3.3.1 VRSTE IGRAČ
Igrača je preprosto vsak predmet, ki ga otrok uporabi v igri. V SSKJ (2014) je igrača opredeljena kot “predmet, ki ga uporablja otrok za igranje”. Lahko bi rekli, da so to tudi osnove otrokove igre. Najstarejša poznana igrača je bila ropotuljica, narejena iz kosti.
Od takrat pa so spremenili predvsem materiali, iz katerih so igrače izdelane, način delovanja in zunanja podoba le-teh. Prvi, ki se je strokovno zanimal za igrače, je bil Fröbel, pozneje pa tudi M. Montessori. Igrača je lahko otrokov prijatelj, ki zadovolji potrebo po družbi, v njem vzbuja željo po raziskovanju, veselje, zadovoljstvo, z njo spoznava materialni svet in razvija svoje sposobnosti. Preko nje na nek način spoznava tudi svojo kulturo. Nekatere igrače so otroku nepogrešljive in se zato nanjo zelo naveže, zanjo skrbi in se z njo pogovarja (Nemec, Krajnc, 2017).
Igrače delimo na (Marjanovič 2006 v Devjak in Berčnik 2018):
1. igrače za razgibavanje: za razvoj gibalnih spretnosti (skiro, kolo, žoge …);
2. ljubkovalne igrače: za pomirjanje, sprostitev, ljubkovanje, občutek varnosti (plišaste igrače);
3. igrače, ki spodbujajo konstrukcijsko igro (lego kocke, mivka, magneti …);
4. pripomočki za družabne igre: za igre s pravili in v skupini (karte, monopoli …);
5. priložnostne igrače: doma izdelane za trenutno igro, improvizirane.
Posebno igračo oziroma obliko ljubkovalne igrače imenujemo prehodni ali tranzitorni objekt. To je točno določena ljubkovalna igrača ali pa samo kos materiala, na katero je otrok zelo navezan in mu pomaga premagovati čustvene stiske. Še posebej v obdobju, ko se psihološko ločuje od mame (Nemec, Krajnc, 2017).
Poznamo še kategorijo didaktičnih igrač. Te so namenjene spodbujanju otrokovega razvoja in učenja. Pogosto jih uporabljamo na točno določen način, kar včasih zavira otrokovo ustvarjalnost. Ena najbolj poznanih didaktičnih igrač so lego kocke. V igralnici velikokrat slišimo, da so lego kocke za sestavljanje na preprogi in ne za v kotiček kuhinjo. Torej, tako kot sem omenila zgoraj, imajo določeno igro, ki naj se ne bi spreminjala (prav tam).
Razlikujemo pet ravni uporabe igrač (Kavčič, 2004, v Devjak in Berčnik, 2018):
− preprosto ravnanje z igračami,
− posnemanje dejavnosti odraslih,
− igrače kot pripomoček za igro vlog,
− dopolnjevanje uporabe igrač z verbalizacijo in gestami, ki pojasnjujejo dogajanje,
− verbalizacija.
Igrače naj bi izbirali glede na otrokovo razvojno stopnjo, starost in seveda glede na interes otroka. Pomembne pa niso le značilnosti igrač, temveč tudi otrokova razlaga le teh, ki pa je odvisna od prej naštetih značilnosti (Devjak in Berčnik, 2018).
Vse igrače pa niso enako kakovostne. V Sloveniji smo imeli komisijo za oceno igrač.
Komisija je igračo ocenila na področju varnosti, psihopedagogičnem področju, tehnološkem in tehnično-vzgojnem področju ter na likovnem oziroma oblikovnem področju. Dobra igrača je dobila zaščitni znak Dobre igrače (Nemec, Krajnc, 2017).
3.3.2 STRUKTURIRANI IN NESTRUKTURIRANI MATERIALI ZA IGRO
Strukturiranost predmeta je stopnja izdelanosti le-tega. Na primer navadna kartonasta škatla je veliko manj strukturirana kot gasilski avto in s tem otroku omogoča več možnosti za različne igre (Nemec, Krajnc, 2017). Še posebej nestrukturirani materiali otroku omogočajo razvijanje ustvarjalnosti in domišljije, zato bi predvsem za
domišljijsko in ustvarjalno igro morali več posegati po različnih materialih, ki le-to spodbujajo. To so lahko materiali iz vsakdanjega sveta, kot so škatle, papirji, lesene klade, blago, vrvice ..., ki so manj strukturirani, ali pa posode, odeje, pribor, oblačila ..., ki so bolj strukturirana, a so vseeno lahko uporabljena za zelo različne igre (Devjak in Berčnik 2018). Nestrukturirane ali manj strukturirane materiale najdemo povsod okoli nas, so zelo enostavni, ponujajo nešteto možnosti uporabe in so zato popolni za otroško igro.
4 IGRA NA PROSTEM
Naravno okolje je bilo najpomembnejši in najpogostejši kraj za igro in telesno aktivnost otrok, vendar se zdi, da je sodobna družba vrednost tega zanemarila. Igranje v naravi, pa naj bo to gozd, obala ali gorsko območje, predstavlja dinamično okolje in spodbudno ter zahtevno igrišče za otroke (Fjørtoft, 2004). Naravno okolje ponuja možnosti za kreativno igro, saj je polno nestrukturiranih materialov, s katerimi manipulira otrok, in konkretnih izkušenj. Igra na prostem mu zagotavlja celovit razvoj (Kos, 2010).
Gozd ponuja otrokom svobodo gibanja in jim ponuja različne nivoje igre (Györek ..., 2014). Po Kurikulumu za vrtce (1999) se otrokov ustvarjalni potencial najbolj kaže pri otrokovi raziskovalni igri in pri spoznavanju okolja/sveta. Od tam dobiva motivacijo in navdih ter vsebine za dejavnosti na ostalih področjih. Györek (in ostali, 2014) tudi pravi, da narava in igra na prostem otroku nudita možnosti za reševanje problemov in kritično razmišljanje, ustvarjalno raziskovanje, za razvijanje na intelektualnem in kognitivnem področju (opazovanje, spomin, pozornost ...). Gozd je vedno poln nepričakovanih materialov, struktur ..., kar otroke privlači in jim daje izziv (Györek ..., 2014).
Igra na prostem in gibanje sta močno povezana. In prav to skupaj ima zelo pozitiven vpliv na delovanje možganov, ki so takrat in po tem bolj aktivni in dovzetni za učenje (Györek ..., 2014). Gibanje je otrokova osnovna potreba, ki pa se v današnjih časih preveč zanemarja. Otroci so postali preveč sedeča bitja. Še posebej od šole naprej, kjer se pripeljejo v šolo, sedijo v šoli, se odpeljejo domov, potem pa sedijo, ko se učijo, delajo naloge in preživijo večere pred televizorji in računalniki. Zato bi morali omogočiti igro na prostem vsakič, ko jo lahko. Gibanje zelo močno vpliva na otrokov celosten razvoj, saj je pomembno za razvijanje mišic in kosti otroka (Štemberg 2004 v Sodnik,
2017). Študija z univerze v Aarhusu na Danskem (v Špohar, b. d.) pa je dokazala, da je čas, ki ga otroci preživijo na prostem, zelo dragocen in koristen ne samo za fizično, temveč tudi za duševno zdravje. Če otroci veliko časa preživijo v naravi, bodo kasneje manj dovzetni za psihične/duševne motnje. Raziskave dokazujejo, da igranje na prostem vpliva na splošno veselje in splošen razvoj otrok. Še posebej ključnega pomena za otrokov razvoj je spontana igra, brez usmerjanja, seveda na prostem.
Študije kažejo, da se v naših možganih pri igranju in preživljanju časa v naravi zmanjša koncentracija stresnih hormonov. Otroci, ki so veliko v naravi, pa so v šoli bolj pozorni in dosegajo boljše rezultate na testih. Seveda igra in gibanje v naravi pripomoreta tudi pri boju z debelostjo. Pomembno pa je tudi to, da so taki otroci bolj okoljsko ozaveščeni in imajo večji interes za zaščito okolja (Špohar, b. d.).