Parabene so začeli uporabljati v 20. letih 20. stoletja, ko je Theodor Sabalitschka leta 1924 predstavil njihovo protimikrobno delovanje. Do danes so se močno uveljavili in postali najpogosteje uporabljeni konzervansi. Rastogi in sod. so leta 1995 po analizi 215 kozmetičnih izdelkov ugotovili, da 77 % izdelkov, ki se izperejo, in kar 99 % izdelkov, ki jih ne izpiramo, vsebuje parabene. Gruvberger in sod. so po analizi 100 krem prav tako ugotovili, da so parabeni najpogosteje uporabljeni konzervansi (9).
Leta 1940 je Paul Bonnevie poročal o prvem primeru kontaktne alergije na parabene. Opisal je žensko, pri kateri je prišlo do zakasnele preobčutljivostne reakcije tipa IV na EP iz protiglivičnega pripravka. Od takrat so poročali o številnih primerih, kjer je po stiku s parabeni prišlo do kontaktnega dermatitisa. To je bila predvsem posledica uporabe pripravkov na poškodovani koži, torej zdravil, ki so vsebovala parabene (2). V resnici večina ljudi, ki razvijejo tako preobčutljivostno reakcijo, lahko tolerira parabene, nanesene na nepoškodovano kožo. Fisher je ta pojav leta 1973 poimenoval »paraben paradox« (4).
Parabeni veljajo za šibke senzibilizatorje, kar potrjuje tudi meta-analiza Krob in sod., kjer so ovrednotili pojavnost kontaktnega dermatitisa v obdobju 15 let in ugotovili, da so parabeni med najmanj razširjenimi alergeni – alergijsko reakcijo je razvilo le 0,5 % testirancev (2). Da že desetletja ohranjajo nizko stopnjo senzibilizacije, dodatno potrjuje majhen delež pozitivnih reakcij pri rutinskih epikutanih testih, ki je med 0,5 % in 3,5 % (10).
Kljub splošnemu prepričanju in strahu, da so konzervansi škodljivi za ljudi, je Izbirni odbor za snovi GRAS (SCOGS, ang. Select Committee on GRAS Substances) MP in PP leta 1972 razglasil za splošno priznana kot varna (GRAS, ang. Generally Recognized as Safe).
Zaključili so, da ni trdnih dokazov v dostopnih informacijah o MP in PP, ki bi utemeljeno kazali na njuno nevarnost, če se uporabljata v predvidenih koncentracijah (11).
Routledge je leta 1998 s svojo skupino prvi poročal o estrogenem delovanju parabenov. In vitro je dokazal, da se parabeni lahko vežejo na maternične estrogenske receptorje glodavcev in povečajo ekspresijo gena, ki regulira izražanje estrogena v celicah kvasovk. V raziskavi in vivo so merili težo maternice v nerazvitih podganah po peroralni in subkutani aplikaciji parabenov. Le subkutana aplikacija visokega odmerka (400 mg/kg telesne teže) BP je povečala težo maternice s 100.000-krat manjšo učinkovitostjo od 17ß-estradiola (10).
Poleg estrogenega delovanja so parabeni pod drobnogled prišli tudi zaradi domnevnega protiandrogenega delovanja. Delovali naj bi kot antagonisti androgenih receptorjev in negativno vplivali na moški reproduktivni sistem. Pri tem sta bili ključni raziskavi Oishi in sod. iz l. 2001 ter 2002 (12), kjer so in vivo na podganah po prehranski izpostavljenosti PP in BP ugotovili znižan nivo testosterona ter manjše število spermijev. Raziskava je imela kar nekaj pomanjkljivosti, saj ni vsebovala podatkov o luteinizirajočem hormonu, folikle stimulirajočem hormonu, ni bila definirana maksimalna netoksična doza, hkrati so uporabili premajhno število nadpovprečno težkih podgan v razvoju. Zaradi pomanjkanja podatkov je SCCS to raziskavo ovrgla. Sledile so številne ponovitve raziskave (10), ki bodisi niso izkazale protiandrogenega učinka bodisi jih je SCCS ovrgla zaradi pomanjkanja podatkov.
Leta 2004 je Darbre s svojo skupino objavila prelomno raziskavo, v kateri je iz rakavega tkiva dojk izolirala parabene, ki naj bi izvirali iz kozmetičnih izdelkov. Ta raziskava je imela številne pomanjkljivosti, med drugim:
• koncentracije, ki so jih zaznali so bile minimalne (v območju nanogramov na gram tkiva);
• niso preiskovali koncentracij parabenov v zdravem tkivu, ampak samo v manjšem številu rakastih tkiv;
• ni poznane transportne poti, po kateri bi parabeni po dermalni aplikaciji vstopili v tkivo dojk;
• parabene so zaznali tudi v slepih vzorcih, ki so jih uporabili v raziskavi;
• zdravstveno ozadje testirank ni bilo poznano (13, 14).
Kljub temu so parabene označili kot zdravju škodljive in z medijsko pomočjo se je začela propaganda proti njihovi uporabi. Sledil je hiter porast raziskav v zvezi s parabeni zaradi pomislekov o njihovi varnosti (14, 15). Raziskave so se osredotočale predvsem na estrogeno in protiandrogeno delovanje parabenov, največ v obdobju 2004–2008 (16). Številne in vitro in in vivo raziskave na živalih so potrdile estrogeno delovanje parabenov (8). Estrogeno delovanje je podrobneje predstavljeno v nadaljevanju.
Porast raziskav smo tudi sami preverili v podatkovni bazi PubMed. Z iskalnikom smo s ključno besedo »paraben*« poiskali objavljene raziskave ter jih po letih uredili v dva stolpčna diagrama. Na Sliki 1 so objavljene raziskave urejene na desetletna obdobja od prve objavljene raziskave v podatkovni zbirki PubMed leta 1945 do danes. Na Sliki 2 je po letih prikazano število objavljenih raziskav v zvezi s parabeni od leta 1997 do danes.
Slika 1: Število objavljenih raziskav v zvezi s parabeni v podatkovni bazi PubMed v obdobju 1945–danes
Slika 2: Število objavljenih raziskav v zvezi s parabeni v podatkovni bazi PubMed v obdobju 1997–danes 3
0 200 400 600 800 1000 1200 1400 1600 1800 2000
1940–50
Iz stolpčnih diagramov je razvidno, da parabene raziskujejo že več desetletij, raziskav in člankov pa je iz leta v leto več. To smo prikazali na Sliki 1, kjer smo objavljene raziskave uredili po desetletnih obdobjih. Opazili smo, da so v začetnem obdobju uporabe znanstveno zelo malo raziskani, šele pozneje se je intenziteta njihovega raziskovanja povečala. Tu dopuščamo možnost, da baza, v kateri smo raziskovali število raziskav, ne pokriva dobro raziskav objavljenih v zgodnjem obdobju. Na Sliki 2 so objavljene raziskave urejene od leta 1997 do danes. Leta 1998 je bila prva prelomna raziskava, ki je omenjala estrogeno delovanje parabenov. V naslednjih štirih letih se je število objav povečalo za skoraj 2-krat na leto. Leta 2004 so objavili drugo prelomno raziskavo, ki je parabene povezovala z rakom dojke. Tokrat se je število objav povečalo za 2-krat že v naslednjih dveh letih. Po tem je intenzivnost raziskav postopoma naraščala do danes.
Večina raziskav se v zadnjih dobrih dvajsetih letih osredotoča predvsem na endokrino delovanje. Vir iz leta 2020 poudarja (14), da so parabeni še naprej aktualna tematika, kar nakazuje na to, da še vedno ni konkretnih rezultatov in odgovorov, ki bi popolnoma potrdili ali ovrgli hipotezo o njihovi (ne)varnosti in estrogenem delovanju.
Med iskanjem števila objavljenih znanstvenih člankov smo ugotovili, da se pojavlja vedno več raziskav, ki parabene povezujejo s prekomerno debelostjo, saj naj bi motili presnovo lipidov. Poleg tega smo opazili, da je veliko literature, ki proučuje prenatalno izpostavljenost parabenom in izpostavljenost parabenom v adolescenci ter njihov vpliv na razvoj ploda, hormone, razvoj alergij in astme ter vpliv na vedenje.