CELOSTNA OBRAVNAVA OTROKA/MLADOSTNIKA Strokovnjaki s področja zdravstvene nege otrok in

mladostnikov se zavedajo, da je celostna obravnava otroka/mladostnika pogoj za dosego vsakršnega cilja, predvsem pa za pozitiven izid bolnišnične obravnave. Urhova (1999) priporoča, da so izvajalci zdravstvene nege za delo po uveljavljenih teoretičnih modelih svoje stroke seznanjeni tudi s hierarhijo potreb po Abrahamu G. Maslowu, ki potrebe vsakega posameznika razvršča na fiziološke potrebe (zrak, voda, hrana, spanje), potrebo po varnosti (zaščita pred nevarnostjo, varovanje), socialne potrebe (pripadnost, ljubezen, prijateljstvo), potrebo po spoštovanju (samospoštovanje, status, identiteta) in samoaktualizacijo.

Če želimo v smislu teh potreb celostno zaokrožiti zdravstveno nego otroka/mladostnika s pljučno hipertenzijo, je zato prav, da enakovredno obravnavamo vse segmente Maslowe piramide (Slika 1).

V kontekstu Maslowe hierarhije človekovih potreb se zato zdi pomembno izpostaviti sedem izmed vseh 14 temeljnih življenjskih aktivnosti po Virginiji Henderson, na katere moramo biti posebej pozorni – dihanje, prehranjevanje in pitje, izločanje in odvajanje v okviru fizioloških potreb; izogibanje nevarnostim v okolju v smislu zagotavljanja varnosti; odnose z ljudmi in izražanje čustev v okviru socialnih potreb po ljubezni in pripadnosti; koristno delo, razvedrilo in rekreacija kot utrjevanje (samo-)spoštovanja in identitete ter učenje in pridobivanje znanja kot obliko samouresničevanja.

izpostavljene bistvene posebnosti pri obravnavi otroka s pljučno hipertenzijo z vidika zdravstvene nege.

CELOSTNA OBRAVNAVA OTROKA/MLADOSTNIKA Strokovnjaki s področja zdravstvene nege otrok in mladostnikov se zavedajo, da je celostna obravnava otroka/mladostnika pogoj za dosego vsakršnega cilja, predvsem pa za pozitiven izid bolnišnične obravnave. Urhova (1999) priporoča, da so izvajalci zdravstvene nege za delo po uveljavljenih teoretičnih modelih svoje stroke seznanjeni tudi s hierarhijo potreb po Abrahamu G. Maslowu, ki potrebe vsakega posameznika razvršča na fiziološke potrebe (zrak, voda, hrana, spanje), potrebo po varnosti (zaščita pred nevarnostjo, varovanje), socialne potrebe (pripadnost, ljubezen, prijateljstvo), potrebo po spoštovanju (samospoštovanje, status, identiteta) in samoaktualizacijo.

Če želimo v smislu teh potreb celostno zaokrožiti zdravstveno nego otroka/mladostnika s pljučno hipertenzijo, je zato prav, da enakovredno obravnavamo vse segmente Maslowe piramide (Slika 1).

V kontekstu Maslowe hierarhije človekovih potreb se zato zdi pomembno izpostaviti sedem izmed vseh 14 temeljnih življenjskih aktivnosti po Virginiji Henderson, na katere moramo biti posebej pozorni – dihanje, prehranjevanje in pitje, izločanje in odvajanje v okviru fizioloških potreb; izogibanje nevarnostim v okolju v smislu zagotavljanja varnosti; odnose z ljudmi in izražanje čustev v okviru socialnih potreb po ljubezni in pripadnosti; koristno delo, razvedrilo in rekreacija kot utrjevanje (samo-)spoštovanja in identitete ter učenje in pridobivanje znanja kot obliko samouresničevanja.

Slika 1: Hierarhična lestvica človekovih potreb po Maslowu (Wikimedia Commons, 2010).

DIHANJE

Dihanje je proces, ki v običajnih pogojih zagotavlja optimalno izmenjavo življenjsko pomembnih plinov (O₂, CO₂) med telesom in zunanjim okoljem. Medtem ko je frekvenca dihanja pri zdravem odraslem človeku od 12–16 vdihov na minuto, se pri otroku spreminja s starostjo. Oštir slednje prikazuje, kot je navedeno v razpredelnici 1.

Slika 1: Hierarhična lestvica človekovih potreb po Maslowu (Wikimedia Commons, 2010).

DIHANJE

Dihanje je proces, ki v običajnih pogojih zagotavlja optimalno izmenjavo življenjsko pomembnih plinov (O₂, CO₂) med telesom in zunanjim okoljem. Medtem ko je frekvenca dihanja pri zdravem odraslem človeku od 12–16 vdihov na minuto, se pri otroku spreminja s starostjo. Oštir slednje prikazuje, kot je navedeno v razpredelnici 1.

Razpredelnica 1: Povprečna frekvenca dihanja pri otroku v spanju (Oštir, 2007).

Starost otroka Povprečno število vdihov v spanju v eni minuti

Občutek oteženega dihanja oz. dispneja in neproduktivni kašelj sta dva izmed najpogostejših simptomov spremenjenega respiratornega statusa ob pljučni hipertenziji. Ocena dihanja je zato ena bistvenih aktivnosti, ki jo v okviru zdravstvene nege izvaja medicinska sestra ob otroku, pri čemer mora biti posebej pozorna na ustrezne pogoje izvajanja meritev, saj so lahko napačno izmerjeni rezultati neuporabni in vodijo v pomanjkljivo nadaljnjo obravnavo otroka.

Za pravilno izvedeno meritev frekvence dihanja Oštir navaja naslednja priporočila:

- meritev izvajamo v spanju, pri čemer naj otrok vsaj pol ure trdno spi;

- frekvence dihanja ne merimo takoj po invazivnih posegih (aspiracija, odvzem krvi, itd.), saj jok in nemir pospešita dihanje;

- izmerimo število vdihov v eni minuti;

- pozorni smo na povišano telesno temperaturo, ki lahko vpliva na zvišano število vdihov;

- odstranimo pretesna oblačila, predvsem tesno povite pleničke, ki trebušne organe potiskajo v prsno votlino in dodatno otežujejo dihanje;

- v primeru nerednega in plitvega dihanja je priporočeno, da frekvenco merimo tudi kontinuirano s pomočjo elektronskih pripomočkov (Oštir, 2005).

Razpredelnica 1: Povprečna frekvenca dihanja pri otroku v spanju (Oštir, 2007).

Starost otroka Povprečno število vdihov v spanju v eni minuti

Občutek oteženega dihanja oz. dispneja in neproduktivni kašelj sta dva izmed najpogostejših simptomov spremenjenega respiratornega statusa ob pljučni hipertenziji. Ocena dihanja je zato ena bistvenih aktivnosti, ki jo v okviru zdravstvene nege izvaja medicinska sestra ob otroku, pri čemer mora biti posebej pozorna na ustrezne pogoje izvajanja meritev, saj so lahko napačno izmerjeni rezultati neuporabni in vodijo v pomanjkljivo nadaljnjo obravnavo otroka.

Za pravilno izvedeno meritev frekvence dihanja Oštir navaja naslednja priporočila:

- meritev izvajamo v spanju, pri čemer naj otrok vsaj pol ure trdno spi;

- frekvence dihanja ne merimo takoj po invazivnih posegih (aspiracija, odvzem krvi, itd.), saj jok in nemir pospešita dihanje;

- izmerimo število vdihov v eni minuti;

- pozorni smo na povišano telesno temperaturo, ki lahko vpliva na zvišano število vdihov;

- odstranimo pretesna oblačila, predvsem tesno povite pleničke, ki trebušne organe potiskajo v prsno votlino in dodatno otežujejo dihanje;

- v primeru nerednega in plitvega dihanja je priporočeno, da frekvenco merimo tudi kontinuirano s pomočjo elektronskih pripomočkov (Oštir, 2005).

Poleg frekvence in tudi v povezavi z njo izvajalci zdravstvene nege opazujemo in beležimo še ritem (normopneja, tahipneja, hiperpneja, bradipneja, oligopneja), način (dispneja, Cheyne-Stokesovo, Kussmaulovo, Biotovo dihanje, paradoksalno dihanje) in globino dihanja, dihalno delo in morebitne zvoke ob dihanju, kot so stridor, piskanje, hropenje in morebitno kolcanje (Lesjak, 2005).

Člani tima zdravstvene nege poleg ocene dihanja izvajajo tudi meritve plinov v krvi s pomočjo pulzne oksimetrije, ki je hiter in zanesljiv pokazatelj (ne-)zadostne nasičenosti s kisikom. Kot opozarja Sirk (2007), meritve s pulznim oksimetrom lahko odstopajo od dejanske vrednosti za tri- do štiri odstotni delež nasičenosti hemoglobina s kisikom. Za slednje so otroci in mladostniki s prirojenimi srčnimi napakami in pljučno hipertenzijo še dodatno dovzetni zaradi perifernih edemov, hladnih in potnih rok in nog, na katerih se izvaja meritev, aritmij, utripajočega toka krvi v veni, do katerega prihaja zaradi popuščanja desne srčne mišice, predvsem pri dojenčkih pa tudi ob nespremenjenem respiratornem statusu zaradi nemira, razdražljivosti in težjega sodelovanja. Pri izvajanju pulzne oksimetrije moramo biti pozorni tudi na mehanske in tehnične nepravilnosti (umazan senzor na pulznem oksimetru, nalakirani nohti, zasušeni madeži krvi, preblag spoj merilca z mestom meritve, nepravilna izbira senzorja na pulznem oksimetru glede na antropološke značilnosti otroka in svetlobni dražljaji).