Dojemanje aleksandrinstva v takratni družbi

Kot smo že v prejšnjem poglavju omenili, so bile aleksandrinke zaradi svojega odhoda v Egipt stigmatizirane, saj so odstopale od njihove vloge, ki jim je bila vnaprej določena.

Katoliška cerkev je na prelomu stoletja poskušala uveljaviti vlogo ženske, katere

najpomembnejši nalogi sta materinstvo in skrb za dom. Tako lahko sklepamo, da so bile ženske, ki so odstopale od teh pričakovanj, obsojane in zasramovane.

Tema aleksandrink in aleksandrinstva je bila dolgo ne samo marginalizirana, ampak tudi tabu (Škrlj 2009, 145). V njihovih družinah so bile aleksandrinke večinoma spoštovane, drugače pa je bilo z dojemanjem v skupnosti. Deležne so bile zaničevanj ter obsojanj.

Veljale so za vlačuge in ljudje so jih obsojali, da so s svojim odhodom uničile družino.

Katja Škrlj v svojem prispevku povzame izjavo, spomin Rafaela Rojca, ki je bil sin aleksandrinke (intervju z njim je opravila Dorica Makuc), da so ljudje dvomili v resničnost tega, katera dela naj bi te ženske opravljale v Egiptu in je bilo slišati namigovanja, da naj bi denar služile tudi na nepošten način. Po vasi naj bi se šušljalo, da so se te ženske prostituirale (Škrlj 2009, 149).

Koprivec navaja, da so bili možje aleksandrink v svojem domačem okolju slabo vrednoteni. V delu avtorica navede citat vnukinje aleksandrinke, ki pove, da so možem aleksandrink »natikali vse sorte …« (Koprivec 2013, 40). V domačem okolju so bili stigmatizirani vsi – otroci, možje in aleksandrinke (Koprivec 2013, 40).

Čas, ko so bile migracije v Egipt najštevilnejše, je čas, ko je družba, predvsem Katoliška cerkev, kot glavno nalogo ženske poudarjala materinstvo in gospodinjstvo. Javno udejstvovanje in gmotno preživetje pa je bila naloga moških (Mlekuž 2016, 145). V času preloma 20. stoletja je Katoliška cerkev poskušala zgraditi novo podobo ženske in njihovo gospodarsko vlogo v okolju in družini zmanjšati oziroma zanikati (Koprivec 2013, 23). V tem času je začel izhajati dopis zdravnika Karla Pečnika v časopisu Soča.

Prvi zapis je izšel leta 1897, dopise pa je naslovil z enotnim podnaslovom Izviren dopis iz Aleksandrije. Pečnik je v času izida prvega zapisa služboval v Aleksandriji, nato pa dve leti v Kairu (Mlekuž 2016, 144). V svojih zapisih da bralcu vedeti, da se ne bo postavil na stran kritiziranja in nasprotovanja aleksandrinstvu in ženski migraciji. Hitro pa se v svojih zapisih posveti prvim težavam, s katerimi se soočajo ženske, ki pridejo v Egipt.

Največja nevarnost so po njegovem mnenju »čifutarski mešetarji«. Čifut je slabšalno poimenovanje za juda in se uporablja kot psovka ter sopomenka za oderuha, stiskača.

Pečnik zapiše, da ravno ti vodijo trgovino z belim blagom in Slovenke pričakajo takoj ob sestopu iz ladje in jih zapeljejo v nevarne pasti trgovine z belim blagom (Mlekuž 2016, 147). Na tovrstno nevarnost opozarja tudi Dorica Makuc v delu Aleksandrinke. Opiše primer, ko naj bi zvodniki z lažnimi obljubami zvabili dve slovenski dekleti v neko hišo in ju tam zaprli. Prav zaradi takih dogodkov naj bi frančiškanske šolske sestre dekleta

takoj ob prihodu hodile iskat na palubo ladje in jih odpeljale na varno. Slovenke so bile pri zaposlovanju v Aleksandriji izpostavljene raznim nevarnostim in pastem (Makuc 2006, 52). Makuc v nadaljevanju omeni še, da je bila ena izmed največjih skušnjav, ki so jim bile Slovenke izpostavljene, obljuba zakona. V delu avtorica navede odlomek p.

Benigna Snoja, ki je izšel v mesečniku Cvetje z vrtov sv. Frančiška v letu 1910, ki opozarja in ozavešča o tem: »… Pa v vsaki narodnosti, v vsaki veri se dobi poročena Slovenka, in še koliko! So poročene s katoličani vseh obredov, so poročene z razkolniki, protestanti, judi in celo s turki. Kako? Tako, da se Bogu smili.« (Makuc 2006 63). Snoj še nadaljuje, da naj ženske v Egiptu ne pozabijo na svojo družino in naj ne zaidejo na stran pota. Tiste, ki zaidejo, pozabijo na svojo domovino, svoj jezik, svoje starše in na hvaležnost, ki jim jo dolgujejo. Spodbuja jih, da naj pišejo svojim domačim ter jim tako sporočijo, da niso pozabile nanje in jim tako izkažejo ljubezen (Makuc 2006, 63). Dekleta so v Egipt prihajala večinoma na poziv drugih Slovenk, ki so že bile zaposlene v Egiptu in so tako svojim rojakinjam priskrbele delo. Čeprav so bile to nepredvidene selitve in so lahko naletele na številne težave, sta bila želja in potreba po zaslužku večji (Makuc 2006 65).

Odhod žensk od doma je razburjal družbo, še posebej Katoliško sfero, že veliko pred tem.

Dvomili so v poštenost dela in menili, da je ogroženo moralno in fizično življenje žensk.

Takšne skrbi je leta 1871 izpostavil vikar iz Bilj, ki je na knežji nadškofijski ordinariat naslovil pismo, v katerem je izrazil svojo zaskrbljenost. Menil je, da takšen odhod od doma škodi prihodnosti žensk. V ta namen je predlagal, da bi se ordinariat na občinskem uradu zavzel za prepoved izdajanja potnih listov za ženske, ki jih je poimensko imenoval v priloženem seznamu. Ordinariat ugodi vikarjevi želji in naslovi pismo s prošnjo o prepovedi izdajanja potnih listov na c.kr. okrajno glavarstvo. Glavarstvo njegovi želji ne ugodi, saj meni, da takšno omejevanje ni utemeljeno. Nato sam nadškof odgovori vikarju, da njegovi zahtevi niso ugodili in mu svetuje, naj še naprej poučuje o nevarnostih odhajanja in odsvetuje odhod (Makuc 2006, 19–20).

Nasveti in opozarjanje na nevarnost odhoda v Egipt pa očitno niso imeli učinka, saj je tovrstna migracija še vedno potekala. Kot smo že prej navedli, je bilo leta 1900 v Egiptu že med 3500 in 5000 Slovenk. Revščina in druge socialne razmere so premagale dvome, ženske so se tako še vedno odločale za odhod in tak način prispevanja domačemu blagostanju ter pomoči za izboljšanje domačih situacij. Domače razmere so se resnično izboljšale zaradi odhoda aleksandrink. Peter Zorn navaja, da je bilo v času prvega vala

aleksandrinstva zgrajenih kar 117 novih hiš v Prvačini. Le 4 zgradbe so bile v državni lasti, vse ostale pa v lastništvu kmetov in zgrajene z »aleksandrinskimi šterlinami« (Zorn 2012, 62).