Na upravni enoti Piran sem zaposlen od leta 2008 na Oddelku za okolje in prostor. V tem poglavju analiziram vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki jih je sprejela Upravna enota Piran od leta 2016 do leta 2020. Analiziral sem čas trajanja izdaje gradbenega dovoljenja, zakaj so bila uporabljena pravna sredstva in kako je odločil drugostopenjski organ v zvezi s pritožbo in zakaj so bile vložene tožbe zoper odločitev drugostopenjskega organa.
Na področju okolja in prostora vodimo postopke: predoodločba, gradbeno dovoljenje za legalizacijo objektov izvedenih gradenj pred uveljavitvijo GZ, gradbeno dovoljenje, sprememba in dopolnitev gradbenega dovoljenja, uporabno dovoljenje brez tehničnega pregleda, odmera nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, uporabno dovoljenje s tehničnim pregledom, domneva izdanega gradbenega in uporabnega dovoljenja po ZGO-1, gradbena dovoljenja za nezahteven objekt in dovoljenje za objekt daljšega obstoja. V svojem delu se osredotočam zgolj na gradbena dovoljenja, kot najpomembnejša dovoljenja za investitorje.
Tabela 1: Število zadev v letih od 2016 do 2020
2016 2017 2018 2019 2020 Število nerešenih upravnih zadev, prenesenih iz preteklega
poročevalnega obdobja 28 20 27 33 28
Število upravnih zadev, vrnjenih v ponovni postopek z odločbo organa druge stopnje, in upravnega oziroma ustavnega sodišča v poročevalnem obdobju
3 2 1 3 1
Število upravnih zadev, začetih v poročevalnem obdobju 65 68 98 65 71 Skupno število vseh upravnih zadev v poročevalnem obdobju 96 90 126 101 100
Vir: Podatki iz Lotus notes z lastnimi izračuni (2021)
V tabeli 1 je prikazano Število zadev v letih od 2016 do 2020). V letu 2016 je imela Upravna enota Piran skupaj 96 zadev na področju izdaje gradbenega dovoljenja, od katerih je bilo 65 zadev začetih istega leta. V letu 2017 je bilo skupaj 90 zadev, od katerih je bilo začetih 68 zadev, kar pomeni 3 zadeve več kot preteklo leto. V letu 2018 je bilo skupaj 126 zadev, od katerih je bilo začetih 98 zadev istega leta, kar pomeni 30 zadev več kot preteklo leto. Število zadev, začetih v poročevalnem obdobju leta 2018, se je povečalo. V letu 2019 je bila skupaj 101 zadeva, od teh je bilo začetih 65 zadev, kar pomeni 33 manj kot preteklo leto. V letu 2020 je bilo skupaj 100 zadev, od katerih je bilo začetih 71, kar pomeni 6 zadev več kot preteklo leto. 28 zadev je ostalo nerešenih iz leta 2015, 20 je ostalo nerešenih iz leta 2016, leta 2017 27 zadev, 33 iz leta 2018 in leta 2019 je ostalo nerešenih 28 zadev. Leta 2016 in leta 2019 so bile 3 zadeve vrnjene v ponovni postopek na podlagi odločbe drugostopenjskega organa in upravnega oziroma ustavnega sodišča, medtem ko leta 2017
65
sta bili 2 zadevi vrnjeni v ponovni postopek, leta 2018 in 2020 pa 1 zadeva vrnjena v ponovni postopek. Na podlagi prikazanih podatkov lahko ugotovimo, da se je število upravnih zadev, začetih v poročevalnem obdobju v letih 2016–2020, za dobro četrtino povečalo (pribl. 27 zadev) v letu 2018. Razlog za to je veljavnost novega GZ, ki se je začel uporabljati 1. junija 2018. Konec maja so tako investitorji vložili vloge za izdajo gradbenega dovoljenja po prejšnjem zakonu ZGO-1. V letih 2016, 2017, 2019 in 2020 je bila razlika manjša, in sicer 6 zadev (razvidno s slike 1).
Grafikon 1: Število zadev v letih od 2016 do 2020
Vir: Podatki iz Lotus notes z lastnimi izračuni (2021)
V spodnji tabeli 2 so prikazane rešene zadeve po letih. V primerih, ko je zadeva zvržena, zavrnjena ali ustavljena investitor ni pridobil gradbenega dovoljenja.
Tabela 2: Število rešenih zadev od 2016 do 2020
Vir: Podatki iz Lotus notes z lastnimi izračuni (2021)
Na sliki 2 je prikazano število rešenih zadev od 2016 do 2020. Leta 2016 so bile 3 zadeve zavržene, 11 zadev je bilo ustavljenih, 13 jih je bilo zavrnjenih in 50 ugodenih. Leta 2017 sta bili 2 zadevi zavrženi, 11 zadev je bilo ustavljenih, 16 zadev je bilo zavrnjenih in 33 zadev je bilo ugodenih. Leta 2018 je bilo 11 zadev zavrženih, 7 ustavljenih, 22 zadev je bilo zavrnjenih in 52 zadev je bilo ugodenih. Leta 2019 so bile 4 zadeve zavržene, 7 ustavljenih, 19
2016 2017 2018 2019 2020
Število zavrženih zahtev 3 4 % 2 3 % 11 12 % 4 5 % 11 1 6%
Število ustavljenih upravnih postopkov 11 14 % 11 18 % 7 8 % 7 9 % 12 17 % Število zavrnjenih zahtev 13 17 % 16 26 % 22 24 % 19 25 % 17 24 % Število ugodenih zahtev 50 65 % 33 53 % 52 57 % 45 60 % 30 43 %
Skupaj 77 100 % 62 100 % 92 100 % 75 100 % 70 100 %
66
zavrnjenih in 45 zadev je bilo ugodenih. Leta 2020 je bilo 11 zadev zavrženih, 12 zadev je bilo ustavljenih, 17 zadev je bilo zavrnjenih in 30 zadev je bilo ugodenih. Od leta 2016 je bilo 65 % ugodenih zahtev, medtem ko leta 2020 je bilo 43 %, kar pomeni, da je bilo leta 2020 57 % zahtev neugodno rešenih za investitorje.
Na Upravni enoti Piran so najpogostejši razlogi za zavrnitev izdaje gradbenega dovoljenja neurejene služnosti (dostopa, komunalnih priključkov), neskladnost s prostorskim aktom, ni izkazana legalnost objekta, ni predloženega soglasja etažnih lastnikov oz. mejašev, neplačan komunalni prispevek (v Občini Piran je zelo visok komunalni prispevek). Upravni organ pozove stranko k izkazu za plačilo komunalnega prispevka tik pred izdajo gradbenega dovoljenja, nakar pa investitor ni pripravljen plačati tako velikega zneska.
Na podlagi prikazanih podatkov lahko ugotovimo, da se je od leta 2018 povečalo število zavrženih zadev, saj nov GZ določa, da se zahteva zavrže, če ni izkazana pravica graditi. Na Upravni enoti Piran so tako največkrat zavrgli vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo komunalne infrastrukture, ki ni izkazala pravice graditi po parcelah, namenjenih gradnji.
Grafikon 2: Število rešenih zadev od 2016 do 2020
Vir: Podatki iz Lotus notes z lastnimi izračuni (2021)
Pri svojem delu opažam, da so popolne vloge prava redkost ter da se ljudje pogosto ne zavedajo, da mora biti vloga popolna tako formalno kot materialno. Formalno pomeni, da mora vsebovati vse dokumente, ki jih zahteva zakon, materialno pa, da mora biti vlogi priloženo vse, kar je potrebno, da lahko organ odloči, torej: mnenja, da bo gradnja v skladu s predpisi, soglasja sosedov, dokazila o služnostih, če so ta potrebna za gradnjo, dokazila o plačanem komunalnem prispevku in drugo. Številne nepopolne vloge podaljšujejo roke za izdajo gradbenih dovoljenj.
67
Dejstvo je, da je še vedno redek primer dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki bi bil izdelan v skladu s pravilnikom, ki določa vsebino posameznih delov dokumentacije.
Pogost je tudi nesporazum med investitorjem in projektantom (firmo), kdo bo poskrbel za urejanje pravice graditi (v zemljiško knjigo vnesene vse potrebne pogodbe za izvedbo komunalne opreme). Pomanjkljivosti pa se nanašajo tudi na manjkajoča ali med seboj neusklajena mnenja, neustrezno razumevanje prostorskih aktov občine, neplačane dajatve (komunalni prispevek, upravna taksa, nadomestila …), pa tudi na manjkajoča soglasja sosedov, če tako zahteva občinski odlok, skratka, za večji del pomanjkljivosti so bolj odgovorni projektanti. Investitorji vendarle niso strokovnjaki, zato jim zakon nalaga, da se obrnejo na pooblaščenega projektanta, ki jih nato vodi do cilja.
Grafikon 3: Prikaz časa reševanja upravnih zadev (od dne popolne vloge do izdaje odločbe ali sklepa)
Vir: Podatki iz Lotus notes z lastnimi izračuni (2021)
Na grafu (slika 3) je prikazan povprečen čas reševanja gradbenih zadev v dnevih (od dne popolne vloge do izdaje odločbe ali sklepa) in povprečen čas reševanja gradbenih zadev v dnevih (od dne popolne vloge do vročitve), kjer prikazuje, da se je skrajšal povprečen čas od leta 2016, kjer je bil 30,60 oz. 81,32 dneva do leta 2020, kjer je bil 9,57 oz. 20,07 dneva.
Na podlagi teh podatkov lahko sklepamo, da se je število dni zmanjšalo zaradi hitrejšega in učinkovitejšega reševanja zadev (npr. sodelovanje z občino, krajši roki za dopolnitev).
Postavil sem se v vlogo investitorja in preučeval čas od vložitve vloge do izdaje upravnega akta, saj menim, da je ta čas najbolj pomemben za investitorja. Njega ne zanima čas od popolne vloge, ampak čas od vložitve vloge.
68
Grafikon 4: Prikaz časa od vložitve vloge do izdaje upravnega akta oz. pravnomočnosti upravnega akta
Vir: Podatki iz Lotus notes z lastnimi izračuni (2021)
V letu 2016 je bil povprečni čas izdaje upravnega akta 100 dni (razvidno iz slike 5), nakar je naraščal do leta 2018, kjer je bil povprečni čas izdaje upravnega akta 133 dni, v letu 2020 je ta znašal 97 dni. 690 dni je bil najdaljši čas od prejete vloge do zaključka upravnega akta (brez pritožbe), medtem ko je bil najkrajši čas za izdajo upravnega akta 6 dni od prejema vloge. Čas od prejema upravnega akta do pravnomočnosti se je skrajšal po uveljavitvi nove zakonodaje s 23 dni na 15 dni. Temu je pripomogla nova zakonodaja GZ, saj je skrčila projektno dokumentacijo. Upravnemu organu ni treba več pregledovati načrtov strojnih in elektro inštalacij, gradbenih konstrukcij in razne druge izkaze in elaborate.
Od leta 2016 do leta 2020 je bilo prejetih 21 pritožb. V tabeli 3 je prikazano, da je drugostopenjski organ 16-krat zavrnil pritožbe in 5-krat prvostopenjsko odločbo odpravil in zadevo vrnil upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek. Upravno sodišče je v 4 zadevah tožbo zavrnil. Uspešnost prvostopenjskega organa je tako v 76 %, da je pravilno odločil o zahtevi investitorja.
Tabela 3: Število pritožb in tožb
Zadeve začete v letih 2016 2017 2018 2019 2020
število pritožb 3 5 5 2 6
število zavrnjenih pritožb z odločbo druge stopnje 2 4 4 2 4 število odpravljenih odločb organa prve stopnje, ki
so bile vrnjene v ponovni postopek 1 1 1 0 2
število tožb 0 2 2 0 0
tožba se zavrne 0 2 2 0 0
Vir: Podatki iz Lotus notes z lastnimi izračuni (2021)
69
V nadaljevanju podajam primere pritožb in tožb, ki jih je prejela Upravna enota Piran v zadevah med letoma 2016 do 2020, ter odločitev drugostopenjskega organa oz. upravnega sodišča.
Investitor je vložil vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo – gradnjo altane na objektu. Prvostopni organ je zahteval, da investitor dokaže legalnost objekta, ki je predmet rekonstrukcije. Zaradi nelegalne spremembe namembnosti iz štirih v osem stanovanjskih enot po letu 1967 ni izkazana legalnost objekta, ni zadoščeno določbam 3.
odstavka 54. člena ZGO-1, zaradi česar zahtevanega gradbenega dovoljenja, ne glede na morebitno izpolnjevanje vseh pogojev po določbah 1. odstavka 66. člena ZGO-1, ni bilo mogoče izdati. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo in pritožniku pojasnil, da je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja dokazno breme (torej tudi predložitev dokazila o legalnosti objekta) na strani investitorja in ne prvostopenjskega organa (odločba MOP št.
35108-230/2016-2-KB).
Stranski udeleženec se je pritožil zoper gradbeno dovoljenje, saj je odmik manjši od 3 m, kakor določa Prostorski ureditveni pogoj (PUP) za območje prostorskih celot Strunjan (1), Seča (8), Karbonara-Lucan (9), Sečovlje (11) in Liminjan-Vinjole-Krog (13) v občini Piran (Uradne objave št. 34/90, 4/91, 54/02, 3/04, 28/08, in 4/10, PUP 13), saj morajo biti nove stavbe, stanovanjske in druge stavbe odmaknjene od parcelne meje najmanj 3 m. Za razdaljo manjšo od 3 m, si mora investitor pridobiti soglasje lastnika sosednje parcele. Pritožbeni organ ugotavlja, da je prvostopni organ pravilno ugotovil iz vloge za izdajo gradbenega dovoljenja priloženega projekta PGD, da je obravnavana stavba, ki se rekonstruira in nadzida, oddaljena od sosednjega zemljišča, v solasti pritožnic, več kot 3 m, in da se s predvideno rekonstrukcijo in nadzidavo oddaljenost objekta od parcelnih meja ne spreminja. V vodilni mapi je navedena oddaljenost obravnavanega objekta na zahodu od medposestne parcelne meje 4,76 m. Iz projekta PGD je nadalje razvidno, da rekonstrukcija in nadzidava obstoječega objekta ni predvidena na sporni »terasi«, ki se približa medposestni meji na razdaljo 2,19 m, za katero pritožnica zatrjuje, da je konstrukcijski del obstoječe stavbe, medtem ko po podatkih projekta PGD predstavlja »terasa« tlak na terenu in opornem zidu oz. objekt zunanje ureditve, ki ni konstrukcijsko povezan s stavbo, ki se rekonstruira in nadzida.
Pritožbeni organ ne dvomi o resničnosti in pravilnosti navedb v projektu PGD, saj ima odgovornega projektanta, ki je izdelal načrte, predpisano strokovno izobrazbo in tudi odgovarja za njegovo pravilnost in skladnost projekta s predpisi (47. člen ZGO-1). Pritožbeni organ na podlagi navedenega ugotavlja, da soglasje pritožnic v konkretnem primeru ni potrebno in so zato neutemeljene pritožbene trditve, da je bil napačno uporabljen materialni predpis (odločba MOP št. 35108-159/2017-2-10652-06).
70
Prvostopenjski organ je zavrnil zahtevek investitorja za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo gospodarskega objekta, ker ni izpolnjen pogoj za parkirna mesta. 20. člen PUP med drugim določa, da je za obrtne delavnice in gospodarska poslopja širina ob objektu od 3 do 10 m, dovozna pot širine 3,5 m, izkoristek zemljišča do 0,5 m, na funkcionalnem zemljišču pa morajo biti predvideni parkirni prostori, in sicer najmanj 3 parkirna mesta, upoštevajoč število zaposlenih in velikosti delavnice, kot je še navedeno v oklepaju. Po presoji pritožbenega organa pa je preuranjena ugotovitev prvostopenjskega organa v delu izpodbijane odločbe, ki se nanaša na zadostno število parkirnih mest v danem primeru. V obrazložitvi namreč prvostopenjski organ ni navedel, iz katerih razlogov je s tega vidika obravnaval predlagani gospodarski objekt enako kot obrtno delavnico in se ni opredelil do določbe v relevantnem delu, kjer se ta navaja dodatne okoliščine določanja parkirnih mest (na funkcionalnem zemljišču morajo biti predvideni parkirni prostori, in sicer najmanj 3 parkirna mesta, upoštevajoč število zaposlenih in velikosti delavnic), ki se nanašajo izključno na delavnice, zato je drugostopenjski organ odpravil odločbo in zadevo vrnil upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (odločba MOP št. 35108-3/2017/2).
Pritožbeni organ ugotavlja, da je organ prve stopnje sicer pravilno obrazložil določbo 43.
člena ZUP o tem, kdo ima pravico se udeleževati tujega postopka in kaj mora v tem primeru izkazati. Pritožbeni organ meni, da je pritožnik kot lastnik sosednjega zemljišča svoj pravni interes izkazal. Poleg vprašanja postavitev mejnikov je izpostavil tudi bojazen poškodovanja objekta na njegovem zemljišču. Navedeno zadostuje za izkaz pravnega interesa za sodelovanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Drugo pa je, ali lahko pritožniku s takšnimi ugovori uspe preprečiti izdajo gradbenega dovoljenja, pri čemer je treba upoštevati, da že ZGO-1 izrecno poudarja, da mora stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, za svoje trditve predložiti dokaze (prvi odstavek 65. člena ZGO-1). Česa takega pritožnik ni predložil.
Pritožnik tudi ne more uspeti z zahtevo po postavitvi mejnikov, saj navedeno ni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, zato pritožba ni utemeljena (odločba MOP št. 35108-50/2018/2).
Predmet tega upravnega spora je skladnost predvidene gradnje s prostorskim aktom, in sicer je sporno, ali je po Spremembi zazidalnega načrta Fiesa – Pacug (Uradne objave Primorskih novic št. 36/02, v nadajevanju ZN), ki ga je treba uporabiti, na tožnikovem zemljišču dovoljena novogradnja. Sodišče se z upravnim organom strinja, da besedilo 7. člen ZN za območje morfološke enote „FT 1/6 Hotel Barbara - območje Hotela Barbara in Doma Brežinka“, na katerem je predvidena obravnavana gradnja, take gradnje ne dovoljuje. ZN v 7.
členu za to območje namreč določa naslednje: „Hotel Barbara se dopolni in dogradi skladno z usmeritvami (rekonstrukcija strehe in delna nadzidava objekta). Predvidena je rekonstrukcija predora ob obali v fitnes center in podzemna povezava fitnesa s hotelom. Na območju sta še dom B., Centra šolskih in obšolskih dejavnosti, dom nekoč C. in počitniški dom D., d. o. o. Omogoči se adaptacija in prenova domov na podlagi usmeritev in ureditev
71
parkirišča ter zunanjih površin. Za hotelom se v brežini nahajajo še tri stare stanovanjske hiše, za katere velja enak način urejanja kot v drugih območjih.“ Iz navedenih določb po presoji sodišča očitno izhaja, da so gradbeni posegi na območju morfološke enote FT 1/6 dovoljeni le v zvezi z že obstoječimi objekti. Ker se obravnavana zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja ne nanaša na nobenega od obstoječih objektov v tej morfološki enoti, tožniku ne more uspeti z navedbami, da so v drugih morfoloških enotah dovoljene nadomestne gradnje in s tem novogradnje. Tožnik namreč ne trdi oziroma med strankami ni sporno, da nobena od treh navedenih starih stanovanjskih hiš na območju morfološke enote FT 1/6 ne leži na zemljišču nameravane gradnje. Tudi za četrto stanovanjsko hišo, za katero tožnik trdi, da tudi stoji na območju te morfološke enote, v ZN pa ni omenjena, tožnik ne trdi, da stoji na njegovem zemljišču. Na obseg dovoljene gradnje, kot je v 7. členu ZN določena za morfološko enoto FT 1/6, pa ne vpliva niti prvi odstavek 15. člena ZN, na katerega se tožnik posebej sklicuje. Po tej določbi so dopolnilne gradnje v različnih morfoloških enotah (so samo delno vrisane), kjer je opredeljeno stavbno zemljišče. Določa še, da je treba pri dopolnilnih objektih za vsak poseg izdelati preveritev posega v prostor, s katerim se določi lego in velikost objekta glede na velikost parcele in lego sosednjih objektov, ureditev potrebnega števila parkirnih mest ter dostopa do objekta in priključitve na komunalno infrastrukturo. Gre za določbo, ki se nanaša na merila in pogoje za oblikovanje objektov, in jo je treba brati skupaj z drugim in tretjim odstavkom 15. člena ZN, ki določata merila in pogoje za določitev velikosti in višine objekta. Z njo se z vidika oblikovanja objekta konkretizirajo z ZN dovoljene gradnje, ne posega pa v opredelitev dovoljene gradnje, saj iz nje ne izhaja, da se s tem dovoljuje kakšna gradnja, ki je ne vsebuje že 7. člen ZN. Glede na navedeno sta oba upravna organa pravilno sklenila, da za izdajo gradbenega dovoljenja ni izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1, zato je upravno sodišče zavrnilo tožbo (sodba I U 392/2018-9).
Investitor je skupaj z zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja predložil tudi soglasje sosedov, med katerimi je najti tudi soglasje pritožnika k nameravani gradnji, ki se izrecno na naša na PGD in na katerega se sklicuje tudi izpodbijano gradbeno dovoljenje v svojem izreku.
Z dano izjavo po navedeni določbi se predvideva, da je stranka z nameravano gradnjo seznanjena in se z njo strinja, kar pomeni, da se je glede nameravane gradnje izjavila.
Stranka, ki se je z nameravano gradnjo strinjala na način, da je podala izjavo iz drugega odstavka 65. člena ZGO-1, izdanemu gradbenemu dovoljenju sicer lahko ugovarja, vendar mu lahko uspe praviloma le z ugovori, da se ni strinjala s projektom, kakršen je bil priložen zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja ali da je prišlo pri podaji izjave do napake volje (na primer grožnja, zmota, prevara) (tako sodba US RS I U 358/2016 z dne 19. 1. 2017). Pritožnik trdi in navaja, da je njegov podpis na zgoraj omenjenem soglasju ponarejen, za kar pa ne predloži nobenega dokaza oz. to zgolj zatrjuje. S tem v zvezi pa je drugostopni organ stališča, da je dokazno breme glede zatrjevano ponarejenega podpisa na soglasju na strani pritožnika in dokler se ne dokaže nasprotno, podpis pritožnika na soglasju velja. Tu ni govora o napaki
72
sicer obstoječe volje (ko je namreč soglasje dano, vendar pod prisilo oz. zmoto ali prevaro), tega pritožnik namreč ne zatrjuje, pač pa gre za neobstoječo voljo (ponarejen podpis), ki pa jo je dolžan dokazati pritožnik sam (s strokovnim mnenjem grafologa ipd.), zato je drugostopenjski organ pritožbo zavrnil (odločba MOP št. 35108-27/2018-2-BM).
Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja za novogradnjo. Prvostopenjski organ je gradbeno dovoljenje izdal, vendar ga je drugostopenjski organ odpravil in vrnil zadevo v ponoven postopek, ker je ugotovil, da PGD ni skladen z ZN v delu, ki se nanaša na etažnost, koto kleti in oblikovanje strehe. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ investitorja pozval k popravkom PGD tako, da bo usklajen z ZN in napotili pritožbenega organa. Investitor je z dopolnitvijo PGD upošteval pozive glede oblikovanja strehe. Glede kleti pa je vztrajal, da ne more biti vkopana oziroma največ 1,4 m nad zemeljsko površino. Ker projekt ni v skladu s prostorskim aktom, ga je prvostopenjski organ zavrnil. Drugostopenjski organ je pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Sodišče je s sodbo I U 2064/2018-105 zavrnilo tožbo, saj Odlok o Zazidalnem načrtu Vojkov dom – Obala – TS 5/15 in del CT 5/14 in T5/8 – Portorož (Uradne objave št. 17/92, odločba US U-I-18/99-15) določb o koti pritličja nima, to ne pomeni, da je lahko pritličje na katerokoli višini in da ni treba upoštevati določb ZGO-1, ki določajo, kje se začne pritličje, saj to vpliva na višinski gabarit objekta. V konkretnem primeru je prvostopenjski organ odločal tudi o stroških postopka.
Prvostopni organ je zahtevo investitorjev za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo večstanovanjske stavbe v Piranu zavrnil. Rekonstrukcija je posegala v skupne dele nepremičnine, za kar investitorji niso predložili soglasja etažnih lastnikov in solastnikov skupnih delov, kar torej pomeni, da potrebno soglasje vseh solastnikov ni bilo pridobljeno,
Prvostopni organ je zahtevo investitorjev za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo večstanovanjske stavbe v Piranu zavrnil. Rekonstrukcija je posegala v skupne dele nepremičnine, za kar investitorji niso predložili soglasja etažnih lastnikov in solastnikov skupnih delov, kar torej pomeni, da potrebno soglasje vseh solastnikov ni bilo pridobljeno,