Življenjska doba Zdravo življenje Življenjska doba Dolgo in zdravo
življenje
Izobrazba Izobrazba Pismenost Znanje
Socialni kapital
Eden od pomembnih razvojnih modelov družbe je model trajnostnega razvoja. Model prinaša pozitiven odnos celotne družbe do okolja, ki zadovoljuje sedanje potrebe, ne da bi s tem ogrozili možnosti prihodnih generacij. Trajnostni razvoj je najširše prikazan v poročilu iz leta 1987 »Naša skupna prihodnost« ali Brundtlandino poročilo, ki ga je objavila Svetovna
Toplišek (2011, 86) pa opozarja, da je »trajnostni razvoj v današnji mednarodni skupnosti prepoznan kot pomemben in prizadevanja vreden cilj« in dodaja – v razmislek opozorila Bakerja in drugih (1997, 12), »da je naravno okolje videno v pomenu njegove uporabnosti ekonomskemu sistemu znotraj današnje prevladujoče ekonomske paradigme zelo zaskrbljujoče. Trajnostni razvoj tako postane samo sinonim za trajnostno rast, kjer je v svoji najbolj surovi obliki razvoj izmerjen na podlagi rasti bruto domačega proizvoda (BDP).
Takšen ekonomski pristop je v glavnem usmerjen v nenehno proizvodnjo, ki ne upošteva posledic za okolje. Toplišek (2011, 86) nadaljuje, »da je vključevanje gospodarske rasti in trajnostnega razvoja v enoten koncept trajnostne rasti le nekakšen poskus navideznega reševanja problema.« Toplišek predstavi tri alternativne kazalnike, po katerih je mogoče meriti trajnostni razvoj. To so po Toplišku (2011, 86):
1. »Index of Sustainable Economic Welfare (ISEW) upošteva preko BDP dejavnike, kot so razdelitev prihodka, neplačana hišna opravila, javni izdatki za zdravstvo, izobrazba, onesnaženost okolja, poraba naravnih virov in stroški globalnih sprememb. ISEW je bil nadgrajen v Genuine Progress Indicator (GPI)«.
2. »Genuine Progress Indicator53 povezuje rast BDP z okoljskimi dejavniki in socialnimi neenakostmi. Za številne industrijske države je za pretekla desetletja negativen.
3. »Economic Diversification Index meri gospodarske moči neke države z deležem industrije v BDP, številom zaposlenih v industriji, porabo elektrike na prebivalca in izvozno usmerjenostjo gospodarstva«.
K drugim alternativnim kazalnikom blaginje dodajamo še Happy Planet Index (HPI).
4.4 Pojem neenakosti in kazalci, ki kažejo na neenakost razdelitve dohodka in premoženja
Ostaja več vrst neenakosti, a se zdi, da je dohodkovna neenakost ena od ključnih, ki vplivajo na posameznika in njegova dejanja.
Košak (2012, 22) izpostavlja, da »več neenakosti dokazano pomeni tudi več kriminala, ker ljudje iščejo alternativne načine preživetja; manjšo socialno kohezijo, ker je ljudi revščine sram in se umikajo iz družbe; ter manj zdravo življenje.«
Kolenko (2003, 1) ugotavlja: »Denar sicer ne prinese nujno sreče, vendar je lahko njegovo pomanjkanje vir mnogih tegob. Poleg tega se zdi, da je dohodek pomembna spremenljivka pri
53 Kazalnik se imenuje tudi kazalnik resničnega razvoja, kajti odpravlja napake, ki jih vsebuje kazalnik BDP. Ker upošteva škodo, ki jo neka ekonomska dejavnost, ki sicer prispeva k skupnemu dobremu (h gospodarski rasti), s tem povzroča. Na primer, ko merimo GPI, upoštevamo plus, ki ga prinaša proizvodnja cigaret ali alkohola; potem pa mu je treba za resničen prikaz razvoja odšteti stroške zdravljenja, socialne stroške razpadlih družin, stroške izpadlih delovnih ur zaradi bolniških odsotnosti itd.
določanju življenjskega standarda ljudi in je tesno povezan s posameznikovim položajem v družbi. Ne nazadnje so podatki o dohodkih dokaj lahko dostopni in predstavljajo zelo otipljivo količino.«
Richard Wilkinson in Kate Pickett (povzeto po Štefančič 2013, 23) z vseh vidikov pokažeta, da sta »strta družba« in »strta ekonomija« posledici naraščanja ekonomske neenakosti.
Meritve kažejo, da »blaginja in srečnost z gospodarsko rastjo ne rasteta več, ampak se v vedno bogatejših deželah preobilja dolgoročno krepijo anksioznost, depresivnost in številni drugi družbeni problemi«, z »boleznimi preobilja vred«, pa tudi »nadaljnje bogatenje nič več ne podaljšuje življenja njihovih prebivalcev«, saj »poprečni življenjski standard k zdravju prispeva vedno manj«.
Eden vodilnih strokovnjakov na področju dohodkovne in globalne neenakosti je Branko Milanović54 (2010). V svojem delu Bogataši in siromaki – kratka in neobičajna zgodovina globalne neenakosti55 se ukvarja s tremi nivoji analize razlik v bogastvu in globalni neenakosti. Analizira globalno neenakost in razliko v bogastvu znotraj ene države, med državami in med posamezniki ter jih zgodovinsko primerja.
4.5 Merila in kazalci neenakosti
Theil-Index (merilo entropije). Theil je leta 1967 izpeljal svojo mero neenakosti, ki temelji na teoriji informacij. Kasneje pa je ugotovil, da je koncept entropije dobro orodje za izpeljavo mere neenakosti. Namesto n dogodkov imamo zdaj n prejemnikov dohodka. Verjetnost dogodka /…/ pa izraža delež dohodka posameznika v celotnem dohodku (Kolenko 2003, 14).56
Gini-koeficient meri obseg razdelitve dohodkov ali izdatkov med posamezniki ali gospodinjstvi. Prikazuje odklon od popolnoma enake porazdelitve. Lorenzova krivulja prikazuje kumulativne odstotke in se začne pri najrevnejšem posamezniku oziroma gospodinjstvu. Ginijev koeficient meri prostor med Lorenzovo krivuljo in hipotetično črto, ki ponazarja absolutno enakost. Vrednost Ginijevega koeficienta 0 pomeni, da vsi prejemajo
54 Prof. dr. Branko Milanović je vodilni analitik v Svetovni banki in odličen poznavalec koncepta neenakosti in revščine v svetu. Ukvarja se s konceptom merjenja revščine s pomočjo trdih objektivnih kazalnikov. Metodološko se ukvarja z dinamično analizo časovnih vrst in njihovo povezavo s posameznimi dejavniki (nezaposlenost, redistribucija dohodkov, revščina itd.). Njegov zorni pogled na revščino in neenakost je analiziran s prerazporeditvijo dohodkov, pariteto kupne moči, z BDP in Ginijevim koeficientom.
55 Naslov izvirnega dela je The Haves and the Have-Nots: A Brief and Idiosyncratic History of Global Inequality, 2010, Basic Books, New York. Knjiga je bila leta 2012 prevedena v srbščino. Bogataši i siromasi – Kratka i neobična istorija globalne nejednakosti.
56 Podrobneje se z merami splošne entropije, Theilovem indeksu in ostalimi merami neenakosti lahko seznanite v diplomskem delu Aleša Kolenka Dekompozicija mer neenakosti.
enak dohodek (popolna enakost), Ginijev koeficient 1.0 pa popolno neenakost (Hanžek idr.
2001, 101).
Engelov zakon pomeni, da se z rastočim dohodkom zniža delež izdatkov za življenjske potrebščine – Engelov koeficient označuje delež prihodkov, ki so porabljeni za prehrano.
Nižji Engelov koeficient (manjši delež izdatkov za živila) kaže potem na visoko blaginjo.
Prednost tega kazalca blaginje je, da upošteva lokalne cene.
Big-Mac-Index navaja, kako dolgo mora človek v povprečju delati v neki državi ali mestu, da lahko kupi Big Mac.
Merilo porabe kalorij na osebo je uporabno pri ugotavljanju blaginje zlasti za države v razvoju.
5 KAKOVOST ŽIVLJENJA
S kakovostjo življenja kot blaginjo so se ukvarjali mnogi že od Aristotela in Platona naprej.
Antončič in Boh (1991, 8) sta naredila celovito in bogato študijo o kakovosti življenja, kjer med drugim ugotavljata, da »morajo biti za kakovostno življenje izpolnjeni materialni pogoji, vendar materialna blaginja ne sme biti neomejena in nenehno naraščajoča.57 Že večkrat je bilo ugotovljeno, da sprožajo stalna gospodarska rast in s tem povezani visoki dohodki tudi vedno večje nezadovoljstvo. Zadovoljstvo ljudi namreč ni nujno v pozitivni korelaciji z gospodarsko rastjo in s tem povezanimi visokimi dohodki. Prav nasprotno, v gospodarsko razvitih državah se krepi nezadovoljstvo, ki se sprošča v socialnih nemirih in celo v nasilju«.
V Poročilu o človekovem razvoju Slovenija 2000–2001 (Hanžek idr. 2001, 16) je podana naslednja opredelitev: »Kakovost življenja po Allardtu (1973) lahko analiziramo na treh dimenzijah: imeti, ljubiti (pripadati), biti oz. zadovoljevanje materialnih societalnih (varnost) in kulturnih potreb (samouresničevanje). Gre torej za vprašanja gospodarske rasti, socialne integracije in vrednotnega sistema (kulture).«
Avtorji povezujejo kakovost življenja z gospodarsko rastjo, socialno integracijo, kulturo kot vrednotnim sistemom sodelovanja, pri čemer je »ključnega pomena odnos do neznanega drugega (Wilkinson 1997,58 v Hanžek idr. 2001, 16): ali ga imamo za sodržavljana, s katerim ustvarjamo in si delimo skupno blaginjo, ali pa je le ovira na poti k naši osebni blaginji.
Z vidika kakovosti življenja je pogled na blaginjo definiran glede na želene osnovne vrednote in družbene cilje, za katere je potreben: minimalni življenjski standard, enaka razdelitev življenjskih priložnosti in zadovoljena potreba po socialni varnosti (Böhnke 2005, 3).
Mednarodna skupina raziskovalcev EU59 je o problemu merjenja kakovosti življenaja ugotovila: »Na začetku so kakovost življenja merili le z objektivnimi kazalci, kot so dohodek, podnebje, smrtnost in stopnja kriminala. Postopoma so znanstveniki z nezadovoljstvom ugotovili, da objektivni kazalci ne morejo zaobjeti vse kompleksnosti človeškega življenja.
Takrat so vključili subjektivne spremenljivke za merjenje posameznikove stopnje zadovoljstva. Samo zamisel so opredeljevali različno, vendar se večinoma strinjajo, da je večrazsežnostna in izraža zadovoljevanje potreb. Način merjenja kakovosti življenja je
57 »Znana je anekdota ameriškega ekonomista Galbraitha, ki je napisal znamenito knjigo Industrijska družba, o zadnjem državljanu države blaginje, ki mu bo le malo mar, ko mu bo, dušečemu se v izpušnih plinih, predzadnji sodržavljan povedal veselo vest, da se je narodni dohodek (BND) povečal za celih 5 odstotkov.« (Antončič in Boh 1991, 6–7)
58 Primarni vir ni naveden.
59 Avtorji iz Avstrije, Češke, Nizozemske, Švedske in Italije. Češki so opravljali za EU mednarodno raziskavo kakovosti življenja v mestih. V članku so dobro podali zgodovinski pregled koncepta kakovosti življenja, njenih definicij in kazalcev.
predmet burnih razprav, standardnih meril še ni. Vsemu navkljub lahko v zadnjih dvajsetih letih zaznamo napredek in tudi nekakšne dogovore. Postavljena vprašanja seveda morajo biti pomembna za ciljno skupino, kar pomeni, da je za doseganje tega cilja pomembneje metodo zasnovati od spodaj navzgor kakor obratno. Vprašanja morajo biti občutljiva na spremembe in sposobna meriti pozitivne in negativne učinke. Mnogi raziskovalci se strinjajo, da je treba različna vprašanja kombinirati v diskretne domene. Tako bi lahko tudi opredelili različna polja življenja. V zvezi z neposrednim okoljem posameznika pogosto vključujejo naslednje domene: družina in prijatelji, zdravje, varnost, svoboda, poklic in življenjski standard. Če je namen študije raziskovanje skupnosti, potem lahko dodajo še: varnost, izbiro prevozov, dostopnost, krajino, okoljske kakovosti, enakopravnost in participacijo javnosti.« (Risser idr.
2006, 38)
Maridal (2010, 4) pa blaginjo opredeljuje v obliki »dolgoročne kakovosti življenja«. To pomeni »povzdignjeno stanje duha zaradi občutka uspevanja, ne (nujno) v nekem trenutku, ampak v povprečju v času posameznikovega življenja«.
5.1 Analiza kakovosti življenja po posameznih državah
Preglednica 5 prikazuje poročila o merjenju kakovosti življenja, ki jih pripravljajo posamezne države.
Preglednica 5: Analiza kakovosti življenja po posameznih državah Velika
Britanija Nizozemska Nizozemska Švedska Finska Nemčija Irska Indicators of dvig kakovosti življenja na vseh področjih, povečati zadovoljstvo z okoljem in institucijami ter z odpravo revščine dvigniti materialno blaginjo.
60 Na Nizozemskem poročajo o kakovosti življenja v dveh dokumentih : v Letnem poročilu in v Poročilu o Indeksu živjenjskih razmer.
Ko se sprašujemo, kako odpraviti revščino in dvigniti raven blaginje, lahko povzamemo avtorje (Birdsall, Rodrik in Subramaniam 2005, 136–152), ki predlagajo sedem nujnih predpogojev, pomembnih in potrebnih za odpravo revščine v državah sveta:
- pravilna opredelitev posamezne države do gospodarskega razvoja;
- izboljšava samopomoči v revnih državah (lastno znanje, izkoriščanje lastnih naravnih virov itd);
- zmanjšati omejitve dostopa do mednarodnega trga;
- povečati finančno pomoč revnim za odpravo korupcije, za izboljšanje upravljanja in vladanja v državah ter izboljšanje zdravstvene oskrbe na kritičnih področjih, kmetijske oskrbe itd.;
- zmanjšati bremena, ki jih bogate države in korporacije nalagajo revnim državam preko raznih mednarodnih sporazumov, s katerimi revnim omejujejo dostop oz. izdelavo zdravil, ali možnost zmanjšati npr. takse na emisije toplogrednih plinov itd.;
- pozitivni ukrepi bogatih držav za pomoč revnim v smeri ukrepanja: proti korumpiranim voditeljem, pomoč na področju raziskav in krepitve globalne mobilnosti delavcev;
- poiskati nove poti pri pomoči bogatih revnim v smislu doseganja samostojnega razvoja revnih držav, v povečanju samokontrole revnih držav nad lastno gospodarsko politiko, sofinanciranju in nudenju razvojno prijaznih tehnologij in odprtju trga dela v vse smeri.
6 EMPIRIČNI DEL RAZISKAVE
»Osnovno napako narediš, če sklepaš, še preden imaš podatke. Nehote začneš izkrivljati dejstva, da bi se prilagodila teorijam, namesto da bi se teorije prilagodile dejstvom.« (Doyle 1887, v FDVinfo.net 2008)
Slika 2: Načrt raziskave
Opis načrta raziskave
Raziskavo smo izvajali po naslednjih korakih:
1. podatki, pridobljeni iz izračuna LEGATUM: INDEX PROSPERITY 2011, (večina podatkov se nanaša na leto 2010 - priloga 1a);
2. priprava podatkov za analizo;
3. s hierarhično Cluster analizo (Wardovo metodo) skupnega indeksa blaginje smo z dendogramom ugotovili, da se blaginja naravno deli na dve, tri, pet, šest in osem skupin;
4. s Two Step Cluster analizo smo s preizkusom in z načrtom, da najdemo čim večje število skupin, ugotovili, da je glede na vrednost skupnega indeksa in podindeksov blaginje najboljša porazdelitev držav na 5 skupin. Skupine držav smo poimenovali: 1 – ekstremno revne države; 2 – revne države; 3 – povprečne države; 4 – dobre države; 5 – bogate države.
Za določitev optimalnega števila skupin, ki najbolj jasno loči 8 podindeksov blaginje (gospodarstvo, podjetništvo, vodenje in upravljanje države, izobrazba, zdravje, varnost, osebne svoboščine in socialni kapital), smo izvedli preizkus ANOVE. Z metodo preizkusa ANOVA smo dokazali, da je 5 skupin tistih, ki najbolj jasno ločijo 8 podindeksov. Z metodo ANOVA smo dobili povprečne vrednosti vsake od 5 skupin. Povprečne vrednosti smo uporabili kot inicialne centroide pri nadaljnji analizi. Nehierarhične cluster metode zahtevajo vnaprej predpostavljeno število skupin. Imamo dve možnosti: da nam SPSS program sam določi centroide, ali pa jih postavimo sami. Odločili smo se za inicialne centroide (neke vrste povprečnih vrednosti), ki nam jih je dala metoda ANOVA, in jih uporabili kot osnovo pri metodi nehierarhične cluster analize k-means. Inicialnih clusterjev ni možno določiti preko okenskih ukazov, ampak samo preko SYNTAX editorja z ukaznimi stavki.
Legatum Institut iz Londona skupaj s sodelavci in vrhunski znanstveniki inštituta MIT so na podlagi dolgoletnih raziskav in na podlagi podatkov, ki so bili pridobljeni od 12 raziskovalnih institucij (glej prilogo 1b), določili, da bodo blaginjo držav sveta analizirali na 8 področjih (gospodarstvo, podjetništvo, vodenje in upravljanje države, izobrazba, zdravje, varnost, osebne svoboščine in socialni kapital). Vsako od teh področji (podindeksov blaginje) je sestavljeno iz različnih komponent, te pa iz različnih spremenljivk, ki na koncu predstavljajo glavne komponente. Takih glavnih komponent je 22, vanje pa je vključeno 89 spremenljivk.
S k-means cluster metodo smo končne centroide uporabili kot osnovo za oceno od 1 do 5 na vseh 33 faktorjih (komponentah). Tako smo dobili prikaz in uvrstitev za vsako od 110 držav na vsaki od 33 komponent, ki sestavljajo blaginjo. Ustvarili smo prikaz primerjalne ocene držav z grafom pajkove mreže.
Diskriminantna analiza potrebuje vnaprej določeno število skupin. Mi smo uporabili 5 skupin, ki smo jih dobili z metodo dvostopenjske cluster analize. Diskriminantna analiza nam daje
več podatkov kot je samo ocena in uvrstitev držav od 1 do 5. Omogoča nam popolno primerjavo vseh komponent blaginje po njeni moči. Omogoča nam, da dejansko spoznamo, zaradi katerega vzroka (faktorja) so države res revne oziroma res bogate. V tabeli Fischerjeve linearne diskriminantne funkcije vidimo natančno primerjavo vseh komponent blaginje po 5 skupinah držav.
Če smo pri PCA (Principal Component Analayis) analizi za prikaz povprečij uporabili združevanje faktorjev z metodo uteženega povprečja, tega za diskriminantno analizo ne smemo narediti. Faktorje pustimo take, kot nam jih je dala PCA analiza. V nekaterih primerih smo morali nekatere faktorje razbiti do osnovnih spremenljivk. Te spremenljivke moramo standardizirati, ker so tudi faktorji po svoji naravi standardizirane spremenljivke. S PCA-analizo smo naredili redukcijo spremenljivk.
Devetinosemdeset (89) spremenljivk smo zmanjšali tako, da smo dobili 22 novih glavnih komponent (faktorjev), ki so dobri predstavniki teh spremenljivk. Pri redukciji smo upoštevali osnovno zamisel združevanja, tako kot jo je priporočil Legatum Institut (2012) s sodelavci MIT-a, kar se je pokazalo za odlično začetno rešitev. Prvotna razdelitev na 22 reduciranih komponent nam je služila za začetek analize, vendar smo ugotovili, da te komponente povzročajo težave pri analizi. Zato smo se odločili, da znova napravimo strogo analizo PCA (Principal Component Analayis), in glede na rezultate dobili 33 komponent, od katerih 7 spremenljivk nastopa samostojno, 26 pa kot rezultat linearnih kombinacij.
6.1 Raziskovalna metodologija in merjenje blaginje
Merjenje blaginje je zaradi kompleksnosti, subjektivnosti in nepredmetnosti konceptualno in metodološko zahtevna naloga, pri kateri ni rutinskih rešitev (Rovan, Malešič in Bregar 2009, 71). Številni avtorji so si zastavili nalogo, kako razvrstiti države pri merjenju blaginje. Mandič (2008, 8) povzema po Kvistu61 (2003) in Castlesu (2002), da se povečuje potreba po razvrščanju držav v skupine. Pri tem se zaradi vse številčnejših in obsežnejših podatkovnih baz odpirajo številna vprašanja. Zaradi majhnega števila enot pri analizah se soočamo z metodološkimi težavami. Mandičeva nato ugotavlja, da so primerjalne študije praviloma vključevale manj kot trideset držav, torej število, ki je za kvantitativne empirične analize večinoma premajhno, za kvalitativne primerjave pa preveliko. Nato pa izpostavi, da pri obravnavi režimov blaginje prevladuje deduktivni pristop, ki v izhodišče postavi abstrakten idealnotipsko določen režim blaginje, nato pa se v ustrezno skupino držav uvrstijo tiste, za katere se sklepa, da so mu dovolj podobne (Mandič 2008, 18).
Blaginjo so poizkušali meriti in razvrščati na različne načine. V svetu države blaginje je pogosto uporabljena tipologija Esping-Andersena (1990), ki države razvršča v skupine po
61 Primarni vir ni naveden.
režimih države blaginje. Esping-Andersen (1990, 27–28) ugotovlja, da glede na obliko izvajanja politike v zahodnem svetu in v Evropi obstajajo trije režimi države blaginje:
liberalni (ZDA, Kanada, Avstralija), konservativni (Avstrija, Francija, Nemčija, Italija) in socialdemokratski (Finska, Švedska, Norveška, Danska). Iz tega je razvidna tudi ohlapna geografska razvrščenost držav po modelih režima blaginje. Tako liberalni režim blaginje pripada anglosaškemu zahodnemu svetu, konservativni kontinentalni Evropi in socialdemokratski nordijskim državam. Mandič (2008, 11) sklepa, da se Esping-Andersenov pristop osredotoča na državo, njene institucije in politiko: v izhodišče svoje tipologije je avtor postavil programe države blaginje in njihovo razmerje do trga. Nato pa (prav tam, 14–15) na podlagi raziskav in opozoril več avtorjev ugotovi, kako pomembno je vprašanje izbora konkretnih blaginjskih programov za empirično analizo in razvrščanje držav v režime blaginje in da se po Castelsu (2002) odpira tudi dilema, koliko je ena sama razvrstitev sploh smiselna in možna. Odgovor in možno rešitev na zastavljeni vprašanji je po Mandičevi našel Joachim Vogel, ki se je osredotočil na institucionalno konfiguracijo proizvodnje blaginje. Analiziral je, kako v proizvodnji blaginje součinkujejo trije ključni tvorci: trg dela, država blaginje in družina. /…/ V pojasnjevalnem modelu, kako so trije tvorci blaginje medsebojno povezani, pripiše Vogel najpomembnejšo vlogo trgu dela, saj slabo delovanje trga izčrpava tako državo blaginje kot tudi družino; to dvoje pa vidi kot dva alternativna korektiva. /…/ Delovanje trga dela je meril s kazalci, kot so stopnja vključenosti v izobraževanje, stopnja zaposlenosti med mladimi, ženskami in starejšimi, dohodki in drugo. Delovanje države blaginje je meril z velikostjo državnih izdatkov za socialno varnost, manjšanjem dohodkovne neenakosti ter z navzočnostjo politike zaposlovanja in družinske politike. Delovanje družine kot blaginjske institucije pa je identificiral in meril z rodnostjo, časom odhoda iz stanovanja staršev, vstopom v partnerstvo ter velikostjo in strukturo gospodinjstev. Po tem vzorcu je 15 držav EU razvrstil v tri skupine: v nordijsko skupino (Švedska, Danska, Finska in Norveška), južno skupino (Grčija, Italija, Španija in Portugalska) in osrednjo evropsko skupino (Nemčija, Francija, Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Velika Britanija in Irska).62
Zanimivo za našo raziskavo je, da je Vogel razširil Esping-Andersenov model režima blaginje z vidika izvajanja in oblike politike države blaginje z uvedbo dejavnika družine in trga dela.
Vendar pri merjenju upošteva samo trde materialne dejavnike (imeti), zanemarja pa subjektivne mehke dejavnike (biti, ljubiti), ki smo jih v našo raziskavo vključili mi. Prav tako pa v središče postavlja trg dela, mi pa človeka, posameznika, vključenega v skupnost, s katero merimo relativno kolektivno blaginjo ljudi po državah sveta.
Vendar pri merjenju upošteva samo trde materialne dejavnike (imeti), zanemarja pa subjektivne mehke dejavnike (biti, ljubiti), ki smo jih v našo raziskavo vključili mi. Prav tako pa v središče postavlja trg dela, mi pa človeka, posameznika, vključenega v skupnost, s katero merimo relativno kolektivno blaginjo ljudi po državah sveta.