• Rezultati Niso Bili Najdeni

GOVORKA I-3-B

In document Govor Črnomlja (Strani 119-133)

6.7 TRETJA STAROSTNA SKUPINA (60 IN VEČ LET)

6.7.2 GOVORKA I-3-B

Govorka je rojena leta 1931 in vse življenje živi v Črnomlju. Oba njena starša sta bila Črnomaljca. Po končani nekdanji meščanski šoli je bila nekaj let zaposlena kot administratorka v podjetju. Kmalu je delo izgubila in do pokoja ostala doma kot gospodinjska pomočnica. Nikoli ni bila poročena in nima otrok, od nekdaj je živela skupaj z bratovo družino v Črnomlju v rojstni hiši, trenutno pa že nekaj mesecev biva v DSO Črnomelj.

6.7.2.1 TRANSKRIPCIJA

Posnetek I-3-B (Op.: Posnetek govora je bil narejen v Domu starejših občanov Črnomelj, kjer govorka prebiva. Poleg nje je bila v sobi prisotna njena sostanovalka in moja mama, a se v pogovor nista vključevali.)

V ˈdoːm s ˈdoːbrȯ, ˈdoːbrȯ se pȯˈčuːtin. Zr ˈdiːla s se, ˈpoːle ˈmḁːmȯ zaˈbaːve, teloˈvaːdin ˈsaːma.

S: Aˈxaː.

ˈTọː, ka ˈnəs je navuˈčiːla ˈLuːčka və pastoˈraːlnim ˈcẹːntr. /nerazum./ ˈMaːšo smȯ ˈmẹːl j sˈpọːvet (!). ˈKəj še zˈdẹːj? ˈƎm – ˈuːne smo błagosloˈviːli – ˈọːĺke za veˈliːko ˈnọːč. ˈKaj ˈčəm še?

S: ˈDaː, sẹj – ˈaː – ˈkək je pa ˈkəj ˈgoːspa?

118

ˈGoːspa ˈcẹː le ˈdaːne sˈpiː, ˈoːna zdˈraːva ko ˈriːba, čepˈrọːf ˈreːče da ˈniː, pa ˈjeː. Sˈpiː ˈcẹː le ˈdaːne ˈt dnȯ. ˈČẹːrẹj-j ˈmẹː la oˈbiːsk, je ˈsiːn ˈpəršȯ i sə se obˈjẹːl pa ˈjuọkal .

S: ˈỌː . Še ˈkəj?

S: ˈƎ, pȯgˈrẹːšaš ˈkəj – ˈəː – ˈxiːšo?

ˈXiːšȯ pogˈrẹː šam, ˈjaː. ˈRaːda b šła v pa ˈneːsmim. {smeh}

S: ˈDaː, zˈdẹːj je ˈtək. ˈIː – ˈəː – i kəj ˈnaːjbul pȯgˈrẹːšaš?

Svọˈbọːdọ (!). Pa ˈtọː zˈaẹːjnkrat ne ˈmuọre ˈb t, k kəˈrọːna ˈn eːda ˈtẹː ga, čepˈrọːf s ˈcẹː plena.

ˈBuọjo nəs pa pusˈtiːl ˈvən.

S: Aˈxaː.

Pusˈtiːjȯ nəs ˈdaː, ˈsəmo ˈmọːrmȯ kə pˈriːdemȯ ˈnəzẹj, sə oˈkọːpamȯ koˈpaːlnic . S: ˈTọː fˈseː ˈọːni –

Ko pˈriːdem iz zdˈraːfstviniga ˈdoːma, se ˈmọːrən oˈkuọpat. Dərˈgaːč je vˈrẹːd. ˈKəj še?

S: ˈOːni ˈtoː fˈsẹː zˈriːxtajo.

Mˈxəm.

/…/

ˈƎː pȯˈvẹːj, ˈkaːka je xˈraːna ˈtuːkəj?

Xˈraːna je ˈdoːbra. ˈJaː s se zr ˈdiːla, sˈkoːraj s ˈreːkla, da ˈneːsmim ˈveč ˈtuːlko ˈjẹː st, da ˈnem d ˈbeːła.

S: Səj ˈniːsi deˈbeːła. {smeh} I ˈkəj – ˈəː – ˈkəj ˈməš pa naˈraːjši za ˈjẹːst? ˈKəj najˈbuːlje narˈdiːjo?

ˈNaːjrajš ˈmḁːm ˈeːm – ˈbuːrẹk, pəlḁˈčiːnke, ˈkaː je še – šˈm oːrən, ˈriːžəf naˈraːstək je odˈliːčən.

ˈPoːle pa gọˈvẹːji ˈjeːzk pa xˈreːn, fˈseː je ˈd oːbrȯ.

S: ˈReːč, ˈMiːci, ˈkəj je ˈtọː – ˈəː – črnoˈmaːlskega, da se ˈjẹː ˈvəː, za ˈvəlko ˈnọːč, ˈka je ˈtiːsto, ˈkə – ?

ˈDaː, ˈnaːdėf.

S: ˈDaː.

ˈTọː je sˈtaːra traˈdiːcija. ˈTọː je od ˈnẹːgdaj, ˈkḁːj – ˈkḁːj ˈjaː ˈpọːmn m, je ˈnaːdėf. ˈPoːlẹj sȯ ˈpiːrx, pȯˈtiːca, oˈrẹː xava al pa roˈziːnḁva. Fˈčaːs x, sˈtaːr x ˈčaːsix je bła roˈžiːčkḁva, kə je bła ˈrẹː fščina, ni bło dəˈnaːrja, bła je ˈdoːbra, ˈsəmȯ ˈraːbi ˈvẹːč mašˈčoːbe.

/…/

S: Ti ˈsəmo goˈvoːri, ˈkəj ti – ˈkaj zˈnaːš.

ˈJa, ˈtọː s žẹ poˈvẹː dla. Poˈtiːce, ˈpiːrx , ˈšuːnka, pa ˈuːn – kłoˈbaːse, pa ˈnaːdif. ˈNaːdif je bła gˈłaːvna xˈraːna. Pa roˈžiːčkava pȯˈtiːca, k je bła ˈrẹː fščna, s ˈr eːkła. ˈPoːlẹj je bła oˈreːxava.

Roˈžiːčkava pa oˈrẹːxa.. – Roˈziːne pa ˈniːsȯ ˈmẹːl , ker ni blȯ deˈnaːrja za rȯˈziːne.

S: Mˈxəm.

119

ˈPoːlẹj kəj še? Pa kˈruːx je bọ , ˈduːma ˈp eːčen, ˈjaː. I ˈkəj smo še – ? S: Kdu je ˈpərvas ˈpẹːku kˈruːx?

Kˈruːx je ˈp eːkla ˈNaːnəka. ˈNaːnəka, ˈpoːlẹj ga ˈPeːpca. Kəj smo še ˈr eːkl , da je še ˈdoːbro?

Aˈja, ˈpoːle pa kȯ osˈtaːne ọd ˈžuːpe, ọd gọˈviẹdne, narˈdiːjȯ žˈriːklḁfe. ˈTọː je pa ˈdoːbra xˈraːna, zeˈlọː ˈdoːbra. Kəj ˈše? ˈNiːč dˈruːiga.

/…/

ˈVẹːlki ˈtiẹdən (!) je bọ , ˈọːndẹj so šl ˈsiː k ˈmaːši na ˈvẹːlki ˈpiẹtək. ˈPoːtlẹj je błȯ fstaˈjẹːjne, je bła proˈcẹː sija j ˈmuːzika je bła f sˈtaːrix ˈčaːsx. J so ˈmuːzike šˈpiːlal cerkˈvẹːne ˈpẹː smi. Je šla, ˈmuːzka je šla, ˈmiːsim proˈcẹːsija je šla po – is ˈcẹːrkve, je šla čes, je šla dọ ˈPọːd ˈliːpȯ.

ˈTəm je bọ ˈeːn, ki je ˈtiːsta, ołˈtaːr. ˈPoːtle je šˈłaː – ˈtẹː pri m šˈčaːnski ˈšuːl, k ˈreːčejo zˈdẹj, ˈtọːm je, ˈtọːm je bọ , kȯ je spȯmeˈniːk ˈpaːdlix ˈboːrce is ˈpərve sveˈtọːvne ˈv oːjne. ˈTəm je blo ˈeːno. Pa pər Vəršˈčaːjix se je ˈtuːd ˈčaːsix tˈrọːsle ˈrọːži – ˈtẹj velikoˈnoːčn ˈun je šọ . ˈPọ sȯ se pa ˈnəzej vrˈniːl f ˈcẹːrkof. fˈčaːsix so šl pa v ˈLọːku, je bọ pa ˈtọːm ˈsərce ˈJẹːzəsovȯ. Sȯ pa iz ˈLọːke šl sˈpet ˈnəzẹj və ˈcẹːrkof. ˈTọː je is sˈtaːrix ˈčaːsof bło. Zˈdẹj pa ˈtẹːga ˈniː. I so šl pa ˈlaːn al predˈlən ˈmiːmȯ ˈAːjdəviga ˈzərna –

S: Aˈxaː.

Pa f Čərˈnoːməl, ˈmiːsim f ˈciːrkəf. ˈỌːndẹj s ˈjaː ˈmẹː la ˈlẹː pe ˈrọːže, k mi je Noˈvaːkava ˈNaːda pərˈn eːsla. Šˈtiːr ˈtẹː gəlne je ˈtọː błọ na ˈọːkn (!).

/…/

ˈLȯːdi sȯ poˈm eːl , ˈkədẹj je šọ proˈcẹː sija, so zˈmẹːrẹj pˈrẹːjšən ˈdaːn poˈmẹː tal , ˈjaː. Ko so poˈmẹː tal i so pərpˈraːvl bˈrẹː ze, ˈkədẹj je błọ, ˈčaːk . Bˈrẹː ze sȯ posˈtaːvli pa, ˈkədẹj je bło ˈtẹːlọvọ. Sȯ posˈtaːvli bˈrẹː ze i ˈdẹː kəlce sȯ vəf kȯˈšaːrcax i ˈbẹː lix obˈlẹː kcax tˈrọːsle ˈrọːž ce.

ˈPoːlẹj je šọ pa ˈnaːjsv ˈtẹːjše pa odˈzaːt. ˈDaː, ˈtoːk je błọ ˈtọː.

S: ˈTọː se fˈčaːsix ˈbọːl ˈtək praznoˈvaːło, ˈne?

ˈO , ˈjẹ, ˈjẹ, ˈjẹ, ˈọːndẹj sȯ ˈlȯːd b ˈviẹrn bl kȯ zˈdẹːj. ˈTọː ˈžiːxər naˈpiːš š. ˈVẹːlki ˈpiẹtək se je žẹ začˈnẹːłȯ, sȯˈbuọta i nėˈdẹː ła i v likoˈnoːčn poneˈdẹːljek. ˈỌːndẹj se nisȯ ˈnəč ˈdẹː łał.

6.7.2.2 DIAHRONA ANALIZA

1 Naglas

1.1 Netonemski oz.

dinamični;

kolikostna nasprotja so ohranjena;

zaˈbaːve, ˈšuːnka, navuˈčiːla, ˈdoːbra, ˈmẹːla : ˈveč, ˈnəč, ˈkəj, ˈtəm, ˈsərce

120 nekateri kratki

naglašeni

samoglasniki so se podaljšali, dolgi skrajšali.

zˈdẹːj, čepˈrọːf, ˈvẹːč, fˈseː, ˈniːč, xˈreːn, ˈeːn, kˈruːx;

pˈredˈlən

1.2 Izveden je naglasni umik na prednaglasna e in o;

umik z vsake končne kračine

ter umik s končne cirkumflektirane in akutirane dolžine (tudi na predhodno

členico ne).

Sekundarno naglašeni samoglasnik je lahko dolgo ali kratko naglašen.

ˈreːkła, ˈpeːkla, ˈreːče; ˈdoːbrȯ/ˈd oːbrȯ, ˈv oːjne, ˈoːna;

ˈpəršȯ ‛prišel’, ˈnaːdėf ‛nadev’;

ˈneːsmim/ˈneːsmim ‛ne smem’, ˈsəmo ‛samo’, ˈnem ‛ne bom’, ˈtoːk ‛tako’, ˈlȯːd ‛ljudje’, ˈduːma ‛doma’; ˈgoːspa, ˈneːda ‛ne da’, ˈnəzẹj ‛nazaj’, ˈkədẹj ‛kdaj’

2 Dolgi samoglasniki; eno- in dvoglasniki z dolenjskimi sovpadi in razvoji 2.1 ě > ẹː/(ẹː)

ȏ in zgodaj podaljšani novoakutirani >

ọː/uː

ˈmẹː l , ˈcẹːle, ˈmẹː la, obˈjẹːl , pogˈrẹː šam, ˈtẹː ga, ˈcẹːplena, ˈjẹː st, ˈrẹː fščina, poˈvẹː dla, oˈreː xava, ˈmẹːl , proˈcẹːsija, ˈpẹː smi, ˈmẹː la, ˈlẹː pe, ˈtẹː glne, proˈcẹː sija, poˈmẹː tali, bˈrẹː ze, ˈdẹː kəlce, ˈbẹː lix, obˈlẹː kcax, nėˈdẹː ła, ˈdẹː łał ; ˈtẹːga, ˈnẹːgdaj, ˈtẹːlọvọ;

ˈtọː, ˈnọːč, zeˈlọː, ˈọːndẹj; ˈuːne, ˈuːn, ˈšuːl

121 2.2 e in ę > ẹː/(iẹ), včasih

iː pred r

ǫ in novoakutirani v nezadnjih besednih zlogih > ọː/(uọ)

ˈčẹːrẹj, ˈvẹːlki, cerkˈvẹːne, ˈcẹːrkve, ˈJẹːzəsovȯ, (f) ˈcẹːrkof, zˈmẹːrẹj, začˈnẹːłȯ, vˈrẹːd, gọˈvẹːji; (ọd) gọˈviẹdne, ˈpiẹtək, ˈviẹrn ; (f) ˈciːrkəf

ˈọːĺke, ˈmọːrmȯ, oˈkọːpamȯ, ˈmọːrən, ˈpọːmn m, (v) ˈLọːku, (iz) ˈLọːke, ˈrọːže, tˈrọːsle, ˈrọːž ce; ˈjuọkal , ˈmuọre, ˈbuọjo, oˈkuọpat, sȯˈbuọta

2.3 umično naglašeni e >

eː/eː

ˈreːče, ˈreːkla, ˈjeːzk, ˈreːčejo, ˈeːno; ˈr eːkła, ˈpeːčen, ˈpeːkla, ˈreːkl, pərˈn eːsla, poˈm eːl

2.4 umično naglašeni o >

oː/( o)

ˈdoːbrȯ/ˈd oːbrȯ, ˈoːna, ˈdoːbra, sˈkoːraj, mašˈčoːbe, ˈboːrce , (f) Čərˈnoːməl; šˈm oːrən, ˈv oːjne

2.5 i > iː zr ˈdiːla, navuˈčiːla, błagosloˈviːli, (za) veˈliːko, sˈpiː, ˈriːba, oˈbiːsk, ˈsiːn, ˈxiːšȯ, pusˈtiːl , pusˈtiːjo, pˈriːdemȯ, pˈriːdem, zr ˈdiːla, pəlḁˈčiːnke, ˈriːžəf, odˈliːčən, traˈdiːcija, ˈpiːrx, pȯˈtiːca, roˈziːnḁva, roˈžiːčkḁva, poˈtiːce, roˈziːne, ˈniːsȯ, narˈdiːjȯ, šˈpiːlal, (ˈpọːd) ˈliːpȯ, spȯmeˈniːk, vrˈniːl , ˈmiːmȯ, ˈmiːsim, šˈtiːr , ˈžiːxər, naˈpiːš š

2.6 u > uː pȯˈčuːtin, ˈLuːčka, ˈtuːlko, ˈbuːrẹk, ˈšuːnka, (ọd) ˈžuːpe, ˈmuːzika, ˈtuːd

2.7 a > aː/ḁː/(o);

ə > aː

zaˈbaːve, teloˈvaːdin, ˈsaːma, pastoˈraːlnim, zdˈraːva, ˈraːda, koˈpaːlnic, (iz) zdˈraːfstviniga, dərˈgaːč, xˈraːna, ˈnaːjrajš , naˈraːstək, sˈtaːra, oˈrẹː xava, fˈčaːs x, sˈtaːr x, ˈčaːsix, dəˈnaːrja, ˈraːbi, kłoˈbaːse, gˈłaːvna, osˈtaːne, (f) sˈtaːrix, ˈčaːsx, ołˈtaːr, (pri) m šˈčaːnski, ˈpaːdlix, ˈčaːsix, fˈčaːsix, (is) sˈtaːrix ˈčaːsof, ˈlaːn , ˈAːjdəviga, Noˈvaːkava, ˈNaːda, pərpˈraːvl , ˈčaːk , (vəf) kȯˈšaːrcax; ˈmḁːm, ˈmḁːmȯ; ˈtoːk

‛tako’;

ˈdaːne, ˈmaːšo, (k) ˈmaːši, ˈdaːn

2.8 > ər/( ) (is) ˈpərve, ˈsərce, ˈzərna; ˈt dnȯ

122

2.9 > /

3 Kratki naglašeni samoglasniki, nekateri so se podaljšali 3.1 a > ə/ẹː/ẹ/ọː ustnično

zaokrožanje

ˈnəs, ˈtəm, ˈkəj; zˈdẹːj/zˈdẹj; čepˈrọːf ‛čeprav’

3.2 e, ě, ę > eː/e;

izjemoma > ẹ za j

xˈreːn, fˈseː, ˈeːn; ˈveč/ˈveːč; ˈjẹ

3.3 i > iː/ə/ /ọ ˈniːč/ˈnəč, ˈsiː ‛vsi’; ˈb t; bọ ‛bil’

3.4 u > uː kˈruːx

3.5 ə > ə/(ọ) ustnično zaokrožanje

ˈvən; šọ ‛šel’

4 Kratki nenaglašeni samoglasniki, nizka stopnja slabitve kratkih samoglasnikov 4.1 -o, ǫ > -ȯ; redko tudi

v drugih položajih

ˈdoːbrȯ, ˈmḁːmȯ, smȯ, ˈt dnȯ, ˈxiːšȯ, pusˈtiːjȯ, pˈriːdemȯ, oˈkọːpamȯ, ˈd oːbrȯ, sȯ, ˈniːsȯ, blȯ, narˈdiːjȯ, (ˈpọːd) ˈliːpȯ, ˈmiːmȯ, ˈJẹːzəsovȯ, začˈnẹː łȯ, nisȯ; (v) ˈLọːku; pȯˈčuːtin, pȯˈtiːca, rȯˈziːne, spȯmeˈniːk, (vəf) kȯˈšaːrcax, sȯˈbuọta

4.2 -i > -; redko tudi v drugih položajih

ˈmẹː l , obˈjẹːl , ˈjuọkal , b , k, pusˈtiːl, koˈpaːlnic , ˈnaːjrajš , ˈpiːrx , ˈmẹːl , ˈr eːkl, bl , šˈpiːlal, ˈšuːl , ˈtuːd, velikoˈnoːčn , vrˈniːl, šl, pˈredˈlən , ˈlaːn , šˈtiːr , poˈm eːl , pərpˈraːvl , ˈlȯːd , ˈviẹrn , v likoˈnọːčn , ˈdẹː łał ; ˈjeːzk, fˈčaːsx, sˈtaːr x, ˈrẹː fšč na, ˈčaːs x, ˈmuːzka, ˈrọːž ce 4.3 ě > i pastoˈraːlnim, ˈniẹsmim/ˈneːsmim, (iz) zdˈraːfstviniga,

dˈruːiga, ˈAːjdəviga

4.4 e > ė/i (redko) ˈnaːdėf/ˈnaːdif, nėˈdẹː ła

4.5 -u > - (v) ˈdoːm, (və) ˈcẹːntr, vˈrẹːd, (na) ˈọːkn 4.6 o > a/ḁ/ə (akanje,

posamezni primeri)

oˈreːxava, Noˈvaːkava, roˈziːnḁva, roˈžiːčkḁva/roˈžiːčkava, ˈaːjdəviga

123

124

(və) ˈcẹːrkof, ˈriːžəf, ˈnaːdėf/ˈnaːdif, ˈčaːsof; ˈboːrce ;

v ˈdoːm , vˈrẹːd , gˈłaːvna, sveˈtọːvne, v ˈLọːku, pərpˈraːvl ,

125 5.8 Onemitev zloga ho- v

besedi hočem in zloga bo v besedi ne bom.

ˈčəm ‛hočem’; ˈnem ‛ne bom’

5.9 V posamičnih

primerih onemitev medsamoglasniškega g;

onemitev l v besedi mislim.

dˈruːiga ‛drugega’;

ˈmiːsim ‛mislim’

6 Oblikoslovni pojavi 6.1 Končnica -jo gl. biti v

3. os. mn.

ˈbuọjo ‛bodo’

6.2 Sklanjanje sam. dan;

posplošitev oblike iz imenovalnika ednine v vseh sklonih.

ˈdaːne ‛dni’

6.3 Deležnik na -l glagola moči za pomen morati.

/…/ Ko pˈriːdem iz zdˈraːfstviniga ˈdoːma, se ˈmọːrən oˈkuọpat. /.../

6.4 Ob zanikanju ni rabe rodilnika.

/…/ Roˈziːne pa ˈniːsȯ ˈmẹː l /…/

6.5 Raba vprašalnega zaimka kedaj oz. kdaj namesto oziralnega zaimka kadar.

/…/ Bˈrẹː ze sȯ posˈtaːvli pa, ˈkədẹj je bło ˈtẹːlọvọ. /…/;

/…/ ˈLȯːdi sȯ poˈm eːl , ˈkədẹj je šọ proˈcẹː sija /…/

6.6 Spreganje gl. začeti:

posplošitev

sedanjiške oblike (začnem …).

(se je žẹ) začˈnẹːłȯ ‛začelo’

126 6.7 Podvojitev predloga v

s f.

vəf kȯˈšaːrcax

7 Besedotvorje

7.1 Tvorba kazalnega zaimka z združitvijo zaimkov tisti + ta.

ˈtiːsta (ołˈtaːr)

7.2 Tvorba krajevnega prislova z od-

odˈzaːt ‛zadaj’

8 Skladnja

8.1 Govorni signali in mašila.

ˈəː, ˈəm, ˈeːm

8.2 Napačni začetki. /…/ Roˈžiːčkava pa oˈrẹːxa – Roˈziːne pa ˈniːsȯ ˈmẹː l /…/

8.3 Izpust osebne gl.

oblike.

/…/ ˈoːna (je) zdˈraːva ko ˈriːba, čepˈrọːf ˈreːče da ˈniː /…/;

9 Leksika

9.1 Lokalno specifične besede.

ˈnaːdėf ‛nadev; nadevan svinjski mehur s kruhom, jajci, šunko’, ˈvẹːlki ˈtiẹdən ‛teden pred veliko nočjo’, ˈvẹːlki ˈpiẹtək ‛petek pred veliko nočjo’, ˈtẹːlọvọ ‛katoliški praznik na drugi četrtek po binkoštih; sveto rešnje telo’, v likoˈnoːčn poneˈdẹːljek ‛ponedeljek po veliki noči’, ˈọːndẹj ‛takrat’

9.2 Besede enake

hrvaškim.

i ‛in’, ˈjaː ‛jaz’

9.3 Prevzete besede. šˈm oːrən (iz nem.) ‛pražena sladica iz jajc, moke, mleka in sladkorja’, žˈriːklḁfe (iz kor. nem.) ‛žlikrofi, kuhana jed iz testa, nadevana največkrat s suhim mesom’, ˈcẹːntr

‛središče’ (prek nem.), traˈdiːcija ‛navada, običaj’ (prek

127

nem.), ˈmuːzika ‛glasba’ (prek nem. ali it.), šˈpiːlal ‛igrati’

(iz srvnem.), ˈtẹː gəlne (iz nem.) ‛cvetlični lončki’, ˈžiːxər

‛lahko’ (iz srvnem.), (ọd) ˈžuːpe ‛juha’ (iz srvnem.)

6.7.2.3 KOMENTAR K ANALIZI GOVORA GOVORKE I-3-B Naglas

Govor govorke je netonemski, ohranjena ima kolikostna nasprotja. Redko so opazne podaljšave kratkih naglašenih samoglasnikov (zˈdẹːj, čepˈrọːf, ˈvẹːč, fˈseː, ˈniːč, xˈreːn, ˈeːn, kˈruːx) in krajšanje dolgih samoglasnikov (pˈredˈlən).

Izveden je naglasni umik na prednaglasna e in o (npr. ˈreːkła, ˈpeːkla, ˈreːče; ˈdoːbrȯ, ˈv oːjne, ˈoːna), umik z vsake končne kračine (ˈpəršȯ ‛prišel’, ˈnaːdėf ‛nadev’), umik s končne (cirkumflektirane in akutirane) dolžine (ˈneːsmim/ˈneːsmim ‛ne smem’, ˈsəmo ‛samo’, ˈnem ‛ne bom’, ˈtoːk ‛tako’, ˈlȯːd ‛ljudje’, ˈduːma ‛doma’; ˈgoːspa, ˈneːda ‛ne da’, ˈnəzẹj ‛nazaj’, ˈkədẹj

‛kdaj’). Naglas se umakne tudi na predhodno členico ne (ˈneːsmim/ˈneːsmim ‛ne smem’, ˈnem

‛ne bom’, ˈneːda ‛ne da’). Sekundarno naglašeni samoglasnik je lahko kratko ali dolgo naglašen.

Dolgi samoglasniki

Govorčin govor vsebuje dolge enoglasniki in dvoglasnike. Kot refleks za praslovanski ě se največkrat pojavi ẹː (npr. ˈmẹːl, ˈcẹːle, ˈmẹːla, obˈjẹːl, pogˈrẹː šam, ˈtẹːga, ˈcẹːplena, ˈjẹːst, ˈrẹː fščina, poˈvẹːdla, oˈreːxava, ˈmẹːl, proˈcẹːsija, ˈpẹːsmi, ˈmẹːla, ˈlẹːpe); v nekaj primerih pa tudi ẹː (ˈtẹːga, ˈnẹːgdaj, ˈtẹːlọvọ). Refleks za ȏ in zgodaj podaljšani novoakutirani je večinoma ọː (ˈtọː, ˈnọːč, zeˈlọː, ˈọːndẹj) in nekoliko redkeje uː (ˈuːne, ˈuːn, ˈšuːl).

Refleks za praslovanka e in ę je v govoru govorke največkrat ẹː (ˈčẹːrẹj, ˈvẹːlki, cerkˈvẹːne, ˈcẹːrkve, ˈJẹːzəsovȯ, (f) ˈcẹːrkof, zˈmẹːrẹj, začˈnẹːłȯ, vˈrẹːd, gọˈvẹːji), v nekaterih besedah se pojavi še dvoglasnik iẹ ((ọd) gọˈviẹdne, ˈpiẹtək, ˈviẹrn), v enem primeru pa iː v položaju ob r ((f) ˈciːrkəf).

Refleks za ǫ in novoakutirani v nezadnjih besednih zlogih je ọː (ˈọːĺke, oˈkọːpamȯ, ˈmọːrən, ˈpọːmn m, (v) ˈLọːku, (iz) ˈLọːke, ˈrọːže, tˈrọːsle, ˈrọːžce), redkeje se pojavi dvoglasnik uọ (ˈjuọkal, ˈmuọre, ˈbuọjo, oˈkuọpat, sȯˈbuọta).

128

Refleks za umično naglašeni o je najpogostejši je (ˈdoːbrȯ, ˈoːna, ˈdoːbra, sˈkoːraj, mašˈčoːbe, ˈboːrce , (f) Čərˈnoːməl), poleg njega se pojavi še dvoglasnik o (ˈd oːbrȯ, šˈm oːrən, ˈv oːjne). Kot refleks za umično naglašeni e se v govoru pojavita eː (ˈreːče, ˈreːkla, ˈjeːzk, ˈreːčejo, ˈeːno) in dvoglasnik eː (ˈreːkła, ˈpeːčen, ˈpeːkla, ˈreːkl, pərˈn eːsla, poˈm eːl).

Refleks za i je dolgi iː, za u dolgi uː. Kot refleks za a se v govoru govorke večinoma pojavlja aː, v posameznih primerih še rahlo oslabljen ḁː (ˈmḁːm, ˈmḁːmȯ) ter oː po vokalni harmoniji v nenaglašenem položaju (ˈtoːk ‛tako’). Refleks za praslovanski dolgi ə je aː (ˈdaːne, ˈmaːšo, (k) ˈmaːši, ˈdaːn).

V govoru govorke je malo primerov besed, ki vsebujejo izvorna zlogotvorna zvočnika in . Kot refleks za je v govoru opazen razpad na polglasnik in zvočnik r: ər ((is) ˈpərve, ˈsərce, ˈzərna), v enem primeru pa je ohranjen (ˈt dnȯ). Primerov za v posnetem govoru ni bilo.

Kratki naglašeni samoglasniki

Besed z izvorno kratko naglašenim samoglasnikom je v analiziranem besedilu govorke malo.

Kot refleksi za praslovanski kratki a se pojavijo: ə (ˈnəs, ˈtəm, ˈkəj), ẹ (zˈdẹj), ẹː (zˈdẹːj); refleksi za kratki e, ě oz. ę so eː, e (xˈreːn, fˈseː, ˈeːn; ˈveč/ˈveːč) in izjemoma ẹ za j (ˈjẹ); za kratki i rahlo oslabljen , ə oz. iː (ˈniːč/ˈnəč, ˈsiː ‛vsi’; ˈb t); za u se pojavi uː (kˈruːx); za ə pa ə (ˈvən). V treh primerih pride do ustničnega zaokrožanja a > ọː (čepˈrọːf ‛čeprav’), i > ọ (bọ ‛bil’) in ə > ọ (šọ ‛šel’).

Kratki nenaglašeni samoglasniki

V govoru govorke je izgovor izglasnega -o oz. -ǫ v več primerih nekoliko približan u (-ȯ), redko pride do spremembe v izgovoru kratkega nenaglašenega o oz. ǫ tudi v drugih položajih (npr. ˈdoːbrȯ, ˈmḁːmȯ, smȯ, ˈt dnȯ, ˈxiːšȯ, pusˈtiːjȯ, pˈriːdemȯ, oˈkọːpamȯ, ˈd oːbrȯ, sȯ, ˈniːsȯ, blȯ, narˈdiːjȯ, (ˈpọːd) ˈliːpȯ, ˈmiːmȯ, ˈJẹːzəsovȯ, začˈnẹː łȯ, nisȯ; (v) ˈLọːku; pȯˈčuːtin, pȯˈtiːca, rȯˈziːne, spȯmeˈniːk, (vəf) kȯˈšaːrcax, sȯˈbuọta).

Izgovor izglasnega -i je večinoma rahlo oslabljen (npr. ˈmẹːl, obˈjẹːl, ˈjuọkal , b, k, pusˈtiːl, koˈpaːlnic, ˈnaːjrajš, ˈpiːrx, ˈmẹːl, ˈreːkl, bl, šˈpiːlal, ˈšuːl, ˈtuːd, velikoˈnoːčn, vrˈniːl, šl).

Do omenjene spremembe v izgovoru kratkega nenaglašenega i v govoru govorke redko pride tudi v drugih položajih (ˈjeːzk, fˈčaːsx, sˈtaːrx, ˈrẹː fščna, ˈčaːsx, ˈmuːzka, ˈrọːžce).

129

V govoru govorke lahko mestoma opazimo oženje v izgovoru ě proti i (pastoˈraːlnim, ˈniẹsmim/ˈneːsmim, (iz) zdˈraːfstviniga, dˈruːiga, ˈAːjdəviga); redko se v posameznih besedah nenaglašeni e v izgovoru približa i (ˈnaːdėf/ˈnaːdif, nėˈdẹː ła); poseben je izgovor izglasnega -u, ki ga govorka izgovarja kot - ((v) ˈdoːm, (və) ˈcẹːntr , vˈrẹːd, (na) ˈọːkn). Redki so primeri akanja o > a/ḁ/ə (oˈreːxava, Noˈvaːkava, roˈziːnḁva, roˈžiːčkḁva/roˈžiːčkava, ˈaːjdəviga).

Popolna oz. delna onemitev najbolj prizadene i in e v šibkih položajih: za i: ˈtuːlko, ˈmḁːm, pərˈn eːsla, ˈtẹːglne, pərpˈraːvl, ˈdẹːkəlce, (vəf) kȯˈšaːrcax, tˈrọːsle, pər, ˈpọːmn m, al; za e:

dərˈgaːč, narˈdiːjȯ; d ˈbeːła, zr ˈdiːla, (pri) m šˈčaːnski, naˈpiːš š; sə, šˈm oːrən, ˈriːžəf, dəˈnaːrja. Manj je primerov popolne in delne onemitve o, a in u: za a: poˈvẹːdla; pəlḁˈčiːnke;

za u: dərˈgaːč; ˈJẹːzəsovȯ; za o: kə, ˈAːjdəviga (prek a), (f) ˈciːrkəf.

V govoru govorke pride v nekaterih primerih do preglasa a > ẹ za j (ˈčẹːrẹj, ˈọːndẹj, ˈnəzẹj, zˈmẹːrẹj) in redko do ožjega izgovora e ob j (ˈpoːlẹj). Po onemitvi ə nastane v besedah sem in ven zlogotvorni (s , v ). V eni besedi pride tudi pri nenaglašenem samoglasniku do ustničnega zaokrožanja ə > o ((f) ˈcẹːrkof ‛(v) cerkev’).

Soglasniki

Nekdanji praslovanski ĺ ima v govoru govorke različne reflekse: ĺ (ˈọːĺke), l (ˈcẹːplena, (f) Čərˈnoːməl), lj (poneˈdẹːljek), v enem primeru v izglasju še (b); ń pa razpade na jezični in nosni del jn (fstaˈjẹːjne), a gre le za en primer, več jih v analiziranem besedilu ni bilo.

V govoru govorke se je ohranil praslovanski ł v nekaterih primerih pred zadnjimi samoglasniki, a prevladuje izgovor l, enako tudi pred sprednjimi samoglasniki in soglasniki.

Izglasni -l govorka izgovarja kot dvoustnični zaokroženi - (šọ , bọ ).

Pred nezvenečimi nezvočniki govorka zobnoustnični v izgovoraja kot f oz. nekoliko oslabljeno, kot f, mestoma lahko celo onemi (čepˈrọːf, (iz) zdˈraːfstviniga, fˈseː, fˈčaːsx/ˈčaːsix, ˈrẹː fščna, fstaˈjẹːjne, f ˈcẹːrkof, vəf kȯˈšaːrcax, f Čərˈnoːməl; f ˈciːrkəf, f sˈtaːrix, fˈčaːsix; ˈčẹːrẹj, koˈpaːlnic, ˈsiː ‛vsi’). Pred zvočniki in zvenečimi nezvočniki v izgovarja zobnoustnično (v ˈdoːm, vˈrẹːd, gˈłaːvna, sveˈtọːvne, v ˈLọːku, pərpˈraːvl, posˈtaːvli), v izglasju pa kot -f in v enem primeru kot dvoustnični zaokroženi - ((və) ˈcẹːrkof, ˈriːžəf, ˈnaːdėf/ˈnaːdif, ˈčaːsof;

ˈboːrce ).

130

Redko govorka izglasni -m izgovori kot -n (pȯˈčuːtin, teloˈvaːdin, ˈmọːrən). Pred i je opazen nastanek protetičnega j samo pri izgovoru veznika in (j) in v eni besedi protetičnega v (navuˈčiːla). V govoru govorke se pojavita dva primera zlitja, in sicer - ə > -ȯ (ˈpəršȯ) in -aj

> - (ˈčaːk).

V besedi hočem pride do onemitve prvega zloga ho- (ˈčəm ‛hočem’), v zanikanem glagolu biti prve osebe edine pa do onemitve zloga -bo- (ˈnem ‛ne bom’). Poleg tega pride v govoru govorke v enem primeru do onemitve medsamoglasniškega g (dˈruːiga ‛drugega’) in do oenmitve l v besedi mislim (ˈmiːsim ‛mislim’).

Oblikoslovje

Končnica sedanjika 3. os. mn. gl. biti je v govoru govorke -jo (ˈbuọjȯ). Pri samostalniku dan je oblika imenovalnika ednine posplošena v vseh sklonih (ˈdaːne ‛dni’). Opazimo lahko rabo glagola moči za pomen morati (/…/ Ko pˈriːdem iz zdˈraːfstviniga ˈdoːma, se ˈmọːrən oˈkuọpat.

/.../).

Ob zanikanju govorka ne uporabi rodilnika, ampak tožilnik (/…/ Roˈziːne pa ˈniːsȯ ˈmẹːl /…/).

Opazna je tudi raba vprašalnega zaimka kedaj (kdaj) namesto oziralnega zaimka kadar (/…/

Bˈrẹː ze sȯ posˈtaːvli pa, ˈkədẹj je bło ˈtẹːlọvọ. /…/; /…/ ˈLȯːdi sȯ poˈm eːl , ˈkədẹj je šọ proˈcẹː sija /…/). Pri spreganju glagola začeti pride do posplošitve sedanjiške oblike ((se je žẹ) začˈnẹːłȯ ‛začelo’). V enem primeru je opazna podvojitev predloga v s f (vəf kȯˈšaːrcax).

Besedotvorje

V govoru govorke je opazna tvorba kazalnega zaimka z združitvijo zaimkov tisti in ta (ˈtiːsta (ołˈtaːr))43 in tvorba krajevnega prislova s predponskim obraziom od- (odˈzaːt ‛zadaj’)

Skladnja

Govorka v govoru ni uporabljala veliko mašil in drugih govornih signalov (ˈəː, ˈəm, ˈeːm). Ker gre za starejšo govorko je bilo pričakovano, da bo imel njen govor več t. i. napačnih začetkov (npr. /…/ Roˈžiːčkava pa oˈrẹː xa – Roˈziːne pa ˈniːsȯ ˈmẹːl /…/). Najverjetneje je zaradi hitrega tempa govora mestoma prišlo do izpusta osebne glagolske oblike (/…/ ˈoːna (je) zdˈraːva ko ˈriːba, čepˈrọːf ˈreːče da ˈniː /…/).

43 Že Ramovš je pri opisu osrednjega belokranjskega govora zapisal, da se za kazalni zaimek za moški spol v njem govori ta oz. tista (< tisti + ta). (Ramovš 1935: 140)

131 Leksika

V govoru govorke je več besed, ki so širše ali ožje krajevno zamejene, veliko jih je povezanih s kulinariko in verskimi obredi (ˈnaːdėf ‛nadev; nadevan svinjski mehur s kruhom, jajci, šunko’, ˈvẹːlki ˈtiẹdən ‛teden pred veliko nočjo’, ˈvẹːlki ˈpiẹtək ‛petek pred veliko nočjo’, ˈtẹːlọvọ ‛ katoliški praznik na drugi četrtek po binkoštih; sveto rešnje telo’, v likoˈnoːčn poneˈdẹːljek ‛ponedeljek po veliki noči’, ˈọːndẹj ‛takrat’).

Malo je besed, ki so enake hrvaškim knjižnim (i ‛in’, ˈjaː ‛jaz’) in prevzetih besed (šˈm oːrən (iz nem.) ‛pražena sladica iz jajc, moke, mleka in sladkorja’, (və) ˈcẹːntr ‛središče’ (prek nem.), traˈdiːcija ‛navada, običaj’ (prek nem.), ˈmuːzika ‛glasba’ (prek nem. ali it.), šˈpiːlal

‛igrali’ (iz srvnem.), ˈtẹːgəlne (iz nem.) ‛cvetlične lončke’, ˈžiːxər ‛lahko’ (iz srvnem.), (ọd) ˈžuːpe ‛(od) juhe’ (iz srvnem.)). Pričakovano v govoru ni slengizmov.

In document Govor Črnomlja (Strani 119-133)