma znanj ne more biti več razlog za izključevanje posameznih oseb in skupin iz sodelovanja ter vpletenosti v projekte in razlog nepriznavanja njihovega legitimnega glasu (Peeters, Poeck in Vandenabeele, 2016: 85). Dominelli (2012: 38) poudarja, da je ideja o organiziranju na ravni skupnosti brez vmešavanja države dobra. Socialne delavke lahko s skupnostmi razvijajo alternativne načine organizacije ter skrbijo, da že obstoječe prakse, ki temeljijo na izkoriščanju ljudi in naravnega okolja, ne usmerjajo razvoja lokalnih skupnosti. Pri tem morajo biti socialne delavke pozorne na resnične potrebe ljudi ter usklajevanje različnih

33 interesov za delovanje v okviru socialne in okoljske pravičnosti. Zeleno socialno delo s poudarjanjem pomena vključevanja skupnosti v razprave o okoljski krizi omogoča socialnim delavkam celosten pristop k spopadanju z njo (Dominelli, 2012: 103). Pri gradnji vzdržnih urbanih skupnosti gre za to, da se ljudje na podlagi konkretnega konteksta, vprašanj in potreb, ki jih imajo, vključijo v procese odločanja (Peeters, Poeck in Vandenabeele, 2016:

89). Lokalno prebivalstvo nosi pomembno znanje o prostoru, kjer živi (Gómez-Baggethu idr., 2013: 3). Prispeva lahko k izboljšanju ravnanja z naravnim okoljem ter nas usmeri v bolj vzdržno upravljanje z viri, spodbujanje ohranjanja biotske raznovrstnosti in k povečanju prilagoditev in odpornosti na okoljsko krizo (Gómez-Baggethu idr., 2013: 8−9). Dominelli (2012: 56−57) meni, da imajo socialne delavke pomembno vlogo pri spodbujanju lokalnih skupnosti, da sodelujejo, oblikujejo in zahtevajo bolj humane in ekološke alternative razvoja kot tiste, ki jih ponuja neoliberalizem, zato da bi izboljšali kakovost življenja in zagotovili okoljsko pravičnost.

Vključevanje skupnosti je ključnega pomena pri doseganju okoljske in socialne pravičnosti.

Dober primer je škotski otok Eigg, kjer so se ljudje povezali v kolektivno akcijo za doseganje vzdržnega razvoja, ki vključuje potrebe sedanjih in prihodnjih generacij ter naravnega okolja. Sklad za dediščino otoka Eigg je bil leta 1996 ustanovljen kot dobrodelna organizacija z namenom spodbujanja sodelovanja skupnosti pri odločanju o rabi zemljišč na otoku, ki upoštevajo potrebe in finančno stabilnost prebivalcev otoka Eigg ter hkrati ohranjajo njegovo naravno okolje. Socialne delavke se lahko v takšne pobude vključujejo zato, da gradijo odpornost skupnosti in podpirajo ukrepe, ki ščitijo naravno okolje, ter upoštevajo potrebe lokalnega prebivalstva (Dominelli, 2012: 103−104).

V Gentu, mestu v Belgiji, so v ekonomsko ogroženi soseski Rabot Blaisantvest razvili komplementarni valutni sistem (complementary currency system), ki so ga poimenovali De Torekes. Glavni cilj projekta je v soseski spodbuditi ukrepe za ohranjanje javnega prostora in zelenja (npr. čiščenje soseske, urejanje skupnih urbanih kmetijskih površin, uvajanje zelene energije …) (Peeters, Poeck in Vandenabeele, 2016: 83) in razširiti možnosti za lokalni vzdržni razvoj. Ljudje, ki zaradi diskriminacije, pomanjkanja šolanja ali drugih ovir niso aktivni na trgu dela, lahko tako sodelujejo v ekonomskih praksah na ravni soseske.

Ljudje, ki imajo na voljo veliko časa, a jim primanjkuje denarja, svoj čas pretvorijo v

»Torkes«, s katerimi lahko kupujejo blago v lokalnih trgovinah. Poleg tega ljudje prevzemajo odgovornost za javne prostore v soseski, nekdanjo tovarno so na primer

34

preuredili v prostor, namenjen socialnim in kulturnim aktivnostim, skrbijo za skupne urbane kmetijske površine in nekatere manjše najemniške prostore. Javni vrt je postal prostor solidarnosti med ljudmi na ranljivih družbenih položajih, med kosili si delijo hrano, varčujejo s »Torksi« zato, da lahko sosedovemu sinu, ki si tega ne more privoščiti, kupijo kolo, ali pa jih varčujejo zato, da gredo lahko na kosilo v lokalno restavracijo (Peeters, Poeck in Vandenabeele, 2016: 85). Ljudje so prostore znotraj njihove skupnosti popolnoma preoblikovali in iz njih naredili nekaj uporabnega. To je postavilo pod vprašaj obstoječe načine dela mestne uprave in njihovega običajnega upravljanja javnega prostora (Peeters, Poeck in Vandenabeele, 2016: 87−88).

Eno od geografskih območij, ki nam daje veliko priložnosti za učenje, je na primer Latinska Amerika, kjer so brutalnost neoliberalnih ukrepov občutili že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Med ljudmi je to spodbudilo različne načine upiranja in ustvarjanje skupnosti brez tržnih, hierarhičnih in pokroviteljskih odnosov (Leskošek in Zorn, 2013: 99). Ena izmed njih je Cecosesola – Organismo de Integración Cooperativa, kooperativa, ki je nastala leta 1967 in povezuje več kot osemdeset organizacij, društev, podjetij in skupin v zveznih državah Portuguesa, Trujillo, Lara, Yaracuy in Barinas. Skupaj z več kot tisočimi svobodnimi pridruženimi delavci oskrbuje okoli 30 odstotkov prebivalstva v Lari in nekaj manj v drugih zveznih državah. Poleg tega je vzpostavila tudi izjemno kompleksne sisteme solidarnosti.

Vzpostavila je mrežo socialne podpore, kreditnih zadrug, novih izobraževalnih in zdravstvenih centrov ter zastopa alternativno politiko samoupravljanja. Ljudem, ki so zaradi različnih razlogov ob pridelek, prihodke, stanovanje, službo in zdravje, ponuja denarno pomoč (Gregorčič, 2013: 161). Poleg Latinske Amerike je na primer v Indiji gibanje Čatisgarh mukti morča (Čatisgarhska osvobodilna fronta), ki je nastalo kot združitev industrijskih in rudarskih delavcev ter adivasijev (raznovrstnih staroselskih skupnosti), malih kmetov in nabiralcev, že konec sedemdesetih let razvilo eno od najbolj progresivnih ekoloških in solidarnostih ekonomij. Danes jih poznamo kot edino delavsko gibanje, ki je visokotehnološkemu razvoju ponudilo inovativno alternativo, delavski tehnološki razvoj.

Spremenili so pogled tujih investitorjev in indijske vlade, ki so se odločili, da bodo zmanjšali kratkoročen pohlep po dobičku ter sprejeli dolgoročno, manj tvegano, socialno in okoljsko bolj vzdržno alternativo. Gibanje je namreč dokazalo, da lahko z združevanjem in dopolnjevanjem starih in novih tehnologij ter z vizijo dolgoročnega vzdržnega razvoja regije industrija v Čatisgarhu manj posega v naravno okolje ter je občutno bolj učinkovita in donosna. Prav tako so vzpostavili vrsto alternativnih izobraževalnih, socialnih, zdravstvenih

35 in kulturnih institucij, alternativno blagovno menjavo in inovativne oblike delavskega menedžmenta, s čimer se je izrazito izboljšal razvoj regije (Gregorčič, 2013: 159).

V Sloveniji so v Žalcu leta 2018 vzpostavili Zero Waste Žalec, njegove ustanoviteljice je vodila ideja o vzpostavitvi temeljev solidarnostne ekonomije v lokalni skupnosti. Njihov cilj je vzpostavitev alternativnih, solidarnostih in krožnih oblik ekonomije, pri čemer izhajajo iz zavračanja dualizma med človekom in naravo. Čim širši krog prebivalstva poskušajo seznaniti o škodljivosti odpadkov, v tolikšni meri, da bi bili ljudje pripravljeni spremeniti svoj življenjski slog. V prvem letu delovanja so se v Zero Waste Žalec osredotočali predvsem na informiranje in ozaveščanje lokalnega prebivalstva o problematiki odpadkov, organizirali so različna predavanja, za širjenje svojih idej pa so intenzivno uporabljali tudi družbena omrežja. Po njihovem je eno od ključnih orodij za doseganje sprememb stik z lokalno upravo, zato so nanjo naslovili številne predloge. Med drugim naj občina presežke hrane iz izobraževalnih institucij nameni brezdomcem in ranljivim starim občanom, subvencionira naj nakup menstrualnih skodelic, v vrtcih naj uvedejo uporabo pralnih plenic, občina naj prek uradnih fizičnih in spletnih medijev občane obvešča o stanju vode, količinah odpadkov in kakovosti zraka … Vendar je bila večina predlogov, ki so zahtevali prispevek občine, zavrnjena. Zaradi številnih omejitev, ki jih imajo, so številne ideje neizvedljive, zato si zastavljajo manjše projekte. Čim bolj se poskušajo povezati s skupnostjo, organizirajo različne dogodke, kot je na primer piknik brez odpadkov, delavnice izdelovanja sveč iz odpadnega jedilnega olja ali izdelovanja domačih detergentov (Fideršek, 2020: 366−373).

Skupna značilnost teh alternativnih oblik organiziranja ljudi je, da najpogosteje nastanejo na robu in iz lokalnih potreb članov skupnosti. Izhajajo iz solidarnosti in vzajemnosti, organizacije se upravljajo kot prijateljske skupine, kot zelo kompleksne samoupravne in povezane četrtne ali vaške skupnosti. Pogosto so zastavljene vzdržno, dolgoročno, ekološko ter omogočajo sodelovanje vseh članic skupnosti in imajo tako pregled nad potrebami vseh (Gregorčič, 2013: 164−165).

Socialne delavke lahko v sodelovanju s svojimi uporabnicami in uporabniki na različne načine prispevajo k bolj vzdržni družbi. Za vedno bolj zapletene situacije, s katerimi se bomo ljudje srečevali v prihodnosti, bodo potrebni novi pristopi in inovativne rešitve (Collén, 2019: 119). Socialne delavke se morajo usmerjati na skupnosti, življenjski slog, javno politiko ter si prizadevati za prehod na vzdržno družbo, pri čemer obračamo hrbet gospodarstvu, ki izkorišča naravo in večino človeštva (Coates in Gray, 2012a: 232). Za

36

zeleno socialno delo je ključnega pomena, da socialne delavke pomagajo ljudem pri oblikovanju vzdržnega razvoja, da skupaj ustvarjajo znanje in možne rešitve za spremembe (Dominelli, 2012: 198−199). Dominelli (2012: 150−151) pravi, da so cilji vzdržnega razvoja izredno obsežni: krepitev moči, zlasti marginaliziranih skupin, izkoreninjenje revščine in lakote, zmanjšanje širjenja bolezni, odpravljanje slabega zdravja mater in umrljivosti otrok, izboljševanje izobraževalnega sistema, zaščita ekosistemov … Pri tem poudarja, da je preventivno delovanje socialnih delavk nujno, pri čemer je ključnega pomena grajenje odpornosti skupnosti ter ustvarjanje dolgoročnih in vzdržnih rešitev znotraj njih, kjer socialne delavke skrbijo, da so vključeni lokalno znanje in potrebe ljudi (Dominelli, 2012:

149).

6.3. BOJ ZA NARAVNE VIRE IN VARSTVO NARAVNEGA OKOLJA