Duševno zdravje kot razlog stigmatizacije

V socialnem delu ljudi s težavami v duševnem zdravju ne imenujemo duševni bolniki, prav tako se izogibamo izrazom, kot sta duševna bolezen in duševna motnja, ki posameznika označijo in trajno zaznamujejo. Pri svojem delu uporabljamo psihosocialni model, ki je nastal kot kritika medicinskega modela. Pri slednjem je v odnosu uporabnik – strokovni delavec uporabnik v podrejenem položaju, saj ga strokovni delavec opiše tako, kot ga vidi sam, in ne tako, kot se vidi uporabnik. Tako postane uporabnik mnogokrat stigmatiziran kot nesposoben za odločanje o lastnem življenju. V medicinskem modelu ni prostora za uporabnikove želje in možnosti izbire, strokovni delavci pa jih s tujkami in strokovnimi izrazi pogosto razvrednotijo

(Zaviršek, Zorn in Videmšek, 2002, str. 214). Medicinska stroka ne omogoča pravice do samodeterminacije, saj strokovno znanje in prostor strokovnih situacij povzročata izgubo osebne avtonomije. Človek z diagnozo dobi tudi poseben subjektni položaj. Diagnoza je normativna identiteta, vnaprej normirana družbena identiteta. Ko začne oviranost obravnavati medicinski diskurz, splošna družbena ravnanja do ljudi z ovirami določa predvsem medicinski diskurz (Zaviršek, 2000, str. 39–40).

Psihosocialni model ne govori o duševni bolezni, ampak krizi. Izraz kriza je primernejši, saj pomeni začasno nezmožnost posameznika, da bi opravljal svoje naloge oziroma skrbel zase.

Psihosocialni model ne uporablja medicinskih diagnoz, temveč kontekstualizirane opise problemov in stisk. Jezik psihiatričnih opisov je poniževalen, saj uporabnike razvrednoti in razosebi. Posameznik ni več obravnavan kot človek z določenimi težavami, ampak kot

»privesek« svoje diagnoze (Lamovec, 1998, str. 15–16). V socialnem delu se zavedamo, da psihiatrična diagnoza posameznika lahko vodi v življenjsko stigmatizacijo, ki pomembno vpliva na kakovost življenja. Pri svojem delu se zavzemamo za zmanjševanje posledic stigme, ki nastane zaradi težav v duševnem zdravju.

1.4.2 Opredelitev stigme

Izraz stigma izvira iz grščine in pomeni zaznamovanje, označenost, oznako. V antični Grčiji so ga uporabljali za ljudi, ki jih je okolica videla kot drugačne (npr. kriminalce, sužnje). Po telesu so jih označili z vrezninami ali ožganinami, s čimer so bili označeni kot pokvarjeni in moralno oporečni. Označenih ljudi naj bi se zlasti na javnih prostorih ljudje izogibali. Kasneje se je izraz začel uporabljati tudi za fizične in duševne značilnosti ljudi, ki jih je družba opredelila kot sramotne in diskreditirajoče (povzeto po Goffman, 1963 v Kuklec, 2010, str. 196).

Coleman (v Nastran Ule, 1999, str. 198) navaja, da stigma predstavlja življenjski pogled:

skupek osebnih in družbenih konstruktov, skupek socialnih zvez in socialnih odnosov ter obliko družbene realnosti. Za teoretiziranje je bila stigma težak koncept, saj odraža lastnost, proces, obliko socialne kategorije in čustveno stanje. Pri poskusu odgovoriti na vprašanje, kako in zakaj so v določenih zgodovinskih obdobjih, v določenih kulturah oziroma v izjemnih družbenih skupinah nekatere lastnosti cenjene in zaželene, druge pa zaničevane, grozljive ali stigmatizirane, avtorica predlaga nov pogled na stigmo. Tak, ki upošteva njene vedenjske, kognitivne in čustvene komponente ter razkriva, da je stigma odziv na dilemo razlike. Coleman (v Nastran Ule, 1999, str. 199–200) meni, da so človeške razlike temelj stigem, kar pomeni biti ali se počutiti stigmatiziranega kot neizbežna usoda. Ker se stigme razlikujejo glede na kulturna

in zgodovinska obdobja, postaja očitno, da gre zgolj za naključje, ali se človek rodi v nestigmatizirani ali hudo stigmatizirani družbi. Do stigmatizacije pride pogosto v mejah psihološko konstruiranih ali dejanskih odnosov, izkušnja odraža relativne primerjave, orisovanje zaželenih in nezaželenih razlik. Stigmatizacija ali občutek stigmatizacije je posledica socialne primerjave, zato stigma predstavlja nepretrgano zvezo nezaželenih razlik, ki so odvisne od mnogih dejavnikov (npr. geografska lokacija, kultura, stopnja življenjskega cikla).

Goffman (v Flaker, 2002, str. 98–99) navaja, da stigmatizacija zelo vpliva na dostojno življenje, saj posamezniku zmanjša možnosti ali jih onemogoči. V vsakdanjem sodobnem jeziku stigma še vedno pomeni zaznamovanost, ki ne pomeni le vidne zaznamovanosti, ampak predvsem zaznamovanost, ki deluje kot atribut nezaželenosti oz. zavrženosti. Flaker (2002, str. 99) meni, da je pomemben vidik stigme, da po mnenju tistega, ki nekoga stigmatizira, ta nima več podobnega položaja, predvsem družbenega in ekonomskega, kakor on.

1.4.3 Stigmatizacija ljudi s težavami v duševnem zdravju

Težave v duševnem zdravju so oblika hendikepa oziroma vrsta oviranosti. Zaviršek (2014, str. 135) hendikep opredeli kot socialno kategorijo, ki konceptualizira prepletanje materialnega, čustvenega in socialnega ter odslikava družbeno zaznamovane odzive na telesne posebnosti, kot so gibalna oviranost (mišična distrofija, paraplegija, tetraplegija ipd.), senzorna oviranost (težave s sluhom in vidom, intelektualna ovira (posebnosti pri dojemanju sveta, težave pri učenju določenih vsebin ali večine vsebin, posebnosti odzivanja na določene dražljaje ipd.) in težave v duševnem zdravju (psihiatrične diagnoze in psihiatrične hospitalizacije). Med omenjenimi ovirami so nekatere vidne, druge nevidne. Utelešene človeške posebnosti povzročijo družbeno prikrajšanost in diskriminacijo na izobraževalni, ekonomski, socialni in simbolni ravni.

Ljudi s težavami v duševnem zdravju (in tudi drugimi ovirami) so ostali člani družbe (tj. zdravi, ljudje brez ovir) od nekdaj poskušali segregirati, kar so upravičevali z moralnimi argumenti: če jim hočemo pomagati in jih zavarovati, jih moramo najprej kategorizirati in razdeliti. Ljudi z ovirami družba segregira v posebne ustanove, na posebna delovna mesta in v posebne šole.

Moralni argument vzpostavi mejo med tistimi z močjo (zdravimi, neoviranimi) in oviranimi, za katere naj bi skrbeli drugi (država, starši, skrbniki, cerkev). Taka moralna perspektiva omogoča zavedanje, da ljudje ob pridobitvi statusa osebe, za katero skrbijo in jo varujejo drugi, izgubijo nekatere ključne pravice: pravico do izbire in enakovredne udeležbe v vsakdanjem življenju, pravico do gibanja, samodeterminacije in spoštovanja (Zaviršek, 2000, str. 11).

Ljudje s težavami v duševnem zdravju stigma spremlja že od nekdaj. Zaviršek (2000, str. 14) navaja, da so v vsej zgodovini v evropskih družbah ljudi s težavami v duševnem zdravju glorificirali in hkrati zavračali. »Norec« je bil nosilec posebne vednosti, ki je drugi ljudje niso imeli. Hkrati so jih izpostavljali, ubijali, deformirali, zatirali in mučili.

Teršek (2009, str. 12) piše, da se posamezniki s težavami v duševnem zdravju pogosto srečujejo z diskriminacijo, stigmo in kršenjem človekovih pravic, kar lahko dodatno negativno vpliva na njihovo duševno zdravje. Zaradi strahu pred stigmatizacijo se pogosto bojijo spregovoriti o svojih stiskah, okolica pa se žal pogosto odziva pokroviteljsko, vzvišeno in ignorantsko. Poleg tega se ljudje s težavami v duševnem zdravju borijo za dostojanstvo, ki je za zdravega človeka samoumevno, za nekoga s psihiatrično diagnozo pa pogosto le še želja. Ohraniti želijo dostojanstvo v življenju z diagnozo in dostojanstvo med zdravljenjem, kar je ena izmed najpomembnejših vrednot in temeljnih človekovih pravic.

Stigmatizacija bistveno vpliva na življenje posameznika s težavami v duševnem zdravju. Izgubi lahko samozaupanje, počuti se nerazumljenega, drugačnega, predstavlja si, da ne sodi v to okolje, pogosto želi svojo motnjo prikriti (Corrigan, 1998). Takšna izkrivljanja lastne samopodobe privedejo do negativnih čustvenih odzivov, kot so strah, krivda in sram (Link, Struening, Neese-Todd, Asmussen in Phelan, 2001). Posledice stigme so socialna izolacija, oženje podporne socialne mreže ter slabša subjektivna kakovost življenja in psihološkega delovanja (nizka samopodoba, samospoštovanje in samoučinkovitost) (Knaak in Patten, 2016).

Pogosta posledica stigmatizacije je tudi povečana samomorilnost ljudi s težavami v duševnem zdravju. Okolica se jih zaradi stigme največkrat boji vprašati, ali razmišljajo o samomoru, čeprav je ravno to lahko ključnega pomena pri iskanju rešitve oziroma začetek poti iz stiske (Vrhovac in Ronci, 2020, str. 48).

Kuklec (2010, str. 196) piše, da je v moderni družbi stigmatizacija vseh drugačnih, ne le ljudi s težavami v duševnem zdravju, vse bolj nezaželena in nesprejemljiva, vendar se seli na bolj prikrite ravni in verjetno celo narašča. V zadnjih desetletjih v svetu opažamo porast gibanj in društev uporabnikov, ki se poskušajo z združevanjem odločneje upreti stigmatizaciji in poskrbeti za upoštevanje njihovih pravic.

Zaviršek (2000, str. 40) navaja, da je eden od paradoksov globalizacije, da sta internacionalizacija uporabniškega gibanja in zmanjševanje državnih odgovornosti za socialo spodbudila dva nasprotujoča si procesa. Prvi so zahteve uporabnikov in strokovnjakov po dezinstitucionalizaciji oziroma zapiranju totalnih ustanov, drugi pa fenomen NIMBY (Not-in-My-Backyard), ki pomeni nasprotovanje ustanavljanju skupnostnih služb na lokalni ravni.

NIMBY je posledica negativnih predstav o ljudeh z ovirami, ki naj bi v kapitalsko profitni logiki zmanjšali cene posestev, hiš in stanovanj.

1.5 Področje duševnega zdravja v Sloveniji