Ivan Hribovšek

45

Ivan Hribovšek (1923–1945) je še zadnji od avtorjev 20. stoletja, ki jih v diplomski nalogi obravnavam. Gre za pesnika, ki je bil – podobno kot Balantič in Truhlar – kanoniziran šele v devetdesetih letih, saj kot vrnjeni in umorjeni predstavnik slovenskega domobranstva ni dočakal svoje prve pesniške zbirke, prav tako pa je bil po vojni prepovedan (Pibernik,

»Opombe«, v: »Ivan Hribovšek ZD« 357).

Hribovšek se je kot pesnik sprva kalil revialno – prve pesmi naj bi objavil 1937 (413), takrat še v Jutranji zarji, glasilu nižješolcev v Škofovih zavodih. Z vidika razvoja je pomembno predvsem obdobje, ko je objavljal v Domačih vajah, glasilu višješolcev. Joanna Pszczoła zapiše, da ravno v tem času »njegova poezija dobiva prve poteze individualnosti, čeprav je mogoče še vedno zaznati vpliv pesnikov slovenske moderne« (Pszczoła 115). V nadaljevanju poudari, da je Hribovšek sicer občudoval oba »vodilna krščanska pesnika«, Vodnika in Kocbeka, a »občudovanje Vodnikovega eterično religioznega sveta se je kmalu končalo« (115).

Podobno efemerna naj bi bila njegova fascinacija z ekspresionizmom, trajno in zvesto pa se je oprijel »literarnozgodovinskega pojava, katerega 'boter' na Slovenskem je bil Edvard Kocbek, namreč 'nove realnosti'« (115).²² Tudi France Pibernik in Anton Slodnjak potrdita Kocbekov vpliv na Hribovškov pesniški razvoj. Pibernik zapiše, da je bil Hribovšek prek Dejanja povezan s Kocbekom in je bil celo »izrazit privrženec krščanskega socializma in Kocbeka« (Pibernik,

»Opombe«, v: »Ivan Hribovšek ZD« 359), Slodnjak pa, da je že Tine Debeljak Hribovška

»uvrstil med učence pesnika Zemlje«, doda pa, da je »očitno, da so delovale na njegovo [Hribovškovo, op.: L. M.] domišljijo tudi pesnitve Toneta Vodnika, Srečka Kosovela in najbrž tudi Alojza Gradnika« (Slodnjak, v: »Ivan Hribovšek ZD« 397). Od tujih vplivov navede Rilkeja in Hölderlina (397).

Več let kasneje o literarnosmernih opredelitvah in vplivih na Hribovškovo pisavo razmišlja tudi Peter Kolšek in tako skrajno strnjeno zapiše:

A posebej se zdijo pesmi zanimive z literarnosmernega vidika, saj je zbirka tipično navzkrižje literarnih struktur: od novoromantičnega simbolizma in spiritualizma (z močnimi poudarki župančičevskega

22 Ten okres literackiego rozwoju słoweńskiego poety, charakteryzuje się intensywnym rozwojem warsztatu twórczego – jego poezja nabywa pierwszych rysów indywidualności, chociaż wciąż jeszcze spotkać można gdzieniegdzie wpływ poetów doby słoweńskiej moderny. Prawdziwie zachwyca się koncepcjami twórczymi dwóch czołowych poetów chrześcijańskich: Antona Vodnika i Edvarda Kocbeka. Zachwyt Vodnikowym eteryczno-religijnym światem, niebawem ustał gdy okazał się nie być prymarnym światem Hribovška, podobnie rzecz się miała z fascynacją ekspresjonizmem, która także okazała się być efemeryczna. Trwałą fascynacją i wiernością obdarzył poeta natomiast zjawisko historycznoliterackie, którego »ojcem chrzestnym« na gruncie słoweńskim został Edvard Kocbek, mowa o »nowej rzeczywistości«. (Pszczoła 115).

46

poduhovljenega vitalizma) prek jasnih ekspresionističnih disharmonij med »grozo« in »slastjo« do oblik t. i. idealističnega realizma z novo stvarnostjo – prav gotovo je ob tekstih iz zadnjega razdelka Pesmi potrebno govoriti tudi o vplivu imagizma in ob tem še posebej o Rilkeju. Med domačimi matricami je zanesljivo najmočnejša Kocbekova poetogeneza okrog zbirke Zemlja, slišati pa je mogoče tudi metafizično tišino kakega Antona Vodnika. Zdi se, da pri Hribovšku ne gre le za to, da imamo pred sabo pač njegove »prve« (in edine) pesmi, poezijo torej, ki je že apriori odprta poetološkim kontekstom – kaže, da je bil Hribovšek tudi resnično odprt v smeri vseh metafizičnih pesniških konceptov, zato pri njem nista posebej izrazita ne (»sočasni«) ekspresionizem in ne nova stvarnost. (Kolšek, v: Pibernik, »Ivan«)

Hribovšek je sicer že leta 1939 pripravil rokopisno zbirko z naslovom Pesmice in jo izročil prijateljici Anici Resman, vendar se je nato šele leta 1944, ko se je odločil za domobranstvo, resno odločil, da pripravi rokopis svojih pesmi. Poimenoval jih je Pesmi Marjana Gostiše (262–

263). To je bilo njegovo zadnje pesniško dejanje, saj je leta 1945 po vrnitvi domobrancev umrl v neznanih okoliščinah, njegove pesmi pa so ob pomoči Tineta Debeljaka (po tem, ko jih je v roke dobil prek Anice Resman in pesnikove sestre Pavle (376)) izšle šele dvajset let kasneje v Argentini.

Značilnost Hribovškove poetike je, da se »elementi materialnega prepletajo s potrebo po duhovnem dognanju« (Pszczoła 116)²³, kar avtorica ponazori s pesmijo »Jutro«, v kateri pesnik zapiše: »Drevesa so polna kadila, / veje mi prebadajo oči, / iz njih mi droben dež prhti, / še senca drevesa se bo zmočila. / tice letajo okrog, / od njive do drevesa se blesti / za njimi pot in stvari / gledajo, kako po njej gre Bog« (Hribovšek). Formalno gledano so preproste in tak je tudi jezik – »ves preprost je, a predvsem prvinski in odprt na stvarnost neposredne okolice. To je mogoče pokazati z njegovo zadržano metaforiko in figuraliko, ki ostaja na ravni neposrednosti in je daleč od kakšnega intenzivnega iskanja izrazne bleščave« (Pibernik,

»Opombe«, v: »Ivan Hribovšek ZD« 372). Ozek in na konkretnost omejen je tudi njegov

»stvarni svet« (373).

Pesmi so ob izidu v Argentini doživele zelo pozitivne odzive, Tine Debeljak je o njem zapisal celo, da je stilno naprednejši od Balantiča (380), oba pesnika pa v nadaljevanju še podrobneje primerja:

Balantič hoče biti realist, čeprav je romantični ekspresionist po vsem doživljanju, in v obliki soneta – in v 'stare mehove' – naliva nove figure iz doživljanja svoje človeške duhovne razklanosti. Ta borba med

23 »[…] przeplatania się pierwiastka materialnego z potrzebą duchowej konstatacji« (Pszczoła 116).

47

ognjem v sebi in smrtjo trohnenja je podana kot osebna drama na ozadju kozmičnega religioznega doživljanja sveta, dočim je Hribovšek klasično miren apolinični tip proti dionizičnemu Balantičevemu.

Hribovšek je opazovalec stvari okrog sebe, ljubi predmetnosti, ki v njegovi pesniški besedi dobe duhovno stilizacijo in refleksivno resonanco. […] Močna je v njem – misel, ki ga spremlja duh, s katerim se pogovarja. (381)

France Papež ob zbirki razmišlja, da Hribovšek s svojim glasom od vseh medvojnih pesnikov

»morda najbolj […] v sodobno poetično dikcijo« (383). V vsebinskem smislu v Hribovšku (tako kot tudi v Balantiču) vidi velikega »opazovalca zemlje, drevja, polj in trav, žita in semen, žarkov, listja in cvetov« (385), ne spregleda pa niti pogostega motiva konca oz. smrti v obliki slutnje (385), ob čemer se sprašuje: »Rešitev iz te tragične, metafizične nadrealnosti?« (386) In si odgovarja: »Samo pesem, lepota in upanje, ki so preproga Bogu« (386). Če sicer govorimo o elementih religiozne lirike pri Hribovšku, Papež zapiše, da so »teme o materi in o ljubezni, tudi o Bogu, […] ideje, ki so prav tako transcendentne in na isti metafizični ravni kot je ideja antiteze življenja in smrti« (386), ki je pri Hribovšku nasploh zelo pogosta, kot zapiše tudi Josip Vidmar: »V njegovih pesmih, ki so večidel posvečene erotiki in osebno notranji rasti v rahlo religioznem slogu, se motiv smrti pojavlja večkrat le kot nejasna slutnja in rahla bridkost«

(Vidmar, v: Pibernik, »Ivan«). Vendar se je tudi v teku njegovega pesniškega razvoja pokazalo, da mu »religiozno metafizični svet ni […] primarna usmerjenost« (Pibernik, »Ivan«). Pibernik o tem zapiše:

Za pesnikovo ustvarjanje je zelo značilen racionalni način, ki je povzročil, da Hribovšek ob vsej svoji religioznosti kot pesnik praviloma ni prestopil praga metafizike, predvsem pa ni gradil na njej. Seveda ne moremo zanikati rahlih zvez s transcendenco, saj je v okvirih magičnega realizma iskal poduhovljenost predmetnosti in v zvezi s Kocbekovo duhovno obrednostjo našel svoj trenutek slovesnosti. (Pibernik,

»Ivan«)

Strogo gledano je pri Ivanu Hribovšku od vseh obravnavanih avtorjev iz 20. stoletja mogoče najti najmanj primerkov katoliške lirike, vsaj ne po (sicer zelo ohlapnih) kriterijih, ki sem jih postavila sama. Vseeno pa sem našla nekaj primerkov in v končni vzorec vključila štiri takšne njegove pesmi, ki lepo dopolnijo izbor.