Intervju C

Kako dolgo ste zaposleni v organizaciji Ozara Slovenija?

Od 2004.

Kako ste prilagodili način dela med epidemijo? Je delo potekalo v prostorih organizacije ali ste delali od doma?

Uradno nismo delali od doma nikoli. Jaz sem ves čas delala normalno, iz pisarne, hodila v službo.

Mi lahko na kratko opišete potek delovnega dne med prvim zaprtjem (marec 2020)?

V glavnem smo delali samo prek telefona in prek mailov… Jaz sem poskusila čim hitreje dati tudi na splet, ampak ni šlo tako hitro, da bi skupine že potekale. V naši organizaciji sem bila jaz ena prvih, ki je spravila gor skupino.

Ostale enote so se kar upirale temu, češ, da so uporabniki nevešči, nimajo interneta, nimajo pametnih telefonov.

Je bilo kar nekaj enih ovir s strani uporabnikov. Ljubljana – smo pa vseeno bolj fit glede teh stvari. Ta ruralni del pa tako, no… Na teren takrat nismo hodili, v prvem valu… Veliko smo se mogli znajti in prilagajati, srfat med pravili in življenjem.

Kakšen dostop do storitev so imeli uporabniki med zaprtjem in prepovedjo druženja? So smeli v prostore Ozare? Če ne, kako so lahko prišli v stik z vami?

Med prvim valom vse po telefonu, nismo imeli (fizičnih) stikov.

Ste med zaprtjem izvajali aktivnosti? Če da, katere in katerih ne?

Skupin ni bilo, fizično niso prihajali. Med drugim zaprtjem so lahko prišli v prostore po predhodni najavi.

Kaj vse v zvezi z vašim delom se je med epidemijo spremenilo?

Večino stvari smo dali na splet. Ko bi že lahko prišli uporabniki fizično, je bilo meni bolje tako, in enim tudi, tako, da smo obdržali Zoom, ali Messenger, ali Viber, odvisno s kom sem bila povezana. Sodelavki sicer ne, jaz pa, sploh ti, ki so bili novi, smo tako začeli. Z nekaterimi sem začela delati preko Zooma in sem jih šele po 4 mesecih videla prvič. Enega še sploh nisem videla v živo. Jaz sem kar obdržala (Zoom), ker meni je bilo fajn. Skupino imam še vedno tako, čeprav bi že lahko imela (v živo), ker mi je bilo lažje dati skupaj ljudi. Npr. te, ki so bolj od daleč in se vključijo še s kakšne druge enote na tapkanje, tako, da je bil kar naenkrat večji nabor ljudi, ki so se

lahko vključili. Ti, ki so bili pa šibki glede tehnologije, so se pa kar nekako znašli. Ali pa so prišli sem, pa so bili v drugi sobi na računalniku in so bili po trije skupaj tam… Meni osebno paše to na daljavo. Ker potem ni posedanja, vsak bi še poklepetal itd.

Katere so bile pozitivne in katere negativne spremembe? Ste katere spremembe ohranili tudi, ko so se maja lani ukrepi sprostili?

Ja, skupina je ostala kar online. V glavnem tudi vsi sestanki so bili preneseni na splet, tudi supervizije so zdaj vse prek spleta še vedno, ker nimamo takih velikih prostorov, da bi se že lahko dobili, ker rabiš ohranjat še razdaljo…

Vsa izobraževanja so online… To je za nas zaposlene ful slabše, ker se težko discipliniraš, da ne pogledaš še maila, pa razpisa itd. Izobraževanja so zame osebno boljša v živo, sploh, če so delavnice, pa izkustveno, pa nihče te ne moti, ko si tam, razen na telefon. To, za izobraževanje korona ni okej. Tudi za uporabnike, po navadi je na naša izobraževanja prišlo okrog 25 uporabnikov, potem pa niso mogli, je bil osip. Ene storitve so bile veliko slabše obiskane.

Kako bi ocenili kakovost svojega dela in storitev za uporabnike med epidemijo?

Jaz mislim, da smo se vsi še malo bolj potrudili, kakor po navadi. Ker smo bili vsi tako »alert«, pa smo bili pozorni, kaj se bo dogajalo z njimi, a bo to na njih bolj vplivalo, ali ne. Tako, da smo vsi bili bolj tako… smo bolj zavihali rokave. Dokler tudi sam nisi skurjen, ker imaš tudi sam toliko stvari za predelat, stvari se dogajajo, tako, da je neka taka izčrpanost. Čeprav ni bilo fizično toliko uporabnikov tukaj, ampak te tudi lastni stresorji oslabijo, ne moreš tako intenzivno delat kot prej.

Kaj je bilo drugače pri prvem in drugem zaprtju?

Pri drugem smo že znali bolj srfat… med pravili. Več aktivnosti je bilo na spletu. Trajalo je, da smo ljudi navadili na ta sistem. Uporabniki so med drugim zaprtjem začeli uporabljat Zoom itd.

Mi lahko opišete kakšen dogodek/prigodo, ki vam je ostala v spominu v času prvega zaprtja, (ko je bila situacija za vse nova in nepoznana)?

Uporabnica, ki se je vračala s Hrvaške, je bila v karanteni 2 tedna in so ji potem nosili stvari iz trgovine in puščali pred vrati, a ne [smeh]. To je bila edina taka stvar, hecno nam je bilo. Pa smešno je bilo, ko so začeli uporabljat kamere, pa se niso znašli… Pa ena (uporabnica) je prišla, ko je bilo že en teden vse zaprto, na skupino. Pa je zvonila, na nemščino je prišla… Pa niso busi že več vozili, pa nič, peš je prišla… To je bilo meni smešno, kako so počasi nekateri dojeli, da se nekaj dogaja.

Kakšne usmeritve, napotke in navodila ste dobili od ministrstva in drugih pristojnih institucij?

Mi smo že vse prej zrihtali, pol so pa oni se spomnili, da bi bilo dobro, da nas obvestijo, mi smo se vse sami že prej znašli. Smo postavili pravila in tako, potem so pa oni… in smo mi, ja saj to že vse delamo. NIJZ smo spremljali, ministrstvo pa je pošiljalo zelo z zamikom, res. Tako, smešno… Prav kaj drugih navodil pa ni bilo, vem da je pisalo, da ne moremo delat od doma, če jaz prav razumem.. Nič kaj tako, da bi si lahko kaj pomagali…

Da bi se lahko mi na koga obrnili. Mi smo vse pogruntal, pa so potem oni pač nekaj spisali, ker so glih ministrstvo.

Oziroma, so nam kdaj kaj otežili potem… Kaj pa vem, malo preveč z zamikom. Ful so se počasi odzivali.

Kako so bili napotki izvedljivi v praksi? Kako smiselni so se vam zdeli?

Vse je bilo bolj okrnjeno, videlo se je, da je nekdo, ki ni s prakse. Bi morala pogledat te njihove okrožnice, da bi vedela. Za terene… mi smo to kar izvajali, niti nismo čakali, da nam oni kaj odobrijo. Ali pa spraševali… Ne vem, ne znam ti povedat.

Kakšna navodila za socialno delo bi predlagali za čas epidemije, tako, da bi lahko tudi sami izpostavili svoje znanje, izkušnje? Torej, kaj bi lahko vi, kot stroka, predlagali?

Razen to, da se niso mogle izvajati skupine in izleti, smo delali čisto normalno. Kar nam je šlo na živce, je bilo, da so vsi dobivali dodatke za delo z ljudmi, cela javna uprava. Mi, javni socialnovarstveni programi pa nič. Nič…

Recimo, to bi jaz spremenila. Da bi moji vsi zaposleni, če se že gremo dodatke za delo z ljudmi, če smo javni socialnovarstveni programi, javni(!), z nekimi standardi, potem je to minimalno. Ne moreš ti to ločevat. To je prvo, kar bi spremenila. Da se bolj poskrbi za delavce. Za uporabnike smo mi že poskrbeli. Njim ni dejansko nič manjkalo, razen kolikor so osebno doživljali to na različne načine. Enim je bilo čisto fajn, enim je bilo celo bolje, eni pa so imeli mogoče težave. Za nas pa ni bilo dobro poskrbljeno. Ne z dodatki, nam je potem šef sicer dal 7 dni dodatnega dopusta, kar se mi zdi lepo… Lahko bi bilo sicer še več, absolutno dodatek, če se že gremo, ne…

Absolutno bi lahko bili vsi brezplačni parkingi, da olajšaš ljudem… Če se že gremo nekaj, olajšaj, da ti je lažje.

Ne vem, ko rabiš prostore najemat, naj subvencionira občina, država, ker ne moreš skupine izvesti v svoji sejni sobi, bi pa jih rad izvajal, interes je, potrebe so, da imaš možnost potem, da ti subvencionira te velike sejne sobe, da lahko imam jaz svojo supervizijo, saj samevajo te veliki centri. Naj se uporabijo. Ne pa, da ne vem, kje naj izvedem izobraževanje za zaposlene.

Ste dobili pri svojem delu kakšno strokovno podporo, npr. je potekala supervizija?

Ja, to smo imeli.

Kako pogosto pa?

Tako kot mora biti, vsak mesec.

Kako bi opisali odnose med sodelavci v času epidemije?

Smo se kar podpirali. S humorjem, pa tako, da smo se malo razbremenili. Malo smo se norčevali iz teh ukrepov, pa malo več vicev smo si povedali. Črni humor je bil zelo na udaru. Glede ukrepov, ki so sami sebe zanikali. Če vstanem, moram dat masko gor, če se vsedem, je ne rabim. Čakaj, kje je zdaj ta virus? [smeh]

Kaj pa odnosi z uporabniki in prostovoljci?

Kar je bilo fajn, je to, da smo malo reda naredili. Smo videli, da se tle potikajo, gor pa dol, smo ugotovili… ker nam je pasalo, ko jih ni bilo, v prostorih. Smo ugotovili… kot otroke, ki jih imaš malo razpuščene… da to nas izčrpava. In smo rekli, aha, to nam je pa všeč. In smo naredili tako, kot nam paše. Da se res morajo najaviti, da takoj, ko jih je malo več, grejo v sejno, da ne motijo nas… Ene stvari smo posledično bolj meje postavili.

Ampak so to dobro sprejeli?

Ja, ja, to je čisto normalno bilo sprejeto. Malo smo še težili, da je bilo vse… tako, malo smo izkoristili ta moment, da tisto, kar nismo do zdaj, smo zdaj lahko postavili… Prostovoljci pa, ne vem, kar po starem… Ni jih toliko bilo, niso mogli toliko intenzivno hodit.

Kako bi opisali svoje splošno počutje med epidemijo?

Stres… Skrb…

Na koga ste se lahko obrnili v primeru stiske, negotovosti?

Na prijatelje.