Stres je čustveni, duševni, telesni in vedenjski odgovor posameznika na morebitno škodljiv stresni dejavnik (stresor). Stresor je vse, kar lahko sproži stresni odziv (dogodek, določena zahteva, duševna obremenitev, časovna stiska, spor na delovnem mestu, poškodba telesa, neprijetna novica, oseba ...) in začasno zamaje človekovo notranje ravnovesje. Pri tem je pomemben odziv posameznika, ki ga določajo njegova osebnost, življenjska naravnanost, pretekle izkušnje, znanje, telesna pripravljenost, okoliščine ter širše in ožje okolje, v katerem živi. Tako bo določen dogodek predstavljal za nekoga stres, za drugega pa spodbudo, večjo motiviranost in učinkovitost.
Stres poteka v treh fazah (Kaminsky, 2021). Prva je poimenovana faza alarma. Vsaka fizična, čustvena ali duševna motnja povzroči takojšnjo reakcijo telesa na boj proti stresorju. Ta fizični odziv je dobro znan kot reakcija "boj ali beg". Reakcija "boj ali beg" pošlje izjemen izbruh adrenalina na vse dele telesa: krvne žile, srce, želodec, ledvice, pljuča, oči, mišice in še več. Če je stres kratkotrajen (akutni) in ni hud (v biološkem smislu bi bil kratek čas nekaj ur, morda celo nekaj dni), hitro okrevamo brez škodljivih učinkov na telo. Če je stres kroničen ali dolgoročen, pa vpliva na odpornost telesa, zaradi česar smo bolj dovzetni za bolezni. Druga faza se imenuje faza odpornosti, kjer telo skuša postati uravnoteženo (proces, imenovan homeostaza). Morda mislite, da lahko z vsem ravnate, ker so se simptomi stresa, ki jih opazite v fazi alarma, zdaj umirili ‒ dokler se popolnoma ne izčrpate.
Ko se stres nadaljuje, lahko trpite zaradi utrujenosti, težav s spanjem in splošnega slabega počutja. Če slabo spite, lahko postanete precej razdražljivi in imate težave s koncentracijo ali produktivnostjo doma ali v službi. To ustvarja še več stresa in začel se je začaran krog.
V zadnji fazi, torej v fazi izčrpanosti, se telo po dnevih oziroma po tednih v boju stresu popolnoma izklopi. Včasih po dnevih nenehnega stresa telo podleže bolezni ‒ bodisi virusni bodisi bakterijski okužbi. Če se ozremo v preteklost svojega življenja, morda lahko ugotovimo, da so bili časi prehlada ali gripe takoj po stresnem dogodku v našem življenju.
V tej fazi izčrpanosti lahko posameznik plača neodzivnost na stres s prezgodnjim staranjem kože. Kronični ali dolgotrajni stres izčrpa povrhnjico vode, kisika in vitamina C ter poveča raven hormonov, histaminov in sebuma. Čeprav se popolnoma ne zavedamo notranje škode zaradi kroničnega stresa, lahko opazimo, kako se kažejo spremembe v kožnih simptomih, kot so izbokline, odvečno olje, izbruhi, akne, rozacea, mozolji in množica drugih stanj (Kaminsky, 2021).
Cole (2017) je predstavil tudi drugi vidik faz stresa. Opisal je, da dejansko obstaja pet faz stresa. V fazi alarma se sprožimo v potencialno stresni situaciji, naša telesa ustvarijo kemično reakcijo in v telo se sprostita adrenalin in kortizol. Temu pravimo odziv na akutni stres, vendar je bolj znan kot odziv boj ali beg. Široko velja prepričanje, da se je odziv boj ali beg razvil kot naravna potreba naših zgodnjih človeških prednikov in še vedno se na stresno situacijo nagonsko odzivamo enako. Ko doživljamo odziv na stres ali beg, se nam srčni utrip in krvni tlak zvišata, kar povečuje zaloge energije, da se spopademo z zaznano nevarnostjo ali grožnjo. Enako kot je opisoval Kaminsky (2021) tudi Cole (2017) nadaljuje s fazo odpornosti.
V fazi odpornosti se v človekovo telo sprosti protivnetni hormon, ki poskuša telo vrniti v naravno stanje, da se umiri in olajša negativne učinke stresa. Če se stres nadaljuje in si človek ne vzame časa, da bi si opomogel, hitreje vstopi v zadnji dve fazi stresa, ki se imenujeta faza prilagajanja in faza izgorelosti. Najpomembnejša faza stresnega cikla je faza okrevanja. Faza okrevanja je bistvenega pomena za vrnitev v stanje ravnovesja. Ljudje stres doživljamo različno in si na različne načine tudi opomoremo, vendar obstaja nekaj tehnik, s katerimi si zagotovimo, da si dolgoročno dajete najboljše možnosti. Po stresu se posameznik navadno odloči, da si vzame čas za korak nazaj in si opomorete, medtem ko se ljudje odločijo tudi, da se prilagodijo okolju, ki so ga pravkar izkusili. Včasih se ljudje prilagodijo stresnemu okolju, ker se odpovejo misli, da situacije ne moremo izboljšati. Če se prilagodimo, bo telo v stalnem stresnem stanju, kar ima lahko dolgoročne negativne učinke, kot so nižja raven energije, nizka samozavest, težave s spanjem, nezdrava sprememba teže in težave pri obvladovanju čustev (Cole, 2017).
Kadar se znajdemo v stresni situaciji, je priporočljivo, da si vzamete čas za okrevanje. Če zaradi okoliščin ali časovnih okvirov ne moremo ustrezno okrevati ali pa se nevede prilagodimo situaciji, ki je povzročila stresno reakcijo, izzovemo veliko verjetnost, da bomo dosegli fazo izgorelosti. Primeri izgorelosti vključujejo hudo izčrpanost, cinizem, občutek čustvene izčrpanosti, pomanjkanje pozitivnosti, doživljanje katastrofalnih misli in nenaklonjenost drugim (Robinson, 2015).
Ljudje pogosto radi poveličujejo uspešne in zagnane ljudi, ki jasno izkazujejo prisotnost stresa. Občuduje se jih, ker so sposobni prenesti tako velike pritiske, obremenitve in stresne situacije v službi, poleg tega pa imeti še primerno zasebno življenje. Ko nekdo reče, da veliko dela ali dela pod visokim pritiskom, in ob tem trdi, da mu nič ne pride do živega, slednje sprejmemo zavidljivo in celo vzamemo, da je to tudi za nas prava in edina pot do želenih rezultatov in ciljev. Ob tem pogosto zanemarimo faze prisotnosti stresa, skozi katere se podajamo, ter tako posameznik pogosto preide v zadnjo fazo ali fazo izgorelosti. Faze stresa moramo prepoznati, saj le tako lahko zaščitimo svoje zdravje in imamo še naprej pozitiven
odnos do samega sebe. Velja pa dejstvo, da slednje pogosto zanemarimo, saj nam lastne ambicije v danem trenutku pomenijo več kot odnos do stresa.
3 STRES NA DELOVNEM MESTU
Stres je reakcija na situacijo ‒ ne gre za dejansko stanje. Navadno se počutimo pod stresom, če mislimo, da so potrebe v situaciji večje od naših virov za reševanje te situacije. Na primer, nekdo, ki se počuti prijetno v javnosti, morda ne bo skrbel za predstavitev, medtem ko nekdo, ki ni prepričan o svojih sposobnostih, lahko občuti velik stres zaradi prihajajoče predstavitve. Pogosti viri stresa so lahko glavni življenjski dogodki, na primer selitev ali zamenjava službe. Dolgotrajne skrbi, kot sta dolgotrajna bolezen ali starševstvo, so lahko tudi stresne. Tudi vsakodnevne težave, kot je ukvarjanje s prometom, so lahko stres. Stres na delovnem mestu je škodljiv fizični in čustveni odziv, ki se lahko zgodi, ko pride do navzkrižja med zahtevami zaposlitve za zaposlenega in obsegom nadzora, ki ga ima zaposleni nad izpolnjevanjem teh zahtev. Na splošno lahko kombinacija visokih zahtev na delovnem mestu in majhnega nadzora nad situacijo povzroči stres. Stres na delovnem mestu lahko izvira iz enega samega dogodka. Vpliva lahko tako na zaposlene kot na delodajalce. Na splošno velja, da je nekaj stresa v redu (včasih ga imenujemo tudi "izziv" ali
"pozitiven stres"), toda kadar se stres pojavi v količinah, ki jih ne morete obvladati, se lahko pojavijo tako duševne kot fizične spremembe (Canadian Mental Health Association, 2016).
Stres, povezan z delom, je eden največjih izzivov glede varnosti in zdravja, s katerim se srečujemo v Evropi. Skoraj vsak četrti delavec trpi zaradi njega in študije kažejo, da je z njim povezanih od 50 do 60 % vseh izgubljenih delovnih dni. To predstavlja veliko škodo z vidika človeške stiske in slabše gospodarske uspešnosti. Prvi kazalnik neskladja je preobremenjenost z delom. Vsaka kriza na trgu dela vpliva na obremenjenost z delom na tri načine – delo je bolj intenzivno, zahteva več časa in je bolj zapleteno. V današnjem gospodarstvu je skrb za službo izredno velika. Trg delovne sile je postal bolj fleksibilen, delovna mesta so manj zanesljiva. Majhna napaka ali trenutni upad pozornosti (koncentracije) na delovnem mestu imata lahko resne ali celo usodne posledice. Stres na delovnem mestu se torej kaže tudi v vzponih in padcih zaposlenih. Če je delovno mesto nezanesljivo ali je nestalno, to povzroča stres. Stres povzroča tudi velika odgovornost in malo pooblastil pri odločanju ter s tem premalo možnosti napredovanja na višje položaje (Milczarek & Schneider & Rial González, 2009, str. 7).
Stres ne prizadene samo delavca, ampak celotno podjetje. Stres je nalezljiv in se prenaša na sodelavce, podrejene in tako prihaja do stresa v celotnem podjetju. Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu (2009), navaja naslednje simptome stresa na nivoju podjetja, ki imajo vpliv na sodelovanje, uspešnost in stroške in kažejo na možnost prisotnosti problema stresa v podjetju:
vpliv na sodelovanje: izostajanje z dela, zamujanje, disciplinske težave, trpinčenje, agresivno komuniciranje, konflikti;
vpliv na uspešnost: zmanjšana storilnost ali kakovost izdelka ali storitve, nezgode, slabo odločanje, napake;
vpliv na stroške: povečani stroški za nadomestila, povečani stroški za zdravstveno varstvo, napotitev na zdravstvene storitve.
Stres močno vpliva na učinkovitost. Vsak posameznik bi se moral truditi vzdrževati optimalni nivo stresa. Ljudje morajo biti previdni na točki preloma, saj se v majhni meri stres lahko pokaže kot dober motivator in spodbuja, da bi dali največ od sebe. V veliki meri stresa pa se čuti prevelika obremenjenost in opazi se padanje produktivnosti.