Anton Vodnik

Janko Kos je Antona Vodnika (1901–1965) v skladu z opredelitvijo, ki so jo postavili Vodnikovi sodobniki, in podobno kot mnogi drugi literarni zgodovinarji, denimo Slodnjak in Zadravec, sprva uvrščal med katoliške ekspresioniste, ob čemer pa je zapisal, da to ni »čist ekspresionizem v evropskem smislu«, temveč jim je »podlaga […] nova romantika s svojo dekadenčno dekorativno in simbolistično tradicijo« (Kos, »Pregled« 311). Vendar je to opredelitev kasneje nekoliko spremenil ter zapisal, da je v Vodnikovi poeziji »veliko prvin dekadence in simbolizma, tako da spada med najpomembnejše slovenske pesnike simboliste«

(Kos, »Književnost« 328), Franca Buttolo celo zapiše, da »Kos meni, da bi bilo pravilneje, če bi se katoliški ekspresionizem imenoval katoliški simbolizem« (Buttolo, »Vodnikov […] I«

17), sama pa v zvezi z Vodnikom govori o »mističnem simbolizmu« (Buttolo, »Vodnikov in Maeterlinckov« 25). Kralj na drugi strani »predlaga oznako 'katoliška nova romantika'«

(Brozovič 2). Vodnikovo pesništvo v dvajsetih letih naj bi bilo tako le zlitje simbolizma in dekadence, ki sta se v slovenski literaturi prvič uveljavila že na prelomu 19. in 20. stoletja v

19 Na tem mestu namesto »katoliške lirike« uporabim splošnejši izraz »religiozna lirika«, saj tudi avtorji, ki jih povzemam, uporabljajo ta izraz. Vendar je v tem kontekstu jasno, da izraz pomeni katoliško liriko, saj je že sam izbor pesmi oblikovan na način, da to predpostavlja.

24

slovenski moderni« (Snoj, »Razsvetljeni« 455). Pri Vodniku se torej bolj kot ekspresionistične da zaznati »neoromantične ali celo simbolistične poteze, ki […] kažejo na nadarjenega pisca, ki bo pozneje […] preigraval možnosti religioznega simbolizma pri nas« (Širca, »Nastanek«

101). Vendar pa je Ocvirk povsem nasprotno prepričan, da se je »sodobni pesnik [med njimi tudi Anton Vodnik, op.: L. M.] otresel novoromantično-simbolističnega čustvovanja« (Ocvirk 460). Vso razsežnost terminološke zmede, povezane z literarnosmerno opredelitvijo, lepo povzame naslednji citat: »Za Franca Zadravca je avtor krščanski simbolist ali harmonični ekspresionist, za Paternuja pripadnik spiritualistične nove stvarnosti, Anton Slodnjak ga uvršča v pozni ekspresionizem, H. Schroeder zanj uporablja izraze barok, manierizem, fin de siècle, ekspresionizem, katoliška obnova, simbolizem, neoromantika, Katarina Šalamun-Biedrzycka ga postavlja v zvezo z modernizmom« (Brozovič 2).

Vendar vse to za pričujočo magistrsko nalogo niti ni tako zelo pomembno, bolj bistveno je vprašanje, katere so osnovne poteze Vodnikove lirike. Kos ji – podobno kot tudi Vodnikovi kritiški sodobniki (tudi če so bili sicer v svojih kritikah sicer odklonilni) – priznava veliko spevnost in muzikalnost. Zapiše, da je »bistvo Vodnikove poezije […] predvsem lepota, njegova religioznost se izživlja v gledanju lepih stvari, rož, ptic, zvezd, slikovitosti in barvitosti sveta v vseh njegovih oblikah« (Kos, »Pregled« 312). Vodnikova lirika je po njegovem

»predvsem simbolično dekorativen prikaz religiozno estetskega sveta izjemne prefinjenosti.

Značilna zanj je idiličnost; z liturgičnimi, svetopisemskimi in kultnimi predstavami ustvarja ozračje skrivnostne, mistične nadresničnosti, ki je hkrati pastoralno preprosta in mila« (Kos,

»Pregled« 311), pri čemer pa »estetska doživetja […] niso sama sebi namen, za njimi se skriva doživetje transcendence – višje duhovne resničnosti, skrite za čutnimi pojavi. Posameznik se ji bliža ravno prek doživetij ljubezni in smrti, to bližanje je mogoče opesniti s pomočjo simbolov«

(Kos, »Književnost« 328). Njegova estetska usmerjenost je bila torej povezana z njegovo zagledanostjo v »doživljanje umetnosti in religioznih motivov, ki so mu pomenili ne samo versko in moralno, ampak predvsem estetsko vrednoto. Na tej podlagi je nastala tudi njegova lirika« (Kos, »Pregled« 311). Franca Buttolo poudarja, da so »temeljno Vodnikovo lirsko strukturo povezovali z religiozno mistiko tako rekoč vsi, ki so se kakorkoli ukvarjali z njegovo poezijo« (Buttolo, »Vodnikov […] I« 17). Res pa je, da ta mistika nikakor ni omejena zgolj na duhovno, temveč sega tudi na področje erotike, kot se je to najlepše pokazalo v zbirki Vigilije, kar Rajko Ložar opiše z besedami: »Čista breztelesnost, brezčasno in brezprostorno se vršijo te vigilije, med dvema dušama se vrše pod prizmo Najvišjega« (Ložar, v: Pibernik, »Anton« 73).

25

Če govorimo o vplivih na Vodnikovo liriko, govori Anton Slodnjak o Georgu Traklu (predvsem na ravni slogovnih in verskih elementov), Rainerju M. Rilkeju ter slikarju in pesniku Oskarju Kokoschku (Slodnjak 382), Franca Buttolo na tem mestu poleg Rilkeja izpostavlja še

»intuitivizem, značilen za Maeterlinckov mistični simbolizem« (Buttolo, »Vodnikov in Maeterlinckov« 23), ki izzveni šele v kasnejših delih, povsem pa v pesmi »Na dnu« iz zbirke Glas tišine (25). Gre za spoznavno teorijo simbolistov, »po kateri je mogoče dojemati višjo resničnost v obliki nejasnih zaznav, slutenj in nenadnih skrivnostnih razodetij« (26), Vodniku pa naj bi služila ne le kot svetovnonazorska predstava, ampak tudi »glavno oblikovalno načelo«

(26):

Številne pesniške teme je treba pri Vodniku razumeti predvsem kot sporočilo o nečem duhovno-abstraktnem. Razumljivo, da je večina teh mističnih tem povsem neizrazljivih z racionalnim govorom.

Zato pesnik sega po simbolih, ti funkcionirajo kot živ odnos med različnimi motivi, ki so zdaj še povsem razpoznavni (narava, krščanski simboli, legende idr.), zdaj pa že povsem razdrobljeno oživljajo temo, ki je največkrat le nakazana (erotika, slutnja iz širokega območja religioznih občutij subjekta v eksistencialnih stiskah in podobno). (26)

Ti vplivi so še posebej jasni pri jezikovno-estetskem oblikovanju […] poezije« (27), kjer Vodnik »s pomočjo simboličnega paralelizma, posebne modalnosti (»morda pride k njemu«), oznak tišine, molka (oklepaji, pomišljaji, tri pike idr.), nedoločnih zaimkov, brezosebnih glagolov in številnih drugih stilnih sredstev simbolično oživi zgolj čutno in razumsko nedojemljivi smisel dogodkov v okolju lirskega subjekta, odmaknjenega vsakdanjemu, banalnemu življenju« (27).

Anton Vodnik je svoje prve pesmi z religioznimi motivi objavil že v rokopisnem glasilu nižješolcev Jutranja zarja (Pibernik, »Anton« 13), nato v glasilu višješolcev Domače vaje (16), kasneje, še pred izidom svoje prve zbirke, kasneje pa še v drugih revijah. Revialno je bila objavljena tudi pesem »Nočni psalm«, kjer se »v psalmistično dolgih verzih in bogati metaforiki […] odpirajo skrivnostni prostori religioznega čutenja« (31). Boris Paternu, ki o Vodniku sicer razmišlja kot predstavniku novega ekspresionizma, zapiše, da je Vodnik »razvil novo različico religiozne lirike, da pa marsikje ostaja v okvirih konvencionalnega krščanskega mita«

(Pibernik, »Opombe«, v: »Anton Vodnik ZD 1« 332).

Mnenja literarnih zgodovinarjev in teoretikov v zvezi s tem, ali pri Vodniku govorimo o simbolih ali metaforah, se precej razlikujejo, vendar se zdi, da se večina vseeno preveša na stran

26

simbola, pri čemer poudarjajo tudi veliko odprtost le-teh, kar strne tudi France Pibernik:

»Pomemben delež teh pesmi je njen izraz, pravzaprav poseben Vodnikov pesniški jezik, ki je poln bolj ali manj abstraktnih izrazov in besednih zvez, s katerimi ustvarja odprto duhovno obzorje« (Pibernik, »Anton« 68). Ta se odprtost seveda pogosto kaže v meglenosti, nejasnosti, nezaključenosti, kar pa so kritiki večinoma jemali kot nekaj negativnega. Josip Vidmar je tako v zvezi s tem zapisal: »Namesto čutno nazorne metaforike uporablja Vodnik v svojih stihih zelo dekorativne, toda brezbarvne in zelo samovoljno izbrane simbole, ki še stopnjujejo nejasnost njegovih že tako zdrobljenih pesmi« (Vidmar, v: »Anton Vodnik ZD 1« 383). Darja Pavlič ugotavlja, da gre pri podobah, ki v motivnem smislu spadajo v območje narave, večinoma za

»čiste simbole«, ki simbolizirajo transcendenco (Pavlič, »Pesniško« 53). Kot primer tovrstnih simbolov navaja mesec in zvezde in ob njih zapiše, da so to »čisti simboli« ter da »njihove simbolne lastnosti niso metaforično pripisane nikomur« (54). Vendar pa vseeno ostaja pomembna razlika med »čistimi« in »simbolističnimi« simboli – Vodnikove simbole bi namreč

»lahko označili za simbolistične, če bi ugotovili, da jih je uporabljal zato, da bi ustvaril 'nov svet', oz. zato, da bi opisal 'stanje duše'« (54). Pavličeva nato na primeru prve pesmi iz zbirke Žalostne roke (brez naslova), dokaže, da to ni res in da je pesem romantična in ne simbolistična (55), saj je njen širši kontekst »hrepenenje po transcendenci« (55), s čimer tudi simbola »okna«

in »rože«, ki na začetku v smislu simbolizma delujeta obetavno, nimata simbolistične funkcije (55).

Vodnik je avtor osmih pesniških zbirk, pri čemer je rokopisna zbirka Talitá, kumi ostala fragment in ni nikoli dočakala natisa, pri zbirkah Zlati krogi in Sončni mlini pa gre za izbora lirike. Zbirki Žalostne roke (1922) in Vigilije (1923) sta nastali pred drugo svetovno vojno in doživeli mešane odzive. Kot zapiše Janko Kos, so te mladostne pesmi »pretežno abstraktne in skrajno spiritualne« (Kos, »Pregled« 311), kar je mnoge tudi zmotilo. Alojzij Remec je ob Žalostnih rokah denimo zapisal: »Iz te brezosebnosti in brezprostornosti ne more zrasti drugega kakor neka brezsnovnost, ki daje pesnitvam te zbirke pečat medlosti in zabrisanosti« (Remec, v: Pibernik, »Anton« 52). Čeprav so v primerjavi z Žalostnimi rokami še bistveno bolj zgoščene, na spiritualnosti, mistiki in skrajni eteričnosti, kjer sta na podobno mističen način obravnavani tako duhovnost kot tudi erotika, temeljijo tudi Vigilije, ob izidu katerih se je Rajko Ložar vračal tudi k razmišljanju o Žalostnih rokah:

In vendar je trden cilj imel Vodnik že tedaj [ob izidu Žalostnih rok, op.: L. M.]: božje naročje. Že tedaj se je njegov religiozni ogenj izživel v nekaterih lepih pesmih, katere so nam zaradi neposrednosti

27

čustvovanja bolj dostopne kot Vigilije. Tedaj je tudi doumel poet svoj novi položaj in skrivnost Daljnega ter molčavcev. Še enkrat nam šine iz neznanih dalj mistično lice Najvišjega. Ta molk pa se tam izpremeni v pripravo in ustvarjanje samega sebe, v rast, v čudna znamenja. (Ložar, v: »Anton Vodnik ZD 1« 368)

Glavni temi Vigilij, ki se nenehno prepletata, sta ljubezen in smrt in v doživljanju le-teh je, kot zapiše Anton Slodnjak, »več mistike kakor racionalističnega in od zapoznelega janzenizma deformiranega kranjskega katoličanstva« (Slodnjak 382).

In čeprav je mistika brez dvoma lastnost, ki Vodnikovo liriko spremlja vse do konca, je po letu 1923 vseeno prišlo do sprememb: »Premik je zadeval bistvo Vodnikove poetike, ki se je iz skrajno duhovne vizionarnosti začela usmerjati k stvarem tega sveta, seveda pa je proces potekal počasi« (Pibernik, »Opombe«, v: »Anton Vodnik ZD 1« 330). S tem se strinja tudi Janko Kos, ki zapiše, da so pesmi po letu 1923 »bolj čutne, slikovite in estetsko bogate« (Kos,

»Pregled« 312). Prve spremembe je gotovo moč zaznati že v prej omenjeni rokopisni zbirki Talitá, kumi, ki jo je pripravil nedolgo po izidu Vigilij, vendar iz različnih razlogov ni nikoli izšla. Zbirka je, kot lahko vidimo danes, že »nakazovala prehod v izrazitejši pesniški objektivizem« (Pibernik, »Opombe«, v: »Anton Vodnik ZD 2« 334). Z vidika religiozne lirike pa je posebej za nas pomembna zaradi velikega bogastva religiozne lirike z biblijskimi motivi, ki zavzema osrednji del zbirke in jo Vid Snoj imenuje kar »novozavezni ciklus« (Snoj,

»Razsvetljeni« 456), zajemajo pa tudi kar lep delež Vodnikovih pesmi, s katerimi se bom v pričujoči nalogi ukvarjala. Spremembe pa se kažejo tudi v leta 1928 in 1929 revialno objavljenem ciklu »Skozi vrtove«, o katerem France Pibernik zapiše: »V pesniškem jeziku se sicer še pojavljajo nekdanji izrazni rekviziti, kot so biserne roke, srebrni kelihi, zlato mesto, od vekomaj do vekomaj, temni romarji, ni pa več bogato naloženega okrasja. Verzi so krajši in svobodno oblikovani, prav tako kitice, ki praviloma sestavljajo daljše pesmi« (Pibernik,

»Anton« 143–144). Boris Paternu ob tem doda še, da »tudi znana barvna epitetoneza – bela, srebrna, zlata, sinja in kristalna – ki je tako značilno obarvala njegovo predvojno poezijo, še vedno vztrajno živi ter opravlja razpoloženjsko in duhovno dematerializacijo resničnosti«

(Paternu, v: »Anton Vodnik ZD 2« 425).

Naslednja Vodnikova zbirka, Skozi vrtove (1941), je izšla šele tik pred drugo svetovno vojno.

Pesnik svet v tej zbirki, ki se sklene z religiozno noto, še vedno doživlja z »živo vero, dasi se je izmotal iz prejšnje mistike« (Slodnjak 383). Tudi Tine Debeljak je v smislu duhovnosti

28

zaznal močnejše realistične poudarke in bolj zaprto formo (Debeljak, v: Pibernik, »Anton«

188).

Če zbirka Skozi vrtove spričo neugodnega časa izida ni doživela kakšnega posebnega odziva, pa to ni veljalo za Srebrni rog (1948), pesniško zbirko delno antološke narave, ki je v spremenjeni družbenopolitični klimi doživela kar nekaj neusmiljenih kritik in bila tako pri uradni kritiki z redkimi izjemami, ki so ji priznale vsaj umetniško vrednost, izjemno slabo sprejeta. Zbirko Slodnjak s časovne distance sicer komentira z besedami, da je v nekaterih pesmih »Vodnikova religioznost še bolj zagorela, a […] je v drugih tudi življenjska stvarnost močno, skoraj realistično planila na dan« (Slodnjak 383), kar je seveda v skladu s prej opisanimi spremembami v avtorjevem ustvarjanju po letu 1923.

Podobno odklonilno se je uradna kritika odzvala tudi na Zlate kroge (1952), antologijo ob Vodnikovi petdesetletnici, v precejšnji meri pa jo je tudi čisto prezrla. Tone Pavček je v sicer precej negativni kritiki zapisal: »Kar [bralec] v teh verzih izrecno pogreša, je miselna zaključenost posamezne enote« (Pavček, v: »Anton Vodnik ZD 3« 438).

Zadnja Vodnikova neantološka zbirka z naslovom Glas tišine (1959) je vseeno doživela vsaj malo pozitivnejše odzive, zlasti je k temu prispevala ocena Jožeta Koruze. Lepo pa je Vodnikovo pisavo ob tej zbirki orisal Jože Dolenc:

Vodnik uporablja v svoji liriki maloštevilne in zelo redke zunanje elemente, vanjo pa jih vpleta v religioznem drgetu in jih razžarja v zadnjih nebesnih višavah. Nikoli se ne sklicuje na nekaj določenega ali krajevnega.

Njegov jezik ni raznolik, prej bi dejal, da je zaprt in vztrajen, harmoničen in aluziven, bogat z metaforami, do skrajnosti dognan, tako da vpliva na bralca z zanesljivo in močno sugestivnostjo. (Dolenc, v: Pibernik,

»Anton« 259–260)

Vodnikova zadnja zbirka z naslovom Sončni mlini (1964) je bila zopet antologija in je avtorju predstavljala zaokroženo retrospektivo svojega življenjskega dela, Boris Paternu pa ob njej razmišlja, »da se Vodnikov pesniški program ni bistveno spremenil, temveč je tudi ob velikem obračunu s preteklostjo ostal zvest lastnemu izhodišču« (Paternu, v: Pibernik, »Anton« 238).