Carlson (2001) je z zdaj že skoraj legendarnim prispevkom o praznih in pozabljenih knjižnicah, objavljenem v ameriškem tedniku The Cronicle of Higher Education, spod-budil živahno razpravo o prihodnosti visokošolskih knjižnic. Če naj bi študentje nekoč preživljali čas med knjižnimi policami in v čitalnicah, danes v knjižnice ne vstopajo več skozi vhodna vrata, ampak prek interneta. Obstajajo študentje, ki so študij uspešno zaključili, pa si niso izposodili niti ene knjige, in takšni, ki knjižnico sicer pogosto obi-skujejo, a čas preživljajo le ob računalnikih. Obisk in izposoja tiskanega gradiva sta vi-dno upadla,31 hitro pa narašča uporaba elektronskih virov, dostopnih na daljavo, za kar uporabniki fizičnega prostora knjižnic ne potrebujejo. Tudi za študij so našli druge pro-store – v študentskih domovih, internetnih kavarnah in bližnjih knjigarnah, od koder obiskujejo knjižnico le prek interneta. Okolje se je zato začelo spraševati, kakšna sploh je prihodnost ustanov, ki so stoletja predstavljale družbeno in intelektualno središče,
»srce« univerze. V strokovnih časopisih so se pojavili članki o vlogi »starih« in »novih«
knjižnic, z argumenti o tem, da internet ni zamenjava za knjižnice in da tudi ni vse dostopno v elektronski obliki, knjižničarji pa so pripravili »protiudarec« – z udobnimi stoli, boljšo kavo, obiski avtorjev uspešnic, celo z glasbo. To precej stane, ni pa jasno, če študentom res pomaga pri študiju, opozarja avtor.
Zaposleni na univerzi menijo, da je knjižnica nekoč ustvarjala »skupno kulturo« razi-skovanja, jih povezovala in motivirala, danes pa se lahko vrhunsko znanost ustvarja tudi, če nekdo ne prestopi praga knjižnice. Skupinska izkušnja je bila osnova za »skupni jezik« tudi kasneje v življenju. Privrženci novega pristavljajo, da gre le za nostalgijo po starih časih. Internet je spremenil študente, navajeni so drugačne strukture znanja, po-vezane v hiperbesedila, zato je nujno, da knjižnice v svojem delovanju postajajo vedno bolj virtualne, in v tem ni nič slabega. Nekateri opozarjajo, da je internet precej znižal
31 Avtor navaja podatke za Knjižnico Reese Univerze Alberta (ZDA), ki jo je v študijskem letu 1990–1991 obiskalo 388.000 uporabnikov, deset let kasneje le še 272.000, torej 30 odstotkov manj.
kakovost informacij, ki jih uporabljajo študentje. Do informacij želijo priti hitro ter pre-prosto in v iskalnem procesu ne želijo zapravljati časa. Ker terja študij klasičnega gradi-va nekoliko več napora kot uporaba funkcije reži-kopiraj v primeru elektronskih virov, je internet zanje odličen pripomoček. Težava je tudi v tem, da so študentje prepričani, da česar ni na internetu, pač ne obstaja. Razmišljati o knjižnici le kot o informacijskem centru je zato po mnenju Carlsona prvi korak k izgubi fizične knjižnice. Knjižnica mora biti več kot le orodje za dostop do informacij ali skladišče informacij, tako prostori kot storitve morajo spodbujati nastajanje individualnega in družbenega znanja ter njego-vo ponovno uporabo, ponudba sodobne tehnologije in »neknjižničnih« storitev pa naj to spodbuja. Glede na to, da bo vedno več informacij dostopnih prek ekrana osebnega računalnika ali drugih mobilnih naprav – kakšna bo usoda knjižnic čez desetletje? Av-tor meni, da bodo ostale živ visokošolski prosAv-tor, vsaj dokler bodo ljudje v vsakdanjem življenju in pri svojem delu še potrebovali družbo drugih, in če se bodo seveda znale odzivati na spreminjajoče se potrebe uporabnikov.
In kakšna je bila pred desetletjem predstava o bodočih visokošolskih knjižnicah, ki so jo oblikovali udeleženci natečaja za esej na temo »The Academic Library 2012«32 (Marcum, 2003b)? Analiza prejetih besedil je pokazala, da je bila večina avtorjev pre-pričana, da bo na prihodnost knjižnic najbolj vplival tehnološki razvoj in bodo največje spremembe doživeli knjižnične storitve ter delo knjižničarjev. Tehnološki razvoj naj bi visokošolsko knjižnico spremenil v multimedijski center s sodobno vizualno infrastruk-turo za uporabo multimedijskega gradiva in različnih baz znanja, uporabnikom bodo na voljo učni laboratoriji s pametnimi tablami in videokonferenčnimi sistemi, knjižnica ne bo omejena na fizični prostor, predstavljala bo virtualno okolje, v katerem bo lahko učeči se prehajal v druge prostore in čase, v preteklost ali prihodnost. Bodoči knjižni-čar, t. i. kibernetski knjižničar (ang. cybrarian), bo v virtualnem okolju upravljal orodja umetne inteligence. Močno bo vpet v študijski proces in bo kot večopravilna oseba ponudil poosebljeno informacijsko podporo študentom in pedagoškemu osebju pri problemskem reševanju znanstvenih vprašanj. Ker bodo knjižnice upravljale digitalne informacije, bodo morali knjižničarji imeti več tehničnih znanj, izkazati bodo morali tudi raziskovalne sposobnosti ter kompetence za timsko delo in sodelovanje. Pričako-vati je, da v tehnološkem znanju ne bodo mogli slediti spremembam, zato bo izhod ali v zunanjem izvajanju del ali v resni prenovi knjižničarskega poklica, tj. uvajanje novih del in nalog ter ureditev statusa zaposlenih, ki upravljajo tehnologije. Knjižnične stori-tve ne bodo usmerjene na fizični prostor, ampak na ustvarjanje omrežij, pri čemer bo nujno timsko delo ter sodelovanje z računalniškimi oddelki in informatiki.
Tradicional-32 Natečaj je jeseni leta 2002 objavila ameriška univerza Fairleigh Dickinson University v sodelovanju z univerzitetnimi knjižnicami in ACRL New Jersey, objava analize prispevkov pa je spodbudila živahno razpravo po vsem svetu (Marcum, 2003a).
ne referenčne storitve bo zamenjala storitev upravljanja informacij, npr. podatkovno rudarjenje. Zaradi ponudbe vedno bolj »samopostrežnih« storitev knjižnic in uporabe informacijskih virov brez posredovanja knjižnic poklic knjižničarja naj ne bi izginil, ven-dar pa ga ne bo ohranilo vztrajanje knjižničarjev na tradicionalnih nalogah knjižnic.
Organizacijska struktura knjižnic se bo temeljito spremenila, postala bo matrična. Knji-žnične zbirke bodo doživele dramatične spremembe, vpliv na njihovo vsebino bodo imeli v prvi vrsti uporabniki, vključevale bodo različne vrste virov, od multimedijskih do baz podatkov, večinoma bodo nastajale prek konzorcijskih dogovorov z drugimi knjižnicami in ponudniki virov. Hitro se bodo prilagajale potrebam študija in razisko-vanja, tudi malo uporabljani klasični viri bodo dobili mesto v skupnih skladiščih in s tem možnost večje skupne uporabe in kroženja. Dostop do informacij bo zaznamoval tudi tisk na zahtevo.
Sullivan (2011) pa je desetletje kasneje s svojim prispevkom, ki ga je poimenoval kar obdukcijsko poročilo o leta 2050 umrli visokošolski knjižnici, pošteno šokiral knjižni-čarje in omajal njihove predstave o uspešnem prilagajanju na spremembe. Prispevek začenja z ugotovitvijo: »Visokošolska knjižnica je mrtva. Vztrajno zanikanje vedno pogostejših hudih bolezenskih simptomov jo je pripeljalo do najslabšega možnega konca. Umrla je sama, zapuščena in pozabljena od vseh, ki so jo nekoč šteli za srce univerze. Ob njeni smrtni postelji so slišne tihe kletvice zoper Googla in nekdanjega guruja knjižnic, Ranganathana.« Vzroki takšnega konca naj bi bili številni, avtor pou-darja nekaj ključnih:
• Klasične knjižnične zbirke so postale nepotrebne, zamenjale so jih digitalne.
Študentje zdaj le plačajo naročnino za neomejen dostop do številnih digitalnih virov enemu od ponudnikov digitalnih zbirk. Visokošolske ustanove zbirke naro-čajo same, upravljajo pa jih njihovi oddelki za informacijsko tehnologijo. Vsebina digitalnih zbirk izvira večinoma iz nekdanjih knjižnic, ki so si same podpisale smrtno obsodbo, ko so se odločile za digitalizacijo gradiva.
• Knjižnična navodila in pomoč uporabnikom so postali nepotrebni. Digitalne zbirke so z novo generacijo spletnih iskalnikov postale preprosto dostopne in pri njihovem preiskovanju uporabniki ne potrebujejo knjižničarjev. Pomoč zagota-vljajo pedagoško osebje in zaposleni na oddelku za informacijsko tehnologijo.
• Izobraževanje za informacijsko pismenost je v celoti vključeno v študijske programe, izvaja ga pedagoško osebje. Knjižničarji sami so si nekoč prizadevali za vključitev poučevanja za informacijsko pismenost v študijske predmete, zdaj v njih zanje ni več mesta.
• Knjižnice in knjižničarje so nadomestili oddelki za informacijsko tehnologijo.
Prostori knjižnic so bili spremenjeni v študijske prostore, računalniške učilnice in prostore oddelkov za informacijsko tehnologijo. Skrb za razvoj knjižničnih zbirk sta
nadomestila nabava in upravljanje baz podatkov, ki jih za naročilo predlagajo viso-košolske ustanove. Za katalogizacijo gradiva poskrbijo ponudniki digitalnih zbirk.
• Referenčne storitve knjižnic so nadomestili nenehno razvijajoči se spletni iskal-niki ter službe za pomoč uporabnikom, ki jih zagotavljajo oddelki za informa-cijsko tehnologijo hitreje in ceneje, kot so jih knjižnice. Visokošolskim ustanovam ni več treba skrbeti za status, zaposlitev in plače knjižničarjev, uporabniki so z informacijskimi storitvami zadovoljni, stroški pa so nižji. In prav knjižničarji sami so v informacijsko dejavnost začeli vključevati »neknjižničarje«, s tem pa ustvarili prepričanje, da jo lahko izvajajo tudi slabše plačani kadri (npr. študentje) ter kadri brez izobrazbe s področja bibliotekarstva.
• Prevladala je ekonomija navidezne kakovosti. Nekateri vodje visokošolskih ustanov sicer priznavajo, da je informacijska podpora, ki so jo izvajale knjižnice, prina-šala boljše končne izide kot pa novi model. Storitve so bile prilagojene potrebam posameznikov, zagotovljena sta jim bila strokovna pomoč in dostop do najbolj kakovostnih informacijskih virov. Ker pa je le peščica uporabnikov izkoriščala pred-nosti takšnih storitev in je v spletnem okolju postalo iskanje informacijskih virov preprosto in poceni, so knjižnice in knjižničarji za visokošolske ustanove postali le malo vredno razkošje.
Avtor zaključi, da bi bilo mogoče življenju visokošolske knjižnice prizaneseno, če bi knjižničarji več časa porabili za iskanje prave poti v prihodnost in manj za vztrajanje na zastarelih principih ter prepričanjih, kot sta: »Knjižnice in knjige bodo vedno obsta-jale.« oziroma: »Ljudje bodo vedno potrebovali knjižničarje, da jim bodo pomagali pri iskanju in uporabi informacij.«
Visokošolske knjižnice se danes srečujejo s hitro spreminjajočim se vedenjem in priča-kovanji uporabnikov ter potrebo po poosebljenem informacijskem okolju, v katerega želi biti posameznik aktivno vključen in imeti nadzor nad njim. Zato zastarela in neu-činkovita paradigma knjižničnih storitev, še vedno prisotna v nekaterih visokošolskih knjižnicah, nima prihodnosti, opozarja Neal (2011), uporabniki imajo namreč številne druge možnosti dostopa do informacij. Številne visokošolske knjižnice po mnenju av-torja nadaljujejo odvečne in neučinkovite delovne procese, avtomatizirajo na star na-čin organizirane delovne postopke in se izogibajo uvajanju sprememb ter skupnemu ali zunanjemu izvajanju do zdaj njihovih temeljnih dejavnosti. Ob strani puščajo prilo-žnost za povezovanje in skupno izvajanje storitev, prav tako moprilo-žnost selitve temeljnih dejavnosti v računalniške oblake. Mobilne tehnologije so s ponudbo številnih novih aplikacij povzročile pravo revolucijo v posredovanju in dostopnosti informacij, stalnica današnjega življenja so postale hitre spremembe. A zdi se, da so nekatere visokošol-ske knjižnice pripravljene le na počasnejše spremembe in vse prevečkrat usmerjajo svojo organizacijsko strukturo in resurse na neprave prioritete. Iskati bi morale pot v
študijsko in znanstvenoraziskovalno okolje ter pot do uporabnikov, ki so se spremenili.
Glede na to, da okolje večinoma ne zna prepoznati njihove družbene in ekonomske vrednosti, bodo morale v prihodnje izoblikovati tudi učinkovitejše mere za vrednote-nje in dokazovavrednote-nje svojega vpliva na končne izide dejavnosti visokošolskih ustanov.