Potek izdelave prikazovalne pisave smo razdelili v tri sklope. Najprej smo se osredotočili na zasnovo ideje, ki smo jo izoblikovali s pomočjo skiciranja. V drugem delu smo opisali potek vektorizacije in obdelave pisave v računalniškem programu in opisali nekaj večjih sprememb, ki smo jih naredili. Na koncu smo opisali postopek določanja praznega prostora ob črkah in prirezovanja.
3.3.1 Idejna zasnova in skiciranje
Namen diplomske naloge je bilo izdelati prikazovalno pisavo, ki se bo lahko uporabljala v grafičnih izdelkih Kosovelove sobe v Sežani. Zato smo si želeli, da ima pisava asociacijo na Srečka Kosovela in na konstruktivistično podobo Kosovelove sobe. Pri pogovoru z naročnikom smo ugotovili, da želimo pri pisavi ohraniti značilnosti konstruktivizma, pri tem pa ne pozabiti na Kosovelovo nežnejšo plat in na druge sloge, v katerih je ustvarjal.
Za osnovno idejo pisave smo si izbrali portretno grafiko Srečka Kosovela avtorja Avgusta Černigoja (slika 19). Navdih nam je dala predvsem igra črnih ploskev in negativnega prostora. Naša osnovna ideja je bila, da bi poudarili konstrukcijo vsake črke s tem, da različne poteze, ki nastopajo v črki, med seboj niso sklenjene.
Pri pisavi smo želeli ohraniti čim bolj popolno obliko kroga pri okroglih potezah. Razloga zato sta dva. Prvi razlog se nanaša na krog, ki je bil kot osnovni geometrijski lik pogosto uporabljen v
Slika 19: Černigojeva portretna grafika Srečka Kosovela
23
konstruktivizmu, drugi razlog je, da smo želeli potegniti vzporednico med obliko pisave in okroglimi očali Srečka Kosovela.
Preden smo začeli s skiciranjem, smo določili nekaj osnovnih značilnosti pisave. Odločili smo se za izdelavo linearne pisave, saj se pisave brez razlike v podebelitvi uvrščajo v sklop tehniških pisav, kar se sklada z idejo konstruktivizma. Določili smo višino srednjega črkovnega pasu, višino ascendra, descendra in črte verzalke. Skice smo naredili na milimetrski papir, kamor smo narisali posamezne črke, ki so vsebovale čim več različnih potez. Iz črk smo sestavili besedi
»Srečko« in »onaj« (slika 20). Osnovna poteza je bila sestavljena iz debelejše polne in tanjše prazne poteze. Različni deli črk se niso stikali, pri črkah o in s so bile poteze zamaknjene.
Slika 20: Skice pisave
3.3.2 Vektorska dodelava
Ko smo izoblikovali osnovni koncept pisave in skicirali črke S, r, e, č, k, o, n, a in j, smo posamezne črke posneli z optičnim bralnikom in fotografije črk prenesli v program Adobe Illustrator 2018. V programu smo z orodjem pero (angl. Pen Tool) obrobili poteze posamezne črke in na ta način ustvarili vektorsko obliko (slika 21). Postopek smo ponavljali toliko časa, dokler nismo obrobili vseh fotografij skiciranih črk.
24
Slika 21: Vektorizacija minuskule s v programu Adobe Illustrator 2018
Ko smo imeli vse skice vektorizirane, smo vektorske risbe prenesli v program Fontlab7.
Program omogoča, da vektorske risbe posamezne črke prenesemo neposredno v tako imenovan glif (angl. glyph). To je oblika posameznega znaka (npr. črka, številka, ločilo) določene različice pisave, zapisana z znakovno kodo, potrebno za prikaz znaka na zaslonu (5).
Vsaka črka, številka oz. ločilo ima svoj glif, zato smo vsako vektorsko risbo prilepili v svoj glif.
Vsako črko, ki smo jo prenesli iz programa Illustrator, smo nato obdelali, popravili razmerja in zgladili linije ter poenotili debelino osnovne poteze pri vseh črkah.
Ko smo popravili vektorske risbe, smo nadaljevali oblikovanje ostalih minuskul in verzalk. To smo naredili s pomočjo kopiranja že obstoječih potez črk, ki so se pojavile v podobnih črkah, in z izrisovanjem novih, še manjkajočih potez. Postopek smo nato ponovili pri številkah in ostalih nečrkovnih znakih.
3.3.3 Popravki in spremembe
Prvo večjo spremembo smo naredili, ko smo imeli izdelano večino črkovnih, ne pa tudi nečrkovnih znakov. Takrat smo ugotovili, da je prazna poteza že ob minimalni pomanjšavi slabo vidna in da nima takega učinka, kot smo si želeli. Odločili smo se, da to potezo zamenjamo s prav tako tanko, vendar polno potezo. Sočasno smo se v pogovoru z naročnikom in mentorjem odločili, da opustimo zamaknjenosti potez pri minuskuli in verzalki o (slika 22).
25
Slika 22: Prikaz prve spremembe pisave na napisu Kosovel
Ko smo dokončali pisavo, smo ugotovili, da je njen videz premalo konstruktivističen in da se videzu in konceptu Kosovelove sobe ne poda najbolje. To težavo smo rešili s spremembo nekaterih potez. Predvsem se razlika opazi pri okroglih potezah, ki smo jih iz okrogle oblike spremenili v malenkost bolj robustno. Prav tako smo naredili bolj odprte zaključke črk.
Popolnoma smo spremenili majuskule A, V, W, naredili popravke pri črkah, ki so imele okrogline in naredili nekaj sprememb pri črkah, ki prej še niso bile dodelane (slika23).
Nespremenjenih je ostalo 13 majuskul (E, F, H, I, J, L, N, O, Q, T, U, Z in Ž), 10 minuskul (i, j, k, l, o, t, z, ž, x in y) in 5 števil (6, 7, 8, 9 in 0).
Slika 23: Prikaz sprememb pri majuskulah, minuskulah in številkah
26 3.3.4 Določitev presledkov ob črki
Po končanih popravkih pri pisavi smo začeli postopek določitve praznega prostora ob črki.
Vsaka črka ima poleg potez tudi prazen prostor, ki ga je treba določiti na vsaki strani črke. Za določitev črkovne metrike smo se držali postopka predstavljenega v knjigi Designing type (3).
Začeli smo z izenačitvijo prostora pri verzalkah. Najprej smo določili presledek ob črkah H in O, ki sta osnovni črki za določevanje presledkov pri Verzalkah. Presledke smo določili na podlagi različnih kombinacij teh dveh črk (HHH, OOO, HHOOHH, HOHOH, OHOHOH …) in prilagodili tako, da so bili v vseh kombinacijah presledki optično videti enaki. Na podlagi presledkov ob črkah H in O smo določili pet različnih presledkov, ki smo jih poimenovali a, b, c, d in e:
a ‒ enak presledek kot pri verzalki H, b ‒ malo manj kot presledek ob verzalki H, c ‒ približno polovico presledka ob verzalki H, d ‒ minimalen prostor (nekoliko manjši kot c), e ‒ enak presledek kot pri verzalki O.
Na vsaki strani črke smo nato uporabili enega iz med petih naštetih presledkov po formuli, ki je predstavljena v nadaljevanju. Pri črkah S in Š smo presledek določili optično.
dAd, aBc, eCc, aDe, aEc, aFc, eGb, aIa, dJa, aKd, aLd, bMa, bNb, aPe, eQe, aRd, dTd, aUb, dVd, dWd, dXd, dYd, cZc, cŽc
Podoben postopek smo ponovili pri minuskulah, le da smo tu za osnovni črki uporabili minuskuli o in n. Na podlagi različnih kombinacij teh dveh črk smo presledke določili tako, da je bil pri vseh kombinacijah videti optično enak. Na podlagi presledkov ob črkah n in o smo določi naslednjih šest presledkov, ki smo jih poimenovali a, b, c, d, e in f:
a – enak kot presledek ob levi strani minuskule n, b – enak kot na desni strani minuskule n,
c – malo večji kot na levi strani minuskule n,
27 d – minimalen prostor,
e – enak presledek kot pri minuskuli o, f – malo manjši presledek kot ob minuskuli o.
Naštetih šest različnih presledkov smo nato razporedili na strani minuskul. Izjeme, kjer smo morali presledke določiti optično, so minuskule: a, f, g, s, š, t, z in ž. prirezovanjem (angl. kerning), ki je izenačitev beline z zmanjševanjem prostorov med parom črk (25).
Postopek je dolgotrajen, saj je treba v kombinacije vključiti črkovne in nečrkovne znake.
Program Fontlab7, kjer smo oblikovali pisavo, že sam predlaga pare, ki se pojavljajo najpogosteje, tako, da smo sledili predlaganemu seznamu. Na koncu smo metriko preverili še v daljšem slovenskem in angleškem besedilu, kjer smo našli še nekaj kombinacij, ki jih program ni zajel.