Etnografija slovenskih mladih odraslih

V tem delu diplomske naloge bom predstavila intervjuje, ki sem jih opravila s slovenskimi mladimi odrasli. Intervjuji so bili opravljeni osebno med 28. marcem in 28. aprilom. Za lažjo poznejšo obdelavo sem intervjuje snemala. Dva intervjuvanca sta moškega spola, trije pa ženskega. Stari so od 24 do 32 let, dva izmed njih študirata, preostali trije pa so v različnih delovnih razmerjih. Eden od moških je tudi oče dveh otrok.

Slovenski mladi odrasli so imeli več težav odgovoriti na vprašanje, kaj jim delo pomeni. Dva od vprašanih sta odgovorila strnjeno, enemu da delo pomeni finančno svobodo, drugemu prihodek. Eden od vprašanih je do odgovora prišel s kronološkim pregledom, v katerem je začel gledati na pomen dela preko izobraževalne poti. Zdi se mu, da se moraš na tej poti prehitro odločiti, kaj boš počel v življenju, in da ti družba daje občutek, da je to odločitev za vse življenje. Šele pozneje si je ustvaril vizijo, kaj je lahko zanj delo poleg služenja denarja. Ob svojem delu namreč ne želi ustvarjati le dobička zase, ampak se trudi neko vrednost vlagati

nazaj v družbo. Zaslužek za delo vidi predvsem kot »jezik vrednosti« in orodje. Četrti, ki se poklicno ukvarja z igralstvom, je povedal, da je delo njegovo življenje. Ob igralstvu, za katero je šele zdaj, po končanem študiju, začel dobivati plačilo, dela tudi v gostinstvu. To mu omogoča z igralstvom živeti življenje. Peti je po razmisleku odgovoril, da vidi delo kot gradnik svoje identitete, obenem pa tudi kot vir zaslužka, socialnega statusa, socialne in zdravstvene varnosti in naložbo v prihodnost.

Med slovenskimi mladimi odraslimi se le enemu zdi, da se zanj pomen dela med pandemijo sploh ni spremenil. Preostali menijo, da se je, in to opažajo na različnih področjih. Eden izmed njih opaža, da se je pomen dela zanj spremenil predvsem v socialnem segmentu, ki ga delo vključuje, in tega manjka med pandemijo. Drugi je omenil, da je med pandemijo z izgubo dela izgubil tudi svojo finančno svobodo. Zdaj daje delu večji pomen, njegovo vrednost pa vrednoti tudi z izobrazbo. Eden od intervjuvancev je omenil, da se je med pandemijo omajal tudi občutek identitete, ki ti ga delo da. Omenil je, da med pandemijo opravlja delo, za katero meni, da je prekvalificiran.

Čustva, ki jih mladi odrasli občutijo ob delu, so zelo raznovrstna. Prvi, ki sem mu postavila to vprašanje, je odgovoril, da v prostem času o delu ne želi razmišljati in tako ne goji nobenih čustev do dela. Sogovornik, ki se poklicno ukvarja z igralstvom, pa je odgovoril, da ob svojem delu občuti vsa čustva. To se mu zdi ključno za njegovo delo. Dva od mladih odraslih, ki trenutno študirata, sta povedala, da vrednotita študij tudi kot delo. Eden izmed njih opravlja ob študiju delo, za katero meni, da je prekvalificiran, in tako nima pretiranih občutkov do njega.

Ob študiju pa občuti entuziazem, osebnostni izziv, obenem pa tudi anksioznost. Drugi študent je pred pandemijo opravljal delo v gostinstvu. To delo je med karanteno izgubil, in zato je začel študiju posvečati več časa. Določil si je višje cilje, ki si jih želi med izobraževalnim procesom doseči, ter občuti slabo vest, če jih ne. Zaključil je, da ob študiju občuti veliko veselja, obenem pa tudi velik pritisk in obup, ki vodita v utrujenost. Menil je, da bi se ta občutja ob študentskem delu porazdelila. Zadnji intervjuvanec je odgovoril, da so njegova čustva do dela enaka kakor do lastnega življenja. Po njegovem mnenju na čustva vplivajo ljudje v njegovem življenju in pri delu. Ker ima izkušnjo z ustvarjenjem podjetja iz nič, ki je zraslo v podjetje s 30 zaposlenimi in med pandemijo bankrotiralo, se mu zdi pomembno, da poskrbiš za svoje telo in tako preprečiš izgorelost. Fizično in duševno moč povezuje s čustveno stabilnostjo.

Skupna lastnost, ki so jo opazili štirje mladi odrasli v Sloveniji, je pomanjkanje človeškega stika. To se je odražalo v izgubi odzivov sodelavcev, možnosti tako imenovane možganske

nevihte in primanjkljaju stikov med sodelavci, smisla dela. Ugotavljali so, da prihaja do večje potrebe po samoorganiziranosti in samomotivaciji. Eden od vprašanih je menil, da je delo na daljavo še en korak proti pretirani optimizaciji, saj ko odstraniš človeške stike pri delu, postaneš stroj. Po drugi strani opažajo tudi pozitivnost teh sprememb. Več jih je povedalo, da lahko dosežejo večjo produktivnost pri delu od doma, projekti, ki se izvajajo s pomočjo spleta, so cenejši in ostane jim več prostega časa, ki so ga prej porabili za pot na delo.

Pri vprašanju, ali so se njihovi načrti za prihodnost in karierne možnosti po izkušnji s pandemijo spremenili, je eden od vprašanih odgovoril, da se njegova kariera ustvarja popolnoma samostojno. Med pandemijo je izgubil svoje podjetje, a tega ne vidi kot razlog za zmanjšanje kariernih možnosti. Domneva, da so se zanj spremenile samo nekatere spremenljivke dela, vrednote in vizije pa zanj ostajajo iste. Preostali čutijo vpliv pandemije na nadaljnje karierne možnosti – eden zato, ker se njegova pogodba kmalu izteče, drugi, ker se poteguje za študijsko izmenjavo, ki bo zaradi pandemije zagotovo otežena. Več jih je tudi poudarilo, da se je med pandemijo izgubila možnost nabiranja poznanstev, ki bi lahko v prihodnosti vodile v možnost zaposlitve. Po mnenju enega od sogovornikov negotovost vpliva tako na socialni kot na emocionalni razvoj.

Med mladimi odraslimi v Sloveniji je čutiti več zanosa in navdušenja nad prihodnostjo, a tudi oni opazijo negotovost. Eden od vprašanih vidi povezavo med pandemijo in razpoloženjem ter meni, da ko se bo pandemija končala, se bo razpoloženje izboljšalo. Dva pa opažata, da je pričakovano zadovoljstvo glede prihodnosti povezano tudi z boljšim spoznavanjem samega sebe, kar sta lahko dosegla med epidemijo. Zanimiv je pogled enega od intervjuvancev, ki vidi razliko med ljudmi v tem, da nekateri želijo preslikati lastne interese v delo, ki ga opravljajo, in se s tem osrečujejo in izpopolnjujejo, drugi pa so pripravljeni sprejeti katero koli delo, da lahko potem počnejo stvari, ki jih veselijo.

Le eden od vprašanih mladih odraslih ni nikoli razmišljal o spremembi svoje kariere. Igralstvo je kot svoje poslanstvo odkril že v zgodnjih letih. Drugi so podobno kot Korejci razmišljali o spremembi kariere. Eden izmed njih vidi v ustvarjanju in trženju blagovne znamke stičišče svojih interesov, ki mu tako dovoljuje izražanje na več področjih, drugi bi se v drugačni vlogi vrnil k profesionalnemu športu. Eden ugotavlja, da si bo moral poleg dela, za katero se izobražuje, poiskati dodaten zaslužek. Slednji je med študijem odkril karierno pot, ki bi jo rad ustvarjal v prihodnosti.

Na vprašanje, ali se v položaju, v kakršnem so, počutijo varno, je le eden odgovoril, da se

trenutno počuti varno, ob čemer pa je poudaril, da ta občutek ni samoumeven. Nekatere skrbi, ker se jim izteka delovna pogodba, in ugotavljajo, da morajo za svoje preživetje razmišljati o multidisciplinarni karierni viziji; eden od njih pa se zaveda, da je njegov poklic sam po sebi zelo nepredvidljiv glede varnosti. V nadaljevanju je razložil, da zdaj pri igralskem delu za igralske vloge tekmuje z znanimi igralci, kar omejuje možnosti, da dobi vlogo.

Mladi odrasli se usklajeno strinjajo, da je pandemija prelomna točka za opravljanje dela v prihodnosti. Nekateri vidijo spremembo predvsem v tem, da se je razmahnilo delo od doma, kar bo zmanjšalo stroške podjetij, posledično pa se bo skrčilo število delovnega kadra. Drugi se sprašuje, kako se bo slovenska kulturna scena razvijala ob vladi, ki je trenutno na oblasti.

Meni, da bi se morali ljudje bolj povezovati med seboj in si pomagati, tako kakor je praksa v tujini. Eden od vprašanih je omenil, da zaznava spremembo v vrednotenju dela in zakaj je delo vrednota, vendar si ob tem želi tudi sistemske spremembe. Drugi je poudaril pomembnost debat, ki so se odprle v času pandemije. Ugotavlja, da se vedno več ljudi sprašuje o pomenu in pomembnosti dela, obenem pa tudi o tem, kako delo opravljamo. Po njegovem bi ga lahko opravljali manj, saj si v življenju ne želi upravljati svojega časa, ampak svoje delo. Tega sogovornika, da bodo delodajalci v prihodnosti vedno bolj izbirčni in bodo zaposlovali le še nepogrešljive delavce.

Na zadnje vprašanje, ki se najbolj naravnost dotika moje hipoteze, mladi odrasli niso odgovorili preveč optimistično. V več odgovorih se čuti skoraj utopična želja, da bi tudi težka preizkušnja prinesla nekaj dobrega, a zdi se, da to ne preide od misli k dejanjem. Mladi odrasli sicer opažajo, da kot družba dojemamo pomembnost skupnosti, medsebojnih stikov in potrebo po solidarnosti.