Formalno in neformalno sporazumevanje

Formalno sporazumevanje se pojavlja znotraj organizacij, kadar so udeleženci sporazumevanja v neenakovrednem družbenem položaju. Zanj je značilno, da so sporazumevalni kanali, oblika sporočil ter raven sporazumevanja formalno določeni . Za formalno sporazumevanje je tako potrebna hierarhija – sporazumevanje lahko poteka od narejenega k podrejenemu ter obratno in horizontalno na isti hierarhični ravni. Hierarhija je pri formalnem sporazumevanju pomembna, ker vpliva na njena pravila in proces.

Neformalno sporazumevanje je vedno dvosmerno, poteka spontano in v obliki mreže »vsak z vsakim«. Neformalno sporazumevanje predstavlja temelj medosebnih družbenih odnosov. Pojavlja se v vsaki ustanovi in za razliko od formalnega le-to ni vnaprej načrtovano.

To ne pomeni, da ni pomembno, saj se s tem oblikujejo medosebni odnosi ter se prenašajo informacije, ki so potrebne za delovanje ustanove. Pri neformalnem sporazumevanju hierarhija nima bistvenega pomena, temveč povezuje člane na različnih delovnih mestih (Možina, Tavčar & Kneževič, 1995).

Pri formalnem sporazumevanju ima oddajnik možnost kontrole nad vsebino sporočila, nad komunikacijskem kanalom, po katerem bo sporočilo poslano, nad časom pošiljanja in osebo, ki bo poslala sporočilo. Direktor na primer, ko oblikuje sporočilo za zaposlene, lahko kontrolira, kaj bo v tem sporočilu pisalo, na kakšen način bo to napisal in tudi kdaj bo sporočilo poslano ter na kakšen način (po katerem kanalu) – z elektronsko pošto, kot okrožnica ali kako drugače.

Za neformalno sporazumevanje je torej značilno, da v organizaciji ne morejo kontrolirati niti vsebine sporočila niti sporazumevalnih kanalov, po katerih bo sporočilo potovalo, niti časa prenosa sporočila. Tipični primer neformalnega sporazumevanja so govorice (Mumel, 2008).

2.3 USPEŠNO SPORAZUMEVANJE

Uspešno sporazumevanje med udeleženci v procesu sporočanja je tisto, pri katerem si prejemnik razlaga sporočilo pošiljatelja enako, kot je ta želel, da bi si. Uspešno sporazumevanje je torej odvisno od uspešnega pošiljanja in od uspešnega prejemanja sporočil (Bešter, 1999).

Če želimo doseči svoj namen in biti pri sporočanju uspešni, moramo po Bešterju (1999) upoštevati naslednja načela:

‒ sporočamo le tisto, kar dobro poznamo;

‒ upoštevamo okoliščine sporazumevanja (upoštevamo naslovnika, njegov poklic, izobrazbo, starost);

‒ upoštevamo pravila besednega jezika (besedilo mora biti jezikovno pravilno);

‒ upoštevamo zgradbo besedilnih vrst (besedila iste vrste imajo namreč podobno zgradbo);

‒ upoštevamo prednosti in pomanjkljivosti prenosnika.

2.4 OVIRE PRI SPORAZUMEVANJU

Pri sporazumevanju lahko pogosto naletimo na ovire. Dobro je, da smo nanje pripravljeni ter vemo, kako z njimi opraviti na najuspešnejši način. K temu pripomoreta dobra informiranost o sporazumevanju ter tudi samoiniciativnost (Easler, 2006).

Ovire, ki se najpogosteje pojavljajo pri sporazumevanju, so po mnenju Easlerja (2006) lahko ovire okolja ali ovire odnosa do sporočila. Telefonski pogovor, e-sporočilo ipd. štejejo pod oviro okolja, saj se lahko kakovost sporočila, ki se prenaša skozi tovrstni kanal, spremeni.

Med omenjene motnje spadajo tudi motnje iz sosednjih sob, zunanji hrup, premočna svetloba ipd.

Ovire do odnosa sporočila oziroma komunikacijske ovire pa so tiste ovire, ki so pogojene s človeškim dejavnikom – npr. osebe, ki očitno kažejo, da jih določena vsebina ne zanima oziroma to nakažejo z mimiko. Vsaka oseba ima namreč svoja stališča, mnenja in prepričanja, naša naloga v vlogi sporočevalca pa je predstaviti svoja stališča kar se da prepričljivo in uspešno.

Druge vrste ovir, ki jih navaja Mumel (2008), so npr. sociokulturne ovire – to so ovire v organizacijah in skupinah. Predstavljajo konfliktna prepričanja, ki onemogočajo sporazumevanje zaradi različnih norm in vrednot udeležencev. Psihološke ovire sporazumevanja pa so ovire posameznikovega razuma in čustvenega nivoja. Lahko imamo odlično izgovorjavo in modro izbiramo besede, vendar se na nevidni ravni kljub temu pojavljajo različni razlogi za napake pri sporazumevanju.

Sporazumevanje je odvisno od vrste dejavnikov in procesov, ki se odvijajo hkrati s procesom sporazumevanja in nanj vplivajo. Zato je sporazumevanje odvisno od izkušenj, stališč, čustev, inteligentnosti, sporazumevalnih veščin oziroma spretnosti pri dajanju (govorjenje ali pisanje) ali pri sprejemanju (poslušanje, gledanje) sporočil. Verjetno je, da imata udeleženca pri sporazumevanju različna stališča, izkušnje, mentalne sposobnosti in sporazumevalne spretnosti. Toda to še ne pomeni, da sporazumevanje in razumevanje ni možno. Ravno zavedanje in pozornost na te razlike lahko prinese bogastvo v sporazumevalnih izkušnjah (Mumel, 2008).

V drugem poglavju smo spoznali, da je sporazumevanje proces izmenjave informacij, ki lahko poteka na več načinov (verbalno/neverbalno, formalno/neformalno, enosmerno/dvosmerno), ter da je za uspešno sporazumevanje med udeleženci v procesu sporočanja pomembno upoštevati načela uspešnega sporazumevanja. Pazljivi pa moramo biti tudi na ovire pri sporazumevanju, saj je namen sporazumevanja, da sporočilo doseže naslovnika, tako kot smo si zamislili.

3 POSLOVNO-URADOVALNO SPORAZUMEVANJE

V današnjem svetu se vsak sporazumeva, pa naj bo to neuradno ali uradno, preko tiskanih ali elektronskih medijev. V obeh primerih pa je najbolj pomembna uspešnost sporočanja, pomembni pa sta tudi urejenost in slovnična pravilnost besedila. V tem poglavju se bomo spoznali s pojmom uradovalno sporazumevanje, s stilnimi prvinami poslovno-uradovalnega sporazumevanja, z vrstami poslovno-uradovalnih besedil, kjer bomo natančneje opisali dopis, kot najpogostejše uporabljeno besedilo pri poslovno-uradovalnem sporazumevanju ter predstavili načela uspešnega poslovno-uradovalnega sporazumevanja.

Poslovno-uradovalno sporazumevanje je sporazumevanje v poslovnem in uradovalnem okolju in je izrazito usmerjeno k upoštevanju strokovnih in formalnih norm. Zahteva po natančnosti in jedrnatosti ne daje možnosti za ohlapnost in gostobesednost, zato pri pisanju nimamo veliko stilne izbire, omejuje nas norma poslovnega pisanja, pričakovana ali dogovorjena. Med tvorcem in naslovnikom ni nikakršnega osebnega odnosa, kar se kaže tudi kot odsotnost vsakršne čustvenosti, osebnega stika in jezikovnih sredstev. Značilnosti poslovno-uradovalnih besedil so zato objektivnost, ekonomičnost in kratkost izražanja.

Zaradi zahteve po čim hitrejšem odzivu in podobnih okoliščinah vsakokratnega pisanja so se izoblikovali številni avtomatizmi. To pomeni, da morajo tovrstne avtomatizme in obrazce tvorci poslovno-uradovalnih besedil spoznati že med šolanjem, poslovno pisanje je zato predmet na poslovnih in ekonomskih šolah (Kalin Golob, 2001).

Pri pisnem poslovno-uradovalnem sporazumevanju je nosilec sporočil pisava (tiskana, pisana), kar pomeni grafični zapis govorice (Možina, Tavčar, Zupan & Kneževič, 1998). Na poslovnem področju sta pomen in vloga pisnega poslovno-uradovalnega sporazumevanja večja kot na zasebnem področju. Poslovno sporazumevanje se prav tako nanaša na poslovna opravila posameznika, skupine ali organizacije in njihov namen je doseči poslovni cilj. Cilji so različni, to je lahko prodati izdelek, prepričati sodelavca, kako naj dela, dati ponudbo kupcu, udeležiti se poslovnega sestanka ipd. Uspešnost poslovnega sporazumevanja merimo s stopnjo doseganja cilja sporočevalca (Kavčič, 2002).

3.1 STILNE PRVINE POSLOVNO-URADOVALNEGA SPOROČANJA

Ena izmed opaznejših stilnih prvin so avtomatizmi, to so besedne zveze, enopomenske in natančne fraze, kot npr. v zvezi z dopisom z dne …; glede na vaše poizvedovanje o …; vljudno vas vabimo na …; v skladu s pravilnikom. Ustaljene besedne zveze tako namreč omogočajo, da za ponavljajoče se enake okoliščine uporabimo enako ubeseditev ter si s tem prihranimo čas, ker nam ni potrebno vsakič znova ustvariti nove, zato se lahko raje posvetimo natančni formulaciji pomembnih drugih vsebinskih zadev (Kalin Golob, 2001).

Rezultat zahteve po neosebnosti izražanja in objektivnosti so številni trpniki, ki se uporabljajo (zahteva se zavrne; dokumenti so bili izročeni). Intelektualizacija življenja je v jezik prinesla tudi pogostejšo rabo trpnika, ki ni prepovedan. Prav v poslovno-uradovalnih besedilih uspešno opravlja svojo funkcijo, res pa je, da je pogosto napačno zapisan.

Vašo zahtevo se zavrne. > Vaša zahteva se zavrne.

Pri besedišču prevladujejo čustveno nevtralne besede, enopomenske, številni pa so tudi strokovni izrazi (bodisi administrativni bodisi drugih strok). Pričakuje se raba knjižnih besed, neknjižne besede so štete za stilno slabost. Številne krajšave in administrativne oznake nakazujejo potrebo po hitrem in gospodarnem poslovno-uradovalnem sporočanju. Za prve velja, da morajo biti razumljive ne le tvorcu, temveč predvsem naslovniku, saj drugače povzročajo nejasnosti in hermetičnost besedila, medtem ko druge, torej administrativne oznake, služijo večinoma le tvorcu, saj jih za arhiviranje dokumentov potrebuje. Glede izbire besednih vrst prevladujejo samostalniki, kar izhaja predvsem iz usmerjenosti poslovno-uradovalnih besedil na dejstva. Ti samostalniki se namreč radi kopičijo v rodilniške verige (npr. reševanje zahteve stranke), ki so pogosto nerazumljive, zato je dobro kak rodilnik spremeniti, npr. v svojilni pridevnik (reševanje strankine zahteve), ter tako naslovniku olajšati razumevanje.

To je bilo le nekaj najopaznejših značilnosti poslovno-uradovalnih besedil, jezikoslovje pa bo moralo natančnejši opis še izdelati, pri čemer se je potrebno izogibati prehitremu kritiziranju prvin, ki jih pri drugih funkcijskih zvrsteh ni, a v poslovno-uradovalni zvrsti dobro opravljajo svojo vlogo, tj. upravljati in obveščati.Poslovno-uradovalna zvrst je žanrsko zelo pestra in obsega tako besedila internega sporočanja v podjetjih in uradih kot tudi različne pravne predpise. Temeljna oblika te zvrsti pa je vsekakor dopis (Kalin Golob, 2001).

3.1.1 Ustvarjanje pisnega sporočila

Ustvarjanje uspešnega pisnega sporočila obsega načrtovanje, izboljševanje, snovanje in popravljanje sporočila.

Slika 1: Faze nastajanja pisnega sporočila

Vir: Možina idr. (1998)

Tabela 1: Navodila za jasno pisanje 1. Sporočilo mora biti čim krajše.

2. Oziraj se na bralca, njegove poglede in izkušnje.

3. Piši z namenom, da razložiš, in ne, da narediš vtis.

4. Piši naravno, stil naj bo gladko tekoč in naj pritegne pozornost.

5. Piši kratke povedi; te naj bodo različnih dolžin, vendar v povprečju pod 20 besedami.

6. Izogibaj se sestavljenih povedi in pazljivo sestavljaj dolge in kratke besede.

7. Uporabljaj znane besede; to ti omogoča, da se izogneš redko rabljenim besedam.

8. Izogibaj se žargonskemu izražanju, če nisi prepričan, da ga bralec razume.

9. Izogibaj se nepotrebnim besedam.

10.Uporabljaj izraze, ki si jih bralec lahko vizualno predstavlja.

11.Uporabljaj aktiv (glagolski način).

12.Vsak del sporočila naj bo relevanten.

13. Zagotoviti moraš, da ima vsebina vse ustrezne točke.

14. Ohraniti moraš mero razmerja – primeren poudarek pri vrstnem redu pomembnosti.

15. Če dovoliš bralcu, da bere med vrsticami, se izpostavljaš na milost in nemilost njegovi domišljiji.

16.Previdno uporabljaj številke. Te pritegnejo pozornost – odloči se, kdaj je bolj koristno uporabljati absolutne vrednosti in kdaj odstotke. Kadar navajaš številke, bodi natančen.

Vir: Možina idr. (1998, str. 250)

Kot navajajo Možina idr. (1998), velja, da moramo vsako poslovno pismo popraviti ter pregledati vsaj trikrat:

1. Glede urejenosti in vsebine besedila:

Če čas dopušča, je najbolje vsako pisanje prespati ter ga čez dan ali dva ponovno pregledati, pazljivo prebrati in po potrebi izpopolniti. Kot vsaka predstavitev gradiva ima tudi pisanje poslovnega pisma tri glavne značilnosti: uvod, jedro in zaključek.

2. Glede čitljivosti in sloga:

Čim krajše so besede in povedi, tem bolj je besedilo čitljivo. Povprečna poved naj ne bi štela več kot 20 besed.

3. Glede pravopisa in ličnosti:

Tudi obliki pisnega sporočila moramo posvetiti pozornost. Pravopisne in tipkarske napake kažejo na malomarnost in neizobraženost pisca. Dobri urejevalniki besedil so nam lahko v pomoč, vendar se moramo zavedati, da ne zmorejo logičnih presoj.

3.1.2 Vrste poslovno uradovalnih besedil

Značilnost poslovno-uradovalnega jezika je, da ima dokaj ustaljene oblike besedil. Razlog za to je, da se tudi okoliščine za rabo tovrstnih besedil večkrat ponavljajo. Ustaljena pa so tudi imena teh besedil (Novak, 1980). Med najbolj ustaljene vrste poslovno-uradovalnih besedil

spada dopis.

3.1.2.1 Dopisi

POSTAVITEV OBVEZNIH SESTAVIN Dopis kot obrazec

Obrazec pomeni ustaljeno obliko in postavitev obveznih sestavin splošnega dopisa. Če nam o njem ni potrebno razmišljati, ker je določen vnaprej, se lahko osredotočimo k ustreznejši ubeseditvi vsebine. Obrazec je torej predvsem gospodarnejša oblika sporočanja, saj nam prihrani čas pri urejanju in branju – to pa je danes v svetu naglice dober argument (Kalin Golob, 2001).

Stalne sestavine dopisov

Od predloga za sprejetje enotnega standardiziranega obrazca poslovno-uradovalnega dopisa (Kalin Golob, 2003) je minilo dobro desetletje. Predlog je bil dobro sprejet. Povzročil je tudi ustaljevanje obrazca znotraj posameznih podjetij pa tudi državne uprave (Uredba o celostni grafični podobi Vlade Republike Slovenije in drugih organov državne uprave ter iz nje izpeljana interna navodila ter izpeljani tečaji (Kalin Golob, 2015).

Na sliki 2 je prikazan predlog za standard slovenskega poslovno-uradnega dopisa.

Slika 2: Predlog uradnega dopisa

Vir: Kalin Golob (2003, str. 27)

Primer:

1. Glava

Glava mora vsebovati vse bistvene podatke o pošiljatelju in naslovniku. Glava je zaključena celota, jezikoslovno gledano jo obravnavamo kot poved, kar pomeni, da z veliko začetnico pišemo le prvo besedo v glavi, druge le, če so prav tako lastna imena (Kalin Golob, 2001).

Primer:

Fakulteta za upravo Oddelek študijske zadeve Kardeljeva ploščad 5 1000 Ljubljana

Kadar na prvem mestu navajamo podpisnika dopisa ali konkretnega naslovnika, je njegov morebitni akademski naziv (mag., dr.) pisan z veliko le zato, ker je na prvem mestu. Če podpisnika ali naslovnika navedemo na drugem mestu, tudi akademski naziv pišemo z malo začetnico.

V primeru, da želimo, da pride pošta neposredno k posamezniku, ga navedemo na prvem mestu, v kolikor pa lahko pošto odprejo tudi drugi pooblaščeni posamezniki, napišemo formalnega predstavnika na drugem mestu. Pisanja gospod ali gospa oz. okrajšavi zanju pred imenom posameznika ni nujno. Če poznamo, navajamo akademske naslove.

Podrobneje njihovo rabo navaja Zakon o strokovnih in znanstvenih naslovih (ZSZN-1) (Uradni list RS, št. 61/06, 87/11 – ZVPI in 55/17). Med posameznimi okrajšavami so za piko presledki, vejica za priimkom (pred strokovnim nazivom je nujna). O načinih krajšanja se poučimo v omenjenem zakonu. Presledek je tudi pri okrajšavah iz več besed, ki pomenijo status družbe, npr. d. d., d. o. o. in s. p., navajamo jih za vejico in s presledki. Četudi družba ni registrirana z vejico, jo pravopis predvideva. Morebitni elektronski naslov navedemo kot zadnjo sestavino glave. Če torej povzamemo ter sprejmemo pravilo, je glava poved, kar pomeni poenoteno pisanje velikih in malih začetnic v glavi 1 (podatki pošiljatelja) ter glavi 2 (podatki naslovnika) (Kalin Golob, 2001).

ZSZN-1 pa še natančneje določa podeljevanje in uporabo strokovnih in znanstvenih naslovov ter nazivov strokovne izobrazbe ter uporabo okrajšav pri naslavljanju naslovnika.

Po najnovejših informacijah pa Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) (Uradni list RS, št.

65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13, 55/15, 15/17, 22/19 – ZPosS, 158/20 – ZIntPK-C in 18/21) določa, da mora biti v imenu, s katerim gospodarska družba ali samostojni podjetnik posluje, oznaka, ki nakazuje dejavnost družbe ali podjetnika (d.n.o., d.o.o., d.d., s.p.), zapisano brez presledka.

2. Datum

Datum naj bi zasedal zgornji desni del papirja in bil zapisan vzporedno s podatkom o kraju v glavi 1. če te glave ni, ker je bodisi že natisnjena kje drugje bodisi stoji samostojno na desni strani, takrat datum zapišemo vzporedno s podatkom o kraju v glavi 2.

Nekaj najpogostejših napak pri pisanju datuma:

Pisanje brez presledkov za pikami je ena najpogostejših napak. Pika (ali vejica) je levostično ločilo, zato tudi pri datumu velja, da pišemo presledke. Pisanje z ničlami je posledica računalniških okenskih zapisov. Razen v formularjih z okenci ničel pri datumu ne pišemo, nikakor torej ne v dopisih. Pisanje imena meseca z veliko je posledica samodejnega popravljanja besedila, ki ga lahko pozabimo izključiti v urejevalniku besedil. Ime meseca v slovenščini je občno ime, zapisano torej z malo. Kadar datum navajamo v besedilu dopisa, bodimo pozorni na odvečne ničle in pravilno postavljene vejice. Za vsako piko pa naj bo presledek (Kalin Golob, 2001).

3. Naslov

Dopise naslavljamo na tri načine:

a) nagovor naslovnika,

b) poimenovanje s splošno oznako, c) ime dokumenta.

Naslov je poravnan z glavama po levi strani in jima sledi z malo večjim presledkom. Vsak dokument naj ima le en naslov.

Številni dopisi se začenjajo tako, da naslovnika nagovorimo (z imenom in) priimkom.

Pogosto je v nagovoru namesto gospod ali gospa okrajšava (g. ali ga.), kar ni prav vljudno, zato v nagovoru raje izpišimo v celoti tudi to besedo. Pri tem moramo biti pozorni, da je polvikanje neustrezno, torej če zapišemo žensko obliko Spoštovana, vljudno vas vabimo …, namesto Spoštovani, vljudno vas vabimo … (Seveda pa Spoštovana gospa Novak). Oblika za moške in ženske, ki jih vikamo, je torej le ena.

Uporaba klicaja za uradne dopise je za ogovorni začetek dopisa primerna, saj se z zapisom klicaja dopis začenja z veliko začetnico, vendar pa lahko za zasebne, morda tudi poluradne in interne dopise uporabljamo vejico in nato nadaljujemo z malo začetnico (Kalin Golob, 2001).

b) Zadeva

Druga vrsta naslova se najpogosteje uporablja, se pravi ko se posameznik obrača na institucijo. Pri tem je pomembno, da za dvopičjem sledi naslov zadeve z veliko začetnico (Kalin Golob, 2001).

c) Ime dokumenta

Posamezni dopisi so poimenovani po vrsti dokumenta. Tako so običajno poimenovani interni dokumenti (Zapisnik, Obvestilo) ali pravni dopisi (Pooblastilo, Pogodba), pa tudi vabila (Vabilo). Tudi pri tovrstnih naslovih ni končnega ločila (deluje kot naslov), dopis, ki sledi, pa začnemo z veliko začetnico (Kalin Golob, 2001).

4. Jedro dopisa

Jedra dopisa pri standardizaciji ni mogoče zajeti v enotne obrazce in pravila. Za poslovno dopisovanje namreč velja, da v jedru preidemo k stvari. Večinoma so začetki ustaljeni, zatekamo se na prejšnje pisanje, napovedujemo vsebino, tako da dolgih uvodov poslovno dopisovanje ne pozna. Objektivnost, gospodarnost, jedrnatost sporočanja in dejstvo, da moramo v uradnih dopisih takoj preiti k bistvu, ob ustaljevanju zunanje formalne podobe povzroča tudi ustaljevanje besednih zvez, ki so narejene za več kot eno priložnost.

Imenujemo jih avtomatizmi (Kalin Golob, 2001).

Slovenski knjižni jezik in dopisi

Kot za vsa besedila je tudi za dopis samoumevno in potrebno, da je pisan natančno jezikovno ustrezno. Prva tehnična zahteva je gotovo, da ne sme vsebovati pravopisnih in slovničnih napak. O normi slovenskega knjižnega jezika se poučimo iz temeljnih priročnikov, kot so slovnica, pravopis in Slovar slovenskega knjižnega jezika (Kalin Golob, 2001).

5. Pozdravni del oziroma zaključek dopisa

Zaključni deli dopisa so odvisni od tega, kako smo dopis začeli. Pred podpisnikom ali podpisniki dopisa je v navadi, da besedilo končamo s pozdravom in/ali zaključkom, ki je bolj ali manj ustaljen (avtomatiziran). Vedno ga natipkamo v novem odstavku, poravnan je po levem robu in pod njim je nato na desni strani izpisan podpisnik. Nekaj možnosti zaključkov (Kalin Golob, 2001):

a) Povsem avtomatizirani: S spoštovanjem; Lep pozdrav; Lepo vas pozdravljam;

b) Stavčni: V upanju na čimprejšnji odgovor Vas lepo pozdravljam;

c) Priložnostni: Z odličnim spoštovanjem.

6. Podpisnik

Ime in priimek podpisnika ter njegova funkcija (položaj, naziv) so celota, ki jo obravnavamo kot poved. Velja torej enako, kot pri glavi: prvo besedo pišemo z veliko, druge le, če gre za lastna imena. Podpisnik je na desni strani dopisa. Pri vsakem zapisu imena in priimka, bodisi v glavi bodisi v podpisu, na ovojnici ali med besedilom, skratka, kjerkoli, velja, da je edino mogoče zaporedje: najprej ime in nato priimek (Kalin Golob, 2001).

7. Priloge in drugi dodatki

Pod podpisniki imajo nekateri dopisi navedene še priloge, ki so dodane k osnovnemu dopisu, ali informacijo o tem, komu je bil dopis izročen/poslan. Ta del je poravnan po levi

strani (Kalin Golob, 2001).

3.1.2.2 Primer dopisa v državni upravi

Slika 3: Primer uradnega dopisa

Vir: Ministrstvo za javno upravo (2019) 1. Glava pošiljatelja

Podatki organa pošiljatelja so že vneseni v vzorec – pazimo na pravilnost velikih in malih začetnic ter doslednost pisave telefonskih številk.

1

2

3 4

6

7

8

5

2. Glava naslovnika

Pod glavo pošiljatelja levo poravnano pišemo glavo naslovnika. Vse sestavine navajamo z malimi črkami. Veliko začetnico uporabimo samo pri lastnem imenu ter pri prvi besedi v glavi (kot začetek besedilne enote). Pisanje nazivov gospod in gospa v naslovu ni obvezno.

Lahko ju krajšamo (g., ga.) ali izpišemo v celoti. Akademski naziv običajno krajšamo (dr., mag.).

Poštna številka in kraj se ne pišeta več z razmikom med vrsticami. Elektronski naslov ali število faksa (v kolikor ju navajamo) pišemo v vrstico pod navedbo pošte, in sicer e-naslov

Poštna številka in kraj se ne pišeta več z razmikom med vrsticami. Elektronski naslov ali število faksa (v kolikor ju navajamo) pišemo v vrstico pod navedbo pošte, in sicer e-naslov

In document BONTON PRI POSLOVNO-URADOVALNEM SPORAZUMEVANJU IN SPREJEMLJIVOST URADNIH BESEDIL (Strani 18-0)