Etični izzivi

V tem poglavju se bom osredotočila na neetičnost v modi, ki se pojavlja v razmerju do soljudi ter v razmerju do drugih živih bitij. Človek je bil v zgodovini sposoben opravičiti grozote, kot so vojne, suženjstvo in spolno nasilje, na podlagi zmotnega prepričanja, da bitja, ki so drugačna, ne izkusijo trpljenja in si ne zaslužijo naše moralne obravnave. Žal se tudi danes pojavljajo takšne grozote, v veliki meri tudi v modi, le v nekoliko drugačni podobi. [18]

V razmerju do soljudi se neetičnost najprej kaže pri izkoriščanju poceni delovne sile. Imperij hitre mode je namreč zgrajen na ranah in potu ter tudi izgubi življenj mnogo revnih otrok in žensk v državah tretjega sveta, kjer delovna sila ni pravno zaščitena, zahtevanje pravic pa je prepovedano. Zaradi revščine in pomanjkanja osnovnih dobrin je mnogo žensk in otrok prisiljenih delati v takšnih izkoriščevalskih delavnicah. Unicef poroča, da je 170 milijonov otrok zaposlenih v oblačilni industriji, kar je 11 % vseh otrok na svetu. Podjetja za delo celo namenoma iščejo otroke, saj

15 so ubogljivi in poslušni, podobno pa velja tudi za ženske. Ker otroci namesto v šolo hodijo na delo v izkoriščevalska podjetja, so ujeti v začarani krog, saj tako ne morejo izboljšati svojih sposobnosti in si zagotoviti, da bi lahko nekega dne dobili službo z boljšo plačo in boljšimi razmerami. [19, 20]

Tako imenovano moderno suženjstvo vključuje 12-urni delovnik in nezadostne plače (od 25 do 60 £ na mesec), kar je 2 % celotnega profita, ki nastane pri proizvodu. Zahteva se pretirana delovna učinkovitost (ponekod mora en delavec izdelati 12 majic na uro). Hkrati tudi same zgradbe in oprema največkrat niso varni in tako ogrožajo življenja delavcev. Vsakršen upor pa je najpogosteje kaznovan s silo. [19]

Primer neetičnosti do soljudi lahko najdemo tudi konkretno pri izdelavi usnja, kjer je eden glavnih problemov ogrožanje človeškega zdravja zaradi visoke koncentracije svinca, cianida in formaldehida v podzemni vodi v bližini strojarn. Kemijska izpostavljenost in nesreče pri delu pustijo na delavcih takšne posledice, da običajno ne doživijo več kot 50 let. Študije iz Italije in Švedske so pokazale 20–50 % večje tveganje za razne vrste raka (levkemijo, raka sinusov, pljučnega raka …) pri delavcih v strojarnah in ljudeh, ki živijo v njihovi bližini. United Nations’ Food and Agriculture Organization ugotavljajo, da so se strojilnice v zadnjem času iz razvitih

Slika 7: Delo žensk v izkoriščevalskih delavnicah [19]

16 držav preselile v nerazvite zaradi poceni delovne sile in manj strogih zakonov glede okolja. [15]

V razmerju do živali se neetičnost v modi kaže na več različnih načinov. V sklopu tega magistrskega dela bi izpostavila predvsem neetičnost v usnjarski industriji.

Podatki iz leta 2018 namreč kažejo, da je bilo v enem letu v svetovnem merilu za pridelavo usnja ubitih več kot 2,29 bilijona prašičev, koz in krav. [19]

Neetičnost se kaže v slabih razmerah, kjer so te živali primorane živeti, saj so običajno zaprte v nečistih kletkah z električno napetostjo ali pa so nagnetene skupaj, tako da izgubijo vsakršen osebni prostor in padejo v stres. Prisotna je tudi krutost med transportom in ubojem, pogosto brez anestezije, ki sledi veliko prej od pričakovane življenjske dobe teh živali. [21]

Večina usnja je narejena iz kože krav, teličkov, ovc, koz in prašičev. Te živali so običajno del mlečne in mesne industrije, in ko odslužijo svoji primarni funkciji, jih ubijejo ter jim oderejo kožo za usnje in krzno, kar predstavlja glavni profit mlečne in mesne industrije. Nekatere živali, kot so zebre, bizoni, kenguruji, sloni, kače, noji in kuščarji, pa so ulovljene in ubite izključno za njihovo kožo. Zelo slab sloves imajo predvsem krokodilje farme, v katerih živali redijo v prenatrpanih prostorih, v smrdljivi vodi in vlagi, temnih lopah brez sončne svetlobe, svežega zraka, čiste vode ali osnovne zdravniške oskrbe. Našli pa so celo farme v Vietnamu, ki krokodile dajo iz kože žive. Po vsej verjetnosti krokodili ostanejo živi še do 2 uri po tem v groznih bolečinah in stresu. [22, 23]

Slika 8: Uboj krokodilov za usnje [22]

17 2.2.4 Uporabnikove potrebe

Današnja konvencionalna ekonomija, ki temelji na rasti, spodbuja človekovo hrepenenje po stalnih novitetah in vse več stvareh. Tako je danes težko razlikovati med pravo potrošnikovo potrebo in njegovo željo.

Potrebe in želje so neizpolnjena hrepenenja, ki motivirajo posameznikovo vedenje.

Ko so zadovoljene, izboljšajo človekovo počutje. Potrebe vključujejo fiziološke in biološke zahteve, medtem ko so želje psihološka hrepenenja. Najbolj znana je Maslowa⁶ opredelitev potreb, pri kateri je 5 osnovnih potreb razvrstil v hierarhično zaporedje: fiziološke potrebe, potrebe po varnosti, pripadnosti in ljubezni, ugledu in spoštovanju ter najvišja potreba samoaktualizacije, ki je cilj celotnega sistema potreb. Če nimamo zadovoljene nižje potrebe na lestvici, praviloma ne čutimo višje potrebe v piramidi. [24]

Oblačila lahko zadovoljijo večje število osnovnih človekovih potreb. Zadovoljijo lahko osnovne fizične potrebe po toploti, zaščiti ter v povezavi z modo tudi našo

Slika 9: Maslowa hierarhija potreb [26]

6Abraham Maslow (1908–1970) je bil ameriški psiholog, najbolj znan po svojih raziskavah motivacije in osnovnih človekovih potrebah. [25]

Slika 9: Maslowa hierarhija potreb [26]⁶Abraham Maslow (1908-1970) ameriški psiholog, najbolj znan po svojih raziskavah motivacije in osnovnih človekovih potreb [25]

18 željo po osebnem izražanju in pripadnosti. Ravno potencial mode za zadovoljitev osebnih in družbenih potreb pa je temelj za manipulacijo, saj ta v ljudeh ustvarja

»lažno« potrebo. [5]

Sprememba se mora najprej zgoditi pri oblikovalskem procesu, ki ne sme posploševati, ampak se mora osredotočiti na posameznika, ki bo to oblačilo nosil.

Oblačilu, ki je oblikovano pametno (naslovi čustvene, izrazne in fizične kakovosti uporabnika) in zadovolji potrebe ter želje posameznika, se podaljša njegova doba trajanja. Težave slabega prilagajanja oblačil bi lahko rešili s tehnologijo 3D skeniranja telesa. Ta omogoča natančnejšo izvedbo procesa meritev in pomirjanj brez fizičnega dotikanja v zgolj 12 sekundah. Skener je lahko povezan z računalniškim programom CAD, ki istočasno izriše tudi kroj. [7]

Pri trajnostnem oblikovanju je pomembna tudi prava količina, pri čemer bi bil zlasti primeren sistem oblikovanja po naročilu. S tehnologijo lahko povežemo masivno proizvodnjo z individualizacijo oblikovanja po naročilu. Oblačila bi bila izdelana »na zahtevo«. [7]

2.3 NOVI TRENDI V TRAJNOSTNIH MATERIALIH

Pospešen razvoj glede biomaterialov je predvsem odziv na slabe posledice uporabe plastike iz sintetičnih polimerov. Ti polimeri namreč izločajo nenehne, toksične in akumulativne kemikalije, ki uničujejo ravnovesje hormonov v telesu in povzročajo raka. Pri njihovi izdelavi se uporabljajo neobnovljivi viri energije. Mikroorganizmi v naravi nimajo encimov, s katerimi bi lahko razgradili sintetične polimere, zato se takšna plastika kopiči in povzroča onesnaženje okolja in s tem ekosistemov, kot so oceani, reke in prsti. Plastika je najbolj uporabljen material v modni industriji. V nasprotju s plastičnimi materiali se rastlinska in živalska vlakna dokaj hitro razgradijo. Problematične so predvsem mešanice vlaken, saj je tu razkroj zaradi prisotnosti nerazgradljivega materiala oviran. Še teže je razgraditi oblačila, saj vsebujejo razne lepljive medvloge, sukance, gumbe, zadrge ter druge elemente. Ti elementi se razkrojijo v zelo različnih časovnih obdobjih z različnimi učinki.

Biodegradacija je tako možna le, če je premišljena pred izdelavo. [5]

19 Pojem biomaterial se že nekaj časa pojavlja v različnih strokah, v modi pa je relativno nov in brez jasne definicije, saj se tudi pri strokovnjakih s tega področja pojavijo razlike v razumevanju izraza. Biofabricate⁷ je zato izdal zloženko z natančnim opisom novih materialov z namenom poenotenega razumevanja teh materialov med znanstveniki in modnimi oblikovalci. Njihova opredelitev biomaterialov bo temelj za opis novih »bio« materialov v tem poglavju. [27, 28]

Biomaterial je zelo širok pojem, kamor spadajo vsi materiali, ki imajo biološko povezavo, vendar brez specifikacije, kaj to biološko je. Bodisi je material narejen iz biomase, je pridobljen iz bioloških sestavin, se v proizvodnji uporablja biološki proces, je biorazgradljiv ali pa je mešanica vsega naštetega. Nekakšno nenapisano pravilo je, da naj bi biomaterial vseboval vsaj 50 % kakršnekoli biološke povezave.

Nekoliko ožji pojem od pojma biomaterial je biobaziran ali material, pridobljen na biološki osnovi. Takšen material je v celoti ali delno pridobljen iz biomase, kot so rastline, drevesa ali živali. Biomasa je lahko fizično, kemično ali biološko obdelana.

Ta termin torej izključuje materiale, pridobljene iz naftnih derivatov, vključuje pa vsa naravna rastlinska in živalska vlakna, regenerirana celulozna vlakna, naravne polimere (hitin, keratin, kazein), živalsko usnje in njegove nadomestke iz mešanice sintetike in bombaža (kar zadostuje minimalni zahtevi za opredelitev materiala kot biobaziranega). [28]

Med biobazirane materiale spadajo biosintetični/bioplastični materiali in biofabricirani (izdelani na podlagi biološkega procesa). Glavna razlika med tema dvema skupinama je, da biosintetični materiali niso neposredno izdelani iz živih celic in mikroorganizmov, ampak so pridobljeni iz biomase (največkrat škroba).

Biopolimere za nekatere biosintetične materiale pa lahko pridobimo tudi iz biofabriciranih surovin, ki nastanejo z mikrobno fermentacijo. Biofabricirane materiale izdelajo žive celice in mikroorganizmi, kot so bakterije, kvasovke in micelij (biološko nabrani, »samorastoči«) ali zgradijo vsaj bolj kompleksne gradnike za material (biofabricirane ali biološko izdelane surovine). [28]

7Biofabricate je spletna platforma, ki se ukvarja z biomateriali in s svojim znanjem pomaga globalni skupnosti mladih podjetij, že uveljavljenim podjetjem in investitorjem. [28]

Biofabricate⁷ spletna platforma, ki se ukvarja z biomateriali in s svojim znanjem pomaga globalni skupnosti mladih pojetij, že uveljavljenim podjetjem in investorjem [28].

20 2.3.1 Bioplastični/biosintetični materiali

Biosintetični ali bioplastični materiali so polimeri, ki so v celoti ali delno biološko pridobljeni ali vsaj delno pridobljeni iz obnovljivih virov energije. To pomeni, da so bodisi pridobljeni iz biološkega izvora (biomase) in/ali je proces proizveden na podlagi živečih organizmov, ki proces pretvorbe enostavnih v kompleksne molekule izvedejo z biosintezo. Primeri biosintetičnih materialov vključuje fermentacijo (najpogosteje sladkorjev) ali katalitično pretvorbo biomase za oblikovanje novih materialov, ki bodo postali nadomestki današnjih sintetičnih materialov. [28]

Termin bioplastika se v pogovornem izrazoslovju pogosto uporablja za dve vrsti materialov: biobazirano plastiko (plastiko, ki je vsaj delno narejena iz bioloških snovi ali z biološkim procesom) ter biorazgradljivo plastiko (plastika, ki lahko popolnoma razpade na podlagi mikroorganizmov v določenem časovnem obdobju in pri določenih razmerah). Da je bioplastika razgradljiva v določenem okolju, mora biti substrat za mikroorganizme, ki jih lahko najdemo v tem okolju. Bioplastika je sestavljena iz enega ali več biopolimerov (biomase), enega ali več plastifikatorjev

Slika 10: Shematični prikaz za razlago biomaterialov [28]

21 (najpogosteje sadnega glicerina) ter drugih dodatkov, ki izboljšajo lastnosti bioplastike. [29, 30]

2.3.1.1 Bioplastika iz biopolimerov rastlinskega izvora in primeri oblikovanja

Velik in kemijsko raznolik vir obnovljivih polimerov, ki predstavlja surovino za izdelavo biosintetičnih polimerov, predstavljajo ogljikovi hidrati, proteini in poliestri, ki predstavljajo prvo generacijo surovin za izdelavo bioplastike. Velik del takšnih biopolimerov predstavlja polisaharid škrob, ki ga najdemo v koruzi, krompirju, žitu, tapioki, rižu, sirku, ječmenu, grahu in nekaterih drugih rastlinah. Tudi celuloza, ki jo je od polisaharidov v naravi prisotne največ, se da uporabiti na tak način, čeprav lahko celulozo dobimo tudi z bakterijsko fermentacijo. Hitin je še eden od takih primerov polisaharidov. Najdemo ga v skeletnem tkivu morskih rakov in insektov ter celičnih stenah mnogih filamentih gliv. Iz hitina se danes komercialno pripravlja hitozan. Tudi v morskih travah je prisotno veliko polisaharidov – agar in karagenan najdemo v rdečih morskih travah, alginat pa v rjavih. Alginat lahko proizvede tudi bakterija. Drugi komercialno pomembni rastlinski polisaharidi so še pektin, guar, rožič, tara in piskavica.

Neposredno iz biomase lahko biopolimere dobimo tudi iz živalskih in rastlinskih beljakovin. Beljakovine nastanejo pri kondenzacijski polimerizaciji aminokislin.

Komercialno uporabni rastlinski proteini so sojin protein, zein iz koruze, pšenični gluten, krompirjeve beljakovine in grahove beljakovine. [29]

Beljakovine so za zdaj dražje od polisaharidov, so pa potencialno lahko velika zaloga biorazgradljivih bioplastičnih materialov. [29, 30]

Kljub temu da lahko surovino za bioplastiko dobimo tudi na podlagi živalskih beljakovin (najpogosteje želatine), pa se bom v magistrskem delu zaradi oblikovanja projekta, ki temelji na etičnosti v vseh pogledih, osredotočila izključno na razlago bioplastike rastlinskega izvora.

22 Equilicua, Rain poncho, bioplastika iz krompirjevega škroba

Rain Poncho je dežni plašč, izdelan iz krompirjevega škroba. Je proizvod španskega podjetja Equilicua, ki je želel oblikovati zaščitno oblačilo iz bioplastike.

Dežni plašč je okolju prijazen, v celoti ga lahko kompostiramo in je biorazgradljiv.

Informacije na plašču uporabniku prikazujejo pozitivne vplive bioplastike, razgradljivih materialov in kompostiranja. V plašč so vgrajena tudi semena različnih dreves in rož, ki so vložena v majhne glinene posodice s hranili, ki jih zaščitijo, da ne bi postala hrana za ptice in jih tako varujejo, dokler semena niso pripravljena na rast. [31]

Charlotte McCurdy, »ogljično negativni« dežni plašč, bioplastika iz alg Charlotte McCurdy, oblikovalka iz New Yorka, je oblikovala vodoodbojno jakno, narejeno iz bioplastike iz alg. Jakna je ogljično negativna, saj je narejena iz alg, ki so za svojo rast uporabile ogljik iz atmosfere in tako pomagale pri težavah Zemlje s toplogrednimi plini. Alge so združene na podlagi toplote in nato zlite v posebno narejene modele, ki omogočajo, da plastika prenese proizvodni proces. Ko je enkrat v trdnem stanju, plastika iz alg dobi tanko plast rastlinskega voska, da se izboljša njena obstojnost proti vodi. Oblikovalka uporablja izključno alge, ker jih je v izobilju.

Slika 11: Equilicua, Rain poncho, primer proizvoda iz bioplastike iz krompirjevega škroba [33]

23 Tudi vsi elementi so nenaftnega izvora. Uporabljeni so kovinski pritiskači in viskozni sukanec. [34]

2.3.1.2 Bioplastika, narejena iz odpadle hrane, in primeri oblikovanja

Danes se za proizvodnjo bioplastike največ uporablja koruza. Postavlja se etično vprašanje, ali se lahko uporablja pridelek, ki ga lahko zaužijemo in ga morda kje primanjkuje za drugačen namen. Predvsem v sistemu, kjer so bogate države lastnice zemljišč v revnih državah, kjer sadijo koruzo. Danes tako velik izziv predstavlja gojenje novih materialov iz ostankov, ki nastanejo v živilski, gozdarski in agrikulturni industriji, saj so ti ostanki velik vir biomase, ki je tako ne bi bilo treba ponovno gojiti. Poraba ostankov hrane v oblačilni namen bi poleg zmanjšanja porabe sredstev za gojenje zmanjšala tudi degradacijo prsti in povečala biodiverziteto. Običajno se uporabljajo predvsem ostanki raznih olupkov, ki nastanejo pri uporabi paradižnika, sadnih sokovih ter pridelavi vina. Iz hrane lahko dobimo škrobe, celulozo, pektin, hitin, mlečno kislino, kolagen, krvne beljakovine in želatino bodisi z direktno ekstrakcijo, mehanskimi ali kemičnimi postopki. Za izboljšanje lastnosti takšnih materialov je lahko material obdelan z nanotehnologijo ali raznimi dodatki, ki pa ne smejo poslabšati zmožnosti biorazgradnje. Tako pridobljeni biopolimeri so hkrati po uporabi proizvoda lahko uspešni nadomestki za

Slika 12: Charlotte McCurdy, »ogljično negativni« dežni plašč, primer proizvoda, narejenega iz bioplastike iz alg [34]

24 agrikulturna hranila za prst. Mnoge raziskave potekajo v smeri pridelave bioplastike z bakterijsko fermentacijo, ki se hranijo z ostanki hrane. [35]

Orange fiber, pomarančno vlakno

Italijansko podjetje Orange Fiber je za zdaj edino, ki se ukvarja z izdelavo patentiranega pomarančnega vlakna. Material je narejen iz olupkov pomaranč, ki so odpadni material pri proizvodnji pomarančnega soka. Iz olupkov pomaranč je ekstrahirana celuloza, ki jo nato spremenijo v vlakno. 100-% citrusno vlakno je mehko, lahko in daje občutek svile. Lahko je mat ali svetleče, odvisno od načina proizvodnje. [36]

Uven Tranm, Tômtex

Vietnamska oblikovalka Uven Tranm je oblikovala prožen biomaterial, imenovan Tômtex, ki je alternativa usnju, narejena iz ostankov hrane. Tôm pomeni rakec in se nanaša na vodne školjke, ki so zmešane s kavno usedlino, kar je temelj za Tômtex tekstilije. Oblikovalka je sodelovala s ponudnikom v Vietnamu, ki zbira odpadne rakce in drugo morsko hrano, iz katere so ekstrahirali biopolimer, imenovan hitin.

Za oblikovanje materiala je hitin združila z odpadno kavo iz bližnjih lokalov. Tekstilije Slika 13: Oblačilo in material iz pomarančnega vlakna v kolekciji

Salvatore Ferragamo [36]

25 so trpežne, vendar še vedno dovolj mehke za ročno šivanje ali šivanje s šivalnim strojem.

Zmes je obarvana z naravnimi pigmenti, kot so oglje, kava in oker za oblikovanje mnogo barvnih možnosti. Po mešanju vseh sestavin je zmes zlita v kalup, kjer se suši na zraku pri sobni temperaturi 2 dneva. Na podlagi kalupov z neravnim dnom, ki jih iz gline naredi sama ali pa jih natisne tridimenzionalno, materiali dobijo vzorec.

Material je možno oblikovati glede na naročnika, da je tak kot usnje, guma ali plastika, s prilagajanjem formule in načinom proizvodnje. Material je tako primeren ne le za oblačila in dodatke, ampak tudi pakiranje, interier in industrijsko oblikovanje.

Z obdelavo s voskom je material tudi vodoodbojen. Ko material odsluži svojemu namenu, je lahko bodisi recikliran ali ponovno uporabljen. Recikliran material ima enake lastnosti kot originalen. Če pa je zavržen, se razgradi in je lahko namenjen kot gnojilo za rastline. [37]

Ananas Anam ltd, Piñatex

Material Piñatex je narejen iz vlaken ananasovih listov. Uporabljeni so listi, ki so agrikulturni odpad pri predelavi sadeža. Listi so oprani in posušeni na soncu. Listna vlakna so nato zmešana z mlečno kislino ter bioplastiko iz koruznega škroba. Potem so oblikovani v netkano mrežo ter dodatno obdelani. Piñatex predstavlja nadomestek za sintetično in živalsko usnje. To je eden redkih biobaziranih

Slika 14: Uven Tranm, Tômtex, bioplastični material iz ostankov hrane [37]

26 materialov, ki je že komercialno dostopen. Uporabile so ga že mnoge priznane znamke, kot sta Hugo Boss in Native Shoes. [38, 39]

2.3.1.3 Bioplastika, izdelana s fermentacijo na podlagi živečih mikroorganizmov, in primeri oblikovanja

Z biotehnologijo lahko ustvarimo biopolimere, ki ne morejo biti pridobljeni s proizvodnjo hrane. S fermentacijskim procesom na podlagi živečih mikroorganizmov (gliv, alg, bakterij) je možna proizvodnja biopolimerov v večjih količinah. Substrati, s katerimi se hranijo mikroorganizmi, so običajno naravni in bazirajo na rastlinskem izvoru.

Poleg že omenjene fermentacije celuloze so v zadnjem času postali komercialno pomembni tudi drugi polisaharidi, nastali s fermentacijo iz gliv in bakterij. Bakterijski polisaharidi so ksantan, dekstran, gelan, ramnoza, curdlan, poligalaktozamin in levan. Primer glivičnih polisaharidov je pululan, ki ga najdemo v kvasu. Poliestri, ki jih najdemo v naravi, že imajo pomembno vlogo pri tem načinu oblikovanja bioplastike, kot je poliester (PHB, PHA). Bioplastika, pripravljena s fermentacijo, ima pogosto dobre fizične lastnosti, pripravi pa se lahko v velikih količinah. Omejitev je njena cena. [30]

Slika 15: Smith Matthias (oblikovalec iz Londona) je oblikoval torbo in etui za tablični

računalnik iz materiala Piñatex [40]

27 Bio-on, Minerv-PHA

Primer že patentiranega materiala, ki nastane z bakterijsko fermentacijo, je Minerv-PHA (polihidroksialkanoat), material italijanskega proizvajalca Bio-on. Gre za bioplastiko, ki spada v skupino zaporednih poliestrov, ki so v naravi proizvedeni z bakterijsko fermentacijo sladkorjev. Bakterije se namreč hranijo z rjavimi sadnimi sokovi, ki so stranski proizvod pridelave sladkorja rdeče pese. Bakterija se hitro razmnoži in shrani dodatno energijo v obliki polimernih verig. Ko je rast zaključena, se začne obnovitveni proces: ekstrakcija mikroskopskih belih granul, ki jih imajo bakterije v sebi. Organski ostanki tega procesa so lahko ponovno uporabljeni za hranjenje novih bakterijskih kolonij. Material je popolnoma biorazgradljiv in se v 10 dneh popolnoma raztopi v vodi brez ostankov. Je prvi biopolimer iz sladkorjev oz.

ostankov hrane, ki ima izjemno dobre lastnosti, ki so primerljive z materiali umetnega izvora. Material ima potencial za uporabo v avtomobilski, računalniški,

ostankov hrane, ki ima izjemno dobre lastnosti, ki so primerljive z materiali umetnega izvora. Material ima potencial za uporabo v avtomobilski, računalniški,

In document MAGISTRSKO DELO (Strani 31-0)