BOJ ZA NARAVNE VIRE IN VARSTVO NARAVNEGA OKOLJA

zanemarjeno, poudarjanje in zagotavljanje enakosti med živalmi, rastlinami, ljudmi ter varovanjem njihovega fizičnega okolja, vključno z naravnim okoljem (zemlja, zrak, voda

…) in grajenim okoljem (stanovanjsko področje, promet, električna omrežja …) v okviru okoljske in socialne pravičnosti. Okoljska in socialna pravičnost v srce zelenega socialnega dela prinašata teme, kot so strukturne neenakosti, človekove pravice, marginalizacija in aktivno udejstvovanje ljudi, ter pozivata k oblikovanju novih praks, znotraj katerih varujemo naravno okolje (Dominelli, 2012: 6−7).

Naravo najbolj vsestransko koristi in jo tudi najbolj prizadene človek, edino pri njem sta se pojavila potreba in interes po varovanju narave. Neko naravno vrednoto lahko zaščitimo in varujemo ne samo zaradi nje same, ampak tudi zaradi človekovih koristi in obratno, varujemo jo zaradi nje same in ne zato, ker ima človek od tega korist (Kirin, 2008: 29−30).

Če želi socialno delo še naprej kot svoje osrednje načelo navajati varstvo človekovih pravic, mora varstvo in ohranitev naravnega okolja postati ena od njegovih prednostnih nalog (Muldoon, b. d.). Egan (2002: 449) pravi, da je naravovarstvo oblika družbenega protesta, katerega rezultati neposredno vplivajo na vse.

Naše zavedanje o razsežnosti težav, ki jih prinaša okoljska kriza, se skupaj z našim neustreznim odzivom na reševanje teh težav kažeta tudi v čustvenem doživljanju strahu, žalovanja in tesnobe (Lysack, b. d.). Stiske ljudi izhajajo tudi iz uničevanja in degradacije okolja, ki predstavlja direkten življenjski prostor ljudi. Investitorji na projekte, ki se izvajajo znotraj skupnosti, velikokrat gledajo zgolj kot na gradbene objekte, do neke mere upoštevajo

37 videz, kakršne koli dolgoročne socialne ali druge posledice pa jih ne zanimajo več.

Neustrezen poseg lahko bistveno poškoduje naravno okolje in kakovost življenjskih pogojev, poslabšata se lahko zdravje in počutje posameznih oseb v skupnosti (Petrovič Erlah, 2016: 32). Krivda, sram in žalost zaradi našega preteklega vedenja do naravnega okolja kažejo na naš občutek odgovornosti in zavedanja, da nismo ustrezno spremenili svojih dejanj. Občutek obupa in nemoči glede ustvarjanja sprememb danes nas lahko hromi ali pa nam da motivacijo in spodbudo za ukrepanje (Lysack, b. d.). Malo je poklicev, ki se lahko spopadajo s strahom in različnimi težavami ter imajo hkrati sposobnost poslušanja, empatije, analiziranja in organiziranja (Muldoon, b. d.). Praksa socialnega dela je v okviru okoljske krize v dobrem položaju, da zagotavlja pomoč vsem tistim, ki se bojujejo z lastnimi odzivi na spremembe, ter išče zaveznike pri zavzemanju za okoljsko pravičnost (Lysack, b. d.).

Zeleno socialno delo zajema tiste prakse, ki hkrati varujejo naravno okolje in izboljšujejo blaginjo ljudi, kar pa lahko socialne delavke dosežejo le, če ne obravnavajo naravnega okolja zgolj kot sredstva, ki ga izkoriščamo za človekove namene (Dominelli, 2012: 6).

Leno Dominelli (2012: 151) skozi zeleno socialno delo zanima, kako lahko socialne delavke pomagajo pri reševanju morebitnih sporov glede omejenih virov. Njihovo vlogo razume predvsem v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi, da bi povečale njihov dostop do omejenih virov, vključno z dostopom do pitne vode in njeno vzdržno rabo za gospodarske, industrijske in kmetijske namene, zemljišč, energije in hrane. V primeru ključnih okoljskih vprašanj, degradacije okolja, industrijskega onesnaževanja, naravnih nesreč, migracij ..., lahko socialne delavke prispevajo dragocena znanja s področja zagovorništva, organiziranja, sodelovanja z ljudmi, odzivanja na njihove stiske (Dominelli, 2012: 8), reševanja konfliktov ter mobiliziranja skupnosti (Muldoon, b. d.). S socialno akcijo, katere primarni cilj sta zastopanje in uveljavljanje interesov prikrajšanih, zapostavljenih in diskriminiranih skupin v neposrednem življenjskem okolju, lahko izboljšamo življenjsko situacijo ljudi (Rapoša-Tajnšek, 1993: 144).

Industrializacija je povzročila degradacijo okolja, katere posledice, kot so izguba domov, zemljišč, vira zaslužka, občutka pripadnosti kraju ter predhodnim generacijam, čutijo predvsem revni. Mnoge aktivistke zato poskušajo širiti zavedanje in razumevanje o tem, s kakšnimi posledicami se spoprijemajo skupnosti. Arundhati Roy se je na primer zavzemala proti gradnji velikanskega jezu na reki Naramda v Indiji, saj bi popolnoma uničil življenje lokalnih prebivalcev in naravno okolje. Vandana Shiva je protestirala zaradi izgube biotske raznovrstnosti in izkoriščanja lokalnih kmetov v Indiji s strani multinacionalnih podjetij. V

38

Čilu so nasprotovali gradnji jezov v občutljivih ekosistemih Patagonije (Dominelli, 2012:

106).

Androff, Fike in Rorke (2017: 406−408) so predstavili primer aktivizma, pri katerem so sodelovale tudi študentke socialnega dela. Študentke so skupaj s skupino, ki se bori za okoljske pravice, Save the Scenic Santa Ritas (SSSR), organizirale množično akcijo za blokiranje vzpostavitve novega rudnika. Sodelovanje in upoštevanje lokalne skupnosti pri sprejemanju odločitev je ključna vrednota socialnega dela in osrednji namen prakse v skupnosti. Študentke socialnega dela so tako sodelovale v akciji, kjer so širile zavedanje in znanje o negativnih posledicah rudarjenja, imele stike z mediji, pomagale pri zbiranju prostovoljk in sredstev. Vzpostavitev novega rudnika so predstavile kot nepravično dejanje do obstoječih lokalnih podjetij, izčrpavajočo prakso naravnih virov in uničujoč dejavnik naravnih lepot. S to strategijo so vplivali na javno mnenje in s tem spodbujali ljudi znotraj skupnosti k sodelovanju in organizaciji znotraj njihovega projekta in boju za ohranjanje naravnega okolja in same skupnosti.

Dominelli posebej izpostavi konfliktne situacije, ki nastanejo zaradi vode. Pitna voda je redek in neenakomerno porazdeljen vir, s tem ko se jo preoblikuje v blago, od katerega se kopičijo ogromni dobički, se še poslabšujejo napetosti med tistimi, ki imajo dostop do vode, in tistimi, ki tega nimajo (Dominelli, 2012: 156). Spori glede vode se lahko pojavijo v kateri koli državi. V Boliviji v Cochabambi so leta 2000 na primer izbruhnili protesti, ko je multinacionalno podjetje želelo pridobiti lastništvo in upravljanje nad javno mestno oskrbo z vodo, ljudstvo pa se s privatizacijo vodnih virov ni strinjalo (Dominelli, 2012: 156−157).

Dominelli (2012: 107) poudarja, da je gradnja hidroelektrarn odličen primer za ponazoritev, kako lahko odločitve oziroma projekti, ki se na prvi pogled zdijo »zeleni«, to v resnici niso, saj ne odražajo interesov lokalnega prebivalstva, temveč zasebne interese, ki zanemarjajo potrebe lokalnega prebivalstva in učinke gradnje hidroelektrarn na naravno okolje. Tam, kjer se gradijo jezovi, so ljudje pogosto prisiljeni zapustiti svoje domove, kar uničuje skupnosti, njihov občutek pripadnosti določenemu kraju in vez s preteklostjo, ne upošteva se torej čustvena navezanost ljudi, izginjajo tradicionalni načini preživljanja, uničujejo se ekosistemi in izgublja se lokalno znanje o naravnem okolju, lokalnih rastlinah, živalih in zgodovini kraja. Zaradi jezu Treh sotesk na reki Jangce na Kitajskem je bilo na primer prisilno evakuiranih 1,5 milijona ljudi, poplavljenih 13 mest, 140 krajev, 1350 vasi in 1300 arheoloških najdišč, in sicer zato, ker naj bi z gradnjo jezu imeli ljudje na revnih območjih

39 lažji dostop do električne energije. Jez, ki je največji takšen projekt na svetu, povzroča onesnaževanje in erozijo tal, suše, pomanjkanje hrane in družbene nemire (Dominelli, 2012:

108).

Zoperstavljanju izgradnji hidroelektrarn in boju za zaščito prosto tekočih rek smo lahko priča tudi pri nas. Že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je naravovarstvenicam uspelo preprečiti graditev hidroelektrarne Trnovo in s tem potopitev vasi Čezsoča (Peterlin, 2016). Še več, uspelo jim je prepričati tedanjo oblast, ki je leta 1976 sprejela Zakon o določitvi zavarovalnega območja za reko Sočo s pritoki (ZDZORS). Namen zakona je zavarovanje voda in poglavitnih značilnosti vodnega režima ter s tem ohranjanje biološke lastnosti voda in naravnega okolja na tem območju. Prepovedana sta gradnja in rekonstrukcija vodnogospodarskih objektov ali naprav ter drugih naprav, ki lahko vplivajo na spremembo vodnega režima ali kakovosti vode (Pravno-informacijski sistem, 2017a). Vendar pa s tem reka Soča ni povsem varna, akcija Za naravo ob Sočo, ki je potekala 19. septembra 2020, je bila boj proti bogatenju posameznic in posameznikov ter korporacij na račun zdravja ljudi in narave. Z različnimi aktivnostmi na terenu so opozorili na glavne probleme Soške doline (Balkan River Defence, 2018a). Med drugim so omenili življenjsko nevarna spuščanja vode iz HE Solkan, zavedno zastrupljanje ljudi v Srednji Soški dolini s strani družb Salonit Anhovo, d. d., in Eternit ter ponavljajoče se hude kršitve oskrbovanja ljudi s pitno vodo v občini Kanal ob Soči (Balkan River Defence, 2018b). Trenutno sta velika težava tudi sprememba Zakona o vodah in sporen 37. člen, ki dovoljuje posege na vodnih in priobalnih zemljiščih. Določba o gradnji objektov v javni rabi je preširoka in pomeni resno grožnjo za onesnaževanje površinskih in podzemnih voda ter posledično tudi pitne vode. Zakon o vodah, ki ga pripravlja vlada, na prvo mesto postavlja zasebni kapital na račun uničevanja naravnega okolja in zdravja ljudi, s predlaganimi spremembami se bo v Sloveniji začela uveljavljati praksa omejevanja dostopa do vode kot javne dobrine (Inštitut 8. marec, b. d.).

Biolog in ekolog prof. dr. Mihael Jožef Toman poudarja, da si nobena vlada ne more vzeti pravice, da o tako pomembni spremembi odloča po skrajšanem zakonodajnem postopku brez kakršnih koli strokovnih razprav ter mimo volje ljudstva, tudi zato ker 70.a člen Ustave RS opredeljuje pravico do zdrave pitne vode za vse. Pravi, da je voda javno dobro, še prej pa je naravna dobrina in življenjski prostor različnim organizmom (Toman, b. d.).

Ene od najbolj aktivnih ter zavzetih gibanj za ohranitev in zaščito narave ter odpravo škode, ki je bila povzročena, so organizirane ženske skupine. Mnoga od teh gibanj kritizirajo kapitalistično, k rasti in dobičku usmerjeno razvojno paradigmo, ter zagovarjajo alternativne

40

oblike preživetja. Socialne delavke se lahko s sodelovanjem in proučevanjem teh pobud učijo metod in tehnik, ki lahko pomagajo ustvariti sisteme, ki obstajajo zunaj neoliberalnega gospodarstva (Muldoon, b. d.). Ena od takih najbolj znanih skupin so »hrabre žene Kruščice«, pogumne ženske Kruščice iz Bosne in Hercegovine, ki so s svojimi telesi branile reko pred izgradnjo dveh malih hidroelektrarn (Bezjak in Zaviršek, 2020: 231). V zgodnjih jutranjih urah 24. avgusta 2017 je približno 50 žensk, držeč se za roke, oblikovalo živi zid in blokiralo prehod čez most, ki je omogočal energetskemu podjetju dostop do gradbišča za gradnjo jezu. Ko so ženske zavrnile zahtevo policistov, da se umaknejo z mostu, so jih ti napadli in pretepli. Aretiranih je bilo 22 žensk in en moški, vendar ta poskus ustrahovanja ni uspel, le še bolj je okrepil njihovo odločnost za zaščito reke Kruščice. Kljub aretacijam in nasilnemu napadu policije so se ženske naslednji dan vrnile na most. Skupaj so ljudje varovali most 24 ur na dan, več kot 500 zaporednih dni. Ljudje so postali drug drugemu družina, skupaj so se pogovarjali in razpravljali o vsem, tudi ko so bile razmere najslabše, pa ni bilo govora o predaji (Global Wildlife Conservation, 2020). Posledica njihovega pogumnega protesta je bila odločitev okrožnega sodišča Novi Travnik, da razveljavi koncesijske pogodbe in dovoljenje za gradnjo hidroelektrarn (Bezjak in Zaviršek, 2020:

231). Rok Rozman poudarja, da je pri boju nujno potreben in najpomembnejši glas lokalnega prebivalstva, ki mu je samoumevno, da tistim, ki poskušajo brez tehtnega razloga nekaj uničiti, rečejo ne. Zaradi tega je prepričan, da je naravovarstvo, takšno, kakršnega se gredo pri Balkan River Defence, družboslovna dejavnost. Lokalno prebivalstvo je tisto, ki ima osnovno pravico do boja, zato je poslušanje njihovega glasu najpomembnejše. Ženske iz Kruščice so tiste, ki to vodo pijejo, zato je lokalna zgodba nujna, pri čemer pa je pomembna tudi solidarnost drugih, ki se z lokalnim prebivalstvom povežejo od drugod in jim poskušajo pomagati (Zupančič, 2020b: 283−284).

Urbanizacija in industrializacija pomenita izjemen pritisk na naravno okolje. Zaradi povpraševanja po zemljiščih zemlja kot redek vir postane zelo dragocena. To postavlja potrebe ljudi v navzkrižje z interesi drugih ljudi, še posebej zaradi uporabe zemljišč v različne gradbene namene ter ustvarjanje dobička za gradbene investitorje in druge. Ljudje, ki imajo morda zgodovinske pravice do zemljišč, ki postanejo dragoceno blago v takšnih situacijah, lahko izgubijo boj za zemljo, pogosto zaradi prisilne izselitve, kjer investitorji uporabijo tudi silo (Dominelli, 2012: 38−39).

Urbanizacija ter tekmovanje in prisilno prisvajanje zemljišč lahko zaostri težave, s katerimi se socialne delavke srečujejo v praksi. To lahko vidimo tudi v primeru socialne delavke

41 Sandre, ki se je zavzemala za razvoj vzdržnih skupnosti ter je uporabila spoznanja zelenega socialnega dela za podporo skupnosti. Nasprotovala je gradnji štiripasovne avtoceste, ki bi tesno povezano vaško skupnost razdelila na dva dela, s čimer se lokalno prebivalstvo ni strinjalo. Skupnost je Sandro zaprosilo za pomoč pri pripravi empirične študije, ki bi jim omogočila, da natančno in izčrpno opredelijo vse stroške, ki bi jih gradnja avtoceste prinesla.

Analiza je presegala običajno analizo stroškov in koristi, ker je upoštevala tudi kakovost življenja ljudi v skupnosti in njihove resnične potrebe. Na koncu je skupnost s podjetjem, ki je bilo pristojno za gradnjo avtoceste, dosegla dogovor, ki je najmanj ogrožal življenje v skupnosti in naravno okolje. Primer prikazuje, kako lahko socialne delavke, ki se opirajo na zeleno socialne delo, krepijo moč skupnosti z dostopom do spretnosti in strokovnega znanja, ki je potrebno za takšne upore, ter predvsem, da so slišane in upoštevane potrebe ljudi, ki jih spremlja tudi zaščita naravnega okolja (Dominelli, 2012: 40−41).

Socialne delavke lahko pomagajo mobilizirati ljudi ter skupaj z njimi oblikovati drugačne, celostne in naravnemu okolju prijazne alternativne projekte, kjer socialne delavke zagovarjajo pravice skupnosti, omogočajo, da se sliši njihov glas ter pomisleke in nestrinjanja (Dominelli, 2012: 108−109). Socialne delavke, ki sledijo zelenemu socialnemu delu, si prizadevajo za zmanjševanje tveganj in sodelujejo s posamezniki, skupinami ter skupnostmi na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni (Dominelli, 2012: 200).