Etnografija korejskih mladih odraslih

V tem delu bom predstavila intervjuje, ki sem jih med 28. marcem in 28. aprilom opravila s

obdelave tudi posnela. Intervjuvanci so stari od 23 do 31 let. Štirje so ženskega spola in eden moškega. Trije izmed njih še študirajo, dva od njih pa sta pred kratkim končala dodiplomski študij.

V prvem vprašanju me je zanimalo, kaj korejskim mladim odraslim pomeni delo. Na to vprašanje so imeli manj težav z odgovorom kakor slovenski intervjuvanci. Vsi so odgovorili, da jim delo pomeni vir zaslužka za preživetje. Omenjali so, da jih delo tudi izpopolnjuje.

Zanimiva sta bila dva odgovora, ki sta se podobno dopolnjevala v smislu, da jima delo pomeni tudi kreativnost, prostor in naloge, pri katerih lahko izrazita svojo domišljijo, slog, uresničujeta svoje zamisli, znanje in veščine. Verjetno je odgovor povezan s področjem študija sogovornikov, saj sta oba študenta oblikovanja.

Na vprašanje, ali se jim zdi, da se je pomen dela ali študija zanje med pandemijo spremenil, so bili njihovi odgovori bolj pisani. Trije so odgovorili, da se zanje pomen dela ni spremenil, eden od vprašanih pa je razmišljal o tem, kako bo delo, za katero ni potrebna posameznikova fizična prisotnost v pisarni, v prihodnosti še bolj zaželeno. Preostala dva, ki sta odgovorila, da se jima zdi, da se je pomen dela spremenil, pa sta to obrazložila s spremembami, ki jih opažata glede dela. Eden od vprašanih je omenil, da pred epidemijo ni nikoli razmišljal o izgubi svojega dela.

Čeprav ga sam ni izgubil, opaža, da delo za nedoločen čas ne obstaja več. Drugi vprašani je odgovoril, da se je po njegovem mnenju predvsem spremenilo naše videnje dela. Tehnologija, ki smo jo poznali pred epidemijo, je med njo postala del vsakdana, z globalizacijo svet postaja še bolj povezan in manjši. Menil pa je tudi, da se vse spremembe glede pomena dela dogajajo kot naravni pojav, ki je le naključno časovno povezan s pandemijo. Odgovor je zanimivo sklenil s trditvijo, da se pomen dela spreminja, vedenje do njega pa ne.

Odgovori so bili veliko bolj raznovrstni, ko so intervjuvanci odgovarjali na vprašanje, kakšna čustva občutijo, ko pomislijo na delo ali svoj študij. Eden od njih je omenil, da občuti hvaležnost, da ima med pandemijo delo, a si obenem želi, da bi ob delu lahko našel še dodaten vir zaslužka prav zato, da bi bil pripravljen na nepredvidljiva stanja, kakršno je pandemija.

Drugi je omenil le, da ga študij navdaja z veseljem, a ga skrbi, kako bo s svojo izobrazbo v prihodnosti pridobil delo. Tretji je omenil negotovost, saj še ni našel svojega poslanstva.

Zanimiv je bil tudi odgovor, ki je dobro ponazoril študijsko okolje v Koreji. Korejski dijaki morajo pred vpisom na fakulteto opraviti zahteven izpit, podoben maturi, in ta odloča, na kateri univerzi bo lahko posameznik študiral. Na podlagi rezultatov tako bodoči študent ne izbira programa, ki ga bi želel študirati, ampak univerzo, na katero je lahko s svojim rezultatom

sprejet, in šele nato program, ki je zanj privlačen. Zanimivo je, da je sogovornik omenil, da dodiplomskega študija sploh ni težko končati. Sam je izbral program, ki so mu ga predlagali starši, zdaj pa je nad svojo izbiro razočaran, saj ne vidi svoje prihodnosti z delom, ki bi bilo povezano z njegovim študijem.

Med spremembami, ki jih je prinesla pandemija, so opazili vsi skupno točko v tem, da se je delo preselilo iz pisarn domov. Nekateri to dojemajo kot udobno, drugi pa imajo težave z ločevanjem dela in prostega časa. Videti je, da prepoznavajo pozitivne in negativne lastnosti dela od doma. Nekateri pogrešajo delo v skupini, kar jim je pomagalo pri zbranosti in osredotočenosti, drugi so se pri delu od doma lahko bolj zbrali in učinkoviteje delali. Eden od vprašanih je omenil, da so se nekatere ustaljene navade dela v Koreji prekinile, kot na primer pogosta službena kosila. Po odgovorih bi lahko presodili, da se je zanje spremenilo dojemanje dela, predvsem glede možnosti in opravljanja dela od doma.

Njihovi načrti za prihodnost in karierne možnosti so se po izkušnji s pandemijo spremenili le za nekatere. Eden od anketirancev je odgovoril, da svojih možnosti za izmenjavo ni mogel uresničiti. Več jih je odgovorilo bolj v smislu, da se njihovo delo do zdaj še ni spremenilo, pričakujejo pa spremembe v prihodnosti. Nekateri si želijo v prihodnosti službo, ki jo lahko opravljajo tudi od doma. Taka vrsta dela bi jim zagotovila neko stopnjo varnosti. Eden od vprašanih je omenil, da je pandemija pospešila njegovo zaključevanje študija. Želi si čim prej diplomirati in si tako zagotoviti mesto na trgu delovne sile.

Stopnja zadovoljstva glede lastne prihodnosti na trgu delovne sile pri vprašanih ni visoka. Pri iskanju službe in dela kandidati doživljajo neuspehe, njihove možnosti za odhod v tujino so se zmanjšale, eden od vprašanih je izrazil nezadovoljstvo nad delovno kulturo v Južni Koreji. Le eden od petih vprašanih je izrazil veliko mero zadovoljstva, saj meni, da je odkril svojo pot in poslanstvo ter da bo kariera, za katero se je odločil, tudi v prihodnosti cvetela.

Vsi vprašani razmišljajo o spremembi svoje kariere. Nekateri si spremembe želijo, ker so izgubili zanimanje za delo, ki so ga opravljali do zdaj, trije drugi pa želijo spremeniti svojo karierno pot zaradi koronavirusa. Pri vseh treh prevladuje predvsem želja poiskati pisarniško delo, saj jim delo v gostinstvu zdaj pomeni preveliko tveganje in ne dovoljšne mere varnosti.

Na vprašanje, ali se v položaju, v kakršnem so, počutijo varno, je le eden od vprašanih odgovoril z da. Ta odgovor je utemeljil na podlagi prepričanja, da se je Koreja uspešno borila s pandemijo in da zdaj službo lahko najdeš, če jo potrebuješ ali si jo želiš. Preostali so na vprašanje

odgovorili, da jim trenutno stanje ne zagotavlja želene varnosti. Eden od vprašanih meni, da je njegov umetniški poklic sam po sebi podvržen nestalnim zaslužkom. Drugi vprašani pa se predvsem počuti nesamostojnega, saj ga po končanem študiju preživljajo starši. Na splošno so vprašani izrazili strah pred prihodnostjo.

Vsi vprašani so usklajeno odgovorili, da vidijo pandemijo kot prelomno točko za delo v prihodnosti. Predvsem so poudarili delo od doma. Ob tem se pri enem od njih porajajo vprašanja, ali je produktivnost večja pri delu v pisarni; ali je smiselno, da delavci delajo po pet delovnih dni v pisarni, ali bi bilo bolj smiselno, da se delavcem prepusti več svobode in prilagajanja glede kraja dela. Se mogoče produktivnost poveča, če imajo delavci tridnevni vikend? Eden od vprašanih tudi predvideva, da se bodo spremembe, ki jih je spodbudila pandemija, v prihodnosti le še povečale.

Zadnje vprašanje v intervjuju se najbolj dotika moje hipoteze. Intervjuvance sem vprašala, ali menijo, da si bodo ljudje po izkušnji s pandemijo želeli bolj enakopravno, samozadostno družbo. Odgovori na to vprašanje so bili pesimistični. Vsi so opazili spremembe, ki jih je povzročila pandemija. Nekateri so opazili predvsem negotovost delovnih mest, nekdo je omenil gospodarsko krizo, ki jo pandemija prinaša s sabo. Več jih je opazilo večje razslojevanje. Le eden od vprašanih je odgovoril, da upa, da bo družba zdaj stremela k večji enakopravnosti, a takoj zatem je izrazil dvom, da se bo to res zgodilo.