6.6 DRUGA STAROSTNA SKUPINA (30–60 LET)
6.6.2 GOVORKA I-2-B
Govorka je rojena leta 1976. Študirala je geografijo in zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, trenutno pa je zaposlena kot profesorica geografije in zgodovine na srednji šoli v Črnomlju. V Črnomlju živi od rojstva, oba njena starša sta Črnomaljca, a se je oče po ločitvi preselil na Primorsko, kjer ga je govorka kot otrok redno obiskovala.
6.6.2.1 TRANSKRIPCIJA
Posnetek I-2-B (Op.: Posnetek zunaj, iz daljave občasno šum prometa, govor drugih ljudi.) Zˈnəš ˈkək je bˈłȯː ˈtoː. ˈJaː s pˈlẹːsała, ko səm bła ˈmaːła, v osˈnọː ni ˈšọːli ˈtək ˈeːne tˈriː ˈlẹːta ot ˈp eːtega do ˈ oːsmega razˈriẹda. I ˈuːnȯ mi je šlo ˈfuːl ˈdoːbro. ˈƎːm, ˈbiːstvi pˈliẹsała səm f ˈpaːrix, ˈp oːl səm ˈniẹxała pˈliẹsat, kə s spozˈnaːła nəjˈvẹːčjėga kˈmeːta, ˈkaːj ga je ˈtuːkəj v ˈBẹːli kˈraːjni, ki ni pˈlẹːsa i səˈvəda ˈp oːl ˈniːsəm ˈniːti ˈjaː pˈlẹːsała, ˈne. ˈḀːm ˈp oːle səm pər ˈpẹtintˈriːd s tix, ˈne, ˈne, ˈłaːžem, ˈłaːžem, pər ˈtəm ˈeːne ˈsiẹdəmin.. – ˈne, ˈpėtindˈvəjstix prbˈliːžnȯ, ko səm ˈpəršła f ˈšuːło – ˈəːm bˈłaː na ˈeːni nọˈgọ.. – ˈfuːzbałski ˈtẹːkmi, kˈjẹːr so pȯˈpẹːvali f ˈpẹː skm zˈb oːri, na ˈtẹːkmi za ˈfuːzbal, ˈne. I səm fpˈraːšała ˈšeːfa ˈtəkrət: »ˈƎː, ˈčuːj, ˈne, ˈzək pa ˈtaː ˈdəca poˈpẹːvajo, ˈneːbi kdu kəj pˈlẹːsa , naˈviːja , b-bła ˈkaːka ˈaːkcija?« In ˈp oːle m je ˈrẹːku: »ˈNu, ˈnu, ˈnu pa ˈdẹj,« ˈne – ˈaːm. ˈNȯ, in səm ˈjaː ˈọːndẹj kər ˈtək ustanoˈviːła pˈlẹːsno skuˈpiːnȯ. ˈỌːndẹj so bl moˈdeːrn ˈcoːfki, naviˈjaːčice – ˈḁː – in s naˈfẹːxtała dˈnaːr ˈnẹːki oˈkuːł, ne ˈvẹm, sˈpȯːnzori. ˈƎːm, ˈneːznam, ne ne ˈvẹːm, ˈaːm. Doˈbiːła dˈnər, naˈbaː ła ˈcoːfe in smo zaˈčiẹli pˈliẹsat s ˈcoːfi. ˈTọː je ˈneːkẹj ˈlẹːt tˈraːjało, pa smo pˈlẹːsal tr ˈbuːšne
85
pˈliẹse, pa je ˈtọː ˈneːkẹj ˈlẹːt tˈraːjało, pa je ˈraːta ˈxip ˈxoːp popuˈłaːrən, pa smo se nauˈčiːl pər ˈpẹtintˈriːeset ˈxip ˈxoːp pˈlẹːsat, ˈne. In pˈlẹːsała s zˈdej ˈxip ˈxoːp ˈdeːset ˈlẹːt. Səˈvəda ˈdoːsti pˈrẹːko pˈlẹːsnega festiˈvaːła še s fˈs ːm osˈtaːlim, ˈaːmpak ˈtuːdi ˈtuọ je proˈpaːło v ˈnaːši ˈšuọli.
ˈƎː, ˈtəko ˈdaː, ˈəːm – ˈNọ, zˈdẹj je, pˈraːvim, pa še ˈtọː ˈzaːrḁt ˈtẹː koˈrọːne, kə ˈmọːrejo bit ˈmaːle skuˈpiːne, ˈniː ˈčaːsa, ˈniː na ˈuːrniku prosˈtọːra, da bi se m fˈsiː ˈnọt zˈguːžval in ˈneːgre, ˈne.
ˈTək da pˈlẹːšem ne ˈveːč, ˈvaːlda bom sˈpẹːt, ko se bȯ ˈdaːło, ˈnọ, təˈkoː. ˈTək da ˈbaːbe smo pˈrọːbale ˈsaːme ˈmaːło pˈlẹːsat, ˈtək smo si naˈbaːvle en pˈłəc – ˈəː, pa smo se dˈvaːkrat doˈbiːle, pa je ˈtọː zgˈlẹːdło ˈtək, da smo b leˈžaːłe pa ˈpiːle pa ˈjẹːle {smeh}, ˈtək da ot pˈlẹːsanja ni bło ˈnəč. I zˈdej ˈmaːmo pˈłaːn ˈbẹː, ˈxoːdimo (!) op čeˈtərtkix na poˈx oːde. Təˈkoː, naˈmẹːsto ˈtẹːga.
ˈNiː to ˈtoː, ˈaːmpak ˈnẹːkẹj pa ˈje.
S: I kˈjẹː ˈvaːm je najˈlẹːpše ˈxoːit na poˈxoːde?
ˈḀː, ˈjaː s ˈtaːk ˈšuːmski čˈłoːvek. ˈƎː, pȯ ˈšuːmi definiˈtiː no. ˈDaː. {smeh} Druˈgaːč ˈiːtak po naˈraːvi, ˈkaːka ˈg oːt, da bła, ˈjeː – naˈraːva je naˈraːva, ˈne, beˈtọːn me ne ˈgaːne. Təˈkoː.
S: ˈP oːl Lȯbˈlaːna ni ˈvaːš kˈraːj?
ˈNe, ˈne, Łubˈłaːna pa ni ˈmọːj kˈraːj, ˈne. Pˈrẹːj ko s t ˈpəršła, pˈrẹːj s bła ˈnəzẹj. Zət ˈkeː - ˈtọː je bˈłọː ˈtək, ˈne, ˈtoːrek zˈjuːtrəj op ˈp eːtix s šła na vˈłaːk pa səm bła op tˈrẹːx več ˈduːma, ˈne. ˈTək da – ˈəː – ni ˈtȯː za ˈmeːne. {smeh}
S: I ˈkəj – ˈkəj ste pḁ pogˈrẹːšali ˈtək ˈpọːlek naˈraːve, ko – ˈəː – v Lubˈłaːni?
A ˈuːnga ˈmȯjga kˈmeːta, ˈkəj dˈruːgo. {smeh} Dˈruːgo ˈdoːsti ˈnəč. Pa ˈniː mi bˈłọː ˈtaːk, ˈmiːsim, sẹj – ˈsẹj səm ˈm ẹːła (!) i priˈjaːtłe i fˈseː ˈtọː, ˈaːmpḁk enosˈtaːvno – ˈne, ˈne, ne ˈveːm (!), ˈneːznam, ˈno.
S: ˈBẹːla kˈraːjna, še ˈkaːka dˈruːga pokˈraːjna, kə ˈvam je ˈmoːrda fˈšẹːč?
Priˈmọːrska, ˈə – ˈzəto kə so ˈm ọji dˈvaː so ˈłọːčeni. ˈƎː, ˈaːte ˈžiːvi ˈnaː Priˈmọːrskem ˈvəː ˈPoːrtoroži ˈtəkrət. ˈIːn smo m ˈnoːnstop xoˈdiːl ˈtəm – ˈəː – fˈsaːkix šˈtərnajst ˈdaːnof ˈnaː – bi ˈreːkli na izmenˈjaːvo, ˈne. Pa səm ˈdoːst otˈrọːštva ˈtəm prežiˈvėːła, pa mi je ˈzərt ˈtẹːga ˈtọː ˈtak dˈruːgi, dˈruːgi ˈdọːm, ˈne.
6.6.2.2 DIAHRONA ANALIZA
1 Naglas
1.1 Netonemski oz. dinamični;
kolikostna nasprotja so ohranjena;
pˈlẹːsała, ˈmaːła, ˈšọːli, tˈriː, ˈlẹːta : zˈdẹj, ˈkək, ˈtəm, ˈpəršła, səˈvəda
86 nekateri kratki naglašeni
samoglasniki so se
umik z vsake končne kračine, pa tudi cirkumflektirane in akutirane dolžine (mlado
umično naglašeni
samoglasnik je lahko dolg ali kratek); tudi na predhodno členico ne.
ˈdoːbro, čˈłoːvek; ˈmeːne, ˈreːkli, ˈeːne
ˈpəršła, ˈtəkrət, ˈneːgre ‛ne gre’; ˈkək ‛kako’, ˈtək/ˈtaːk
‛tako’, ˈduːma ‛doma’, ˈzəto ‛zato’, ˈneːznam ‛ne vem’, ˈdeːset, ˈzaːrḁt/ˈzərt ‛zaradi’; ˈzək ‛zakaj’, ˈnẹːki
‛nekje’, ˈnəzẹj, ˈžiːvi
2 Dolgi samoglasniki; eno- in dvoglasniki z dolenjskimi sovpadi in razvoji 2.1 ě > ẹː/ə
ȏ in zgodaj podaljšani
novoakutirani >
ọː/uː/oː/ȯ/uọ
ˈlẹːta, (v) ˈBẹːli, (na) ˈtẹːkmi, pȯˈpẹːvali, poˈpẹːvajo, (f) ˈpẹː sk m, ˈlẹːt, pˈrẹːko, ˈjẹːle, naˈmẹːsto, ˈtẹːga, ˈnẹːkẹj, tˈrẹːx, ˈmẹːła, prežiˈvėːła, ˈtẹːga, pˈrẹːj; ˈdəca, səˈvəda;
ˈmọːj, Priˈmọːrska, (ˈnaː) Priˈmọːrskem, ˈdọːm, (v) ˈšọːli/ˈšuọli, ˈtoː/ˈtuọ/ˈtȯː; ˈuːnȯ, (f) ˈšuːło, oˈkuːł, ˈuːnga
2.2 e in ę > ẹː/iẹ
ǫ in novoakutirani v nezadnjih besednih zlogih >
ọː
87
2.5 i > iː/(ə) tˈriː, ˈpetintˈriːd s tix, ˈbiːstvi, ˈniːsəm, ˈniːti, prbˈliːžnȯ, naˈviːja , ustanoˈviːła, skuˈpiːnȯ, doˈbiːła, nauˈčiːl , osˈtaːlim, ˈpẹtintˈriːeset, skuˈpiːne, doˈbiːle, ˈpiːle, definitiː no, ˈiːtak, ˈmiːsim, xoˈdiːl; šˈtərnajst 2.6 u > uː ˈfuːl, ˈtuːkəj, ˈfuːzbałski, ˈfuːzbal, tr ˈbuːšne, ˈtuːdi,
ˈuːrniku, zˈguːžval , zˈjuːtrəj, dˈruːgo, dˈruːgi
2.7 a > aː/ə;
ə > aː
ˈmaːła, (f) ˈpaːrix, spozˈnaːła, kˈraːjni, ˈłaːžem, fpˈraːšała, ˈkaːka, ˈaːkcija, naviˈjaːčice, dˈnaːr/dˈnər, naˈbaː ła, tˈraːjało, ˈraːta , popuˈłaːrən, festiˈvaːła, proˈpaːło, ˈnaːši, pˈraːvim, ˈmaːle, ˈčaːsa, ˈvaːlda, ˈdaːło, ˈbaːbe, ˈsaːme, ˈmaːło, naˈbaːvle, dˈvaːkrat, leˈžaːłe, ˈmaːmo, pˈłaːn, ˈtaːk, druˈgaːč, naˈraːvi, ˈgaːne, Łubˈłaːna, (na) vˈłaːk, priˈjaːtłe, enosˈtaːvno, ˈaːte, fˈsaːkix, (na) izmenˈjaːvo, ˈpėtindˈvəjstix;
ˈdaːnof
2.8 > ər (op) čeˈtərtkix
2.9 > /
3 Kratki naglašeni samoglasniki, nekateri so se podaljšali 3.1 a > ə/aː/e ˈtəm, pˈłəc; kˈraːj; zˈdej 3.2 e, ě, ę > eː/ ː fˈseː, ˈveːč; (s) fˈs ːm
3.3 i > iː/ə fˈsiː; ˈnəč
4 Kratki nenaglašeni samoglasniki, nizka stopnja slabitve kratkih samoglasnikov 4.1 Onemitve:
-o > - ; e > ;
i > ob l/ł, n, r; -i > - ; i- >
- v besedi imeti;
a > ob l;
ˈkək, ˈtək;
druˈgaːč, priˈjaːtłe, dˈnaːr/dˈnər;
bˈłȯː, bˈłaː, bl, kˈraːjni, naˈbaː ła, naˈbaːvle, ˈpəršła, šˈtərnajst, pər, oˈkuːł, ˈzaːrḁt, ˈmẹːła;
zgˈlẹːdło;
88 oslabitve:
e > /ə;
-o > -ə;
a > ə/ḁ pred j in ob r
ˈpẹtintˈriːd s tix, tr ˈbuːšne, səˈvəda;
kə;
nəjˈvẹːčjėga, ˈtuːkəj, kəj, zˈjuːtrəj, ˈtəkrət, kər, ˈzaːrḁt 4.2 Preglas a > e/ẹ pred j ˈdẹj, ˈọːndẹj, ˈneːkẹj, ˈsẹj
4.3 ě > ė/ (redko) nəjˈvẹːčjėga, (f) ˈpẹː sk m
4.4 -u > -i ˈbiːstvi, zˈb oːri, (ˈvəː) ˈPoːrtoroži 4.5 -o > -u/-ȯ (redko tudi v
notranjih zlogih)
ˈuːnȯ, prbˈliːžnȯ, ˈnȯ/ˈnu, skuˈpiːnȯ, bȯ; pȯˈpẹːvali, sˈpȯːnzori
4.6 -i > - (redko tudi v notranjih zlogih)
bl, moˈdeːrn , pˈlẹːsal, nauˈčiːl , zˈguːžval , xoˈdiːl, ˈdoːst, m ; prbˈliːžnȯ, (f) ˈpẹː sk m
4.7 Nastanek zlogotvornega ,
, , po onemitvi
samoglasnika.
s , t , s , ˈnọt , b
5 Soglasniki
5.1 ĺ > ł/l Łubˈłaːna, priˈjaːtłe; b
5.2 ń > /
5.3 ł = ł pred zadnjimi samoglasniki;
l = l/(ł) pred sprednjimi samoglasniki;
bˈłaː, pˈlėːsała, bˈłȯː, ˈmaːła, ˈnẹːxała, spozˈnaːła, ˈłaːžem, ˈpəršła, (f) ˈšuːło, ustanoˈviːła, naˈfẹːxtała, doˈbiːła, naˈbaː ła, tˈraːjało, popuˈłaːrən, festiˈvaːła, proˈpaːło, ˈdaːło, ˈmaːło, zgˈlẹːdło, pˈłaːn, čˈłoːvek, ˈpəršła, šła, vˈłaːk, ˈmẹːła, ˈłọːčeni, prežiˈvėːła;
ˈfuːzbałski;
ˈšọːli/ˈšuọli, ˈlẹːta, pˈliẹsat, ˈBẹːli, pˈlẹːsa , ˈp oːle, prbˈliːžnȯ, pȯˈpẹːvali, pˈlẹːsno, bl , zaˈčiẹli, ˈlẹːt, pˈlẹːsat, pˈlẹːsal , pˈlẹːse, nauˈčiːl , pˈlẹːsnega, osˈtaːlim,
89 -l > - , > -l v mladih
prevzetih besedah
ˈšuːli, ˈmaːle, pˈrọːbale, naˈbaːvle, doˈbiːle, ˈpiːle, ˈjẹːle, xoˈdiːl , ˈreːkli, ˈp oːl; pˈłəc, leˈžaːłe, priˈjaːtłe, oˈkuːł;
pˈlẹːsa , naˈviːja , ˈraːta ; ˈfuːzbal, ˈfuːl
5.3 v > f/f/ pred nezvenečimi nezvočniki in v izglasju;
v > /v pred zvočniki in zvenečimi nezvočniki
f ˈšuːło, fˈsiː, fˈseː, fˈsaːkix, ˈdaːnof; f ˈpẹː sk m, fˈpaːrix,
fpˈraːšała, (s) fˈs ːm; ˈbiːstvi;
(f) ˈpẹː skm, naˈbaː ła, ˈdefiniˈtiː no; v ˈBẹːli, naˈbaːvle, enosˈtaːvno, v ˈnaːši
5.4 Zlitja:
-ə > -u;
-je > -i
ˈrẹːku;
ˈnẹːki ‛nekje’
5.5 Soglasniška skupina -sl- > -s- v oblikah glagola misliti.
ˈmiːsim
5.6 Soglasniška skupine dl > l v deležniku na l glagolov na -sti -em.
ˈjẹːle, proˈpaːło
6 Oblikoslovni pojavi
6.1 Pluralizacija dvojine. /…/ ˈm ọji dˈvaː so ˈłọːčeni.
6.2 Sklanjanje sam. dan;
posplošitev oblike iz imenovalnika ednine v vseh sklonih.
Rmn. ˈdaːnof ‛dni’
6.3 Posplošitev osnove iz Im. Ed. sˈpȯːnzori 6.4 Deležnik na -l glagola moči
za pomen morati.
/…/ kə ˈmọːrejo bit ˈmaːle skuˈpiːne /…/
90 6.5 Raba vprašalnega zaimka kaj
namesto oziralnega zaimka kar.
/…/ s spozˈnaːła nəjˈveːčjėga kˈmeːta, ˈkaːj ga je ˈtuːkəj v ˈBẹːli kˈraːjni. /…/
6.6 Predložna oblika povratnega osebnega zaimka namesto navezne.
za ˈmeːne ‛zame’
7 Besedotvorje
7.1 / /
8 Skladnja
8.1 Napačni začetki. /…/ ko səm ˈpəršła f ˈšuːło – ˈəːm bˈłaː na ˈeːni nọˈgọ..
– ˈfuːzbałski ˈtẹːkmi /…/; /…/ pər ˈtəm ˈeːne ˈsiẹdmin..
– ˈne, ˈpėtindˈvəjstix prbˈliːžnȯ /…/
8.2 Govorni signali in mašila. ˈḁːm, ˈəːm, ˈḁː, ˈǝː, ˈaːm, ˈne, təˈkoː, ˈno 9 Leksika
9.1 Slengizmi (iz hrv. in angl.). ˈfuːl ‛zelo, veliko’, ˈxip ˈxoːp ‛vrsta plesa, glasbe’, ˈnoːnstop ‛nenehano, ves čas’, ˈiːtak ‛seveda, tako in tako’
9.2 Besede enake hrvaškim. zˈnəš ‛veš’, ˈjaː ‛jaz’, (pȯ) ˈšuːmi ‛(po) gozdu’, ˈkaːka ˈg oːt ‛kakršna koli’, i ‛in’, naˈbaː ła ‛nakupila’, ˈdəca
‛otroci’
9.3 Lokalno specifične besede in besedne zveze.
ˈčuːj ‛poslušaj’, ˈọːndẹj ‛takrat’, zˈguːžval ‛zmečkali, nagnetli’, ˈvaːlda ‛zelo verjetno’, več ‛že’, pȯˈpẹːvali
‛peli’;
Pˈrẹːj ko s t ˈpəršła, pˈrẹːj s bła ˈnəzẹj.
9.4 Prevzete besede. ˈfuːzbal ‛nogomet’ (nem.), ˈšeːfa ‛vodjo, ravnatelja’
(prek nem.), naˈfẹːxtała ‛naprosila’ (iz srvnem.), festiˈvaːła (prek nem.) ‛prireditev’, popuˈłaːrən
91
‛priljubljen’ (prek nem.), pˈłəc ‛prostor’ (iz srvnem.), pˈłaːn (prek nem.), beˈtọːn (prek nem.)
6.6.2.3 KOMENTAR K ANALIZI GOVORA GOVORKE I-2-B Naglas
Govorčin govor je netonemski, ohranjena ima kolikostna nasprotja. Opazne so podaljšave kratkih naglašenih samoglasnikov (kˈraːj, ˈaːmpḁk, fˈseː, ˈveːč, (s) fˈs ːm, fˈsiː) in mestoma krajšenje dolgih naglašenih samoglasnikov (səˈvəda, šˈtərnajst, ˈpėtindˈvəjstix).
Izveden je naglasni umik na prednaglasna e in o (npr. ˈdoːbro, čˈłoːvek; ˈmeːne, ˈreːkli, ˈeːne), umik z vsake končne kračine (ˈpəršła, ˈtəkrət, ˈneːgre ‛ne gre’) ter (cirkumflektirane in akutirane) dolžine (ˈkək ‛kako’, ˈtək/ˈtaːk ‛tako’, ˈduːma ‛doma’, ˈzəto ‛zato’, ˈneːznam ‛ne vem’, ˈdeːset, ˈzaːrḁt/ˈzərt ‛zaradi’; ˈzək ‛zakaj’, ˈnẹːki ‛nekje’, ˈnəzẹj, ˈžiːvi). Naglas se umakne tudi na predhodno nikalno členico ne (ˈneːgre ‛ne gre’, ˈneːznam ‛ne vem’). Mlado umično naglašeni samoglasnik je lahko dolg ali kratek.
Dolgi samoglasniki
Govor govorke vsebuje tako dolge enoglasniki kot tudi dvoglasniki, ki pa so manj pogosti.
Refleks za praslovanski ě je ẹː (ˈlẹːta, (v) ˈBẹːli, (na) ˈtẹːkmi, pȯˈpẹːvali, poˈpẹːvajo, (f) ˈpẹː sk m, ˈlẹːt, pˈrẹːko, ˈjẹːle, naˈmẹːsto, ˈtẹːga, ˈnẹːkẹj, tˈrẹːx, ˈmẹːła, prežiˈvėːła, ˈtẹːga), v dveh primerih pa se pojavi ə (ˈdəca, səˈvəda). Refleks za ȏ in zgodaj podaljšani novoakutirani je najpogosteje ọː (ˈmọːj, Priˈmọːrska, (ˈnaː) Priˈmọːrskem, ˈdọːm, (v) ˈšọːli, ˈtọː), v posameznih besedah pa (dvojnično) uː ((f) ˈšuːło, ˈuːnȯ, oˈkuːł, ˈuːnga), uọ (ˈšuọli) ter oː (ˈtoː), uọ (ˈtuọ) oz.
ȯ (ˈtȯː).
Refleks za praslovanka e in ę je v govorčinem govoru večinoma ẹː (ˈnẹːxała, sˈpẹːt, zgˈlẹːdło, ˈrẹːku, pˈlẹːsno, pˈlẹːsnega, pˈlẹːšem, pˈlẹːsa , pˈlẹːsała, pˈlẹːsanja), redko še dvoglasnik iẹ (pˈliẹsat, razˈriẹda, zaˈčiẹli).
Refleks za ǫ in novoakutirani v nezadnjih besednih zlogih je ọː ((v) osˈnọː ni, ˈnọt , ˈọːndẹj, prosˈtọːra, ˈmọːrejo, pˈrọːbale, ˈłọːčeni, otˈrọːštva).
Refleks za umično naglašeni e je večinoma eː (ˈeːne, (za) ˈmeːne, ˈreːkli), v enem primeru se pojavi eː (ˈpeːtega, (op) ˈp eːtix). Refleks za umično naglašeni o je oː (ˈdoːbro, ˈtoːrek, čˈłoːvek, ˈdoːsti), oz. dvoglasnik o (ˈ oːsmega, (na) poˈx oːde).
92
Refleks za i je dolgi iː, le v enem primeru ə (šˈtərnajst); za u dolgi uː; za a večinoma aː (v enem primeru še ə: ˈpėtindˈvəjstix); refleks za dolgi praslovanski ə pa je aː (ˈdaːnof).
V analiziranem govorjenem besedilu je zelo malo primerov besed, v katerih se pojavita izvorna zlogotvorna zvočnika in . Primerov z izvornim sploh ni bilo. Kot refleks za je v govoru opazen razpad na polglasnik in zvočnik r: ər ((op) čeˈtərtkix).
Kratki naglašeni samoglasniki
Izvorno kratko naglašeni samoglasniki se v analiziranem govorjenem besedilu govorke redko pojavljajo. Večinoma je prišlo do podaljšave. Refleksi za kratki naglašeni a so ə (ˈtəm, pˈłəc), e (zˈdej) in aː (kˈraːj); za kratko naglašene e, ě oz. ę se pojavijo refleksi eː (fˈseː, ˈveːč), e (ˈen) in ː ((s) fˈs ːm); za kratko naglašeni i pa iː (fˈsiː) z. ə (ˈnəč).
Kratki nenaglašeni samoglasniki
Kratki nenaglašeni samoglasniki so v govoru govorke v šibkih položajih občasno nagnjeni k oslabitvam oz. onemitvam. K onemitvam so v analiziranem besedilu najbolj nagnjeni visoki samoglasnki v šibkih položajih, največkrat v izglasju ali ob zvočnikih (za i: bˈłȯː, bˈłaː, bl, kˈraːjni, naˈbaː ła, naˈbaːvle, ˈpəršła, šˈtərnajst, pər, oˈkuːł, ˈzaːrḁt, ˈmẹːła; za e: druˈgaːč, priˈjaːtłe, dˈnaːr/dˈnər, ˈpėtindˈvəjstix; za o: ˈkək, ˈtək; za a: zgˈlẹːdło). Enako je pri oslabitvah:
za e: tr ˈbuːšne, səˈvəda; za o: kə; za a: nəjˈvẹːčjėga, ˈtuːkəj, kəj, zˈjuːtrəj, ˈtəkrət, kər, ˈzaːrḁt).
Pojavi se preglas a v e pred j (ˈdẹj, ˈọːndẹj, ˈneːkẹj, ˈsẹj). V določenih primerih je redko opazen pojav oženja ě v ė/ (nəjˈveːčjėga, (f) ˈpẹː sk m) ter izgovor izglasnega -u približan -i (ˈbiːstvi, zˈb oːri, (ˈvəː) ˈPoːrtoroži).
Izgovor izglasnega -o oz. ǫ je preko -ȯ in -ọ mestoma približan -u (ˈuːnȯ, prbˈliːžnȯ, ˈnȯ/ˈnu, skuˈpiːnȯ, bȯ). Še redkeje pride do omenjene spremembe v drugih položajih, ne le v izglasju (pȯˈpẹːvali, sˈpȯːnzori).
Izglasni -i govorka občasno izgovarja približano polglasniku: kot - (bl, moˈdeːrn, pˈlẹːsal, nauˈčiːl, zˈguːžval, xoˈdiːl, ˈdoːst, m), pri čemer lahko do omenjene spremembe pride tudi v drugih položajih (prbˈliːžnȯ, (f) ˈpẹː sk m).
93
Mestoma pride do nastanka , , , po onemitvi samoglasnika v posameznih besedah (s , t , s , ˈnọt , b).
Soglasniki
Nekdanji praslovanski ĺ je v govoru govorke otrdel v ł (Łubˈłaːna, priˈjaːtłe), v enem primeru se v izglasju po predhodni onemitvi samoglasnika pojavi še (b). V analiziranem besedilu govorke ni bilo besed z izvornim ń.
Govorka ima ohranjen praslovanski ł pred zadnjimi samoglasniki z izjemami in občasno ga izgovarja tudi pred sprednjimi soglasniki, kjer pa sicer prevladuje izgovor l. V primerih mladih prevzetih besed ł oz. l izgovarja tudi v izglasju (ˈfuːzbal, ˈfuːl), drugače ga v tem položaju izgovarja kot dvoustnični zaokroženi - (pˈlẹːsa , naˈviːja , ˈraːta ).
Infromatorka v pred nezvenečimi nezvočniki in v izglasju izgovoraja kot f oz. nekoliko bolj oslabljeno, kot f (f ˈšuːło, fˈsiː, fˈseː, fˈsaːkix, ˈdaːnof; f ˈpẹː sk m, f ˈpaːrix, fpˈraːšała, (s) fˈs ːm), občasno lahko pride tudi do onemitve (ˈbiːstvi). Pred zvočniki in zvenečimi nezvočniki v izgovarja zobnoustnično ali dvoustnčno zaokroženo (v ˈBẹːli, naˈbaːvle, enosˈtaːvno, v ˈnaːši,
(f) ˈpẹː sk m, naˈbaː ła, ˈdefiniˈtiː no).
V govoru govorke je malo primerov zlitja samoglasniškega in soglasniškega dela: -ə , > -u (ˈrẹːku) in -je > -i (ˈnẹːki ‛nekje’).
V besedi mislim v govoru govorke pride do poenostavitve soglasniške skupine -sl- > -s- oz.
onemitve l (ˈmiːsim ‛mislim’). Prav tako pride do poenostavitve soglasniške skupine dl > l v deležniku na l glagolov na -sti -em (ˈjẹːle ‛jedle’, proˈpaːło ‛propadlo’).
Oblikoslovje
V govoru govorke pride do pluralizacije dvojine (/…/ ˈm ọji dˈvaː so ˈłọːčeni.). Pri sklanjanju samostalnika dan pride do posplošitve imenovalniške oblike v rodilniku množine: ˈdaːnof
‛dni’. V besedi sponzorji v govoru govorke pride do posplošitve osnove iz imenovalnika ednine (sˈpȯːnzori).
Govorka uporablja glagol moči v pomenu morati (/…/ kə ˈmọːrejo bit ˈmaːle skuˈpiːne /…/);
vprašalni zaimek kaj namesto oziralnega zaimka kar (/…/ s spozˈnaːła nəjˈveːčjėga kˈmeːta,
94
ˈkaːj ga je ˈtuːkəj v ˈBẹːli kˈraːjni.) in predložno obliko povratnega osebnega zaimka namesto navezne oblike (za ˈmeːne ‛zame’).
Besedotvorje
V analiziranem besedilu ni bilo besedotvornih posebnosti.
Skladnja
Skladenjskih posebnosti je v analiziranem besedilu malo. Redko se pojavijo t. i. napačni začetki (/…/ ko səm ˈpəršła f ˈšuːło – ˈəːm bˈłaː na ˈeːni nọˈgọ.. – ˈfuːzbałski ˈtẹːkmi /…/; /…/ pər ˈtəm ˈeːne ˈsiẹdmin.. – ˈne, ˈpėtindˈvəjstix prbˈliːžnȯ /…/), nekoliko več pa je govornih signalov oz. mašil (ˈḁːm, ˈəːm, ˈḁː, ˈǝː, ˈaːm, ˈne, təˈkoː, ˈno).
Leksika
V govoru govorke je prisotnih nekaj slengizmov, (ˈfuːl ‛zelo, veliko’, ˈxip ˈxoːp ‛vrsta plesa, glasbe’, ˈnoːnstop ‛nenehano, ves čas’ , ˈiːtak ‛seveda, tako in tako’) in besed, ki so enake hrvaškim knjižnim (zˈnəš ‛veš’, ˈjaː ‛jaz’, (pȯ) ˈšuːmi ‛(po) gozdu’, ˈkaːka ˈg oːt ‛kakršna koli’, i ‛in’, naˈbaː ła ‛nakupila’).
Veliko je tudi besed oz. besednih zvez ki so širše ali ožje krajevno zamejene (ˈdəca ‛otroci’, ˈčuːj ‛poslušaj’, ˈọːndẹj ‛takrat’, zˈguːžval ‛zmečkali, nagnetli’, ˈvaːlda ‛zelo verjetno’, več ‛že’, pȯˈpẹːvali ‛peli’; Pˈrẹːj ko s t ˈpəršła, pˈrẹːj s bła ˈnəzẹj.) ter prevzetih besed (ˈfuːzbal
‛nogomet’ (nem.), ˈšeːfa ‛vodjo, ravnatelja’ (prek nem.), naˈfẹːxtała ‛naprosila’ (iz srvnem.), festiˈvaːła (prek nem.) ‛prireditev’, popuˈłaːrən ‛priljubljen’ (prek nem.), pˈłəc ‛prostor’ (iz srvnem.), pˈłaːn (prek nem.), beˈtọːn (prek nem.)).