Izvajanje meritev koncentracij kemičnih snovi v delovnem okolju lahko izvajajo le osebe oziroma podjetja, ki so zato usposobljena in imajo dovoljenje za opravljanje strokovnih nalog na področju varnosti in zdravja pri delu. Dovoljenje izda Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Pri izvajanju meritev se upoštevajo standardi Slovenskega inštituta za standardizacijo (SIST). [12]
1.3.1 Pravilnik o dovoljenjih za opravljanje nalog na področju varnosti pri delu Pravilnik o dovoljenjih za opravljanje nalog na področju varnosti pri delu je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije (2017) in določa pogoje, ki jih morajo pravne osebe ali samostojni podjetniki izpolnjevati za pridobitev ali obnovitev dovoljenja za opravljanje strokovnih nalog na področju varnosti in zdravja pri delu ter postopke za pridobitev dovoljenja. [13]
Za izvajanje strokovnih nalog mora imeti izvajalec na voljo tehnično opremo, ki jo potrebuje. Oprema mora izpolnjevati vse zahteve veljavnih tehničnih standardov in omogočati meritve v ustreznih merilnih območjih. Merilna območja določajo predpisi varnosti in zdravja pri delu. Strokovni delavci, ki opravljajo naloge na področju varnosti pri delu, morajo biti za to ustrezno usposobljeni, kar morajo dokazati s potrdilom o opravljenem strokovnem izpitu s področja varnosti in zdravja pri delu. [13]
Če pravna oseba ali samostojni podjetnik izpolnjuje vse pogoje za pridobitev dovoljenja (lastnik ustrezne tehnične opreme, ustrezna izobrazba, pridobljene zahtevane akreditacije), mu minister, pristojen za delo, izda dovoljenje za obdobje sedmih let. Če želi pravna oseba dovoljenje obnoviti, zanj zaprosi najmanj tri mesece pred pretekom dovoljenja. [13]
1.3.2 Standard SIST EN 482
Standard SIST EN 482 podaja splošne zahteve za izvajanje meritev kemičnih snovi.
Določa najmanjše zahteve merilnih metod, s katerimi ugotavljamo koncentracijo
Katja Triler, PRENOS PRAŠNIH DELCEV V ZRAK PRI DELU V ANALITSKEM LABORATORIJU
7
kemičnih snovi v zraku na delovnem mestu. Čas vzorčenja kontaminiranega zraka je po standardu od 15 minut do 8 ur. Merilna negotovost je za kratkotrajno vzorčenje (15 minut)
≤ 50 %, za dolgotrajno vzorčenje (8 ur) pa ≤ 50 % za merilno območje 10–50 % mejne vrednosti in ≤ 30 % za merilno območje 50–200 % mejne vrednosti. [14]
1.3.3 Standard SIST EN 689
Standard SIST EN 689 je navodilo za oceno izpostavljenosti pri vdihavanju kemičnih snovi za primerjavo z mejnimi vrednostmi in načrtovanje meritev. Podaja navodila, na kakšen način lahko ugotovimo in z zadostno mero zaupanja trdimo, da delavci v delovnem okolju verjetno ne bodo izpostavljeni koncentracijam, ki presegajo mejne vrednosti. Standard podaja navodilo, kaj in kako meriti, koliko meritev izvesti, kako pogosto meriti in kako uskladiti vrednosti z mejno vrednostjo. Uporaba SIST EN standarda ni pravno zavezujoča, je le smernica, razen če ni drugače zapisano v zakonodaji. Pravilnik o dovoljenjih za opravljanje strokovnih nalog na področju varnosti in znanja pri delu [13], ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, 2/2017, namreč predpisuje, da mora pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki opravlja obdobne preiskave nevarnih snovi v zraku na delovnem mestu, pri izvajanju preiskav kemijskih škodljivosti upoštevati standard SIST EN 689. [15]
1.3.4 Parametri, ki se nahajajo v poročilu o koncentraciji kemikalij v zraku na delovnem mestu
Prametri, ki jih poročila o količini oziroma koncentraciji nevarnih snovi v zraku podajajo, so koncentracija škodljive snovi na delovnem mestu pri normalnih pogojih, dnevna koncentracija, mejna vrednost, kratkotrajna vrednost, inhalabilna frakcija, alveolarna frakcija, relativna vlažnost, hitrost gibanja zraka, faktor prekoračitve, trajanje izpostavljenosti, metabolična vrednost, izpeljana raven brez učinka in meja poročanja. Ti parametri natančno opišejo pogoje v delovnem okolju.
Koncentracijo škodljive snovi na delovnem mestu pri normalnih pogojih (20 °C in 1 atm) označimo s c in jo najpogosteje podajamo v mg/m3 ali ppm. [12]
Dnevna izpostavljenost je označena s C in podaja koncentracijo škodljive snovi v zraku v mg/m3, preračunano na 8 ur. Izračunamo jo lahko po enačbi (1). [12]
𝐶 =𝑐1∗ 𝑡1+ 𝑐2∗ 𝑡2 + ⋯ + 𝑐𝑛∗ 𝑡𝑛 8
(1) Pri tem cn predstavlja koncentracijo nevarne snovi v zraku, tn pa čas izpostavljenosti koncentraciji cn v enem delovnem dnevu (8 h).
Katja Triler, PRENOS PRAŠNIH DELCEV V ZRAK PRI DELU V ANALITSKEM LABORATORIJU
8
Mejna vrednost (MV) za poklicno izpostavljenost je povprečna koncentracija nevarne kemične snovi v zraku na delovnem mestu znotraj območja vdihavanja, ki na splošno ne škoduje zdravju delavca, če delavec dela pri koncentraciji nevarnih kemičnih snovi v zraku na delovnem mestu, ki je manjša ali enaka mejni vrednosti nevarne kemične snovi, 8 ur na dan, 40 ur na teden polno delovno dobo pri normalnih mikroklimatskih razmerah in pri fizično lahkem delu. Mejna vrednost velja za 8-urno izpostavljenost in je podana pri temperaturi 20 C in tlaku 1,013105 Pa. Podaja se kot količina nevarne kemične snovi v enoti volumna. Izražamo jo v mg/m3 ali v ml/m3 (ppm). [4, 9]
Kratkotrajna vrednost (KTV) je koncentracija nevarne kemične snovi v zraku na delovnem mestu znotraj območja vdihavanja, ki ji je delavec brez nevarnosti za zdravje lahko izpostavljen krajši čas. Izpostavljenost kratkotrajni vrednosti lahko traja največ 15 minut in se ne sme ponoviti več kot štirikrat v delovni izmeni, med dvema izpostavljenostma tej koncentraciji pa mora preteči najmanj 60 minut. Kratkotrajna vrednost se izraža v mg/m3 ali v ml/m3 (ppm), podana pa je kot mnogokratnik dovoljene prekoračitve mejne vrednosti. [4, 9]
I predstavlja faktor prekoračitve ali relativno izpostavljenost, ki je razmerje med koncentracijo nevarne snovi in mejno vrednostjo. Mejne vrednosti veljajo le za čiste snovi v zraku, v zraku pa je dejansko navadno prisotna zmes več škodljivih snovi, ki imajo različne lastnosti. Med seboj lahko delujejo neodvisno, se seštevajo, njihovo delovanje se lahko stopnjuje, delujejo pa lahko na iste organe. Za varne delovne pogoje zahtevamo, da seštevek faktorjev prekoračitve za posamezne snovi ne preseže vrednosti 1. Izračunamo ga po enačbi (2). [12] Pri tem Ci predstavlja dnevno izpostavljenost nevarni snovi i, MVi pa mejno vrednost za snov i.
DNEL je izpeljana raven brez učinka (Derived No-Effect Level) in predstavlja raven izpostavljenosti, ki se pri ljudeh ne bi smela preseči. [12]
Meja poročanja (RL oz. »Reporting Limit«) je najmanjša koncentracija oziroma količina analita, ki jo laboratorij lahko zazna in navede v poročilu. Če v laboratoriju preiskovane snovi na mediju ne zaznajo, še ne pomeni, da ta v okolici, kjer je bila meritev izvedena, ni prisotna. Pomeni le, da je koncentracija kemikalije v okolici nižja, kot je občutljivost instrumenta. [16]
Alveolarna frakcija je del vdihnjene suspendirane snovi, ki vsebuje dovolj majhne delce, doseže alveole. [9]
Inhalabilna frakcija je del celotne suspendirane snovi, ki jo delavec vdihne skozi nos ali usta iz območja vdihavanja. [9]
Katja Triler, PRENOS PRAŠNIH DELCEV V ZRAK PRI DELU V ANALITSKEM LABORATORIJU
9