Dermalna absorpcija parabenov in vivo

In vitro in in vivo na živalih je več raziskav dokazalo dermalno absorpcijo parabenov. V nadaljevanju bomo izpostavili raziskavo o sistemski koncentraciji parabenov po dermalni aplikaciji, ki je bila prva opravljena na ljudeh. Med iskanjem literature je bila to hkrati edina raziskava, ki je bila s tem namenom opravljena in vivo na ljudeh.

Janjua in sod. so opravili dvodelno in vivo raziskavo v kateri so opazovali serumsko in urinsko koncentracijo dermalno apliciranega BP in dveh ftalatov – monoetilftalata (MEP) in monobutilftalata (MBP), ki naj bi prav tako delovala estrogeno. Opravili so dvotedensko enojno slepo raziskavo na 26 plačanih zdravih kavkazijskih moških iz okolice Kopenhagna s povprečno starostjo 26 let. Raziskava je bila slepa za testirance, standardizirali so jo s prepovedjo fizičnih aktivnosti, sončenja, uživanja kofeina, nikotina in alkohola.

Prepovedano je bilo tuširanje, kopanje ali plavanje 4 ure po aplikaciji. V obeh raziskavah so moškim enkrat na dan po celem telesu aplicirali 2 mg/cm² komercialne kreme, in sicer prvi teden kremo, ki ni vsebovala omenjenih komponent ter je služila kot kontrola, in drugi teden kremo, ki je vsebovala 2 % (m/m) vsake od komponent. Kreme so vsak dan pripravili sveže (33, 34).

V prvem delu raziskave so merili koncentracijo BP, MEP in MBP v serumu po dermalni aplikaciji ter koncentracijo naslednjih hormonov: folikle stimulirajočega hormona, luteinizirajočega hormona, testosterona, estradiola in inhibina B ter ščitničnih hormonov, in sicer ščitnico spodbujajočega hormona, prostega tiroksina, celokupni trijodtironin in celokupni tiroksin. Hormone so merili, da bi ugotovili akutni vpliv sistemske absorpcije BP, MEP in MBP na endokrini sistem. Kri so posameznikom odvzeli vsak dan ob istem času, da bi se izognili cirkadianemu vplivu na hormone. Parabene so merili s tekočinsko kromatografijo s tandemsko masno spektrometrijo (LC-MS/MS), hormone pa z imunokemijskimi metodami (33). Ta del raziskave so opravili z namenom, da bi ovrednotili obseg dermalne absorpcije. Ugotovili so:

• v kontrolnem tednu je bil BP v serumu nezaznaven v večini vzorcev oz. ni presegal 1,0 µg/L;

• v testnem tednu je bil BP zaznaven v večini vzorcev;

• po prvi aplikaciji testne kreme se je serumska koncentracija BP hitro dvignila in dosegla najvišjo povprečno raven 135 µg/L tri ure po prvi aplikaciji, kar pomeni, da je prišlo do transdermalne absorpcije;

• 24 ur po prvi aplikaciji se je serumska koncentracija BP znižala na povprečno koncentracijo 18 µg/L in se ni znižala do izhodne opažene v kontrolnem tednu, kar bi lahko kazalo na to, da je eliminacija počasnejša od ponovne aplikacije;

• pri merjenju hormonov niso opazili nobene pomembne razlike v njihovem nivoju, ki bi bila lahko posledica testiranih komponent;

• z upoštevanjem, da so vsak dan aplicirali povprečno 800 mg BP in da ima povprečen človek 6 L krvi, se ga je sistemsko absorbiralo 0,81 mg do časa odvzema vzorca z najvišjo doseženo koncentracijo, kar znaša le 0,1 % od aplicirane količine. V resnici je sistemska absorpcija višja, vendar se ne more izmeriti zgolj z dotično metodo iz odvzetih vzorcev seruma;

• ker so BP zaznali že 1 uro po aplikaciji, so zaključili, da zelo hitro penetrira skozi kožo in se sistemsko absorbira.

Iz tega dela raziskave smo zaključili, da se parabeni tudi in vivo absorbirajo skozi kožo iz kozmetičnih ter farmacevtskih izdelkov. Glede na rezultate raziskave je dermalna absorpcija hitra in je vir za prisotnost parabenov v sistemskem krvnem obtoku (33). V drugem delu raziskave so merili koncentracijo istih komponent v 24-urnem urinu z LC-MS/MS z namenom, da bi ovrednotili njihov metabolizem in eliminacijo. V obeh tednih so zbirali 24-urne vzorce urina, razen prvi dan testnega tedna, ko so vsak odvzet vzorec urina vseh testirancev testirali posebej, da so pripravili 24-urni profil izločanja testiranih komponent.

Napak v zbiranju 24-urnega urina niso prijavili, tako da načina jemanja vzorcev nismo upoštevali kot pomanjkljivost (34). Rezultati drugega dela raziskave so predstavljeni v poglavju Metabolizem parabenov in vivo.

Pomanjkljivosti raziskave sta predvsem uporaba previsoke koncentracije BP v formulaciji (izven dovoljenih vrednosti po Uredbi (ES) št. 1223/2009 Evropskega Parlamenta in Sveta o kozmetičnih izdelkih) z namenom, da bi ohranili merljive koncentracije in merjenje koncentracije samo izhodne spojine, tj. BP ter BP-glukuronida, ne pa tudi ostalih metabolitov BP. Vzrok, da glavnega metabolita, tj. PHBA niso merili je, da ni specifičen le za BP. V prvi študiji so posledično izmerili tudi nižjo sistemsko absorpcijo, saj BP in BP-glukuronid predstavljata le manjši delež od celotne absorbirane količine.

Ishiwatari in sod. so v raziskavi opazovali vpliv MP na keratinocite po enkratni in večkratni dermalni aplikaciji. Vpliv enkratne aplikacije MP so merili na treh prostovoljcih, ki so jim na podlaket aplicirali formulacije z 0,15 %, 0,25 % in 0,5 % MP in v različnih časovnih točkah merili količino MP v roženi plasti. Vpliv večkratne aplikacije MP so merili na 12 prostovoljcih, ki so si na podlaket dvakrat na dan en mesec aplicirali testne formulacije.

Polovica je aplicirala losjon, polovica pa losjon in kremo (35).

Z enkratno aplikacijo emulzije so ovrednotili dermalno absorpcijo MP in ugotovili, da koncentracija v roženi plasti doseže vrh približno eno uro po aplikaciji in nato postopoma upada, ne glede na koncentracijo MP v emulziji. To dodatno potrjuje našo ugotovitev iz poglavja Vrednotenje dermalne absorpcije parabenov in vitro, kjer smo omenili, da na penetracijo v večji meri vpliva sestava formulacije kot pa sama koncentracija parabenov v njej. Po večkratni aplikaciji MP pa so ugotovili, da se koncentracija v roženi plasti s časom veča. Ugotovili so, da se MP po kontinuirani aplikaciji ne metabolizira v celoti in se nalaga v roženi plasti. Kopičenje MP je bilo večje pri tistih, ki so uporabljali tako losjon kot emulzijo v primerjavi s skupino, ki je uporabljala samo losjon. Po prenehanju uporabe formulacij, se je koncentracija MP v koži hitro znižala, kar bi lahko kazalo tudi na to, da so testiranci ponovno aplicirali formulacijo preden se je MP v celoti absorbiral in metaboliziral oz. je bila hidroliza počasnejša od aplikacije (35).