Epidemija Covid-19

1.2.1 O epidemiji koronavirus in bolezni Covid-19

Sedmi člen zakona o nalezljivih boleznih (2006) navaja, da je epidemija »pojav nalezljive bolezni, ki po času in kraju nastanka ter številu prizadetih oseb presega običajno stanje in je zato potrebno takojšnje ukrepanje«. Okuženo območje je tisto, na katerem je ugotovljen eden ali več virov okužbe, kjer so možnosti za širjenje okužbe na druga območja, s čimer postane okolica ogroženo območje. Epidemijo ter okuženo ali ogroženo območje razglasi oziroma določi minister, ki je pristojen za zdravje. Kadar je okuženo ali ogroženo celotno območje Republike Slovenije, epidemijo razglasi Vlada Republike Slovenije (Zakon o nalezljivih boleznih, 2006). Svetovna zdravstvena organizacija (SZO, ang. World Health Organization) navaja, da epidemija postane pandemija ob pojavi nova bolezni, ki povzroča pri ljudeh resne zdravstvene težave in se med njimi z lahkoto in množično širi ter je to hkrati bolezen, s katero se še nismo srečali (Kdaj epidemija postane pandemija?, 2020).

Izraz koronavirus vključuje družino sedmih virusov, ki povzročajo bolezni dihal, od prehlada do potencialno smrtonosnih bolezni. Nov koronavirus so poimenovali SARS-CoV-2 (ang.

Severe Acute Respiratory Syndrome Corona Virus tipe 2), bolezen, ki jo virus povzroča, pa Covid-19 (ang. CoronaVirus Infectious Disease-19). Je sorodnik koronavirusoma, ki sta po letu 2000 prav tako prešla z živali na ljudi in povzročata bolezni SARS in MERS (angl. Middle East Respiratory Syndrome) (Z znanjem do boljšega zdravja, n. d.). Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) je bila 31. decembra 2019 obveščena o primerih neznane pljučnice v mestu Wuhan na Kitajskem, kjer so v vzorcih teh bolnikov kmalu odkrili nov koronavirus. Ker se je epidemija po svetu izjemno hitro širila in stopnjevala, so bile 30. januarja 2020 s strani SZO razglašene izredne razmere za javno zdravje, 11. marca 2020 so uradno razglasili pandemijo (Overview of coronaviruses, 2020). Infekcijska bolezen Covid-19 se med ljudmi širi kapljično ob kihanju in kašljanju, zato je priporočljivo zadrževanje od okužene osebe na razdalji daljši od 1,5 mentra, saj je za prenos bolezni potreben tesnejši stik z bolnikom ali pa dotik okužene površine (WHO, n. d.). Bolezen se kaže s slabim počutjem, utrujenostjo, nahodom, z vročino, kašljem in pri težjih oblikah z občutkom pomanjkanja zraka (Katella, 2021). Po navedbah CDC (ang. Center for Disease Control and Prevention; n. d.) segajo podani simptomi bolezni od blagih do hudih v tej meri, da je potrebna hospitalizacija, intenzivna nega in uporaba respiratorja. V najhujših primerih lahko bolezen privede do smrti. Na udaru za okužbo z novim koronavirusom so osebe vseh starosti, vendar se tveganje za bolezenske zaplete sorazmerno

povečuje s starostjo. Nekatere osebe lahko bolezen prebolevajo brez resnih težav, a lahko kljub temu prenašajo virus na druge, zato se morajo v času prebolevanja samoizolirati (Ibid). Za potrditev ali izključitev okužbe se uporablja mikrobiološko testiranje z odvzemom brisa nosno-žrelnega prostora, saj je okužbo težko ločiti od ostalih povzročiteljev akutnih okužb dihal (Z znanjem do boljšega zdravja, n. d.). Vpliv in izrazitost bolezni se močno razlikujeta glede na lokacijo. Skupno je bilo po vsem svetu do junija 2021 več kot 170 milijonov potrjenih primerov ljudi s Covidom-19, več kot 3,5 milijona pa jih je zaradi te bolezni umrlo (Worldometer, 2021).

1.2.2 Izredne razmere

Ob spremljanju epidemioloških razmer je bila epidemija na območju Republike Slovenije prvič razglašena 12. marca 2020 in drugič 19. oktobra 2020. Država ima v namen pravočasnega in primernega odziva pripravljen Državni načrt zaščite in reševanja ob pojavu epidemije oziroma pandemije nalezljive bolezni pri ljudeh (GOV, n. d.). Pristojni organi sprejemajo in prilagajajo ukrepe za zajezitev širjenja koronavirusa na podlagi epidemiološke slike števila okuženih, ki se spremlja z testiranjem (Ibid). Spodbujanje ozaveščenosti o bolezni je pomemben pristop k preprečevanju in upočasnitvi prenosa okužb, a le-ta ne zadostuje popolnoma, zato so države po vsem svetu začele z izvajanjem dodatnih ukrepov, kot sta zapiranje državnih meja in omejitev gibanja, s čimer se je javno življenje močno omejilo (Beeching, Fletcher in Fowler, 2021).

Poleg ukrepov ter nalog zaščite, reševanja in pomoči so s strani NIJZ določili splošne in posebne zdravstvene ukrepe, kot so upoštevanje osnovnih temeljnih higienskih ukrepov in medosebne razdalje, skrb za redno umivanje rok in razkuževanje, skrb za higieno kihanja in kašlja, uporaba obrazne maske in samoizolacija v primeru stika z okuženo osebo (Državni načrt zaščite in reševanja ob pojavu epidemije oziroma pandemije nalezljive bolezni pri ljudeh, 2020).

Na podlagi Zakona o nalezljivih boleznih (2006), ki omogoča prepoved oziroma omejitev gibanja prebivalstva na okuženih ali ogroženih območjih, so bili sprejeti ukrepi o zaprtju vseh vzgojno-izobraževalnih enot in prodajalen z izjemo trgovin z živili, lekarn, bencinskih servisov, bank, pošt in trafik. Gibanje je bilo omejeno le na občino stalnega ali začasnega prebivališča. Ukinjen je bil javni prevoz. Bolnišnice so z nekaterimi izjemami opravljale le storitve s stopnjo nujno ali zelo hitro. Delo so zaustavila tudi sodišča in številna podjetja po državi (Cerar, 2021). V času drugega vala so bili sprejeti dodatni strožji ukrepi. Uvedena je bila obvezna uporaba zaščitnih mask v zaprtih prostorih in na javnih mestih, kjer ni bilo možno vzdrževati priporočljive razdalje, omejen je bil delovni čas gostinskih obratov ter izvajanje

10

dejavnosti v zaprtih prostorih, prepovedano je bilo druženje na prostem, čas gibanja pa je bil omejen s policijsko uro (Cerar, 2020). Izdelana je bila Nacionalna strategija cepljenja proti Covidu-19 (2021), katere osnovni namen je zmanjšati umrljivosti, razbremenitev zdravstvenega sistema ter ponovno aktiviranje gospodarstva in dejavnosti, ki so bile zaradi krize omejene. Salerno in Williams (2020) poudarjata, da je ob koncu epidemije oziroma ob zmanjševanju števila okuženih pomemben hiter odziv tudi na psihološke vidike pandemije in stiske, ki so s tem povezane, saj so med samo epidemijo najranljivejši pridobili malo pozornosti ter bili podvrženi socialnim, zdravstvenim in psihološkim tveganjem.

1.2.3 Odziv otrok na epidemijo Covid-19

Omejitve in ukrepi, sprejeti za preprečevanje širjenja epidemije Covid-19, so korenito posegli v osnovne življenjske potrebe ljudi (NIJZ, n. d.). Epidemija koronavirusa predstavlja nepredvidljivo obdobje omejenih socialnih stikov, omejenega gibanja, oteženega opravljanja obveznosti, spremembe vsakdanjika in strahu pred negotovo prihodnostjo, kar mnogim predstavlja stisko, še posebej otrokom, ki so v obdobju odraščanja še posebej občutljivi in ranljivi (Peljhan, 2020b). Obstaja več dejavnikov, ki določajo vedenje in spoprijemanje otroka z obremenilnim dogodkom ali spremembami v življenju, kot je trenutna epidemija (Klanšek idr., 2016). Ta je odvisen od dejavnikov, kot so starost, socialna mreža vrstnikov, spoprijemanje z izobraževanjem na daljavo ter prilagoditve staršev in širšega okolja na novo situacijo (Dobnik Renko idr., 2020). Pomemben dejavnik je tudi temperament otroka ter če je otrok že pred pojavom obremenilnega dogodka imel razvito duševno motnjo ali stisko (Ibid).

Stresna reakcija, ki vodi do neugodnih situacij, lahko privede do razvoja motenj v prilagajanju in nastopa duševne motnje oziroma stiske (Jeriček Klanšček idr., 2016). Prav tako tudi Kavčič in Podlesek (2020) izpostavljata epidemijo kot veliko grožnjo ne le telesnemu, ampak tudi duševnem zdravju, saj zaradi omejenih socialnih stikov ter želje po normalnem vsakdanu lahko nastopu občutek strahu ter negotovosti o prihodnosti. Mikuš Kos (2020b) poudarja, da so otroci iz ranljivih skupin tisti, ki v kriznih razmerah postanejo še bolj ranljivi. Otroci s posebnimi potrebami zaradi omejitve v intelektualnem razvoju ne razumejo situacije popolnoma enako kot njihovi vrstniki (Peljhan, 2020a). So skupina z raznolikimi zdravstvenimi težavami ter telesnimi značilnostmi zaradi česar lahko težje prebolevajo bolezen kot je Covid-19 in se hkrati tudi težje prilagodijo na spremembe v njihovem življenju, kar lahko otroka ob pomanjkanju ustrezne podpore vodi v doživljanje stiske (Mikuš Kos, 2020b).