V tej izvedbi je podano globlje razmišljanje o pojmu kazenskopravne dobrine oz. njenemu common-law pandanu v načelu škode, prav tako je podano globlje zavedanje o kolektivnih kazenskopravnih dobrinah, ki so v prejšnjem člankovnem prispevku zavzemali neko postransko vlogo. Tako Duff in Marshall uvodoma ugotavljata, da je pravzaprav vsak možen koncept oz.
načelo inkriminiranja potencialno koristno pri odgovoru na vprašanje: katera ravnanja inkriminirati? Nadaljujeta, da četudi se odločimo za eno samo načelo, to ne pomeni, da so ostala
144 Duff (2005) str. 962.
145 Duff (2005) str. 963.
146 Duff/Marshall, 'Abstract Endagerment', Two Harm Principles, and Two Routes to Criminalisation v: Bergen Journal of Criminal Law and Criminal Justice, Volume 3 Issue 2 (2015).
48
načela in vrednote nepomembni in jih je moč enostavno spregledati. Če je v prvem člankovnem prispevku Duff razlikoval napad od povzročitve nevarnosti, to v drugi člankovni izvedbi privede do teoretskega izhodišča poznanega kot: ''dve načeli škode''.
Neuspeh razlikovanja dveh načel škode je zaznaven že pri Millovi diskusiji, ki je sicer postala kanonska formulacija načela škode. Ta pravi, da je edini namen, zaradi katerega je upravičeno uporabiti silo zoper posameznika proti njegovi volji: preprečitev nastanka škode drugim. V nadaljevanju navajata, da v istem odstavku Mill zapiše tudi: da bi opravičili katerokoli kazensko mero, moramo v ravnanje, ki ga želimo zatreti, všteti možnost nastanka zla drugemu.147 Takoj ko imamo opravka z ravnanjem, ki presumpcijsko zadeva interese drugih, ima družba v teh primerih pristojnost nad odločitvijo, ali naj ravnanje inkriminira. Vprašanje, ali bo splošna dobrobit zasledovana s to presumpcijo ali ne, je v takih primerih odprto za javni diskurz. Take odprtosti pa ravno nasprotno ni, kadar ravnanja posameznika zadevajo zgolj njegove (lastne) interese, kajti v vseh takih primerih mora biti zagotovljena popolna svoboda.148
Podobno je tudi pri Feinbergu. Ta pravi, da je venomer dobro podpirati kazensko zakonodajo, ki je efektivna in prevencijska v smislu škode do drugih oseb (in ne samemu sebi).149 Podobno v novejšem času zatrjujeta tudi Simister in von Hirsch, ki pravita, da je država upravičena kazensko regulirati ravnanje samo, kadar tako ravnanje povzroči ali predstavlja tveganje škode drugim ter to njuno trditev hkrati povežeta še z uvodno Millovo trditvijo. Duff in Marshall deloma ugovarjata temu pristopu Simisterja in von Hirscha, saj menita, da ne gre za različne verzije enega načela škode, ampak dveh.
Prvo načelo imenujeta Harm Prevention Principle. Je klasična formulacija Feinberga in Milla in jo tvori naslednja premisa: imamo dober razlog za inkriminiranje določenega ravnanja, če [in samo če] bo tako inkriminiranje efektivno preprečevalo škodo drugim. Tu vidita potrebo po (treh) razjasnitvah. Prvič, razlikovanje med Feinbergovim in Millovim pogledom je v tem, da se Mill zavzema za splošno uporabo pravila zoper vsakršno legitimacijo sile oblasti, nasprotno se Feinberg omejuje zgolj na področje kazenskega prava. Drugič, to načelo govori samo o tem, kaj nam daje dober razlog, da nekaj inkriminiramo, ne odgovarja pa na vprašanje, ali je taka inkriminacija tudi upravičena. Tretjič, [in samo če] v premisi predstavlja razlikovalni temelj med njunima pogledoma. Za somišljenike pogleda Milla je preprečevanje škode edini dober
147 Duff/Marshall (2015) str. 133.
148 Duff/Marshall (2015) str. 134.
149 Duff/Marshall (2015) str. 134.
49
razlog za kaznovanje, medtem ko je za privržence Feinbergovega pogleda to samo eden izmed (več) dobrih razlogov za inkriminiranje.150
Drugo načelo Duff in Marshall poimenujeta Harmful Conduct Principle. To tvori premisa, da imamo dober razlog za inkriminiranje določenega tipa ravnanja, če [in samo če] je to škodljivo drugim. Skleneta, da razlika v drugem delu premise med ''bo tako inkriminiranje efektivno preprečevalo škodo drugim'' (z vidika Harm Prevention Principle) in ''je to škodljivo drugim'' predstavlja pomemben razlikovalni faktor. Opozarjata sicer, da napaka ni trivialna, če pridemo z uporabo unificiranega ali diferenciranega konstrukta do istega rezultata. Harm Prevention Principle naj bi bil širši, saj vsebuje dober razlog, da inkriminiramo ravnanja, ki niso škodljiva sama po sebi.151 Podobno meni tudi Tadros. Tomlin gre še dlje, ko pravi, da bi morali razločevati 4 načela škode. Edwards celo zagovarja idejo 24 različnih načel škode, ki predstavljajo tako pozitivne kot negativne funkcije teh načel – v smislu permisivnih in restriktivnih razlogov za inkriminiranje.152
V tako vzpostavljen sistem vpneta razpravo o povzročitvah abstraktnih nevarnosti. Kot glavno težavo Harmful Conduct Principle izpostavita, da tudi njegov razširjen domet včasih ne daje zadostnega razloga za inkriminiranje nekaterih ravnanj, ki bi zagotovo morala biti inkriminirana v škodno orientiranem kazenskem pravu. Dilema tu izhaja iz potrebe po ustvarjanju elementa napačnosti ravnanja kot ključnega elementa, ki naj utemelji inkriminacijo.
Od tu naprej imamo dve poti: prva dojema element napačnosti kot sestavni del škode, druga element škodljivosti in napačnosti ločuje. Četudi se odločimo za drugo pot, je nujno, da je napačnost tesno povezana s škodljivostjo. Kadar imamo dobre razloge, da inkriminiramo ravnanja, ki dejansko povzročajo škodo, imamo lege artis pravo tako dobre razloge, da inkriminiramo ravnanja, ki povzročajo direktno tveganje za relevantno škodo. Tu Duff in Marshall (ponovno) vidita potrebo po razločevanju dveh vrst primerov. Vzameta primer voznika avtomobila, ki po nasprotni strani cestišča vozi v nepregleden ovinek brez zavedanja, ali nasproti prihaja avto (v drugem primeru avto prihaja nasproti – še vedno ni zavedanja). Če v drugem primeru po ''srečnem naključju'' ne pride do trčenja, pravita, da je do direktne povzročitve nevarnosti vseeno prišlo. V prvem primeru do povzročitve nevarnosti za drugega ni prišlo, vendar ne more ostati spregledan sprejem tveganja, da bi do tega trčenja vendarle lahko prišlo: gre preprosto za sprejem tveganja za povzročitev nevarnosti in logično-posledično
150 Duff/Marshall (2015) str. 134.
151 Duff/Marshall (2015) str. 136.
152 Duff/Marshall (2015) str. 137.
50
tudi za nastanek škode.153 V primerjalnopravnem duhu z nemško kazenskopravno dogmatiko tako Duff in Marshall ob navajanju Dubberja in Hörnleja drugi primer označita za povzročitev konkretne nevarnosti in prvega za povzročitev abstraktne nevarnosti. Obsodba za kaznivo dejanje povzročitve abstraktne nevarnosti ne zahteva dokaza, da je oseba dejansko bila v nevarnosti in se hkrati storilec ne more razbremeniti odgovornosti z ugovorom, da v tej specifični situaciji ni povzročil nevarnosti.154
Posebno težavo v tako strukturiranem procesu predstavljajo oddaljene škode: to so škode ali tveganja, ki so oddaljene v smislu, da vsebujejo gotove vrste ''nepredvidljivih dogodkov''.
Najbolj preprost primer je splošna prepoved vožnje pod vplivom alkohola. Z njo so izpolnjeni pogoji za Harmful Conduct Principle, saj tisti, ki ni v primernem stanju za vožnjo, že s samo vožnjo ustvari nesprejemljivo višje tveganje resnih povzročitev škode drugemu. Toda če to ravnanje definiramo kot okoliščino, ki je vezana na mejno vrednost alkohola v izdihanem zraku, krvi ali urinu, je ta ''očitnost'' bolj zamegljena.155 Racionalen zakonodajalec bo prepovedano mejo postavil tam, kjer so motorično-psiho-fizične sposobnosti velikega dela voznikov bistveno prizadete, temu navzlic delež voznikov za določitev meje ni sporen.156 Na ta način izpostavita, da se zdi, da kadar tako govorimo o povzročitvi abstraktne nevarnosti, ta predstavlja drugačen genus povzročitve nevarnosti, kakor jo predstavlja povzročitev konkretne nevarnosti. Sintagma povzročitev abstraktne nevarnosti, naj bi bila zavajajoča zaradi impliciranja, da je do povzročitve nevarnosti vendarle prišlo.
Še večje težave nastanejo pri aplikaciji Harmful Conduct Principle. Tukaj namreč izhajata iz problema, kadar posameznik ravna na način, da ve, da lahko ravna varno in pri tem nikakor ne tvega nastanka škode v nasprotju z zakonodajnim ciljem. Tudi za taka ravnanja Duff in Marshall odobravata kaznovanje, vendar ne zato, ker bi to bilo škodljivo ali nevarno.
Tudi od tu naprej sta možni dve poti. Prva je povezana z duhom načela Harmful Conduct Principle, saj zakonodajalec mora dopustiti možnost, da potencialni storilec katerokoli zakonsko presumpcijo nevarnosti ovrže. Druga pa enostavno zanika možnost vzpostavitve
153 Duff/Marshall (2015) str. 140.
154 Duff/Marshall (2015) str. 141.
155 Glej 2. odstavek 104. člena ZPrCP v: Zakon o pravilih cestnega prometa (Uradni list RS, št. 82/13 – uradno prečiščeno besedilo, 69/17 – popr., 68/16, 54/17, 3/18 – odl. US, 43/19 – ZVoz-1B, 92/20 in 123/21); in primerjaj s 1. točko 1. odstavka 324. KZ-1. Naj tu zgolj ekskurzno omenim tudi, da navkljub dejstvu, da so realno možna različna preverjanja motorično-psiho-fizičnega stanja (npr. ugotavljanje uradne osebe); v novejšem času nezadržno prodira uporaba raznih ''objektivnih'' tehnoloških naprav. Tako je vsaj v Sloveniji ostalo ugotavljanje uradne osebe omejeno na primere, kadar količina snovi v organizmu, zaznanih z napravami, ni zadosti visoka. Tukaj pravilo več ne izhaja iz premise: ne vozi ko zaužiješ alkohol; temveč: bodi v primernem motorično-psiho-fizičnem stanju.
156 Duff/Marshall (2015) str. 142-143.
51
pravičnosti, kar z drugimi besedami pomeni, da gre za nujno nepravičnost. Podobne pomisleke najdemo tudi v sklopu oddaljenih škod pri von Hirschevi ''intervenirajoči izbiri'' in ''kumulaciji škode'', kjer je eventualni nastanek škode odvisen tudi od drugih protagonistov.157
Prepoznavata možnost objektivne pripisljivosti ali celo neke splošnejše državljanske dolžnosti, vendar ugotavljata, da je takšna osnova za inkriminiranje ''radikalno nejasna in kontroverzna v dometu, kaj in concreto naj takšne dolžnosti predstavljajo''. Četudi se strinjamo, da sprejemamo tovrstne oblike odgovornosti, bomo prišli do spora o tem, kaj je ''primerna mera potrebne pazljivosti'' in katerih tveganj ne smemo prevzemati. To dilemo skrben zakonodajalec navadno rešuje s specifično in podrobno regulacijo (npr. kdo ne sme in kdo lahko ima v posesti orožje, pod katerimi pogoji, pod katerimi pogoji je uporaba orožja dovoljena).158 Vendar prepričljivo ugotavljata, da drugo plat istega kovanca (takšnega) regulativnega urejanja predstavlja problem, da je njihov domet mnogo širši, kot je osnovni domet Harmful Conduct Principle.
Tudi kumulacijske škode povzročajo podobne težave. Do njih lahko pride zgolj, kadar se veliko ljudi angažira v izvrševanja takih ravnanj. Če imamo dovolj veliko množico ljudi, ki smeti odlaga v reko, bo to predstavljalo resno grožnjo zdravju kot tudi rečnemu ekosistemu, toda če to storim samo jaz, to ne bo taka grožnja. Tudi tu je aktualizacija relevantne škode odvisna od prispevka drugih, vendar je ta sklop povzročitev abstraktnih nevarnosti drugačen od sklopa intevenirajoče izbire, saj storilčevo ravnanje ni neposredno odvisno od drugih in je zatorej tudi v direktnem in neposrednem (so)prispevku, četudi minimalnem. Slabost teh regulacij je, da ustvarjajo preširoko polje kaznivosti in so posledično vanj zajeta tudi ravnanja, ki ne prispevajo k nastanku tveganja škode. To je tudi temeljni ugovor, da jih ni moč spraviti pod okrilje Harmful Conduct Prinicple, iz česar izpeljeta, da je moč to načelo razlagati tako v pozitivno kot tudi v negativno smer (v smislu obstoja pogojev za inkriminiranje).159
V iskanju načela, ki bi bolje utemeljilo tovrstne kršitve, se obrneta na Harm Prevention Principle. Kot argument se navaja predvsem dolžnost države zaščititi njeno občestvo pred neutemeljenimi napadi ter povzročitvami nevarnosti, vendar pa po tem pristopu element napačnosti ne more bivati v škodljivosti, kar je tudi razlikovalni element s Harmful Conduct Prinicple.160
157 Duff/Marshall (2015) str. 144.
158 Duff/Marshall (2015) str. 145.
159 Duff/Marshall (2015) str. 146.
160 Duff/Marshall (2015) str. 148.
52
Regulirati določeno ravnanje pomeni, da je na voljo tako možnost popolne prepovedi ravnanja kot tudi samo omejevanje le-tega. Kot tipična se v literaturi navajata primera posesti droge, ki je prepovedana ter določanje načina vožnje, ki je omejena. Tukaj spregledata, da je včasih tudi posest droge dovoljena prav tako tudi način vožnje ni venomer omejen, vendar ta ugotovitev vseeno nima učinka. V okviru Harm Prevention Prinicple gre za določen kolektivni cilj, ki ga mora zasledovati tudi država, kar naj bi sicer izhajalo iz utemeljene želje zmanjšati možnost nastanka relevantne škode. Toda tovrstni regulatorni podvigi države niso v celoti del kazenskega prava, to lahko postanejo šele, ko je treba odgovoriti: kako se odzvati na kršenje teh regulatornih pravil? Četudi so takšna kršenja (zaradi vidika kolektivnega cilja) napačna to (še) ne pomeni, da so napačna v relevantnem smislu. Brez te zahteve (relevantnosti) bi to pomenilo, da bi lahko v vsakem primeru vsa ravnanja, ki nasprotujejo kolektivnim ciljem, smatrali kot primerna za inkriminiranje, saj takšna rešitev ne nasprotuje Harm Prevention Principle, ki je zgolj načelo, ki pove, kdaj imamo dober razlog za inkriminiranje.161
Zdi se, da izhajata iz nekakšne osnove, ki jo vidita v družbeni pogodbi. Skozi (zanju) zelo priljubljenim razlaganjem skozi javni cestni promet postavita premiso, da še preden se družba sploh odloči ali bo določeno aktivnost (v tem primeru vožnjo) dovolila, moramo opraviti postopek tehtanja med škodo in koristjo, ki jo vožnja v javnem cestnem prometu prinaša družbi.
Gre za proces prepoznavanja tveganj, ki smo jih kolektivno kot družba pripravljeni sprejeti ob hkratnem upoštevanju načela previdnosti, ki naj ta tveganja omeji.162 Za upravičenost tovrstnega reguliranja zahtevata tako pogoj efektivnega zmanjševanja možnosti nastanka relevantne škode kot tudi, da za naslovnike ne predstavljajo prevelike obremenitve.
Polemizirajoč (ponovno) tudi na ravni Harm Prevention Prinicple, o večjih sposobnostih posameznika, kot tistih, ki so določeni s strani zakonodajalca, tokrat skozi primer izjemno veščega dirkača avtomobila z licenco FIA, ki si želi voziti hitreje, kot to veleva splošna prepoved (tudi dovoljenje za hitrejšo vožnjo bi in esse znova pomenilo neko regulacijo), brez presenečenja zaključita, da je najbolj efektivna škodo-preprečujoča metoda regulacije vožnje ravno preširoka regulacija. Lucidirata, da vse dokler je regulacijski sistem vzdržen in ne zahteva nečesa nerazumnega s svojimi omejitvami, vse dotlej ima zakonodajalec načeloma proste roke.163 Vprašati se moramo: ali je smotrno od prebivalcev zahtevati, da spoštujejo regulatorne omejitve zavoljo učinkovitega in ekonomičnega administrativnega sistema, od katerega imamo
161 Duff/Marshall (2015) str. 149.
162 Duff/Marshall (2015) str. 150.
163 Duff/Marshall (2015) str. 153.
53
vsi korist?164 Utemeljitev se skriva v vprašanju diskrecije, ki jo vozniku regulacija daje: večja kot je diskrecija, večja je nevarnost, da bo tovrstna diskrecija zlorabljena s strani tistih, ki so nekompetentni, neuvidevni in so prepričanja, da jo bodo odnesli brez posledic.165 Tak sistem bi po Duffovem in Marshallovem mnenju bil nezanesljiv, neuporaben in ne bi zagotavljal prednosti, kot bi jih sicer. Kot vodilna premisa se ne postavlja več: moraš spoštovati omejitve, zato da boš vozil varno, temveč: moraš spoštovati omejitve, ker mi (družba) moramo zagotavljati tak sistem, da bi zagotovili, da drugi vozijo varno. Kadar torej obremenitev za naslovnike norme ni nesorazmerno težka in hkrati ni nerazumna z vidika omejevanja pravic, takrat preprosto moramo sprejeti tako ureditev zavoljo skupnega dobrega. Vsi politični sistemi (razen anarhije) vsebujejo zahtevo po spoštovanju prava, ki kadar te zahteve niso nerazumne, ne predstavlja nepremostljive težave. V tem primeru lahko izpeljemo zahtevo, da imamo dober razlog za inkriminiranje kršitve tovrstnih regulacij; s tem lege artis kršitev predpostavlja napačnost ravnanja.166 Kadar pogoji o ''popolnosti'' zakonske regulacije niso izpolnjeni, to po besedah Duffa in Marshalla predstavlja: ''zgrešen poskus zakonodajalca'', zato jih (takrat) ne moremo dojemati niti kot skupni cilj niti kot kolektivno dobrino, temveč (zgolj) kot politično floskulo.167
Izpeljeta (tri) zaključke. Prvič, tisti, ki krši regulacijo, je v končni fazi obsojen ravno zato, ker je to ureditev kršil in ne zato, ker je ravnal škodljivo ali nevarno. Drugič, če se zavzamemo za takšno striktno regulacijo (brez dovolitve izjem), moramo vseeno pustiti možnost razbremenilnega ugovora z dokazom osebe, da njeno ravnanje ni bilo nevarno – četudi se zdi, da ni vzdržno s prvim zaključkom (striktna regulacija namreč še ne opraviči striktne odgovornosti). Tretjič, da bi zadovoljili pogoje aplikativnosti kazenskega prava nas ne zanima ''škodljivost'' ampak ''napačnost ravnanja'', ki torej predstavlja točko osredotočenja.168
Vendar Duffu in Marshallu ne uspe legitimirati abstraktnih povzročitev nevarnosti. Prvič, biti obsojen in napaden z ultima ratiom človeškega umskega racionalnega produkta (kazensko pravo) zaradi varnega in neškodljivega ravnanja nikakor ne more predstavljati temelja za legitimiranje inkriminacije. Drugič, če dovolimo tak nasprotni dokaz, to pomeni zanikanje samostojne figure abstraktnih ogrozitev, kar lahko predstavlja zgolj ne-legitimacijo: in da na tem mestu problematike obrnjenega dokaznega bremena sploh ne odpiramo. In tretjič, da bi
164 Duff/Marshall (2015) str. 154.
165 Primerjaj zanimivo stališče o neuvidevnih voznikih v prometu in njihovo primerjanje s splošno deviantnimi ravnanji v: Bavcon in drugi, Varnost cestnega prometa (2011).
166 Duff/Marshall (2015) str. 155.
167 Duff/Marshall (2015) str. 159.
168 Duff/Marshall (2015) str. 157.
54
zadovoljili aplikativnost kazenskega prava, nas zmeraj morajo zanimati potencialne posledice, ker brez njih ni moč opraviti ustreznega vrednotenja in bi tak konstrukt nujno pomenil ''deontološko'' prazno kazensko pravo, saj ''gola kršitev predpisa'' dandanes nikakor ne more biti (samo)zadostna podlaga za ugotavljanje ''napačnosti ravnanja''.
S tem razpravo pri Duffu in Marshallu kot tudi pregled magistrskega dela končujem.