• Rezultati Niso Bili Najdeni

2.1 Nekaj besed o izbranih avtorjih z vidika religiozne 19 lirike

2.1.2 Edvard Kocbek

29

Na podlagi prve pesniške zbirke Zemlja (1934) Edvarda Kocbeka (1904–1981) Janko Kos uvršča med pozne ekspresioniste katoliške smeri, ob čemer zapiše: »Zemlja so najpomembnejše pesniško delo poznega katoliškega ekspresionizma na prehodu v novo stvarnost« (Kos,

»Pregled« 358). Temu delno pritrjuje Bogomir Fatur, ki Kocbeka in njegovo generacijo vidi kot predstavnike »nove stvarnosti«, ki so izšli iz ekspresionizma, a se jim še ni uspelo »kot navlake« otresti »ekspresionistične dediščine« (Fatur, v: »Edvard Kocbek ZD 1« 323).

Nasprotno je Franc Zadravec prepričan, da Zemlja v resnici zaznamuje »umik od ekspresionizma« (Zadravec, v: »Anton Vodnik ZD 2« 334), pesnikov sodobnik France Vodnik pa zbirko Zemlja v Domu in svetu pohvalno ocenjuje kot »novo stilno varianto duhovnega realizma« (Vodnik, v: Slodnjak 446).

Kocbek je avtor šestih pesniških zbirk, pri čemer so tri (Pentagram, Žerjavica, Nevesta v črnem) prvič izšle šele v zbirki Zbrane pesmi (1977). Ločnico, ki v Kocbekovem delu predstavlja prehod iz mladostne v zrelo poezijo, zaznamuje leto 1929, ko je zalek objavljati v Domu in svetu. Pred tem letom so nastale pesmi, ki so v ZD objavljene v razdelku »Mladostne pesmi«, Kocbek pa jih je pred letom 1929 objavljal v dijaškem listu Stražni ognji, mariborskem semeniškem glasilu Lipica ter revijah Mladika in Križ (Inkret, »Opombe«, v: »Edvard Kocbek ZD 1« 264).

Kocbekovo ustvarjanje dve leti pred izidom njegove prve in tudi edine predvojne zbirke Zemlja (1934) dobro oriše anonimni pisec, ko v Slovencu komentira njegov ciklus »Jesenske pesmi«:

Ta realizem, ki mu je Tone Vodnik dal ekstremen spiritualistični poudarek, se je v Kocbeku razodel z nasprotne strani, tej duhovni pesmi je sedaj izhodišče vnanji, konkretni svet, zemlja, ki pa ni gledana impresionistično, marveč z duhovnega osebnostno-metafizičnega vidika. Tudi za pesniški izraz in podobo je značilno, da izključujeta skoraj vso figuralno ritmiko (rim skorajda ni) ter se vsebolj nagibata k smiselni rabi besed in k nesimbolni plastiki. (Inkret, »Opombe«, v: »Edvard Kocbek ZD 1« 271).

Kocbek se je z omenjeno kritiko strinjal, v istem obdobju pa je svojemu znancu Francetu Borku v pismu zapisal tudi naslednje:

Danes je pesnik odločno majhen in sam. Blizu je predmetom. Govori naj spet v najpreprostejši prijetnosti in veličastnosti. Pesem mora biti majhna, skromna, nevsiljiva, velika le iz pregledne objektivnosti. Ne sme več govoriti zgolj o človeku in njegovi blazni subjektivnosti. Jecljanje se prične znova, v primitivnosti. Pri vsem tem pa ostaja pesem vedno nov poizkus, izraziti neizrekljivost življenja. Smisel

30

pesmi je isti: prinos k spoznanju neomejene in večne skritosti življenja, četudi so besede enostavne. […]

Danes je pesnik bližje filozofije nego religije. […] (Kocbek, v: »Edvard Kocbek ZD 1« 272).

Poudarja torej predvsem razumljivost, preprostost in oprijemljivost, pesem mora temeljiti na

»čisti predmetnosti življenja« (273). Za to stvarnostjo, ki je v pesmih iz pesniške zbirke Zemlja pogosto povsem negibna in daje vtis brezčasnosti, pa se, kot izpostavlja Janko Kos, »skrivajo metafizične sile« (Kos, »Pregled« 358). Zbirka je doživela vrsto pozitivnih odzivov, večkrat je bila izpostavljena modernost Kocbekovega izraza in njegovo mesto v sodobni liriki, priznavali pa so ji tudi visoko kakovost. France Koblar je denimo zapisal, da je to »knjiga, ki z vso svojo tihoto podira, kar je majhnega in ozkega, ki s svojo širino objema predmete, ljudi in ves njihov svet in se s svojim ranjenim srcem ne more umekniti, ker prejasno vidi jutrišnji dan« (Koblar, v: »Edvard Kocbek ZD 1« 282).

Jože Pogačnik o Kocbekovem slogu zapiše, da je njegova posebnost »abstraktnost in prelivanje stvarnih in duhovnih podob« (Pogačnik, v: »Edvard Kocbek ZD 1« 291), France Vodnik pa izpostavi globoko religioznost Kocbekove poezije, v kateri je slovenska lirika dobila »primer nove, metafizično-realistične umetnosti, ki se […] vrača h kozmosu in Cerkvi« (Vodnik, V:

»Edvard Kocbek ZD 1 294). O podobi Boga v zbirki zapiše, da je Bog »Kocbeku zdaj 'neizbežni Bog', zdaj 'skriti lovec', a mi smo njegovi jetniki. Vendarle pa je njegova religioznost na splošno harmonična in optimistična ter krščansko vedra. Pesnikov Bog ni 'mysterium tremendum', strašni Bog, marveč Oče in Stvarnik« (297). V vsebinskem smislu pri Kocbeku v nadaljevanju izpostavi tri komponente, ki so »stvarnost, življenjska širina in bogastvo motivov, elementarnost doživetja ter etično-duhovni poudarek« (297). Nekoliko bolj zadržana je bila v svoji kritiki katoliška revija Čas, ki je Kocbeku med drugim očitala »pretirano bogoiskateljstvo«, eno od posledic povojnega ekspresionizma (Inkret, »Opombe«, v: »Edvard Kocbek ZD 1« 289), ter pomanjkanje »konkretne nazornosti« (290), hkrati pa mu priznavala

»čudovito duhovno enotnost brez vsakega eklekticizma« (289). Dejstvo, da je do nasprotovanja prihajalo tudi na katoliški strani, potrjuje esej z naslovom »Enemu od ozkih«, ki ga je Kocbek naslovil nekemu anonimnemu nasprotniku, ki je »opazil v njegovih pesnitvah znamenja pomanjkljive pravovernosti in moralnosti, pesnik pa je videl v njegovih očitkih paradoks doktrinarja, ki pazi samo na črko ter izgublja smisel za dinamično vrednost načel« (Slodnjak 447).

31

Povsem pa sta Kocbekov prvenec negativno ocenila Slodnjak in Brnčić – na Kocbeka letijo očitki pretirane abstrakcije, odmaknjenosti od realnega sveta in družbe, Brnčić katoliški liriki nasploh celo očita »strah pred stvarnostjo« (318). Kocbeku (in hkrati tudi slovenski katoliški liriki nasploh) očita »abstraktno, žalostno, nepotešeno erotiko (318), »stereotipnost in enoličnost religioznih motivov« (319), kjer posebej poudarja motiv »borivca z Bogom, katoliškega upornika, ki naposled […] postane spet pokoren in skrušen vernik« (319), kar sam vidi kot »zakrinkan umik pred resnično življenjsko borbo« (319), zadnji očitek pa je

»abstraktnost konvencionalnih romantičnih elementov« (321).

O premiku na literarnem parketu, ki je brez dvoma nastal s pesniško zbirko Zemlja, nekaj besed zapiše tudi Anton Ocvirk, ki povzame, da se je po letu 1928 »začel v slovenski literaturi postopno javljati prehod iz ekspresionizma v bolj umirjeno pesniško ustvarjanje. Prvotna stilna nabreklost in oblikovna samovoljnost je splahnela, obrisi vidnega sveta so se bolj in bolj javljali.

V tej smeri je v marsičem značilna religiozna lirika Edvarda Kocbeka v zbirki Zemlja« (Ocvirk 461). V omenjeni zbirki je po njegovem sicer še moč zaznati odvisnost od »ekspresionističnega misticizma« (461), a se že čuti, »kako pesnik znova doživlja povezanost svojega čustvovanja s predmeti in stvarmi vidne realnosti, kako se jim skuša približati, ne da bi jih kakor koli nasilno maličil. Zemlja je v Kocbekovi liriki še vedno zastrta z religioznimi skrivnostmi, toda tu in tam zaživi v vsej svoji zagonetnosti in pristnosti« (Ocvirk 461).

Kocbek je svojo naslednjo pesniško zbirko z naslovom Groza (1963) izdal šele slabih trideset let po svojem prvencu, čeprav z ustvarjanjem tudi v turbulentnem vojnem in povojnem času ni miroval. Janko Kos zapiše, da je Kocbek po vojni »izrazito sodobno liriko, ki ostaja pripeta na metafizične teme, kot so bog, nasprotje večnosti in končnosti, etična izbira med dobrim in zlim, svobodno dejanje kot oblika človeške udeležbe v zgodovinskem dogajanju« (Kos,

»Književnost« 381). Ob tem dodaja, da omenjena povojna poezija v tematskem smislu vsebuje tudi »izrazito eksistencialistične misli« (381). Ali kot zapiše na nekem drugem mestu: »Središče te poezije ni lepotni doživljaj, ampak eksistenčni nemir, želja po resnici in izrazu resnice« (Kos,

»Pregled« 358). Ob izidu je v tržaškem Novem listu izšel zapis Aleša Lokarja, v katerem avtor Kocbeka označi za avantgardista in modernista:

Za Kocbeka je modernizem samo pretveza, da čim svobodneje izkoristi svoj eksplozivni duhovni potencial, svojo električno visoko napetost in nam poleg že znanih stvari in razumljivih okoliščin nakaže še nekaj več. To se pravi, da je Kocbeku uspelo prav tisto, zaradi česar so modernisti v začetku razbili

32

obliko: svobodneje izpovedati tisto, kar biva nad in okoli vsakdanje resničnosti. Potemtakem je pravzaprav le Kocbek, in njemu podobni, pravi avantgardist in modernist. (Lokar, v: »Edvard Kocbek ZD 2« 468).

Lokar opozarja tudi na razmišljujočo in spoznavajočo komponento pesmi, ki so pogosto skrivnostne ter polne dialektike in protislovij – kot primer navaja človeka, ki se hoče Bogu hkrati približati in mu ubežati (471). Zbirko gotovo zaznamuje čas, v katerem je nastajala, oz., kot zapiše Boris Paternu, prinaša »dokument Kocbekove globoke udeležbe v burni zgodovini zadnjih predvojnih, nato revolucijskih in naposled povojnih let, obenem pa avtentično sliko njegove svojevrstne osebne razdalje do historičnega dogajanja, bolj točno njegovega nenehnega idejnega soočanja zgodovinskih kategorij z absolutnimi in človekove realne eksistence z metafizično« (Paternu, v: »Edvard Kocbek ZD 2« 481).

Zanimiv razmislek ob zbirki poda tudi Alojz Rebula, ko zapiše, da »groza« kot »soočenje z ničem in nebitjo«, nima nobene zveze s Kocbekovo »grozo« (Rebula, v: »Edvard Kocbek ZD 2« 500), temveč je »groza« pri Kocbeku pravzaprav »negativno predznačena 'slava'«,

»neusahljiva zmožnost čudenja spričo neizmerljivih možnosti danega« (501), ob čemer pa dodaja, da te njegove vzhičenosti ne gre imeti za vitalizem, temveč za »vero v smotrnost« (501).

Grozi je sledila pesniška zbirka Poročilo (1969), kjer že naslov kaže na to, da je hotel »Kocbek poudariti, da je vrednost zbirke predvsem v (s)poročilu, v registraciji zgodovine« (Paternu, v:

Edvard Kocbek ZD 3« 213). Vendar na tem mestu Poročilu ne bom več namenjala posebne pozornosti, saj ni v mojem izboru za analizo nobene pesmi iz te zbirke.

Pesniška zbirka Pentagram, ki je naslednja po vrsti, delno vključuje pesmi, ki so nastale že med vojno, del pa jih je dodal kasneje. Zbirka je skupaj z Žerjavico in Nevesto v črnem prvič izšla šele leta 1977 v okviru Zbranih pesmi. Taras Kermauner ji nameni kar nekaj pohvalnih besed, med drugim zapiše, da sta v njej »neskončno, nedoumno vesolje in zmotnjavo človeško bivanje […] nabita z božjim pomenom, s čvrsto prisotnostjo božanskega. Zato te poezije ni mogoče označiti drugače kot z vzdevkom: religiozna; morda še točneje: verska. Vendar s pripombo, nekdaj manj razumljivo, danes očitno: verska poezija ni bigotna koračnica na institucionalne napeve; Pentagram je globoka, pretresljiva in vendar himnična verska drama. Včasih žalostinka, v bistvu zahvalna pesem« (Kermauner, v: »Edvard Kocbek ZD 2« 637). Hkrati poudari tudi, da Kocbek v zbirki »ljubezen povezuje z božjim«, ki je »skrivnost« (641).

33

Pomembna pa je tudi vloga same pesmi, ki v zbirki predstavlja »podaljšek božjega glasu«, pri čemer je »Sveti duh vrhovna moč, ki omogoča, da pesem postaja svetotvorna« (647). Bistvo zbirke pa v eni sami povedi lepo povzame Boris Paternu: »Zelo stvarno in nujno zgodovinsko moralo revolucije je hotel povezati s krščanskim etosom, oboje pa s polno svobodo osebnega uresničevanja« (Paternu, v: »Edvard Kocbek ZD 2« 648).

Cikel »Žerjavica«, ki je svoje mesto kasneje našel v istoimenski zbirki, je izšel že leta 1974, in sicer v okviru Pesniških listov v Trstu, ob izidu pa so založniki med drugim zapisali, da so

»pesmi prežete z eksistencialno problematiko sodobnega človeka, polne so skustvenih spoznanj, samospraševanja, obtožb in spravljivosti, dvomov in modrosti, skladnosti in razbitosti, dvojnosti, ki je izrazito vznemirljiva« (Inkret, »Opombe«, v: »Edvard Kocbek ZD 4« 539). Vendar je bila knjižica ob izidu precej neopažena, deležna je bila zgolj treh kritik. V eni od njih je Denis Poniž zapisal, da je zbirka še vedno »v območju tistega (poetiziranega) obvladovanja sveta, ki ga je označil Boris Paternu v Slovenski književnosti 1945–65 kot 'mejo med metafiziko in družbeno angažiranostjo'« (Poniž, v: »Edvard Kocbek ZD 4« 543).

Dopolnjena različica omenjenega pesniškega lista je nato pod istim naslovom (Žerjavica) izšla v okviru Zbranih pesmi (v dveh delih) leta 1977. Ob tem dejanju, ki je (seveda z nekaj izjemami) zaobjelo ves Kocbekov opus, je Denis Poniž zapisal:

Razkritost Kocbekove lirike, njena prosojnost in zaupljivost besed in posameznih besednih sklopov se zdi neskončna neponovljiva. Kot da je res postal jezik poezije izrekanje novega in nepredvidljivega sveta, hiša biti, njeno domovanje in njeno izhodišče za vse, kar je in kot je. Toda to je samo varljivi videz, sklad elementov, ki so pravzaprav zelo dvoumni, temni, ki niso izgovorljivi do konca, do tega, čemur pravimo slovarska enosmiselnost in jasnost pojmov. Kajti Kocbekov jezik se jeziku pojmov, ki ni nič drugega kot razširjeni in očiščeni jezik opisov, zaris sveta idej in sveta stvari, izmika v jezik pesniških predmetov, v jezik pesniških reči. (Poniž, v: »Edvard Kocbek ZD 4« 577)

To še posebej velja za najnovejše zbirke, zlasti Žerjavico in Nevesto v črnem. Zaznamuje ju tako »igra jezika« kot tudi občutje, da je »smisel, ki je preveval vse in ki je vsemu podeljeval luč, da je bilo vidno, spoznavno in uporabljivo, stvari neizprosno in za vedno zapustil« (578), kar se najlepše pokaže v iskanju »pozabljenega boga« v pesmi »Molitev« (578).