France Balantič

Tudi France Balantič (1921–1943) spada v skupino slovenskih literarnih ustvarjalcev, ki so večjo prepoznavnost (govoriti o pozni kanonizaciji je morda vseeno preveč radikalno) spričo zgodovinskih okoliščin doživeli relativno pozno. Vendar tako France Balantič kot tudi Ivan Hribovšek, ki ga bom obravnavala v nadaljevanju, kljub sorazmerno kratkim opusom in dejstvu, da nista dočakala izida svojih pesniških zbirk, zavzemata pomembno mesto v slovenski književnosti. Matija Ogrin v uvodni besedi »Ob drugi izdaji Balantičevega zbranega dela«

navaja besede Franceta Bernika: »Balantič in Hribovšek dokazujeta ob vseh razlikah med njima, kako se je v njunem ustvarjalnem prizadevanju zgostila poezija prve polovice 20. stoletja in kako se je ta poezija z njima tudi zaključila, saj je druga svetovna vojna na Slovenskem brezobzirno presekala njen razvoj in slovensko pesništvo za dalj časa in v veliki meri vrnila v slogovno retrogradno stanje« (Bernik, v: »France« 202). Navedeni citat vsekakor govori v prid odločitvi, da se v svoji nalogi tako dotaknem tudi lirike s katoliško vsebino obeh navedenih avtorjev.

Slodnjak v zvezi z Balantičem govori o »metafizični in erotični liriki« (Slodnjak 444), ki se med seboj menjavata in prelivata (462), pri čemer v zvezi z metafizično (oz. religiozno, kot jo še imenuje) dimenzijo doda, da je Balantič »bližje religiozni mistiki kakor oboroženemu boju«

(461). Balantič na področju religiozne lirike brez dvoma zaseda pomembno mesto, Kos ima njegove sonete in Sonetni venec celo za »najpomembnejša dela slovenske religiozne književnosti« (Kos, »Književnost« 331).

Če se na tem mestu za hip dotaknem še literarnosmerne opredelitve, pa Kos opaža, da je v njegovih delih sicer »precej novoromantičnih, pa tudi dekadenčnih sestavim. Vendar so pri

41

Balantiču erotična in verska doživetja večidel tako zaostrena, da izražajo predvsem tisto vznemirjeno, kaotično in razbito stanje, ki je bilo značilno za ekspresionistično obdobje« (Kos,

»Književnost« 330). V začetnem obdobju je sicer pri Balantiču mogoče zaznati več različnih vplivov. Privlačili so ga ekspresionizem in neorealizem (Pibernik, »Komentar«, v: »France«

204), takratni sodobni slovenski avtorji, pa tudi Baudelaire in njegova zavezanost klasični obliki (205), kar se je odražalo tudi v njegovem lastnem sonetističnem ustvarjanju.

Začetki njegovega pesniškega ustvarjanja segajo v leto 1939 (204). Sprva je objavljal revialno, leta 1941 pa je začel razmišljati tudi o lastni pesniški zbirki, ki jo je pod naslovom Muževna sem steblika pripravil le v nekaj mesecih (208). Vendar okoliščine temu niso bile naklonjene – začetek prve svetovne vojne, taborišče Gonars in smrt v Grahovem leta 1943 so izid zbirke preprečili. Tako sta leta 1944 posthumno izšla tako zbirka V ognju groze plapolam kot tudi Venec. Oboje je pripravil in za izid poskrbel Tine Debeljak, vendar sta bila v takratnih zgodovinskih okoliščinah takoj po vojni prepovedana (212).

Kritični odzivi na zbirko V ognju groze plapolam so bili izjemno pozitivni in so Balantiču že napovedovali, da se bo uvrstil med klasike. Mitja Šarabon je o le delno ohranjenem drugem sonetnem vencu zapisal, da je »morda najlepša slovenska religiozna izpoved. […] Bralcu se zdi, da je sam Bog narekoval pesniku to muziko lepote. Iz pesmi duha predanost Bogu, želja po miru in združitev z njim. Čudovita, neumrljiva molitev!« (Šarabon, v: Pibernik, »France«

233). O njegovih pesmih nasploh pa je nadaljeval:

Njegove pesmi so čisti izraz globoke, v Soncu oprane duše. Saj tudi njegove najbolj ekspresionistično zveneče pesmi niso puhlo hlastanje po nečem neznanem. Znal je izliti izvirno in bogato metaforiko z globino svojih misli. Njegov jezik je lep in svojski. Nov je. Saj je tudi Balantič imel vzornike, toda ustvaril je novo poezijo, ki je vsa njegova, zlasti muzika njegovih pesmi. (234)

Mauser je opozoril na močno erotiko, ki pa je »le nek blazen zagon pred vidijo skorajšnjega trohnenja in kmalu preide v globoko religioznost« (Mauser, v: Pibernik, »France« 236), obsežno oceno pa je podal tudi Janko Moder, ki je poudaril Balantičevo odločitev za »božjega pevca« (Moder, v: Pibernik, »France« 239), kar je pospremil z mislijo, da se je Balantič tako

»postavil za izrazitega katoliškega pesnika, zakoreninjenega z vsemi vlakni v Bogu, ne samo priložnostnega zunanjega stihotvorca« (239). V nadaljevanju je citiral samega Balantiča, ki je v svoj gonarški zvezek zapisal: »Hrepenenje po Bogu, ljubezni do zemlje, domovine in naroda«

42

(Balantič, v: Pibernik, »France« 241). Vse to torej kaže na »Balantičevo razpetost med nebom in zemljo: s telesom je ves zasajen v svet in pozemsko slast, srce in duh pa mu kipita k Bogu«

(Moder, v: Pibernik, »France« 242). Precej bolj kritičen, čeprav Balantiču ni odrekal talenta, je bil Marij Skalar, ki je o njem zapisal, da je »v večini svojih pesmi sploh manj pesnik čustva ali pa je njegovo čustvovanje vsaj v ravnotežju z intelektom« (Skalar, v: Pibernik, »France« 244), kar se je po njegovem lepo odražalo v načinu, kako je vsebinsko in idejno snoval sonetni venec sonetnih vencev.

Poročilo o izidu Venca, ki je prav tako izšel leta 1944, je bilo objavljeno v Slovencu. Avtor Balantiča primerja s Prešernom, in sicer ga uvršča takoj za Prešerna, pri čemer poudarja podobnost v strukturi njunih sonetnih vencev, ki sestojita iz treh elementov. In če so pri Prešernu to Julija, Poezija in Narod, so pri Balantiču omenjeni elementi Smrt, Narava in Bog (Pibernik, »Komentar«, v: Pibernik, »France« 253). Tudi sicer Vencu priznava veliko dovršenost. France Vodnik v svojem zapisu navaja prepričanje Tineta Debeljaka, da je Balantič ravno z Vencem zavestno postal religiozni pesnik (Debeljak, v: Pibernik, »France 255).

Debeljak, kot poroča Vodnik, poudarja tudi bogastvo in iznajdljivost Balantičevih metafor. Kar zadeva samo Vodnikovo oceno, pa velja omeniti, da se po njegovem Balantič – kljub svoji nedvomni kakovosti – vseeno ne more primerjati s Prešernom.

Balantiča so po tem, ko so se znašli zunaj meja matične domovine, za svojega vzeli predvsem Slovenci v zamejstvu in zdomstvu in zbirka V ognju groze plapolam je pod naslovom France Balantič ponovno (v dopolnjeni izdaji) izšla leta 1956 pod okvirjem SKA v Buenos Airesu, ob izidu pa Vladimir Kos Balantiča označi za pesnika, ki bralca »povede bližje k lepoti« (Kos, v:

Pibernik, »France« 265), in nadaljuje: »Bojim se, da lepote ne bomo mogli nikdar definirati; da se ji moremo le bližati, jo slutiti, se je le za hip dotakniti, hrepeneti po njej, upajoč na večno združitev nekje, nekoč. Nekateri umetniki nas povedejo zelo, zelo blizu te skrivnostne resničnosti, nekateri pa le počasi, mukoma, nerodno. A Balantič me hitro popelje k njej« (265–

266).

Zanimivo je, da je nato leta 1966 v Sloveniji izšla Muževna steblika. Mitja Mejak je o njegovi liriki zapisal, da je »daleč od kakršnih koli cenenih reakcionarnih političnih gesel; v vsem njegovem delu ne moremo najti niti enega samega stiha, ki bi povzemala klerikalno govorico in oznanjala idejo belogardizma« (Mejak, v: Pibernik, »France« 271). Naklado so sicer po izidu zaplenili, ko je kljub prejšnji odobritvi »nenadoma in nepričakovano prišla prepoved«

43

(Pibernik, »France« 273), »anatema nad Balantičevo zbirko pa [je tako] ostala v veljavi trajala […] do leta 1984« (275).

Le leto kasneje so Balantičeve Pesmi izšle v Celovcu, še enkrat pa je bilo Balantičevo delo v celoti natisnjeno v Buenos Airesu leta 1976 pod naslovom Zbrano delo, ob čemer je urednik France Papež zapisal:

Njegova poezija ne pozna ničesar takega, čemur bi lahko rekli poetični aktivizem. […] Rahločutna lirika, spočeta kot čustveno duhovni izraz človeka, ki je dozorel […] v težkem času, prehaja čisto v kozmičnost duha. Nostalgična pastirska in domačijska pesem tega velikana slovenskega ekspresionizma se ob vabljivosti in močeh sveta razrašla v tragično doživetje časa in v metafizične spoznave. Občutenje zgodovinske stvarnosti prehaja v videnje mističnih stvarnosti življenja in smrti, lepote in resnice. (Papež, v: Pibernik, »France« 215)

Podobno razmišljata tudi Janko Kos in Vanesa Matajc. Ta zapiše, da se »v Balantičevo liriko […] vpisuje katoliška religioznost z motivi krščanske simbolike, vendar jo tematizira moderno, krizno razmerje človeka do metafizične transcendence kot izmikajočega se smisla. Nikoli se ne manifestira kot pragmatični politični angažma, še kot posameznikovo ideološko stališče ne.

Religiozni pogled na svet se ohranja v svoji ambivalenci znotraj kompleksnega individua (Matajc 298). Kos pa zapiše, da je poezija Franceta Balantiča (in tudi Ivana Hribovška) »sicer v veliki meri religiozna, krščanska in celo katoliška, vendar to katolištvo ni ideološko v socialnem in političnem smislu« (Kos, v: Pibernik, »Ivan«).

Leta 1984 je Balantičeva Muževna steblika naposled vseeno izšla v Sloveniji in bila deležna velikega odziva. Po letu 1991 je omenjeni sicer sledilo še kar nekaj izdaj Balantičeve lirike, vendar se bom zaustavila le še pri tej. Marijan Pušavec je o Balantičevih sonetnih vencih med drugim zapisal: »Pesniško sta najbolj dovršena oba sonetna venca […], najsi gre za pogovor z Bogom, za nagovor Boga, ponižno prošnjo Bogu, zapisanost Domu, zavezanost rodni zemlji ali za erotične izpovedi. Balantič je svojo človeško (tudi pesniško) pripadnost in zavezanost krščanskemu Bogu izpovedal prav v obeh sonetnih vencih, kjer najdemo njegove najbolj dovršene religiozne pesmi« (Pušavec, v: Pibernik, »France« 298). O podobi Boga v Balantičevih sonetnih vencih pa je zapisal:

Bog je za Balantiča v začetku stvarnik, ki je njega, pesnika, ustvaril iz prsti in svetlobe, dal mu je življenje.

Zato se zavezuje, da bo božji pevec, da le dobi od Boga »svetlih besed«. Če je bila v erotičnih pesmih

44

vsemogočna kri, jo zdaj zamenja ogenj, žrtvena grmada, ki jo gori pesnik. Bog je za pesnika neskončno milosten, sprejel ga je, zavrženca in potepenca. Bog je tudi smrt, v Smrti išče Boga. Tudi v obeh vencih se kaže dialektika; v prvem je Bog milosten, dobrotljiv, biva na pesnikovi rodni zemlji – tak in tam ozdravi bolnega pesnika, kar ta od njega pričakuje, prosi. V drugem vencu postane pijanost od vseprisotnosti Boga močnejša od omame zemlje, na koncu pa se pesnik dokoplje do spoznanja, da le v združitvi z Bogom lahko najde Smrt, harmonično pomiritev, ker Bog je gospodar vsega živega, on ima edini moč, da pesnika ubrani pred zvodnikom-grehom (greh je zanj telesna strast). Pesnik je obseden s strastjo do Boga, ta strast ga priganja k petju. (298)

Janez Strehovec Balantiča vidi kot »samosvoj pesniški pojav« in »dragocenega lirika v smislu modernega časa« (Strehovec, v: Pibernik, »France« 301), Peter Kolšek zbirki nameni precej podrobno analizo. Balantičevo pesništvo ima za enega od »vrhov katoliškega ekspresionizma«

(Kolšek, v: Pibernik, »France« 302), ki je »motivno in idejno izredno zgoščeno, osredotočeno […] na bivanjske silnice, kot so Bog, smrt in ljubezen, v enkratnem konvergentnem odnosu, vendar brez metafizičnih spekulacij, ki so napolnjevale velik del ekspresionizma« (303). Hkrati v obravnavani liriki poudarja tudi telesnost. V nadaljevanju se zaustavi pri Balantičevi religiozni liriki, pri kateri izpostavlja katoliški dualistični moralizem (310) in dodaja, da ob obračanju na Boga lirski subjekt ni »ponižni vernik«, temveč »borivec z bogom« (310). Svoje misli sklene z opazko, da je to v svojem bistvu »tista religiozna lirika, ki jo je tako vehementno napadal kot 'bogokletno' – Mahnič v svojih kritikah Gregorčičeve pesmi 'Človeka nikar'« (310).

Herman Vogel vidi Balantičevo liriko kot »intenzivno« in pojasnjuje: »Vse je do skrajnosti napeto, tako rekoč tik pred trenutkom, ko se bo razpočilo« (Vogel, v: Pibernik, »France« 317).

V nadaljevanju nekaj besed nameni njegovi metafori, o kateri zapiše, da je »presenetljiva« in

»združuje najbolj kontrastne in ostro obarvane sestavine« (317), in nadaljuje, da je v oblikovnem smislu Balantičeva govorica izjemno kultivirana in tekoča, kar zlasti velja za sonet (317). Tudi Miran Košuta Balantičevo govorico vidi predvsem kot »prečiščeno, metaforično in skrajno subjektivistično« (Košuta, v: Pibernik, »France« 313), kot tematska žarišča pa našteje

»smrt, religijo, erotiko in socialni moment« (313). Dodaja, da »ustaljena in predvidljiva krščanska metaforika hromi ponekod Balantičevo umetniško moč« (313), vendar Balantiču vseeno priznava, da je njegovo »doživljanje religije nasploh osebno, intimno in nekonvencionalno« (313), kar ga loči od ortodoksnega katoliškega ekspresionizma (314).