Tanja Bele, dipl. m. s.
Univerzitetni klinični center Maribor Klinika za pediatrijo
Enota za pediatrično intenzivno nego in terapijo bele.tanja@siol.net
IZVLEČEK
Na Enoti za pediatrično intenzivno nego in terapijo so obravnavani otroci z ogroženimi vitalnimi funkcijami od rojstva (tudi prezgodaj rojeni otroci) do 18. leta starosti, in sicer ne glede na etiologijo bolezni. Delo medicinskih sester s kritično bolnimi otroci je za medicinske sestre izredno zahtevno, kompleksno in odgovorno. Temeljnega pomena pri sprejemu kritično bolnega je dobro opazovanje in nadzor otroka ter hitro in pravilno ukrepanje, da se reši otrokovo življenje. Sprejem zahteva visoko strokovni timski način obravnave in obsega več postopkov, ki potekajo vzporedno in se med seboj prepletajo, prilagoditi jih moramo trenutnemu stanju otroka. Namen prispevka je poudariti pomembnost sprejema in zdravstvene nege kritično bolnega otroka, ki je primarno usmerjena v podpiranje otrokovih vitalnih funkcij ter vloge in nalog medicinske sestre, ki se nanašajo na številna področja, tudi na otrokovo duševno, telesno, čustveno in duhovno področje. Upoštevati je potrebno individualne potrebe otroka.
Ključne besede: medicinska sestra, urgenten sprejem, življenjsko ogrožen otrok.
UVOD
Kritičnost v bolezni otroka označuje odpoved ene ali več življenjskih funkcij, do česar lahko pride pri najrazličnejših boleznih (Primožič, 2011). Zatorej je ob sprejemu delo celotnega negovalnega in zdravstvenega tima najprej osredotočeno na kritične situacije, ki ogrožajo otrokovo življenje t.j. vzdrževanje in ohranjanje življenjskih funkcij. Sprejem je odvisen od kritičnosti situacije in nekoliko se razlikuje sprejemu prezgodaj rojenega otroka, otroka z dihalno stisko (bronhiolitis, astma, krup,…), sprejemu pri poškodbi, motnjah zavesti, šoku, zastrupitvi, krvavitvi ali stanju po reanimaciji.
Za kakovostnejši potek sprejema je temeljnega pomena najava kritično bolnega otroka. Na Enoto za pediatrično intenzivno nego in terapijo so lahko sprejeti otroci, pripeljani z ekipo nujne medicinske pomoči, iz operacijske dvorane, iz navadnih oddelkov ali pa so premeščeni iz druge bolnišnice. Ob telefonskem klicu dežurnega zdravnika pridobimo nekaj osnovnih informacij o zdravstvenem stanju otroka. Najava otroka nam omogoča, da se na sprejem ustrezno pripravimo (priprava posteljne enote, ustreznih aparatur ter zdravstvene in negovalne dokumentacije), predvidimo potrebne ukrepe oziroma postopke med sprejemom ali po njem ter uskladimo različne dejavnosti, ki so v teku. Informacije, ki nam jih posreduje spremljevalec in/ali starši otroka, so bistvene za nadaljnjo oskrbo in zdravljenje. Podatki, ki so potrebni ob sprejemu kritično bolnega otroka so:
- zdravstveno stanje otroka;
- prejeta medikamentozna terapija (kaj, kdaj, koliko, morebitne reakcije,…) in - druge pomembne informacije (druge bolezni, stalna terapija).
102 Sprejem kritično bolnega otroka obsega več postopkov, ki potekajo vzporedno in se med seboj prepletajo, prilagoditi jih je treba trenutnemu stanju otroka. V prvi vrsti je potrebno reševati stanja, ki ogrožajo otrokovo življenje in jih mora medicinska sestra takoj prepoznati. Življenje otroka je lahko ogroženo neposredno (zastoj srca, dihalna stiska, večja krvavitev,…) ali posredno (akutna stanja v trebuhu, prsnem košu, glavi, motnje zavesti,…). Pravilno in hitro ukrepanje ob sprejemu je ključnega pomena za uspešnost nadaljnjega zdravljenja.
Temeljnega pomena ob sprejemu kritično bolnega otroka je timska metoda dela, vzajemno in spoštljivo medsebojno sodelovanje ter dosledno upoštevanje vseh navodil, ki jih dajejo člani zdravstvenega in negovalnega tima. Za delo ob kritično bolnem otroku medicinska sestra potrebuje visoko strokovno specializirano znanje in spretnosti, ki si jih pridobi z urjenjem ter moralne in človeške odlike. Vloge medicinske sestre ob sprejemu segajo na različna področja njenega delovanja, vendar gre v prvi vrsti za ukrepe za ohranitev otrokovega življenja in vzdrževanja vitalnih funkcij.
SPREJEM OTROKA NA ENOTO ZA PEDIATRIČNO INTENZIVNO NEGO IN TERAPIJO
Osnovno načelo pri obravnavi kritično bolnega otroka je stopenjski pristop, upoštevati je potrebno otrokove telesne (npr. relativno velika glava, kratek vrat, elastičen prsni koš), fiziološke (normalen krvni tlak kljub veliki izgubi krvi), psihološke (opis težav onemogočen) ter socialne posebnosti glede na njegovo razvojno obdobje.
Prvi pristop ob sprejemu otroka poteka vselej po načelu ABCD - če ugotovimo življenje ogrožajoče stanje takoj ukrepamo:
A: odprtje in ocena dihalne poti ter nadzor nad vratno hrbtenico:
- ocena prehodnosti dihalne poti: otrokov jok, govor;
- opazovanje dvigovanja prsnega koša in - poslušanje dihanja.
B: ocena dihanja ter optimizacija ventilacije in oksigenacije:
- dihalni napor (ugrezanje, frekvenca dihanja, dodatni zvoki ob vdihu ali izdihu, stokanje, uporaba pomožne dihalne muskulature, plapolanje z nosnimi krili);
- učinkovitost dihanja (SpO2, dihalni zvoki, gibanje prsnega koša, gibanje trebušne stene) ter - vpliv nezadostnega dihanja na druge organske sisteme (frekvenca srca, barva kože, zavest).
C: ocena krvnega obtoka, nadzor nad krvavitvami in nadomeščanje tekočine, in sicer:
- frekvenca in ritem srca;
- sistolični krvni tlak;
- čas kapilarnega povratka;
- barva kože in telesna temperatura;
- frekvenca dihanja in - stanje zavesti.
D: orientacijski nevrološki pregled:
- ocena stopnje zavesti: lestvica AVPU: A - alert (buden), V- responds to voice (odziven na glas), P - responds to pain (odziven na bolečino), U - unresponsive (neodziven) ter
- velikost in odzivnost zenic.
E: pregled celotnega telesa ter preprečevanje podhladitve (Roškar & Čretnik, 2006).
Kremžar (2004) navaja, da na splošno obstajata dve najpomembnejši indikaciji za sprejem v Enoto intenzivne terapije:
103 - nestabilno stanje z odpovedjo ali zmanjšanim delovanjem življenjsko pomembnega organa
in
- stanje, ki zaradi velike nevarnosti za nastanek hudega zapleta zahteva poseben način nadzora ter hitrega in ustreznega ukrepanja (Panić & Vidmar, 2013).
Tabela 1: Normalne vrednosti za srčni utrip, dihanje in krvni tlak pri otrocih (Primožič, 2011).
Starost
Sprejem in nadaljnja zdravstvena nega otroka temeljita na skrbnem opazovanju ter pravočasnem, hitrem in pravilnem ukrepanju (v okviru delokroga medicinske sestre). Pri vsakdanjem delu je izredno pomembno upoštevanje dejstva, da so spremembe pri otroku velikokrat bolj hitre ter, da se z odpovedjo delovanja vsakega posameznega organa zmanjšuje tudi možnost preživetja otroka. Primožič (2011) navaja, da je hipoksija eden izmed najnevarnejših dejavnikov, ki vodijo v odpoved večorganskih sistemov. Prav tako navaja, da na srečo je lahko pri otrocih napoved ugodnega izteka bolezni bolj optimistična kot pri odraslih.
Če odpove en organski sistem, je smrtnost okoli 1%, pri odpovedi dveh 10%, pri odpovedi treh 50%, pri odpovedi štirih ali več organskih sistemov pa 75%.
Vzrok za več kot polovico sprejemov na intenzivne oddelke je dihalna stiska otroka (Roškar &
Prosen, 2008). Če izvzamemo posebne vzroke za dihalno stisko pri novorojenčku (bolezen hialinih membran, aspiracija plodne vode in mekonija) so najbolj pogosti vzroki za hudo dihalno stisko po eni strani bolezni, ki prizadenejo pljuča sama (astma, bronhiolitis, bronhopulmonalna displazija), po drugi stani pa odpoved mehanskega delovanja prsnega koša (kot posledica okvare dihalnega centra, tudi zastrupitve) in visoke poškodbe vratne hrbtenjače (Primožič, 2011).
Odpoved dihanja je pri otrocih tudi najpogostejši vzrok za sekundarni zastoj srca (Prosen &
Roškar, 2008).
Pri sprejemu kritično bolnega otroka je potrebno:
- opazovanje otroka in priklop na monitor (neinvazivni, razširjen in invazivni monitoring);
- opazovanje dihanja;
- vzpostavitev venskega pristopa in hkraten odvzem krvi za preiskave po naročilu zdravnika (periferni kanal v 90 sekundah, sicer osrednji venski kanal oziroma intraosalni pristop);
- aplikacija tekočin ter zdravil po naročilu zdravnika;
- ocena stanja zavesti in
- ocena barve otrokove kože ter pregled zunanjosti otroka.
Ob zastoju dihanja otroka:
- preoksigenacija in predihavanje z dihalnim balonom ter obrazno masko ustrezne velikosti;
104 - namestitev v ustrezen položaj (nevtralni položaj < 1 leto, rahlo zvrnjen položaj glave > 1
leto) ter sodelovanje pri intubaciji;
- po intubaciji aspiracija vsebine iz endotrahealnega tubusa, pričvrstitev tubusa ter priklop otroka na ventilator;
- neprekinjen nadzor mehanskega predihovanja otroka;
- opazovanje dviganja in spuščanja prsnega koša;
- opazovanje barve otrokove kože in vidnih sluznic;
- neprekinjen nadzor in dokumentiranje življenjskih funkcij, stanje zenic,..
- nadomeščanje tekočin in elektrolitov po naročilu zdravnika;
- aplikacija zdravil, krvnih pripravkov po naročilu zdravnika;
- vstavitev nazo/orogastične sonde;
- beleženje vnesene in izločene tekočine (tehtanje plenic, merjenje urne diureze, druge izgube tekočin, krvi, iztekanje po drenažah, sondah);
- ob izvajanju postopkov in posegov varovanje sebe ter otroka (ravnamo v skladu z navodili za preprečevanje bolnišničnih okužb, upoštevamo pravila asepse, skrb za otrokovo higieno ter higieno okolice) ter skrb za varnost otroka (poškodbe tkiv, padci, opekline,…);
- obveščanje zdravnika ob morebitnih odstopanjih oziroma spremembah otrokovega zdravstvenega stanja;
- odvzem bioloških vzorcev za laboratorijske preiskave, nadzornih kužnin po zdravnikovem naročilu;
- dokumentiranje sprejema v dokumentacijski sistem: iz dokumentiranja naj bo razvidno, kdaj se je otrokovo zdravstveno stanje poslabšalo, katera zdravila, tekočine ter morebiti krvne pripravke je otrok prejel, kateri postopki in posegi so bili izvedeni. Skrbno naj bodo zabeležene tudi opazovane spremembe. Zavedati se potrebno, da je dokumentacija pravni vir, zato naj bo urejena in primerno vodena.
Otrok je vselej obravnavan celovito in upoštevane so njegove duševne, telesne, čustvene, socialne ter razvojne posebnosti. Svoje delo opravljamo strokovno in z občutkom. Izrednega pomena predstavlja dotik. Dotik je dobro razvit primarni čut z močnim čustvenim in spominskim odzivom ter je najintimnejša oblika komunikacije. Je tudi ena najbolj pristnih oblik neverbalne komunikacije kakor tudi ena najbolj uporabnih in najbolj sporočilnih načinov komuniciranja zlasti z novorojenčki. Zavedati se je potrebno, da se pomen dotika poveča, ko se možnosti govora, poslušanja in vidnega zaznavanja zmanjšajo ter ob prvem stiku poglablja zaupanje in občutek varnosti otroka in otrokovih staršev.
Ob sprejemu otroka skrbno opazujemo ter ocenimo sposobnost sodelovanja in komunikacije.
Ko imamo možnost, si vzamemo čas in se temeljito pogovorimo z otrokovimi starši (v okviru kompetenc), jih pomirimo ter izpolnimo negovalno dokumentacijo. Po oceni otrokovega stanja izdelamo individualni načrt zdravstvene nege. Pomembno je predvideti tudi možne negovalne diagnoze in tveganja (nevarnost razjede zaradi pritiska, padce,…). Izrednega pomena ob sprejemu kritično bolnega otroka je pomiritev staršev kakor tudi zagotoviti, da starši dobijo primerno količino ter ustrezno vrsto informacij. Zavedati se je potrebno, da smo medicinske sestre pristojne le za dajanje informacij s področja zdravstvene nege, zato le zdravnik staršem posreduje prve informacije o otrokovem zdravstvenem stanju, ob tem jim omogočimo zasebnost. Pri večjem otroku je potrebno zavedanje o neprimernosti pogovarjanja o stanju ob bolniški postelji, pred otrokom. Preprečevanje strahu in zaupanje staršev ter otroka si lahko pridobimo s prijaznim pozdravom, s tem, da se jim predstavimo, jih potolažimo, jih seznanimo s potekom raznih dejavnosti na oddelku npr. časom obiskov.
105 Ustna in pisna predaja kritično bolnega je temeljnega pomena za zagotavljanje kakovostne kontinuirane zdravstvene nege. Predaja kritično bolnega otroka vselej poteka ob otroku, upoštevati je potrebno otrokovo dostojanstvo, varnost in dobro počutje.
ZAKLJUČEK
Vloga medicinske sestre ob sprejemu kritično bolnega otroka je izredno zahtevna, kompleksna in se nanaša na razna področja. Skupno prizadevanje celotnega negovalnega in zdravstvenega tima se ob sprejemu osredotoča na reševanje otrokovega življenja z neprekinjenim nadzorom nad spremembami otrokovega zdravstvenega sanja, podpiranjem otrokovih življenjskih funkcij ter preprečevanje zapletov, ki ogrožajo otrokovo življenje. Zdravstvena nega ob sprejemu kritično bolnega otroka je vselej individualna, holistična in odvisna od različnih dejavnikov.
Zaupanje, spoštovanje, dostojanstvo, empatija in avtonomija otroka ob sprejemu so najpomembnejše prvine za dober, topel in human medsebojni odnos med medicinsko sestro, otrokom in starši.
LITERATURA
Panić, P. & Vidmar, L., 2013. Sprejem pacienta v enoto intenzivne terapije. V: Pivač, S., et al.
ur. Izbrane intervencije zdravstvene nege - teoretične in praktične osnove za visokošolski študij zdravstvene nege: visokošolski učbenik za zdravstveno nego. Jesenice: Visoka šola za zdravstveno nego, pp. 248-254.
Primožič, J., 2011. Razpoznava kritično bolnega otroka. V: Grosek, Š., et al. ur. XV.
izobraževalni seminar Kritično bolan in poškodovan otrok – razpoznava, zdravljenje in prevoz z učnimi delavnicami, Ljubljana, november 2011. Ljubljana: Klinični oddelek za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo, Kirurška klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana:
Medicinska fakulteta, Katedra za pediatrijo, pp. 87-96.
Prosen, G. & Roškar, Z., 2008. Izbrana nujna stanja v pediatriji. V: Grmec, Š., ur. Nujna stanja:
priročnik. Ljubljana: Združenje zdravnikov družinske medicine, pp. 243-280.
Roškar, Z. & Čretnik, A., 2006. Začetna obravnava poškodovanega otroka. V: Grmec, Š., et al.
ur. Oskrba poškodovancev v predbolnišničnem okolju, Maribor: Univerza v Mariboru, Visoka zdravstvena šola, pp. 253-263.
106