• Rezultati Niso Bili Najdeni

Domače okolje predstavlja najbolj udoben in poznan prostor za paciente, zato je s tega vidika tudi najbolj primeren za izvajanje zdravstvene nege. Vse intervencije zdravstvene nege lahko individualno prilagodimo glede na zahteve in potrebe pacienta. Zavedati se je potrebno, da to delo zahteva visoko raven strokovnega, teoretičnega in praktičnega znanja. Medicinske sestre, ki se ukvarjajo z dolgotrajno oskrbo, dnevno prihajajo v stik s pacienti, laičnimi oskrbovalci in drugimi člani interdisciplinarnega tima, zato je zelo pomembno, da znajo graditi učinkovite odnose. Poleg tega morajo biti pri opravljanju svojega dela profesionalne, samostojne, odgovorne, znati morajo dobro koordinirati in voditi oskrbo ter celostno opazovati, saj lahko le na ta način prepoznajo morebitno potrebo po vključitvi drugih strokovnih delavcev (Andrade et al., 2017). Medicinske sestre niso osredotočene le na paciente, ampak tudi na laične oskrbovalce, katerim s pomočjo svojega znanja nudijo strokovno pomoč in jih naučijo izvajanja specifičnih intervencij, hkrati pa morajo prepoznati njihove potrebe in morebitne stiske ter jim zagotoviti individualno psihično in čustveno oporo (Becqué et al., 2021).

Med izvajanjem zdravstvene nege pri pacientih, medicinske sestre težko hkrati prepoznajo potrebe laičnih oskrbovalcev, zato se lahko z njimi dogovorijo za neformalno srečanje, kjer jim postavljajo vprašanja odprtega tipa, npr.: kako se počutijo, ali kaj potrebujejo in si na ta način pridobijo informacije o njihovih potrebah in počutju in si s tem ustvarijo bolj celostno oceno. Medicinske sestre so izpostavile, da bi v ta namen potrebovali strukturiran vprašalnik, ki bo osredotočen le na potrebe laičnih oskrbovalcev. Na ta način bi strukturirano pridobile še dodatne informacije, ki jih morebiti sami spontano ne bi izpostavili (Becqué et al., 2021).

Vsaka potreba je individualna in je lahko odvisna od več dejavnikov. Eden izmed njih je lahko vezan tudi na spreminjajoče se zdravstveno stanje pacienta, zato je potrebna individualna obravnava vsakega laičnega oskrbovalca. Prav tako so vse pridobljene

12

informacije v pomoč zdravniku, ki je vključen v proces izdelave načrta za dolgotrajno oskrbo, v katerega lahko vključimo več različnih storitev (Lopez-Hartmann et al., 2012).

Laični oskrbovalci so izpostavili štiri ključne potrebe, ki so jih zaznali med izvajanjem oskrbe. Kot prvo so izpostavili potrebo po večkratnem nadzoru medicinskih sester med izvajanjem različnih intervencij. Ob tem so želeli prejeti napotke in nasvete za lažje in bolj natančno izvajanje oskrbe, hkrati pa tudi nasvete o tem, kako si lahko prilagodijo določene stvari v domačem okolju in na kakšen način ga lahko najbolje izkoristijo, da bi ustrezal tako njim kot tudi pacientom. Izpostavili so tudi željo po pridobivanju znanja o fazah bolezni in patoloških procesih, s katerimi se soočajo, ter o sami negi pacienta, za katerega skrbijo.

Zanimanje je bilo tudi za obvladovanje simptomov, ki spremljajo bolezni in povzročajo določeno obliko vedenja pacienta, ter pravilno ukrepanje ob pojavu le-teh. Kot tretjo so izpostavili potrebo po pomoči pri soočanju s stresom in izgorelostjo ter kako ju prepoznati, načine iskanja pomoči ter informacije o kriznih številkah, na katere se lahko obrnejo ob pojavu dilem in vprašanj. Kot četrto potrebo pa so izpostavili komunikacijo s pacienti in strokovnimi delavci (Yedidia & Tiedemann, 2008). Tudi Becqué et al. (2021) izpostavi, da so medicinske sestre, udeležene v raziskavi, poudarile, kako pomembno je, da se laične oskrbovalce seznani s simptomi bolezni, ki jih ima pacient, in hkrati na prehod skozi napredovalo bolezen vse do smrti, saj se mnogi še niso srečali s težjimi boleznimi ali izgubami bližnjih. Na tej točki je potrebno poudariti tudi pomembno vlogo medicinske sestre, ki mora pravočasno in ustrezno podati informacije, pri čemer mora upoštevati starost, kulturo, jezik ter želje pacientov in laičnih oskrbovalcev. Ta naloga od nje zahteva veliko komunikacijskih spretnosti ter preverjanje znanja in usposobljenosti oskrbovalcev. S ciljem, da medicinske sestre lahko zagotovijo vse zgoraj opisano, je potrebno, da tudi same obnavljajo znanje, ga dopolnjujejo in, kar je najpomembnejše, da pridobljeno znanje in izkušnje znajo uporabiti tudi v praksi (Andrade et al., 2017).

Pri zagotavljanju oskrbe, osredinjene na pacienta, je potrebno, da se laični oskrbovalci osredotočijo na fizične, psihološke in socialne potrebe pacientov, saj jim lahko le na tak način nudijo dovolj kakovostno oskrbo (Lopez-Hartmann et al., 2012).

13

4.1.1 Razbremenitev laičnih oskrbovalcev

Vsak laični oskrbovalec bi moral v prvi vrsti poskrbeti zase, saj lahko njegove nezadovoljene potrebe slabo vplivajo na njegovo zdravje in posledično tudi na zdravstveno stanje pacienta.

Laična oskrba predstavlja enega izmed glavnih stresorjev, s katerim se soočajo družine, ki so vpletene v takšne situacije, kar pa lahko pusti posledice na fizičnem in psihičnem zdravju ter na kakovosti njihovega življenja (Reblin et al., 2015). Prav zato je potrebno, da poskrbijo za oddih, ki je lahko v obliki nočnega varstva za pacienta, pomoč prostovoljcev ali pa kot pomoč dodatne osebe za oskrbo na domu, ki bo razbremenila urnik laičnih oskrbovalcev (Becqué et al., 2021). Vse zgoraj omenjene intervencije lahko zmanjšajo možnost za pojav depresije, slabega počutja in jeze na pacienta (Lopez-Hartmann et al., 2012). Poleg tega Reblin in sodelavci (2015) navajajo, da ima lahko nudenje oskrbe negativne posledice na zdravje laičnih oskrbovalcev, ki se kaže z utrujenostjo, težavami s spanjem, anksioznostjo, izgorelostjo in povečanim tveganjem za prezgodnjo smrt.

Eom in sodelavci (2017) povedo, da so v raziskavi preučevali povezavo med formalno oskrbo in dobrim počutjem laičnih oskrbovalcev, kjer so ugotovili, da je zdravstveno stanje ožjih družinskih članov, ki skrbijo za pacienta, bistveno slabše od zdravstvenega stanja sekundarnih oskrbovalcev, ki so prav tako vključeni v nudenje oskrbe. Dokazana je bila tudi nižja raven kakovosti življenja zakoncev, ki skrbijo za partnerja. Zapisali so, da se laični oskrbovalci pogosto počutijo nepripravljene na izvajanje oskrbe in da od formalnih zdravstvenih delavcev prejmejo premalo navodil, kar lahko povežemo tudi z že zgoraj omenjenimi potrebami, ki so jih izpostavili.

4.1.2 Psihosocialna opora laičnim oskrbovalcem

V nasprotju z oddihom, ki zagotovi laičnim oskrbovalcem začasen odmik od dela s pacienti, so intervencije psihosocialne opore namenjene izboljšanju sposobnosti obvladovanja različnih situacij, s katerimi se soočajo med oskrbo (Lopez-Hartmann et al., 2012). Ko govorimo o psihosocialni opori, govorimo o zaskrbljenosti za psihološko in čustveno stanje pacienta, njegove družine in laičnega oskrbovalca. Sem spadajo tudi samozavest, prilagoditev na bolezen in njene posledice ter komunikacija in družbeni odnosi (Reblin et al., 2015). Različne ugotovitve raziskav kažejo, da intervencije, ki so usmerjene k posamezniku, npr.: svetovanje, izobraževanje, krepitev spretnosti in čustvena podpora,

14

zmanjšujejo možnost za pojav depresije ter izboljšajo sposobnost obvladovanja neustreznega vedenja pacienta (Lopez-Hartmann et al., 2012).

Becqué in sodelavci (2021) v svoji raziskavi omenjajo, da so laični oskrbovalci izpostavili pozitivno naravnanost k prejemu čustvene opore. Veliko jim je pomenilo, da so lahko medicinskim sestram zaupali in da so jim znale prisluhniti. Čustvena opora vključuje empatijo, sprejemanje in v nekaterih primerih samo ˝biti tam˝ za nekoga. Tudi spoštovanje in spodbude, da dobro opravljajo svoje delo, pozitivno vpliva na njihovo samozavest. Kot so izpostavili laični oskrbovalci, se sami večkrat znajdejo v situaciji, ko ne vedo, kako nadaljevati in ali sploh delajo pravilno, zato potrebujejo usmeritve in potrditev, da so na pravi poti. Vse to lahko izboljša odziv na stres. Sicer pa v veliki meri čustveno oporo zagotavljajo tudi prijatelji in ostali družinski člani, saj so pogosto lažje in bolj dostopni ter čustveno vpleteni (Reblin et al., 2015).

Rodakowski in sodelavci (2012) so v raziskavi ugotovili, da socialna opora zmanjša obremenitev laičnih oskrbovalcev, kar je povezano tudi z njihovim boljšim zdravstvenim stanjem. Prav tako se dotaknejo informacijske opore, ki omogoča nasvete in koristne informacije za reševanje določenih težav. Na primer medicinska sestra pove laičnemu oskrbovalcu, kaj lahko glede na trenutno situacijo pričakuje in kako ukrepa. Potreba po informacijah pa ne zajema le informacij o prihodnosti, ampak tudi o trenutnem stanju, zato je tudi ta vrsta opore pomembna (Reblin et al., 2015).

Opora pa je lahko nudena tudi kot zagotovitev blaga, storitev ali druge vrste pomoči. Na primer zagotovitev medicinskih pripomočkov, kot je bolniška postelja, hodulja ali pa čiščenje, menjava urinskega katetra in podobno (Hudson et al., 2010).

4.1.3 Izobraževanje in usposabljanje laičnih oskrbovalcev

Učenja postopkov, ki jih izvajajo laični oskrbovalci pri pacientu, se je potrebno lotiti postopno in sistematično. Začeti je potrebno z osnovnimi postopki, kot so kopanje, namestitev plenice, uporaba medicinskih pripomočkov in hranjenje, ob tem moramo biti pozorni na pravilno izvedbo. Ves čas je potrebno spodbujati laične oskrbovalce, da razmišljajo izven okvirjev, da so iznajdljivi in da si prilagodijo stvari glede na njihove potrebe in potrebe pacienta (Yedidia & Tiedemann, 2008). Becqué s sodelavci (2021) poročajo, kako pomembno je, da se laične oskrbovalce pouči tudi s praktičnega vidika, saj

15

lahko le na ta način postanejo samostojni pri izvajanju osebne higiene, transferju iz postelje na voziček, pri dajanju zdravil in ostalih postopkih. Potrebno pa jih je podučiti tudi o simptomih oziroma stanjih, ki lahko nastopijo med različnimi akivnostmi in na kakšen način lahko pomagajo pacientom oziroma, kako lahko preprečijo pojav tega stanja. Pomemben je tudi sam proces prehoda skozi napredovale faze bolezen in umiranja vse do smrti.

Zagotavljanje strokovne pomoči laičnim oskrbovalcem pri soočanju s terminalno fazo bolezni osebe, za katero skrbijo, s strani medicinskih sester in drugih članov interdisciplinarnega tima mora biti natančna, jasna ter individualna, saj se znanje in potrebe laičnih oskrbovalcev razlikujejo (Ellington et al., 2017).

4.1.4 Komunikacija in gradnja odnosov

Komunikacija je neke vrste sposobnost izražanja skrbnega odnosa s posebnimi dejanji, ki temeljijo na poznavanju značilnosti družine. Učinkovito komunikacijo spremlja tudi učinkovito poslušanje, kar je ključno za zagotavljanje visokokakovostne oskrbe. Ustrezna komunikacija ima veliko pozitivnih učinkov za laične oskrbovalce. S tem, ko jih medicinske sestre vključujejo v pogovor, dobijo ti občutek pripadnosti, postanejo bolj sproščeni in samozavestni. Na tak način si medicinske sestre pridobijo njihovo zaupanje, ki pa je ključnega pomena za vzpostavitev odnosa. Tako se lahko medicinske sestre, laični oskrbovalci in pacienti počutijo povezane, kljub temu da ohranjajo mejo profesionalnosti.

Lastnosti dobrega odnosa so odprtost, samorefleksija, ravnotežje in prisotnost. Odnosi se lahko zgradijo tako na čustvenem kot tudi na praktičnem nivoju in tukaj ima pomembno vlogo medicinska sestra, ki spodbuja pacienta (Ellington et al., 2017).