Na podlagi podatkov, dostopnih na treh preučevanih spletnih straneh humanitarnih organizacij, lahko dobimo pomembne informacije o tem, kako te organizacije prepoznavajo revščino in zapostavljenost starejših oseb ter kako osebam v stiski pristopijo na pomoč.
Projekti Rdečega križa Slovenije in Slovenske karitas so raznoliki, v splošnem je moč reči le, da revščino starejših oseb obe organizaciji prepoznavata, a ta problematika pri omenjenih organizacijah ni ena izmed osrednjih (pri RKS sta med osrednjimi področji denimo krvodajalstvo in prva pomoč, pri Karitas pa mednarodna pomoč in pomoč družinam). Pomoč starejšim je pri obeh organizacijah organizirana znotraj manjših enot (znotraj območnih združenj (OZ) pri RKS, oziroma znotraj župnij pri Slovenski karitas). Obe organizaciji uživata prepoznavnost, zaradi njune daljše tradicije in razvejanosti (po enotah) pa sta bili organizaciji med drugim prepoznani tudi kot ustrezna naslova za razdeljevanje sredstev iz Sklada za evropsko pomoč najbolj ogroženim (pomoči so bili deležni tudi starejši posamezniki). V njunih projektih je izražena skrb tako za materialno preskrbljenost starejših (razdeljevanje hrane, drugih izdelkov, denarnih sredstev, skrb za ustrezno bivalno okolje) kot skrb za socialno
29 vključenost (organizirana letovanja, srečanja, obiski, projekti, v katerih prostovoljci pišejo pisma osamljenim starejšim, jim telefonirajo7 in podobno). Pri obeh organizacijah zasledimo tudi projekte, ki so preventivne narave in skrbijo za varnost starejših voznikov, boljšo vidnost v prometu in podobno. Cilj enega od projektov RKS je tudi omogočiti večjo samostojnost in dostop do informacij z učenjem potrebnih (računalniških) veščin.
Društvo Humanitarček se razlikuje od drugih dveh organizacij že po tem, da je novejše društvo in ne organizacija z daljšo tradicijo, razvito razvejanostjo in prepoznavnostjo. Stiske starejših (takoj za njimi pa stiske brezdomcev) so osrednje zanimanje društva. Društvo se aktivno ukvarja z ozaveščanjem javnosti o spregledanih starejših osebah in njihovih potrebah. Za namene ozaveščanja so tako recimo objavljene tudi življenjske zgodbe starejših oseb, ki jim je društvo pomagalo. Spletna stran (bodočim) prostovoljcem nudi praktične nasvete, kako lahko na različne načine ter v različnih situacijah pomagajo starejši osebi v stiski: s pomočjo v trgovini, s prilagoditvijo stanovanja, s predlaganjem t. i. paketov pomoči, s pomočjo pri dostopu do sistemskih rešitev, z informacijami o oprostitvi RTV prispevka ali pa s številkami brezplačnih prevozov za starejše. Pri nasvetih se sklicujejo na svoje izkušnje iz konkretnih primerov pomoči starejšim. Primere, na kakšen način so pomagali konkretni starejši osebi, pa lahko razberemo iz »epilogov« pod zapisanimi življenjskimi zgodbami.
Stiske revnejših starejših organizacije prepoznavajo znotraj manjših lokalnih enot (RKS, Slovenska karitas), na organizacije – predvsem na društvo Humanitarček – se obrnejo tudi znanci osebe v stiski ali ljudje, ki pridejo z osebo v stik po službeni dolžnosti. Za RKS in Slovensko karitas ni podan natančen podatek o tem, kako pride organizacija pride v stik z osebo v stiski (sklepa se lahko, da do organizacije pristopijo znanci osebe iz lokalne skupnosti, oziroma osebo poznajo že sami člani humanitarne organizacije). Humanitarne organizacije se posvečajo skrbi za materialno preskrbljenost starejših (z zbiranjem in razdeljevanjem sredstev, s pomočjo pri ureditvi bivalnih prostorov), socialno vključenost (z organiziranimi letovanji, srečanji, pismi, telefonskimi klici) in izvajajo preventivne programe (skrb za varnost starejših oseb). Pomembna točka, ki jo v svojem projektu Blizu prepoznava RKS, še obsežneje pa društvo Humanitarček, je omogočanje samostojnosti starejših oseb tako, da jim je omogočen dostop do informacij (s tem pa tudi do pomoči). Birokratiziranost in digitaliziranost postopkov za oddajo obrazcev, vlog in prošenj za pomoč predstavljata starejšim posameznikom dodatno
7 Klepetalnik skupaj s partnerji omogoča tudi društvo Humanitarček. Za razliko od projekta Slovenske karitas, pri katerem starejši za sogovornika dobijo prostovoljca oziroma prostovoljko, povezuje projekt Čvekifon med seboj različne uporabnike (tako lahko starejši govorijo s sovrstniki).
30 oviro. Društvo Humanitarček skrbi za ozaveščanje širše javnosti o potrebah revnejših starejših in svetuje, kako na stisko starejše osebe odgovoriti na način, da bo pomoč dostojna, dobro sprejeta in tako tudi učinkovita.
6 Zaključek
V prvem delu zaključnega dela smo revščino opredelili kot nezaželeno stanje (posameznikov) in družbeni problem. Glavno razločevanje revščine je razlikovanje med njenim absolutnim in relativnim vidikom, torej med tem, ali se pod izrazom revščina pojmuje pomanjkanje osnovnih dobrin in storitev (potrebnih za preživetje) ali pa pomanjkanje dobrin in storitev, ki so potrebna za doseganje pričakovanega življenjskega standarda (v skladu s splošnim napredkom družbe).
Koncept relativne revščine je uporabljen tudi pri raziskovanju in ugotavljanju razširjenosti problematike (v statistiki). Novejši koncept, ki ga družboslovje uporablja pri preučevanju te problematike, je tudi socialna izključenost, ki zaradi sodobnih družbenih sprememb celoviteje zaobjema problematiko (v zaključnem delu pa sta s tem izrazom mišljena pomanjkljiv obseg socialnih omrežij in izključenost iz družabnega življenja). Statistika (SURS) ugotavlja, da so starejše samske ženske najbolj nagnjenje k tveganju revščine. Pri preučevanju družbenih neenakosti (kazalec oziroma rezultat katere je tudi revščina) med starejšimi osebami je potrebno prevprašati tradicionalne kazalce (izobrazba, dohodek ipd.), ki so sicer uporabljeni pri raziskovanju neenakosti. Knesebeck postavi tudi tri teze, ki lahko pojasnujejo neenakosti v družbenih in ekonomskih statusih v višji starosti (teza o kontinuiteti, teza o destrukturiranju in teza o kopičenju).
Na vprašanje o razlogih za revščino starejših oseb si lahko odgovorimo s Knesebeckovo tezo o kontinuiteti in tezo kopičenju – neenakosti v višji starosti niso zares »nove« neenakosti – so le odraz prenosa družbenega in ekonomskega statusa iz prejšnjih življenjskih obdobij v obdobje višje starosti. Pri tem so se lahko negativni (ali pa pozitivni) dejavniki kopičili ter s tem ustvarili trenutni status starejše osebe. Revščina starejših je posledica tudi različnih družbenih procesov, ki so se odvili v zadnjih dvesto letih. Avtorica de Beauvoir kritizira kapitalistično družbo, ki se ozira le na kapital, pri tem pa zgodaj odrinja starejše delavce iz trga dela ter jih prepušča nizkim pokojninam. Višja starost prinese tudi spremembe, ki posredno ali neposredno vplivajo na družbeni in ekonomski status osebe. Ena od teh je upokojitev, ki je za mnoge stresna z več vidikov – z vidika finančne negotovosti (odvisnost le še od (nizke) pokojnine), z vidika umika iz okolja, ki je lahko predstavljalo tudi okolje družabnega življenja osebe in z vidika osmišljenja življenja (pripadati, biti koristen, početi nekaj, kar te osmišljuje). Razlogi za večjo ranljivost so še spremenjena socialna omrežja starejših (odselitev otrok, smrt partnerja ali partnerice, prijateljev) in v večji nagnjenosti k boleznim – te lahko ovirajo družabno življenje starejših,
32 predstavljajo lahko tudi velik strošek (zaradi nakupa medicinskih pripomočkov, storitev oskrbe).
Pri razpravljanju o revnejših starejših in kakovosti življenja, je potrebno najprej razbrati, da sta dejavnika, ki vplivata na kakovost življenja, že od izhodišča dva: njihova starost in njihov družbeno-ekonomski položaj. Tako negativno na kakovost življenja vplivajo že nekatere spremembe, ki jih prinese višja starost sama po sebi (naštete so že zgoraj), neugoden družbeno-ekonomski položaj pa negativne posledice teh sprememb še intenzivira. Revnejši starejši so tako recimo podvrženi tveganju, da bodo socialno izolirani na podlagi obeh dejavnikov.
Knesebeck ugotavlja kompleksnost (v od eni od raziskav dokazane) korelacije med nizkimi dohodki in nižjo življenjsko dobo. Ekonomski položaj stoji v (medsebojni) odvisnosti z zdravjem, stanovanjskimi razmerami, delovnim okoljem, dostopnostjo ustrezne zdravstvene oskrbe, načinom življenja in psihosocialnimi dejavniki. Vse te povezave pa vplivajo na kakovost življenja (v vseh življenjskih obdobjih) in pričakovano življenjsko dobo. Iz analize projektov humanitarnih organizacij razberemo, da največkrat pomagajo revnejšim starejšim, ki živijo v neustreznih stanovanjskih razmerah, nimajo ustrezne prehrane in drugih pogojev kakovostnega življenja, rešitev pa je pogosto moč najti znotraj predvidene pomoči, do katere sami sicer težko dostopajo. Posebno problematična za ekonomsko šibkejše starejše (z vidika kakovosti življenja) je cenovna nedostopnost storitev dolgotrajne oskrbe in domov za starejše.
V odgovor na tretje raziskovalno vprašanje lahko odgovorimo pritrdilno – že statistično gledano so starejše ženske med najbolj ranljivimi za tveganje revščine. Na to vplivajo od družbe in kulture pričakovana vloga ženske in s tem povezani življenjski poteki. Neenakost se kaže že na trgu dela, ženske imajo nižje urne postavke, manj delovnih let, večkrat koristijo starševski dopust in bolniške odsotnosti, krmarijo med (neplačanim) skrbstvenim delom doma (skrb za otroke, bolne, starejše, skrb za gospodinjstvo) in (plačanim) službenim delom. Tako imajo ženske tudi nižje pokojninske osnove, kmečke gospodinje brez urejenega zavarovanja pa so na primer popolnoma odvisne od socialnih transferjev. Teorija se odseva tudi v zgodbah, predstavljenih na strani projekta Vida (Društvo Humanitarček). Predstavljene zgodbe žensk, ki jim je društvo pomagalo, so zgodbe o boleznih (njih samih ali njihovih otrok), fizičnem in spolnem nasilju (s strani partnerja, nadrejenega na delovnem mestu) in stigmatizaciji nezakonskih mater.
Z analizo projektov nekaterih humanitarnih organizacij lahko odgovorimo na četrto raziskovalno vprašanje – vprašanje o vlogi humanitarnih organizacij pri prepoznavanju in
33 blaženju problematike revščine starejših. Humanitarne organizacije prepoznavajo revnejše starejše znotraj manjših lokalnih skupin oziroma posamično (s pomočjo »posrednikov«, to je oseb, ki so prišle z revnim starejšim v stik). Pomagajo jim individualno z zbiranjem sredstev zanje, s pomočjo pri ureditvi bivalnega okolja, zagotovitvijo toplega obroka, ureditvijo pomoči iz javnih sredstev ipd. Skrbijo tudi za večjo socialno vključenost z organizacijo različnih dogodkov ter aktiviranjem prostovoljcev za pisanje pisem in za telefonske klice. Nekaj projektov ima tudi preventivne, poučne namene za varnost starejših oseb (denimo v prometu).
Poleg tega humanitarne organizacije prepoznavajo problem dostopa do informacij in s tem do pomoči. V ta namen je bil organiziran projekt Blizu (RKS), Društvo Humanitarček pa je razpisalo javno pobudo (za avtomatizacijo in debirokratizacijo dodelitve varstvenega dodatka v sedmem protikoronskem paketu) in na svoji spletni strani ponuja informacije glede sistemskih rešitev, ki jih lahko za socialno ogrožene starejše preverijo prostovoljci. Kot vlogo humanitarnih organizacij lahko prepoznamo še ozaveščanje širše javnosti o potrebah revnejših starejših in o načinih, kako jim lahko vsak posameznik pomaga.