Odnos med Feličko in Francem

Iz pisem lahko razberemo, da je bila ljubezen med Feličko in Francem zelo globoka in pristna. Pisma so velikokrat ljubezenska in polna ljubezenskih izpovedi. Franc je Felički v pismu marca leta 1921 zapisal, da jo povsod vidi, jo pogreša in ima občutek, da hodi ves čas z njim. Vsi po vasi ga sprašujejo po njej, ali mu kaj piše. Vse ga spominja in opominja nanjo (Peric 1921).

Ker je ljubezen tako močna, se vsakega pisma zelo razveselita in tako Franc zapiše, da je njeno pismo prebral večkrat in ga ima vedno pri sebi. Obljublja ji, da tudi on čuti veliko ljubezen do nje in ji izpoveduje zvestobo, ki si jo on tako zelo želi. V pismu ob veliki noči leta 1921 še pove, da so pisma edina tolažba, ki jo ima trenutno ob njenem odhodu in mu je tako vsaj malce lažje prestajati osamljenost in pričakati trenutek, ko se vrne in bosta ponovno skupaj. Tako je tudi vsak manko ali izostanek pisma težak ter hitro pripelje do sumov in dvomov. Franc Felički nekaj časa ne piše, zato se ta prestraši in razburi ter Francu zapiše, da sumi, da dvomi vanjo in njeno ljubezen ter je bila skoraj prepričana, da od njega ne bo več glasu. »Ker ako me ljubiš in vedno misliš name mislim da bi me ne napravljal skrbi po nepotrebnem ako ne moreš obširno vsaj par vrstic. Saj se jaz potrudim da ti vsakikrat z istim vaporjem odgovorim. Domišljevala sem si sčim sem se tako Ti pregrešila da nisem vredna več Tvoje ljubezni in nehote sem po tihem pela. Ah kam so šle vse te obljube ki smi jih na uhce štel in kam so šle te blage urce ki si jih pri meni zanočeval. Sicer sama od moje strani imam čisto vest ampak mislila sem da si morda se predrugačil.« (Koglot 1921).

Kljub njuni veliki ljubezni pa se seveda pojavijo tudi težave. Kot smo prej zapisali, je bilo med aleksandrinkami tudi nekaj takšnih primerov, ko so si ženske v Egiptu zaradi različnih razlogov poiskale nove partnerje in začele novo življenje. Zaradi teh primerov se je pojavil mit, da ženske v Egiptu služijo z nečednimi posli, se zabavajo, nekatere pa si ustvarijo novo življenje. Prav zaradi tega je bila zvestoba v partnerskem odnosu aleksandrinke in njenega partnerja/moža zelo pomembna. To lahko beremo tudi v pismih, saj je na več mestih to zapisano.

Franc se je na koncu veliko pisem podpisal z »do konca ti ostanem vedno zvesti tvoj francili« (Peric 1923) oziroma s podobnimi zapisi, kjer je bila poudarjena zvestoba. Prav tako je Franc Feličko velikokrat opominjal, da želi, da mu ostane zvesta oziroma, kot se sam izrazi, želi, da ostane takšna, kot jo je pustil. Tako ji septembra leta 1929 zapiše:

»Moja želja je ob srečnem svidenju se vdobiti ravno tako kot sva se pustila, da bo vest pred naju ter pred Bogom mirna in čista ter da ne bode sum mračil ne tebe i mene ne. No pa saj si tudi ti ednakih idej, ter si tudi ti prepričana da iz tiste strani izvira ključ nesreče v zakonu.« (Koglot 1929).

Prav tako pa tudi Franc Felički v pismu leta 1930 zagotovi, da je srečen, ker ji lahko brez slabe vesti in z mirnim srcem pove, da je takšen, kot ga je zapustila in da si želi ostati tak do njenega prihoda.

Felička mu na to odgovarja, da ji je bila prostost odvzeta, da v Egiptu nima svobode in tako nima priložnosti za nezvestobo in obenem Francu želi in mu privošči svobodo, ki jo ima doma. Takoj za temi željami pa ga opozori, naj sicer uživa, vendar vseeno do določene mere (Koglot 1921).

Felička v pismih večkrat poudari, da kar je daleč od oči, je daleč od srca in tako izrazi nekakšen dvom, da se lahko zaradi oddaljenosti zgodi marsikaj. V pismu iz 1. novembra leta 1921 Felička pove, da jo misel na dragega in ljubljenega doma spodbuja, da ostaja zvesta in si želi vrnitve ter ponovne združitve. Franca sprašuje, ali se tako počuti tudi on.

V pismu pred tem ji je namreč zapisal, da se mu zdi, da ko objame ali se dotakne druge ženske, se počuti, kakor da bi objemal drva. To v Feliciti vzbudi dvom in mu še enkrat poudari, da se sama na nikakršen način ni omadeževala ter upa, da se tudi on ni. Prav tako pa dvomi prevevajo tudi Franca, saj se s podobnimi vprašanji tudi sam ukvarja in Feliciti v nedatiranem pismu zapiše, da ga skrbi, da je ni kateri drugi moški poljubljal. Nadalje pa se ji opravičuje za svoje dvome in ji zagotavlja, da jo ljubi kot pred njenim odhodom.

»Draga!! Oprosti saj kdor ljubi vedno sumi. Vedi da te ljubim vedno z ednako ljubeznijo kot te sem ljubil na kolodvoru ko si odšla ko sem se odtrgal od tebe tako težko kot da bi trgali človeku živemu kožo iz njega. A ne samo na kolodvoru lahko priznavaš da te sem ljubil vedno in kar je glavno zvesto. Tako sem tudi danes pa vedi da rotim in prosim vse kar na svetu sliši da si želim le eno da bi še kdaj bila skupaj jaz in ti da bi ednako eden

kakor drugi nadaljevala nekdanjo ker se mi zdi že cela večnost od kar [nečitljivo] nežno ljubezen.« (nedatirano).

Felička je v letu 1929 ob njenem drugem odhodu Francu poslala svileno ruto z namenom, da ga bo spominjala nanjo in na njeno globoko ljubezen. Poudari tudi, da naj ji zaupa in verjame, da tudi, če se kdaj dolgo ne bi oglasila, ostaja vedno takšna, kot je bila, njena ljubezen ostaja močna in si želi vrnitve domov ter upa, da bo takrat vse bolje (Koglot 1929).

Kljub močni ljubezni pa je takšna oddaljenost in večletna ločenost težka. Pojavljajo se dvomi in skrbi. To lahko preberemo tudi v pismih. V pismu iz leta 1921 Felička Franca povpraša, ali se je njegova ljubezen ohladila, saj ji ne piše več tako ljubezenskih in romantičnih pisem, kot ji jih je poprej. Skrbi jo, da je v letu, ki je minilo, njegova ljubezen opešala (Koglot 1921). Kmalu po tem pismu pa Felička zapiše, da je doba treh let dolga in da se lahko v tem času marsikaj zgodi. Kljub temu pa verjame, da je njuna ljubezen dovolj močna, da se ohrani, dvomi pa, da bo še tako goreča, kot je bila pred odhodom (Koglot 1921).

Kljub vsemu pa se je večkrat zgodilo, da so se pari med odsotnostjo v Egiptu razšli, saj je prišlo do razno raznih težav. Felička je preko govoric izvedela, da se je Franc družil s punco iz bližnje vasi in jo je to zelo razburilo. Franc ji je celotno situacijo v pismu, datiranem na dan 23. 4. 1923, razložil in ji ponovno izpovedal ljubezen ter ji obljubil večno zvestobo. Večkrat se je zgodilo, da so do Feličke prišle vaške govorice in so jo zelo razburile. Leto pred dogodkom, ki smo ga opisali, se je namreč v pismu, ki je bilo naslovljeno na Feličkine domače, jezila glede Franca. Feličkini starši so to pismo dali prebrati tudi Francu, ki se je zelo razburil in jo opozoril, naj vaških govoric ne posluša.

Kot smo zapisali tudi v teoretičnem uvodu, se je namreč po vaseh večkrat govorilo o ženskah, ki so odšle v Egipt in s tem naredilo marsikateri družini in ženski škodo, saj so krožile neresnice. V pismih je Felička večkrat poudarila, da kar je daleč od oči, je daleč od srca in prav tako sta oba v pismih tudi večkrat zapisala, da sta velika razdalja med njima in ločenost zelo težka in boleča. Franc v nedatiranem pismu zapiše, da preklinja Egipt in da lahko vsak fant, katerega punca je odšla na »ono pot po morju«, preklinja in joče. (nedatirano) Razmišlja o tem, da je šlo veliko parov po prihodu ženske domov narazen in da se nikoli niso poročili. Boji se in se sprašuje, ali bosta tudi on in Felička takšna, njuna ločenost ga navdaja s skrbmi in dvomi.

Felička ga v pismu iz konca prvega leta njenega odhoda opominja, če se spominja prisege, ki ji jo je dal, preden je odšla. »Pišeš mi da če boš tudi ti tako nesrečen kakor so bili drugi ki so se veliko let ljubili in se končno niso poročili. Upam da ne. Al se spominjaš zadnjega večera in naše prisege??« (Koglot 1921).

Franc jo v pismu aprila leta 1923 opominja, če se spominja, kolikokrat mu je rekla, da kar oči ne vidijo, srce pozabi, ampak on verjame, da pri njiju ne bo tako in bo njuna ljubezen ostala močna in trdna do konca.

»Draga! ljubezni je dosti vrst in tako se razločujejo edna od druge, kakor kruh in voda.

toraj upam da naša ostane prava in trdna do konca kaj??« (Peric 1923).

Težko mu je, vendar se bodri in spodbuja oba ter upa, da pride dan, ko se bosta ponovno združila in bosta skupaj.

»Morda tudi zame prisije še kedaj oni srečni časi da se zopet znajdem v Vaši družbi pa je že dolgo dolgo vendar čas zelo hitro teče da niti nevem in je že hladna jesen prihaja po dolincah slanca pada čas bo tebi se ženit pa nimaš doma ljubice ali se zmisliš lani ko sva poslušala to pesmico in si rekel kmalu bo veljala tudi meni obžalujem da si tako nesrečen.« (nedatirano).

V njuni zvezi so se pojavljale težave ter dvomi in Felička je zapisala, da razume Franca, da je čakanje na njeno vrnitev težko in bi si želel poroke. Nadaljuje, da upa, da je v vseh letih njunega odnosa spoznal, kako močna in globoka je njuna ljubezen, vendar zapiše, da bi razumela, če bi si on želel česa drugega in ne bi želel več vztrajati v njuni zvezi in čakanju nanjo. Pravi, da tudi, če bi ona dobila drugega partnerja, nikoli ne bi bila resnično srečna, saj se ji zdi nezaslišano in skoraj da greh, nekoga tako dolgo zavajati in ga naposled zapustiti. Doda še, da imata veliko zgledov, ki to potrjujejo.

»Ker greh bi bilo toliko časa te zanašati in trpinčiti in naposled pustiti. Pa saj imamo dovolj zgledov ki nas učijo.« (Koglot 1923).

Franc ji na podoben način zapiše v pismu iz leta 1923, v katerem ji izpoveduje svojo ljubezen in ji zagotavlja, da je, četudi pride do tega, da bi šla narazen in bi ostal sam ali pa bi imel drugo partnerico ali ženo, nikoli ne bi pozabil. Pismo zaključi z upanjem in hrepenenjem, da se to ne bi zgodilo. »Pa upam da ne pridemo do tega kaj?« (Peric 1923).

Iz pisem je razvidno, da je bila ločitev zanju huda in sta zelo pogrešala drug drugega. V veliko pismih poudarjata, kako hrepenita po vrnitvi, po ponovnem združenju in nadaljevanju njune zveze. Pripovedujeta si, kako se pogrešata, kako se imata ves čas v mislih in se spominjata lepih dni, ki sta jih preživela skupaj, ko sta bila še doma in združena. Franc ji pripoveduje, da je večkrat jokal, saj ni nikjer našel tolažbe. Franc ji v pismu oktobra 1921 zapiše, da bi najraje umrl za te trli leta, kar Feličke ni doma, saj bi mu bilo tako lažje. Felička ga bodri in spodbuja, naj misli pozitivno in mu vliva upanje, da bodo leta ločenosti hitro minila in bosta ponovno združena.

»Res škoda Upajmo da kakor vse na svetu enkrat mine da tako nam minejo tudi te tri leta in če nam Bog zdravlje ohrani da včakamo tudi ono srečno svidenje. Kako si večkrat predstavljam on srečni trenutek ko bi se vapor približeval kraju. Ah ne smem si misliti!

Ker je še dolgo dolgo do tega cilja!?« (Koglot 1921).

Kot beremo v pismih, se ponovne združitve in Feličkinega prihoda domov zelo veselita.

Poleg veselja pa ju navdaja tudi rahel dvom oziroma se zavedata, da se človek čez čas spremeni in se tudi določenih stvari skupnega življenja odvadi. Franc v pismu leta 1930 zapiše, da se njene vrnitve domov zelo veseli, zaveda pa se tudi, da se bosta morala na marsikaj prilagoditi, se marsikaj na novo privaditi in ponovno dobiti skupen način funkcioniranja ter se enostavno navaditi na združitev in ponovno skupno življenje.

»Pa kakor sem že popraj rekel prevelika oddaljenost oziroma predolga odsotnost, naju je gotovo brez dvoma spravila iz tira in v pozabljivost na prejšnje življenje. Zdi se mi da ko zopet pridemo skupaj da bo treba vse na novo začeti.« (Peric 1930).

Felička se je leta 1930 vrnila domov, Franc pa je bil v tem času na delu v Švici, kar se je nadaljevalo tudi v naslednjih dveh letih. Vmes je prišel domov, vendar je še 2-krat odšel na delo v Švico. Med njegovo odsotnostjo Felički piše zaskrbljena pisma, ki so tudi polna hrepenenja po končni združitvi in po tem, da bi živeli v miru in ne bi bilo nobenemu od njiju treba odhajati služit v tujino. Francu je težko, saj imata zdaj s Feličko hčerko, Danilo, ki jo pogreša. Sprašuje se, koliko trpljenja jih še čaka in koliko bodo morali kot družina še pretrpeti in biti ločeni, da si zagotovijo boljše življenje. V pismu iz maja leta 1931 jo spodbuja, naj bo pogumna in vesela in naj dobro poskrbi zase ter pazi na svoje zdravje, saj mu je v enem izmed predhodnih pisem povedala, da je noseča. Izpoveduje ji ljubezen in hrepenenje ter upanje, da mu bo dano, da jo bo še ljubil in z njo preživljal lepe trenutke.

Podobna situacija se ponovi v letu 1932, saj je Felička ponovno »v takem stanu« (Peric

1932), Franc pa je v Švici. Franc ji ponovno piše zaskrbljena pisma in jo spodbuja, naj skrbi zase in obišče zdravnika ter poskrbi za svoje in otrokovo zdravje.

Kot lahko beremo, so pisma prežeta z ljubeznijo, hrepenenjem in upanjem. Ljubezen Feličke in Franca je bila iskrena, trdna in globoka, vendar so se kljub temu pojavljale težave, dvomi in žalost, saj je težko biti toliko časa ločen od svoje ljubljene osebe. Prav tako pa miti in stigme, ki so se razširile med ljudmi glede aleksandrink in aleksandrinstva, temu odhodu in že tako veliki preizkušnji za zvezo ne pripomorejo. Med ljudmi so krožile govorice, kaj vse naj bi ženske v Egiptu počele in s čim naj bi se ukvarjale. Vse to je še tako močne zveze in še tako zveste partnerje pahnilo v dvome in vprašanja. Prav zaradi tega je zvestoba tako velikokrat omenjena in poudarjena tudi v pismih. Prav tako kot zvestoba pa je bilo tudi življenje po vrnitvi stvar, o kateri sta se Franc in Felička v pismih pogovarjala. Zavedala sta se, da ju je izkušnja odhoda, tujine, oddaljenosti od doma, partnerja in otroka spremenila in da se bosta morala po ponovni združitvi prilagoditi in ponovno privaditi skupnemu življenju.

Pri odnosu Feličke in Franca lahko zaznamo številne indikatorje varne navezanosti in varnega partnerskega odnosa. Felička in Franc si v pismih zaupata številne težave, skrbi, žalost, nesigurnosti in druge občutke, ki ju prevevajo in so povezani z njunim odnosom in situacijo, v kateri sta. Pisma so polna ljubezenskih izpovedi in na drugi strani tolažbe.

Ob branju lahko zaznamo, da sta bila resnično povezana, sta si zaupala in si delila tako dobre kot težke stvari. Drug drugemu sta zagotavljala varnost, tolažbo in pomoč, ko sta to potrebovala.

Ravno te najpomembnejše gradnike varne partnerske zveze in intimnosti med posameznikom zaznamo tudi pri Francu in Felički. Oba si dovolita biti ranljiva, izražata najgloblja čustva in si zaupata najgloblje stvari. V veliko pismih lahko preberemo, kako si pišeta o svojih strahovih, žalosti, skrbeh in težavah, ki se jima pojavljajo. Najbolj zanimivo pa je dejstvo, da v vsakem pismu, ki sledi takšni izpovedi, lahko beremo zapise razumevanja, sprejemanja, empatije in tolažbe. Vedno se odzivata druga na drugega, si zaupata in ostajata zvesta ter varno zavetje drug drugemu.

V veliko pismih lahko beremo, kako drug drugemu opisujeta svoje delo, hobije, stvari, s katerimi se ukvarjata in tudi strahove in težave, povezane s tem. Odziv drugega je vedno zanimanje, sprejemanje in odgovor na izraženo. Dober prikaz tega je Feličkina pripoved o tem, v kakšni situaciji se je znašla pri prvi družini, pri kateri je delala. Opiše mu

nezadovoljstvo in neprimeren način obnašanja svojih gospodarjev. Pri Francu išče neko tolažbo in nekoga, ki mu lahko zaupa in ji bo prisluhnil in prav to tudi najde.

»Čitam pa ne prečitam niti tri dele prve strani ko nisem več mogel. Nato mi zarosijo solze po mojem žalostnem obličju pa malo radi druzega tem več radi tebe ker občudavam kako ti morajo biti britki žalostni taki nagovori taki nazivi kakor ti jih dajajo. Pa še bolj sem jaz žalosten ku slutim s kakšnim potrtim srcem si mi morala to naznaniti.« (Peric 1921).

Franc izrazi obžalovanje, da se je znašla v takšni situaciji, jo potolaži in spodbuja, da ostane pogumna in poskuša zdržati ter prestati neugodne situacije in krivice.

Odnos med njima je poln zaupanja, zvestobe, tolažbe, varnosti in sigurnosti. Delita si občutke veselja, žalosti, obupa, skrbi in mnoge druge. Drug do drugega sta sočutna in se sprejemata ter si izražata ljubezen in naklonjenost. Njun odnos bi lahko označili kot globok in močen, intimen partnerski odnos varne navezanosti.