• Rezultati Niso Bili Najdeni

IZREDNA PRAVNA SREDSTVA IN TOŽBA

6 GRADBENO DOVOLJENJE, PRITOŽBA ZOPER IZDANO GRADBENO DOVOLJENJE IN

6.5 IZREDNA PRAVNA SREDSTVA IN TOŽBA

47. člen GZ ureja pritožbo kot redno pravno sredstvo in obnovo postopka kot izredno pravno sredstvo. Izredna pravna sredstva po ZUP so:

- obnova postopka,

- sprememba in odprava dokončne odločbe v zvezi z upravnim sporom, - odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici,

- izredna razveljavitev odločbe, - ničnost odločbe,

- posebno pravno sredstvo po 46. členu Zakona o ustavnem sodišču.

Dovoljena so seveda tudi vsa izredna pravna sredstva, ki jih določa ZUP, z nekaterimi posebnostmi. V GZ je določena izjema v primeru 9. točke 260. člena ZUP, ki določa, da se dovoli obnova postopka, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stanski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Po ZUP je to absolutni obnovitveni razlog, po GZ pa je dovolitev obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja vezana na okoliščino, da bi obnova postopka pripeljala do drugačne odločitve (tudi na podlagi tega razloga). Torej se obnova postopka izdaje gradbenega dovoljenja dovoli, če oseba, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec in ji ni bila dana možnost udeležbe, zahteva obnovo postopka, in bi obnova postopka pripeljala do drugačne odločitve. Gre npr. za primer, da v postopek ni bil vključen stranski udeleženec, ki bi v postopku moral dati soglasje (npr. solastnik, ker gradnja

55

posega na njegovo zemljišče, ker bi moral dati soglasje k manjšemu odmiku). Določen pa je tudi drugačen rok za predlagane obnove postopka, in sicer je to dva meseca od začetka gradnje. Ker se gradnja lahko začne znotraj petih let od pravnomočnosti gradbenega dovoljenja, to v nekaterih primerih lahko pomeni daljši objektivni rok kot po ZUP, ki je tri leta od dokončnosti odločbe. Še vedno pa velja subjektivni rok enega meseca, od takrat, ko je oseba izvedela za izdajo odločbe, če se lahko dokaže, da je za izdajo gradbenega dovoljenja izvedela pred dejanskim začetkom gradnje (Ljubič idr., 2018, str. 208–209).

Druga izjema glede pravnega varstva v zvezi z gradbenim dovoljenjem se nanaša na objekt, ki je bil na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja zgrajen do faze grobih gradbenih del (izvedena so dela, s katerimi se stavba zgradi do te mere, da so zgrajeni temelji, konstrukcija in ostrešje, ki je pokrito, niso pa narejene inštalacije, končana zaključna dela in ni vgrajeno stavbno pohištvo oziroma dela, s katerimi se gradbeni inženirski objekt v pretežni meri dokonča), pa je sprožen postopek obnove postopka gradbenega dovoljenja ali postopek odprave ali razveljavitve po nadzorstveni pravici. V obeh primerih bi ob ugotovljenih nezakonitostih, ki so lahko razlog za odpravo ali razveljavitev v teh postopkih, lahko prišlo do katastrofalnih posledic za investitorja, kar se je v praksi tudi pogosto dogajalo.

Pravnomočnost gradbenega dovoljenja namreč okrepi občutek pravne varnosti do te mere, da je zakonsko opredeljen kot pogoj za začetek gradnje, vanj investitor tudi zaupa in računa na pridobljeno pravico, ki iz nje izhaja. Zato objekt začne graditi in ga zgradi že do te mere, da bi mu bila zaradi morebitne rušitve (objekt v obeh primerih – po odpravi ali razveljavitvi postane nelegalen in se zanj izreče inšpekcijski ukrep odstranitve) povzročena nepopravljiva škoda. Zgodi se celo lahko, da je objekt v času odločitve o odpravi ali razveljavitvi gradbenega dovoljenja že v uporabi ali da je zanj celo že pridobljeno uporabno dovoljenje. Zato GZ po novem tudi določa, da se v primeru, ko se odpravi gradbeno dovoljenje, vedno odpravi tudi morebiti že izdano uporabno dovoljenje. V določenih primerih, ko je zaradi napake pri izdaji gradbenega dovoljenja javni interes tako močno ogrožen, da je treba gradbeno dovoljenje res odpraviti ali razveljaviti, je takšno ravnanje upravičeno. Zato je GZ za te primere uvedel tehtanje, in sicer je treba pred odločitvijo o odpravi ali razveljavitvi naprej presoditi, ali bi se s tem nesorazmerno poseglo v pridobljene pravice ali pravne koristi lastnika objekta. S tem namenom GZ določa, da je poseg nesorazmeren, kadar je teža posega v pravice in pravne koristi lastnika objekta močnejša od javnega interesa preprečevanja ali odvračanja neposredne nevarnosti za zdravje in življenje ljudi ali neposredne nevarnosti za dele okolja v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja. Če je po tehtanju odločeno, da gre za nesorazmeren poseg v pridobljene pravice ali pravne koristi lastnika objekta, se v postopku obnove gradbenega dovoljenja ali v postopku odprave ali razveljavitve po nadzorstveni pravici ugotovi le nezakonitost gradbenega dovoljenja. Ta institut je podoben tistemu, ki ga pozna Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 107/09 – odl. US, 62/10, 98/11 – odl. US, 109/12 in 10/17 – ZPP-E). Ugotovitve nezakonitosti gradbenega dovoljenja onemogoča uvedbo inšpekcijskega postopka, torej objekt zato ne postane nelegalen. Daje pa

56

podlago za morebitno uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zaradi škode, ki bi lahko komu nastala zaradi ohranitve veljavnosti gradbenega dovoljenja. Ker je gradbeno dovoljenje torej še naprej veljavno, se za takšen objekt lahko izda tudi uporabno dovoljenje. Tega tehtanja zaradi skladnosti z evropskimi predpisi po izrecni določbi zakona iz previdnostnega načela ni mogoče uporabiti za objekte, za katere je predpisana presoja sprejemljivosti ali presoja vplivov na okolje (Jereb, 2018, str. 73–74).

Posebnost nove prostorske zakonodaje, ki posega tudi v postopek izdaje gradbenega dovoljenja, je možnost sodnega varstva zoper prostorski izvedbeni akt. Po 58. členu ZUreP-2 je namreč dovoljen upravni spor zoper prostorske izvedbene akte. V tem sporu sodišče odloča o zakonitosti prostorskega akta kot splošnega predpisa, vendar le v delu, ki se nanaša na namensko rabo prostora ali na usmeritev za namensko rabo in določitev prostorskih izvedbenih pogojev, toda le kolikor se nanašajo na namembnost posegov v prostor, na lego, velikost in oblikovanje ter na velikost gradbene parcele. Upravni spor je dovoljen tudi v zvezi z določitvijo najustreznejše variante v uredbi o najustreznejši varianti (94. člen ZUrep-2).

Možnost odločanja upravnega sodišča glede zakonitosti prostorskega izvedbenega akta je torej precej omejena, nanaša pa se na okoliščine, ki so za posameznika (lastnika zemljišča, ki se mu spreminja namembnost, ali sosedovega zemljišča, po katerem je dopuščeno, da se novi objekt na sosednjem zemljišču povsem približa njegovemu objektu) zelo pomembne in jih po dosedanji praksi sme izpodbijati šele, ko je povsem izčrpana pot v upravnem postopku (Ljubič idr., 2018, str. 209–2010).

Omejene so možnosti, kdo sme vložiti tožbo. To je lahko le oseba, ki tožbo vlaga zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi, če izpodbijani prostorski izvedbeni akt določa pravni temelj za določitev njenih pravic ali obveznosti in če oseba izkaže, da ima izpodbijani prostorski akt v tem delu zanjo bistvene posledice. Pravni temelj pomeni okoliščino, ki je v prostorskem aktu tako fiksirana, da je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni več mogoče spreminjati in je upravni organ nanjo vezan (npr. namembnost zemljišča). Dalje ima možnost vložiti tožbo nevladna organizacija, ki ima aktiven status delovanja v javnem interesu na področju urejanja prostora, varstva okolja, ohranjanja narave ali varstva kulturne dediščine, če vlaga tožbo zaradi kršitev zakona v škodo javnega interesa s svojega področja delovanja in če je predhodno aktivno sodelovala v postopku priprave tega prostorskega izvedbenega akta, tako, da je podala pripombe ali predloge na razgrnjen akt. Zaradi varovanja javnega interesa ima možnost vložiti tožbo na zahtevo vlade tudi državno odvetništvo. Rok za vložitev tožbe je tri mesece od uveljavitve prostorskega izvedbenega akta. Ocenjuje se, da je to še primeren čas, ko do realizacije določb iz prostorskega izvedbenega akta v posameznem upravnem postopku še ni prišlo (Ljubič idr., 2018, str. 210).

57

Pomembno je, da tožba ne zadrži izdaje posamičnega akta, kar pomeni, da postopek izdaje gradbenega dovoljenja v tem času nemoteno teče, in se gradbeno dovoljenje, če so zanj izpolnjeni predpisani pogoji, lahko izda. Vendar pa v primeru tožbe zoper prostorski izvedbeni akt, ki je bil podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja, investitor ne sme graditi, saj je v navedenem členu določeno, da tožba zadrži izvršitev posamičnega akta. Sodišče ima tudi možnosti, da zadrži izvajanje dela prostorskega izvedbenega akta. To pomeni, da tudi ne more biti izdano gradbeno dovoljenje. Sodišče lahko zadrži izvajanje dela prostorskega izvedbenega akta, če bi ugotovilo, da bi njegovo izvajanje lahko povzročilo težko popravljive škodljive posledice. Upravno sodišče v takšnem upravnem sporu, ki je med drugim posledica ukrepanja Evropske komisije (pisni opomin št. 2016/4140), lahko prostorski izvedbeni akt odpravi ali razveljavi v delu, ki je bil napaden. Sodišče pa lahko samo odpravi ali razveljavi tudi druge dele prostorskega izvedbenega akta, če se ti deli navezujejo na napadenega in je to nujno za rešitev zadeve. Če sodišče ugotovi nezakonitosti prostorskega izvedbenega akta v delu, ga v tem delu odpravi ali razveljavi, hkrati pa organu, ki je sprejet ta akt, naloži, da v določenem roku vzpostavi novo ureditev. Odločba se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije in v uradnem glasilu, v katerem je bil objavljen prostorski akt. Ker odprava prostorskega akta v delu (torej tudi za nazaj), lahko za marsikoga pomeni nastanek škodljivih posledic (npr. investitor je pričakoval izdajo gradbenega dovoljenja, odločil se je za nakup zemljišča, ima že predodločbo), ima zakon tudi določbo, kako ravnati v takih primerih.

Določeno je, da vsakdo, ki so mu na podlagi odpravljenega prostorskega izvedbenega akta nastale škodljive posledice, lahko zahteva njihovo odpravo, razen, če je zavrnil sodelovanje v upravnem sporu, h kateremu je bil pozvan po uradni dolžnosti ali na predlog stranke. Če so posledice nastale s posamičnim aktom, sprejetim na podlagi odpravljenega prostorskega izvedbenega akta, ima upravičeni pravico zahtevati spremembo ali odpravo posamičnega akta pri organu, ki je odločil na prvi stopnji, in sicer v treh mesecih od javne objave (Ljubič idr., 2018, str. 210–211).

Upravni spor se lahko sproži zoper dokončne posamične upravne akte, to je (praviloma) akte, pri katerih je izčrpana možnost pritožbe: akte, zoper katere pritožba ni dovoljena (ker zakon posebej tako določa ali ker jih je izdal na prvi stopnji drugostopenjski organ); akte, izdane na prvi stopnji, zoper katere je bila vložena pritožba, ki pa je bila na drugi stopnji zavrnjena; akte, izdane po pritožbi na prvi stopnji; v primeru molka organa. V ZUS-1 je še posebej določeno, da upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno (prvi odstavek 6. člena ZUS-1). S tem določilom je poudarjeno, da mora stranka najprej uporabiti redna pravna sredstva, ki so ji na voljo v upravnem ali drugem postopku izpodbijanega akta (pritožbo, ugovor …) in šele nato zahtevati sodno varstvo. Z ZUS-1 so predpisani roki za vložitev tožbe v upravnem sporu. Tako je treba tožbo po 28. členu ZUS-1 vložiti v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (Grafenauer & Breznik, 2009, str. 668, 678).

58