Ključen izziv tega stoletja je tako za družboslovne kot naravoslovne vede soustvarjanje skupnosti, ki so zasnovane na način, da čim manj posegajo v naravno okolje (Capra, 2002:
xix). Tako kompleksnega problema, kot je okoljska kriza, ne more rešiti samo ena stroka, če resnično želimo kaj spremeniti, je potrebno sodelovanje, saj ima vsaka stroka svoja posebna znanja (Alston, 2015: 361). Potreben je odziv, ki povezuje tako naravoslovne kot družboslovne vede (James, Matyók, Schmitz in Sloan, 2012: 2). Za zeleno socialno delo sta ključnega pomena sodelovanje in vzpostavljanje egalitarnih partnerstev med več zainteresiranimi stranmi, ki spoštujejo druga drugo in iščejo skupne rešitve za človeško povzročeno okoljsko krizo. Socialne delavke imajo v takih sodelovanjih nalogo, da s svojim celostnim razumevanjem krize skrbijo za tiste, ki so marginalizirani, izključeni in jim je odvzet glas, ter zagotovijo, da so upoštevani in jim je omogočeno sodelovanje pri sprejemanju odločitev (Dominelli, 2012: 193).
Interdisciplinaren pristop razumemo kot vključevanje perspektiv iz dveh ali več različnih disciplin (Hayward in Miller, 2014: 291), interdisciplinarne razprave prispevajo k razumevanju in upoštevanju različnih pogledov (Papadopoulos, 2019: 239). Vse več avtoric opozarja na pomen interdisciplinarnega sodelovanja (Coates in Gray, 2015: 506), na
17 ustvarjanje baze zanje, ki bi izhajala iz usklajenega sodelovanja med strokami za ustrezno odzivanje na okoljsko krizo (Lysack, 2015: 442−443). Coates in Gray (2012a: 231−232) na primer menita, da bi moralo biti naravovarstveno delo interdisciplinarno, z vključevanjem in prepletanjem različnih znanj, saj interdisciplinarno povezovanje in raziskave povečajo naše razumevanje okoljske problematike. Lena Dominelli izpostavlja, da je sama kot socialna delavka in sociologinja sodelovala pri več projektih, ki so vključevali tako naravoslovne kot družboslovne vede. Eden od takih je bil na primer projekt Earthquake without Frontiers, kjer je sodelovala z geologi, strokovnjaki za plazove, zgodovinarji, veterinarkami in geografinjami pri razvijanju razumevanja nevarnosti, tveganj ter odzivov na nesreče znotraj skupnosti. Dominelli pravi, da so takšni projekti bistvenega pomena, če želimo z novim znanstvenim znanjem nadgraditi to, kar lokalne skupnosti že vedo, ter tako razvijati nove rešitve za težave, ki jih imamo (Dominelli, b. d.: 7). Karen, socialna delavka, ki jo je intervjuvala Meredith C. F. Powers, je poudarila, da je bila na različnih interdisciplinarnih konferencah pogosto edina socialna delavka in edina, ki se je spraševala o tem, kako vključiti glasove vseh tistih, ki so navadno izključeni, ter kako sprejete odločitve vplivajo, izključujejo in škodujejo ljudem (Powers, 2016: 82). Interdisciplinarne raziskave, ki jasno vidijo povezavo med naravnim okoljem in socialnimi vprašanji, so osnova za razvijanje pristopov k organiziranju skupnosti in vzdržnega načina življenja (Hoff in Polack, 1993: 208).
Nujnost sodelovanja med različnimi strokami poudarja tudi sociologinja Sonja Bezjak, ki je ena od zagovornic Murine naravne in kulturne dediščine ter borka kampanje Rešimo Muro.
Čeprav je v kampanji sodelovalo že veliko ljudi, z različnimi znanji o negativnih vplivih hidroelektrarne na vodo, gozdove, različne živali, je sama tu videla priložnost za spodbujanje glasu lokalnega prebivalstva in njihove pravice do prosto tekoče vode (Podhraški, 2021).
Bezjak in Zaviršek (2020: 235) opozorita, da je v Sloveniji sodelovanje strok na področju hidroenergije omejeno na naravoslovce, inženirje in tehnike, ki se jim občasno pridružijo biologi, ekologi in krajinarji. Vendar iz sodelovanja in pogovorov izostanejo socialne delavke, sociologinje, antropologinje in ekonomistke. Vsi tisti ljudje, ki imajo znanje o kompleksnih družbenih učinkih gradnje jezov in o tem, kako njihova gradnja vpliva na zdravje ljudi, kulturno dediščino in krajino … Pri tem je največja napaka ta, da so okoljske odločitve praviloma politične in ne strokovne, ljudje pa samo številka. Polona Petrovič Erlah, socialna delavka na Centru za socialno delo Gorenjska, enota Jesenice, naravovarstvenica in predsednica Društva za naravo – Jalovec meni, da je interdisciplinarno
18
povezovanje nujno. Velikokrat se zgodi, da strokovnjakinje s področja naravoslovja varovanje narave razumejo kot izključno njihovo področje, zato si moramo v družboslovju velikokrat izboriti svoje mesto, saj smo nosilke specifičnih znanj, ki jih naravoslovkam primanjkuje. Še posebej socialne delavke nosimo znanja o tem, kako delovati v skupnosti, se pogovarjati in sodelovati z ljudmi ter z njimi soustvarjati rešitve. Poleg tega pa je nujno treba medsebojno sodelovati tudi zato, ker ena oseba ne zmore narediti vsega, potreben je tim ljudi z različnimi znanji, saj lahko drugače hitro pride do izgorelosti (Polona Petrovič Erlah, CSD Gorenjska, enota Jesenice, osebna komunikacija, 12. 3. 2021).
Transdisciplinaren pristop razumemo bolj holistično (Hayward in Miller, 2014: 291), gre za razvoj skupnega razumevanja težave, ki temelji na znanju (strokovnem in lokalnem), razvoju novih pristopov in zagotavljanju sprememb obstoječih politik in praks (Dominelli, b. d.: 7).
Transdisciplinarni pristop vključuje veliko širši spekter udeleženk in udeležencev, glasov in znanja, potrebnega za premik k bolj vzdržnemu in pravičnemu svetu. Podlaga za transdisciplinarne pristope so skupni procesi učenja in reševanja težav (Brown, Goldstein, Olsson, Plummer in Stone-Jovicich, 2018: 5). Na Fakulteti za socialno delo trenutno poteka nov projekt Uporaba raziskovanja trajnostnega prehoda v socialnem delu za naslavljanje velikega družbenega izziva socialnega vključevanja – ASTRA, katerega nosilna organizacija je finska Univerza Jyväskylä s profesorico dr. Ailo-Leeno Matthies. V projektu, kjer bo zaposlenih 15 mladih raziskovalk in raziskovalcev, vpisanih na doktorske programe v sedmih državah, bosta dve raziskovalki tudi s Fakultete za socialno delo, kjer je nosilka projekta profesorica dr. Vesna Leskošek (Univerza v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo, b. d.). Za sodelujoče pri novem projektu ASTRA (2020−2024) transdisciplinarnost pomeni novo kombinacijo o raziskovanju vzdržnih praks in socialnega dela. Ne poudarja se zgolj soustvarjanje novega znanja med disciplinami, ampak tudi zunaj njih. Na ta način se presegajo meje ter hierarhični načini spoznavanja in odkrivanja novega znanja ter vključujejo neakademski akterji, lokalne skupnosti, uporabnice socialnega dela in drugi družbeni akterji (Matthies, 2021).
Dominelli (b. d.: 8) poudarja, da je delo na inter- in transdisciplinaren način zato, da bi lahko skupaj z lokalnimi skupnostmi prišli do rešitev, lahko za strokovnjake, ki takega načina soustvarjanja rešitev niso vajeni, velik izziv. Socialne delavke pa so v dobrem položaju, da pomagajo premostiti te ovire ter tako omogočajo tesno sodelovanje z lokalnim prebivalstvom, gradijo njihovo odpornost in vzpostavljajo vzajemne odnose skrbi, kjer ljudje skrbijo tako drug za drugega kot za naravno okolje (Dominelli, 2012: 129).
19 6. OKOLJSKA KRIZA IN SOCIALNO DELO
V začetku 21. stoletja se socialno delo spoprijema s številnimi preteklimi izzivi, kot je na primer reševanje revščine, ki je spremljevalec socialnega dela, odkar obstaja kot poklic, ter nekaterimi novimi, kot je okoljska kriza (Dominelli, 2012: 19). Narava je skozi antropocentričen pogled dojeta predvsem kot neomejeno nahajališče naravnih virov, ki jih človek upravičeno uporablja in izkorišča. Takšen pogled nas ne oddaljuje in ločuje zgolj od našega razumevanja človekove umeščenosti v naravno okolje, ampak nas distancira in ločuje tudi od ljudi (Besthorn, 2002: 54−55). Thomas Ryan (2011: 5) poudarja, da je antropocentričen pogled ponotranjen tudi znotraj socialnega dela, kjer razumemo človeka kot drugačnega oziroma ločenega od narave in drugih živih bitij. Okolje se tako v socialnem delu običajno nanaša na človekovo družino in druge njemu pomembne odnose, skupnost, družbene sisteme, zelo redko pa se ga razume kot naravno okolje (Ritchie, 2010: 2).
Socialno delo torej upošteva osebo znotraj njenega okolja, vendar socialne delavke izjemno redko problematizirajo človekovo izkoriščanje naravnega okolja (Pulla, 2013: 265). V socialnem delu je ključnega pomena, da razumemo, da neomejeno izkoriščanje in onesnaževanje naravnega okolja ogrožata obstoj človeštva (Aji, Gutti in Magaji, 2012: 96).
V Afriki je na primer rudarstvo drugi največji vir onesnaževanja, takoj za kmetijstvom, saj ta sektor intenzivno izkorišča vire ter pri tem ustvarja veliko odpadkov in odplak. Rudarjenje od njegove začetne do zaključne faze resno ogroža naravno okolje, onesnažuje zrak, vodo in zemljo, ustvarjajo se številni strupeni odpadki, njegove posledice pa se kažejo tudi kot zdravstvene težave, težave z alkoholom, spopadi med skupnostmi, konflikti in večanje neenakosti (Aji, Gutti in Magaji, 2012: 97). Poleg tega, da je rudarstvo eden od največjih povzročiteljev izpustov toplogrednih plinov, ga spremljajo številne prisilne preselitve, korupcija, davčne utaje in zlorabe. Želja po dobičku je povzročila, da je rudarska industrija zaznamovana s številnimi kršitvami človekovih pravic, od otroškega dela v Demokratični republiki Kongo do ustvarjanja izredno slabih življenjskih razmer delavcev v južnoafriškem rudniku Marikana (Amnesty International, 2020). Besthorn (2014: 10−11) na primer omenja tudi, da je uporaba živali v terapevtske namene zgolj še eno izkoriščanje živali v lastne namene človeka. Človek je v resnici živali vedno uporabljal za svoje preživetje, toda s pojavom kmetijstva, množično rejo živali in podobnimi praksami so živali v družbi, ki je odvisna od potrošništva, deležne še bolj krute in izkoriščevalske obravnave s strani ljudi.
Zgodbe o zanemarjanju in/ali zlorabi živali so prisotne v mnogih primerih prakse socialnega dela, vendar so zelo redko eksplicitno izražene. Ni res, da se socialne delavke ne zavedajo
20
ali so ravnodušne do zanemarjanja in zlorabe živali, vendar zelo redko, če sploh, ukrepajo v primerih, kjer se dogajajo zlorabe domačih živali, kaj šele živali, ki se uporabljajo v komercialnem kmetijstvu, eksperimentiranju ali kateri koli dejavnosti, pri katerih človeški interesi samodejno prevladajo nad pravicami živali (Ryan, 2011: 4).
Zaradi tega Lena Dominelli z zelenim socialnim delom poziva k drugačnemu pogledu, ki ga hkrati tudi ponuja, ter k razumevanju odvisnosti človeka od naravnega okolja in s tem nuji, da se socialno delo ustrezno odzove na naraščajoče probleme okoljske krize. Trdi, da okoljska kriza ustvarja socialno-ekonomske in kulturne neenakosti, ki izvirajo iz okoljskih krivic, ter hkrati zaostruje že obstoječe neenakosti (Dominelli, 2014: 338). Lena Dominelli je bila prva, ki je to v socialnem delu omenila, danes o tem ni nobenega dvoma. Dominelli se pridružuje tudi Ritchie (2010: 1), ki pravi, da je naravno okolje tisto, ki vzdržuje oziroma oskrbuje človeka. Ljudje brez zdravega planeta ne moremo preživeti (Bexell, Decker Sparks, Tejada in Rechkemmer, 2019: 865), tako so težave naravnega okolja težave ljudi. Okoljska kriza ima neposreden vpliv na vsakdanje življenje ljudi, zato je nujno, da v socialnem delu razširimo razumevanje okolja ter socialnemu dodamo naravno okolje (Ritchie, 2010: 1).
Posledice okoljske krize najbolj bremenijo tiste ljudi, s katerimi so socialne delavke najbolj v stiku, hkrati pa drugi poklici prevzemajo vodilno vlogo na področjih, kjer so spretnosti, vrednote in strokovno znanje socialnega dela nujno potrebni. Če poklic ostaja na obrobju boja z okoljsko krizo, zanemarja svojo etično odgovornost do ljudi ter izgublja ključne priložnosti za sodelovanje pri oblikovanju ukrepov (Kemp, 2011: 1205−1206).
Okoljska kriza, katere posledice so izjemno kompleksne, je za socialno delo poseben izziv (Dominelli, 2012: 1). Znotraj socialnega dela moramo razumeti, da smo ljudje globoko vpeti in odvisni od naravnega okolja, ter tako preseči antropocentričen pogled, ki ljudi in naravo ločuje (Pulla, 2013: 266−267). Soodvisnost ljudi, družbenih, kulturnih, gospodarskih in naravnih okolij tako pomeni vodilo zelenega socialnega dela (Dominelli, 2012: 8−9).
Zeleno socialno delo se od okoljskega, ekološkega ter drugih oblik socialnega dela, omenjenih v uvodu, razlikuje v tem, da okoljsko krizo in vprašanja družbene pravičnosti obravnava v kontekstu odpravljanja strukturnih neenakosti in kritiko modela industrializacije, ki zadovoljuje le potrebe peščice (Dominelli, 2012: 6). Prednost daje holistični praksi, ki razume človekovo odvisnost od naravnega okolja ter poudarja soodvisnost med ljudmi, povezuje socialno in okoljsko pravičnost ter izpodbija neoliberalne oblike družbenega razvoja (Dominelli, b. d.: 1). Lena Dominelli proučuje, kakšno vlogo
21 imajo pri ključnih okoljskih vprašanjih (industrijsko onesnaževanje, degradacija okolja, migracije, nesreče, tekmovanje za naravne vire …) socialne delavke. Vidi jih v vlogi zagovornic, mobilizatork in organizatork, tistih, ki vplivajo na oblikovalce politik, ter terapevtskih delavk, ki se odzivajo na individualne stiske ljudi (Dominelli, 2012: 8). Z reševanjem okoljskih problemov in izvajanjem zelenega socialnega dela imajo socialne delavke možnost za širitev na nova področja dela ter delovanje na lokalni in globalni ravni (Dominelli, 2012: 9). Zeleno socialno delo ima tako znotraj razprave o varovanju naravnega okolja pomembno vlogo pri odpiranju novih vprašanj in tem, ki se med seboj povezujejo in prepletajo (Dominelli, b. d.: 1).
Lena Dominelli z zelenim socialnim delom poudarja problem industrializacije in urbanizacije ter škodo, ki jo zaradi njiju trpi tako naravno okolje kot ljudje. Industrializacija je povzročila centralizacijo in razvoj urbanih okolji (Dominelli, 2012: 42), ki so se pojavila ko se podeželsko prebivalstvo ni zmoglo več preživljati z delom v svojem domačem okolju ter so v upanju po izboljšanju svojih življenjskih pogojev iskali zaposlitev v mestih, kar pa je zahtevalo izgradnjo ustrezne infrastrukture za veliko ljudi. Izgradnja takšne infrastrukture, kjer beton nadomešča zelene površine, pa ima svojo ceno in otežuje življenje ljudi. Hkrati pa vsem ljudem ni omogočen nemoten prehod iz podeželskega v mestno okolje, saj so stanovanjske, zaposlitvene ali druge možnosti pomanjkljive ali pa ljudje do njih ne morejo dostopati. Množično preseljevanje v mesta, ki nimajo ustrezne infrastrukture (nastanitev, sanitarije, transport, zaposlitvene možnosti, pomanjkanje izobraževalnih in zdravstvenih ustanov …), lahko zgolj še poslabša težave, s katerimi se ljudje že spopadajo (Dominelli, 2012: 44−45). Lena Dominelli (b. d.: 2) zato hiperurbanizacijo postavlja pod vprašaj, mesta namreč uničujejo naravno okolje, saj se velike površine uporabljajo za gradnjo različne infrastrukture, kar ima izredno škodljive posledice za biotsko raznovrstnost (Dominelli, 2012: 53). Življenje v mestih pa pomeni tudi ogromno količino porabe vode in energije ter izpustov toplogrednih plinov (Dominelli, 2012: 52). Meni, da je načine zadovoljevanja potreb, ki nastajajo zaradi urbanizacije, treba prevetriti. Socialne delavke imajo tako ključno vlogo pri oblikovanju celostnih in vzdržnih pristopov, ki spoštujejo ljudi, zadovoljujejo njihove potrebe ter hkrati varujejo naravno okolje (Domineli, 2012: 62).
Ves čas je kritična tudi do trenutne družbenogospodarske ureditve, ki jo vidi kot glavnega krivca družbenih in okoljskih problemov. Z zelenim socialnim delom ves čas v ospredje postavlja vprašanja degradacije naravnega okolja, izkoriščanja naravnih virov in ljudi, revščine in marginalizacije, problem naravnih in človeško povzročenih nesreč ter išče
22
alternativne in vzdržne oblike razvoja, ki spoštujejo ljudi in naravno okolje. Rdeča nit zelenega socialnega dela sta tako okoljska in socialna pravičnost.
6.1. OKOLJSKA IN SOCIALNA PRAVIČNOST
Socialno delo se je skozi vse svoje delovanje spreminjalo, a v središču njegovega zanimanja je vedno ostalo prizadevanje za zatirane skupine ljudi (Videmšek, 2008: 211). Bezjak in Zaviršek poudarjata (2020: 219), da socialnih kontekstov in naravnega okolja ne moremo ločevati, intersekcijsko ju moramo razumeti skozi prepletanje spolnih neenakosti, razrednih razlik, starosti, etničnosti, hendikepa in drugih okoliščin, ki so produkt socialno-ekonomske razdelitve. Lena Dominelli (2014: 339) okoljske nepravičnosti opredeli kot neuspeh družbe pri zagotavljanju pravične distribucije zemeljskih virov pri zadovoljevanju človekovih potreb ter izkoriščanje naravnega okolja. Poleg tega pa se okoljska nepravičnost kaže tudi skozi omejevanje posameznic pri sodelovanju in sprejemanju odločitev, ki so povezane z naravnim okoljem (Bernjak, 2008: 13). Dominelli poudarja, da je pomanjkanje okoljskih pravic stalen spremljevalec revščine, saj revni ljudje živijo v najbolj degradiranih okoljih ter so močno prizadeti tudi zaradi industrijskega onesnaževanja in različnih nesreč. Revščina ljudi izpostavlja dvojni nevarnosti, obsodi jih na ujetost v nevarne okoliščine ter jim preprečuje razvijanje odpornosti in ustreznega odziva (Dominelli, 2012: 29).
Okoljska pravičnost se je razvila iz družbenih gibanj, ki so se borila za državljanske pravice in naravno okolje (Begun, Beltrán in Hacker, 2016: 495). Gibanje za okoljsko pravičnost se je pojavilo kot odgovor na nepravične industrijske in vladne prakse ter politike, ki so določene skupine ljudi in njihove skupnosti izpostavljale škodljivim kemikalijam, zmanjševale ocene tveganja takšnih praks na življenje in zdravje ljudi, nepravično določale območja in zemljišča, kjer se takšne prakse izvajajo (npr. postavitev odlagališča odpadkov), ter omejevale ljudi in skupnosti pri sodelovanju in odločanju (Bullard, 1996: 493).
Opozarjalo je na neenakost moči in na njene okoljske posledice, ki jih nosijo marginalizirane skupine ljudi (Bernjak, 2008: 15). V zgodnjih osemdesetih letih so skupnosti in zagovorniki temnopoltih opozorili na obstoj razlik pri izpostavljenosti onesnaževanju. V tem času je Robert D. Bullard zbral podatke za tožbo v imenu skupnosti temnopoltih prebivalcev v Houstonu, kjer je ugotovil, da so vsa odlagališča, ki so v lasti mesta, pretežno v temnopoltih soseskah (Begun, Beltrán in Hacker, 2016: 495). V Sloveniji je eden od takih primerov onesnaževanja naravnega okolja in načrtnega zastrupljanja ljudi v Srednji Soški dolini, kjer obratujeta Salonit Anhovo, d. d., in Eternit, kjer se pojavljajo ponavljajoče hude kršitve
23 oskrbovanja ljudi s pitno vodo (Balkan River Defence, 2018b). Poleti leta 2020 so prebivalke in prebivalci naselja Anhovo, ki leži ob reki Soči, pitno vodo pridobivali iz gasilske cisterne, saj je odpadna in industrijska voda podjetja Eternit, ki je vsebovala rakotvorni krom 6, vdrla v vodovodno omrežje (Weiss, 2020a: 32). Stranski produkti industrijskih procesov se običajno izpuščajo v ozračje, reke, jezera, oceane ali zemljo, ki obdajajo industrijske obrate.
Pri tem se odgovorni v večini primerov ne ozirajo na posledice, ki jih ima takšno početje za naravno okolje (Dominelli, 2012: 69). Onesnaževanje ima škodljive posledice za zdravje ljudi (Dominelli, 2012: 63) ter hkrati škoduje in uničuje ekosisteme (Dominelli, 2012: 70).
Učinki uničevanja naravnega okolja prav tako niso nevtralni glede na spol. Ženske ter naravno okolje znotraj patriarhata in kapitalizma doživljata podobne usode, nadvlado in izkoriščanje (Muldoon, b. d.). Krings in Teixera (2015: 518) pravita, da je ena od ključnih vlog socialnih delavk po vsem svetu, da v zatiranih skupinah prepoznavajo njihovo moč, znanje in spodbujajo njihov potencial, krepijo njihovo moč in ukrepanje. V projektu Toxic Free Neighborhoods je skupina raziskovalcev v skupnosti dokumentirala povezavo med povečanjem obolenj za astmo in bližino proizvodnih obratov. V soseski so nato rekrutirali in šolali laike, zdravstvene delavke in promotorke, to so bile ženske iz soseske in ženske z izkušnjo, katerih otroci so oboleli za astmo. Ženske so med prebivalkami zbirale zgodbe o izkušnjah z onesnaževanjem in o tem, kako je živeti z astmo. Nato so oblikovale kampanjo za ozaveščanje javnosti in politike o škodljivosti onesnaževanja in njegovih zdravstvenih posledicah. Skozi kampanjo so glas dobile matere, katerih družine so težave onesnaževanja izkusile iz prve roke, hkrati pa so sprožili tudi načrt za premestitev škodljivih objektov izven soseske.
V primeru industrijskih nesreč je škoda za naravno okolje izjemno huda (Dominelli, 2012:
70). Kot na primer v primeru ene najhujših kemičnih nesreč na svetu, ko je leta 1984 v Bhopalu v Indiji prišlo do izpusta plina v podjetju, ki je proizvajalo pesticide. Eksplozija, ki je sledila, je sprostila nevarne kemikalije, ki so ubile in poškodovale na tisoče ljudi, živali, rastlin, onesnažile ozračje, podtalnico in rečne vode (Dominelli, 2012: 70). Podobne težave so imeli ob potresu, ki je leta 2011 povzročil cunami in poškodoval jedrske reaktorje v tovarni Fukushima Daiichi na Japonskem. Podjetju Tokyo Electric Power Company (TEPCO) so svetovali, naj na mestu, kjer je bila načrtovana izgradnja reaktorja, tega ne počne oziroma naj bo gradnja bolj protipotresno varna. Nasvet je bil zaradi interesov, povezanih z dobičkom, prezrt, zaradi česar je bila izgradnja reaktorja izredno ranljiva (Dominelli, 2013: 433). Nesreča je bila po uničenju v Černobilu leta 1986 označena za drugo
24
najhujšo jedrsko nesrečo v zgodovini proizvodnje jedrske energije. V dneh, ki so sledili nesreči, je moralo svoje domove zapustiti 47.000 prebivalcev, japonski in mednarodni funkcionarji pa so zaradi povečanih ravni sevanja v lokalni hrani in vodi izdali opozorila glede njihove uporabe (The Editors of Encyclopaedia Britannica, 2020).
Meje med naravnimi in človeško povzročenimi nesrečami se vse bolj brišejo (Dominelli, 2012: 149). V primeru nesreč lahko socialne delavke ljudem pomagajo v različnih fazah, kjer poskušajo zmanjšati tveganje, sprejemajo ukrepe za preprečevanje nesreč, zmanjšanje nastale škode in odpravljanje njenih posledic (Dominelli, 2012: 122). Naloge socialnih
Meje med naravnimi in človeško povzročenimi nesrečami se vse bolj brišejo (Dominelli, 2012: 149). V primeru nesreč lahko socialne delavke ljudem pomagajo v različnih fazah, kjer poskušajo zmanjšati tveganje, sprejemajo ukrepe za preprečevanje nesreč, zmanjšanje nastale škode in odpravljanje njenih posledic (Dominelli, 2012: 122). Naloge socialnih