5 sistemom pa tudi oblikovalec ni več le snovalec proizvoda, ampak dobiva nove vloge.
Danes je modni oblikovalec postal komunikator in izobraževalec. Modna podjetja morajo v zadnjem času pri komunikaciji s svojimi kupci predstaviti tudi svoj vidik odnosa do narave in ne več le trajnosti, zato je ravno oblikovalčeva naloga, da jim predstavi to znanje. Le z razumevanjem trajnosti pri potencialnih uporabnikih se lahko celoten modni sistem spremeni v trajnostnega, trajnost pa postane nekaj povsem običajnega.
[5]
Oblikovalec je hkrati tudi posrednik. Veščine, ki jih mora oblikovalec obvladati pri svojem poklicu, npr. stalno sprejemanje novitet, sintetiziranje kompleksnih informacij,
interdisciplinarno delo ter izdelovanje intuitivnih miselnih preskokov v mišljenju, so v obsegu in naravi podobne izzivom, ki nam jih prinaša trajnost. Oblikovalčeve zmožnosti in izzivi v trajnosti namreč ne poznajo industrijskih ali disciplinarnih meja in pogosto spodbujajo, da iščemo rešitve na novo. To kaže na dejstvo, da so oblikovalci dobro usposobljeni za reševanje okoljskih težav, ki jim odkrivajo nove možnosti. Oblikovalčeva vloga se tako iz dobavne verige prenaša v središče sprememb, kjer je posrednik med različnimi disciplinami, hkrati pa tudi posrednik med podjetjem in potrošnikom. Za oblikovanje ustreznega proizvoda mora oblikovalec tesno sodelovati s potrošnikom za razumevanje resničnih potreb uporabnika. S tem oblikuje ne le trajnost proizvoda, ampak tudi družbeno in kulturno trajnost. Oblikovalec je hkrati tudi spodbujevalec, saj lahko s svojim delovanjem Slika 2: The Mirror/Africa, avtorica:
Nicole Mackinlay Hahn, video instalacija, prikaz dobavne verige v
Afriki [5]
6 Slika 3: Delavnica predelave oblačil v Kernel Gallery v Atenah [5]
spodbudi kupce k bolj premišljenim odločitvam. Spodbudi jih lahko k izmenjevanju oblačil, kupovanju oblačil iz druge roke ali reciklaži in tako poskrbi za daljšo dobo trajanja oblačil. [5]
Modni aktivist2 lahko deluje v mnogo kontekstih v sklopu tradicionalnega in netradicionalnega modnega sektorja. Delo aktivista je predvsem rodovitno, ko je podjetje odgovorno in v svoje delovanje vključuje trajnostne prakse. Težava nastane, ko je podjetje ne glede na to, kako odgovorno je, omejeno z etiko konvencionalnega poslovanja in ekonomije. Oblikovalec mora tako zatreti svoje vrednote ali pa se posloviti od delovnega mesta. Zato se veliko oblikovalcev danes raje usmeri stran od korporativne kulture in delujejo samostojno. Za slabo okoljsko stanje so v veliki meri kriva prav korporativna podjetja, ki v želji po čim večjem dobičku ne upoštevajo niti minimalnih standardov za okolje, ki jih določijo vladni zakoni. Za zaščito svojih interesov si raje najamejo največje lobiste in odvetnike.
Zaradi pomanjkanja intervencijske policije breme za preverjanje takšnih prekrškov pade na nevladne organizacije, ki pa ne morejo slediti velikanski rasti teh podjetij.
Tudi tu so še delovna mesta za modne aktiviste. Te organizacije so v zadnjem času
2Aktivist je oseba, ki verjame in prakticira odločen in direkten ukrep z namenom, da doseže družbene zaključke. [5]
2Aktivist oseba, ki verjame in prakticira odločen in direkten ukrep z namenom, da doseže družbene zaključke [5]
7 spremenile taktiko in začele sodelovati s podjetji z namenom izboljšanja stanja. S takšnimi neprofitnimi organizacijami imajo oblikovalci možnost, da izrazijo svoje poglede na višji ravni. Oblikovalci lahko sodelujejo tudi z vlado, ki ji neposredno pomagajo pri oblikovanju novega sistema z boljšim ravnovesjem med ekonomskim, družbenim in ekološkim zdravjem. [5]
Oblikovalec je podjetnik. Oblikovalec izdeluje proizvode bodisi za korporacije, lastno podjetje ali naročnike. V vsakem primeru so njegovi proizvodi v ekonomskem sistemu, kjer so odvisni od ljudi, ki jih kupujejo. Čeprav z ekološko bolj prijaznimi proizvodi pripomorejo k izboljšanju okolja, so ti učinki zgolj površinski, saj so tako kot vsi proizvodi odvisni od kupcev. Oblikovalci nadaljujejo delovanje v do zdaj poznanih modelih, čeprav s tem omejujejo najnaprednejše ideje za trajnostni pristop. Neusklajenost v tem, kaj vemo in kaj delamo, privede do napetosti v vsakdanji praksi. Ko bo vse več ekonomistov prepoznalo hibe trga kot mehanizem za dosego sprememb, bodo tudi oblikovalci – podjetniki razvili samozavest za razvijanje novih proizvodov in zastavljanjem novih modelov komercialne prakse z uporabo imaginacije. Za spremembo je potrebna sprememba vzorcev in vedenja, kar privede do izgradnje strukture in ravnanja, ki definira in opisuje ekonomsko aktivnost z ekološkimi omejitvami. S tem se bodo pojavile še dodatne nove vloge oblikovalca ter nova estetika, ki bo skladna z novimi vrednotami. [5]
2.2 IZZIVI DRUŽBENO ODGOVORNEGA OBLIKOVANJA V MODI
2.2.1 Trajnost
Holmberg in Sandbrook (1992) navajata, da ima danes beseda trajnost več kot 70 različnih definicij in je pogosto narobe razumljena. Na žalost se večkrat razume izključno kot sinonim za reciklažo in okolje. [6]
J. Hethorn in C. Ulasewics v svoji knjigi Sustainable Fashion Why now? razlagata definicijo na podlagi koncepta »well being« (dobrega počutja), ki ga lahko dosežemo le z ravnovesjem med planetom, človekom in dobičkom. Oblačila in moda imata potencial za zmanjšanje ali povečanje dobrega počutja človeka. Ko človek postane
8 temelj naših trajnostnih prizadevanj, nam naša kreativnost omogoča reševanje problemov z modnim procesom. [7]
Pred pojavom industrializacije je bila ekonomična poraba dobrin način življenja, saj je bil tekstil redek, izdelava oblačil pa zaradi ročnega dela časovno obsežna in težka. Tako si je lahko modno življenje privoščila le elita. Celo bogati so shranjevali materiale, preoblikovali oblačila ter prodajali neželena oblačila trgovinam iz druge roke. Ljudje so živeli trajnostno, ne da bi se tega zavedali. S pojavom industrijske revolucije pa se je zaradi mehanizacije začela doba velikih količin blaga in oblačil.
Modna oblačila so postala dosegljiva vsem ekonomskim razredom, mnogokrat na račun okolja ali nepravično plačane delovne sile. [7]
Začetek 21. stoletja je doba prenasičenosti. Novi stili so prezentirani s takšno hitrostjo, da je industrija ta sektor poimenovala hitra moda. Vsak si lahko privošči modna oblačila in redno zamenja garderobo, oblačila pa po uporabi preprosto zavrže. Zaradi prevelike količine proizvodov še nova oblačila pogosto končajo na odlagališčih ali pa so zažgana. Zato je nujno, da oblikovalci razmislijo tudi o tem, kaj bo z oblačili po uporabi. [7]
Brundtlandska komisija Združenih narodov je leta 1987 izdala poročilo, imenovano Naša skupna prihodnost, v katerem so trajnostni razvoj definirali kot »razvoj, ki zadovolji potrebe človeka brez zmanjšanja možnosti prihodnjih generacij, da bi zadovoljili svoje potrebe«. [8]
Trajnostni pristop v modi temelji na dveh medsebojno povezanih glavnih strategijah:
Zvečanje učinkovitosti sistema z namenom zmanjšanja vložkov in nezaželenih proizvodov, kar vpliva na funkcionalnost oblačil ter morebitno večjo čustveno vrednost za uporabnika, kar bi potencialno podaljšalo dobo trajanja oblačil. Pri obeh nam lahko pomaga tehnologija, saj lahko z njo oblikujemo inovativne materiale z dodatnimi funkcijami. Hkrati lahko tehnologija tudi poveča uporabnikovo sodelovanje pri oblikovanju. Pomaga nam tudi pri izboljšanju prileganja oblačil, dizajnu, proizvodnji in distribuciji. Adam Thorpe (2005), predavateljica na Surrey Institute of Art and Design v Veliki Britaniji, meni, da mora biti trajnostni modni sistem prožen s fokusom na strateški porabi časa z namenom, da bi podaljšali dobo proizvodov, ki bi trajali veliko dlje in bi jih zapustili svojim prihodnjim generacijam.
9 Dizajn bi tako moral biti prilagojen za spreminjajoče se potrebe in zunanje okolje.
[7]
Druga strategija je zmanjšanje pretoka materiala in oblačil v sistemu z namenom manjšega odpada s povezovanjem proizvodnje in porabe z boljšim dizajnom, napovedovanjem in načrtovanjem proizvodnje ter s strategijo odlaganja odpadkov, npr. prenovo ali reciklažo. Gre za uravnoteženi sistem, ki proizvede toliko, kolikor porabi z metodami napovedovanja. Če pa vseeno proizvede več, se proizvodi ponovno uporabijo, reciklirajo ali pa ti bazirajo na biorazgradljivem materialu in se tako po uporabi razkrojijo. Z informacijsko tehnologijo lahko sledimo individualnim proizvodom ali naročilom, kar bi nam lahko pomagalo prilagoditi proizvodnjo glede na potrebe. [7]
2.2.1.1 Krožno oblikovanje
Krožno oblikovanje je nov sistem v modi, ki nastaja kot odgovor na prejšnji linearni ekonomski in družbeni sistem poceni proizvodov s kratko dobo trajanja. Model krožne mode je pravzaprav proizvod trka krožnega gospodarstva (model, ki nadomešča običajni cikel proizvodnje, uporabe in odpada z večkratno ponovno uporabo in reciklažo) s trajnostno in etično modo. Razvoj in evolucija teh dveh področij namreč že nekaj časa poteka paralelno med različnimi sektorji.
Krožno oblikovanje je sistem, pri katerem so naša oblačila in dodatki proizvedeni v bolj premišljenem modelu, kjer sta proizvodnja in tudi zadnji del življenja tega proizvoda enako pomembna. Poudarja njegovo vrednost, ki jo izkoristi vse do konca z mnogo ponovnimi uporabami, popravili in reciklažami, nato pa gre še en korak naprej, saj postane surovina za nov izdelek. Izključeno je oblikovanje odpadkov ter onesnaževanja v fazi oblikovanja, proizvodnje kolekcije, pakiranja in distribucije.
Pomembna je tudi transparentnost v celotnem krožnem procesu. [9]
Arhitekt William McDonough in znanstvenik Michael Braungart v svoji knjigi Cradle to Cradle predstavljata povezavo med znanostjo in oblikovanjem v krožnem sistemu z namenom pozitivnih učinkov za družbo. Rajši kot zmanjšanje škode, ki jo naredimo, na oblikovanje gledata kot na pozitivno, obnovitveno moč, ki se mora osredotočiti na izboljšanje kakovosti, zvečanje vrednosti in inovacije. Omenjata tri
10 glavne prvine krožnega oblikovanja: 1. Vse je lahko surovina za nekaj drugega.
Verjameta namreč, da je vse lahko oblikovano tako, da je lahko brez onesnaževanja razstavljeno in varno vrnjeno v prst kot hranilna biološka snov ali ponovno uporabljeno kot tehnična surovina. 2. Uporaba čistega in obnovljivega vira energije. Uporaba virov, ki so v izobilju (sončna, vetrna, geotermalna itd.) z namenom ohranjanja človeškega in okoljskega zdravja. 3. Proslavljanje raznolikosti. Oblikovanje, ki se odzove na izzive in priložnosti vsakega kraja na Zemlji posebej. [10]
2.2.2 Ekološki izzivi
Od nekdaj smo imeli hrano, zavetje in oblačila za dobrine, medtem ko smo čisti zrak in vodo imeli za samoumevna. Modna industrija je druga največja onesnaževalka okolja, takoj za naftno industrijo. Z njeno rastjo pa se vsako leto onesnaževanje še
Slika 4: Prikaz modela krožnega oblikovanja [9]
11 poveča. V nadaljevanju bom predstavila največje ekološke probleme, povezane z modno industrijo. [2, 11]
Onesnaževanje s toplogrednimi plini
Samo modna industrija izpusti v okolje 10 % celotnega proizvedenega ogljika.
Veliko toplogrednih plinov nastane pri proizvodnji, izdelavi in transportu modnih proizvodov, zlasti tistih, ki so izdelani na Kitajskem in v Bangladešu, kjer energijo dobijo iz premoga. Pri izdelavi sintetičnih vlaken se porabi še več energije, saj so ta vlakna naftni derivati. Pri proizvodnji 1 kg vlaken zraven pridelamo še 23 kg toplogrednih plinov. [11]
Pri vzreji živali se hkrati porabijo ogromne količine fosilnih goriv. Kalifornijska študija je ugotovila, da ena krava na mlečni farmi izloči 80 kg hlapnih organskih snovi na leto. [11]
Onesnaževanje in poraba vode
V večini držav, kjer se izdelujejo oblačila, toksične vodne odplake brez kakršnekoli predhodne obdelave izpustijo v reke. Odpadle vode, ki nastanejo pri izdelavi materialov in oblačil, barvanju in apreturi, namreč vsebujejo med drugim svinec, živo srebro in arzen, ki so izjemno škodljivi za rečne živali in tudi zdravje milijonov ljudi, ki živijo ob teh rekah. Onesnaženje doseže tudi morja, ki ga nato prenesejo po svetu.
Sporno pa ni le onesnaženje vode, ampak tudi njena poraba. Modna industrija vsako leto porabi 1,5 trilijona vode. Velike količine čiste vode se namreč uporabljajo v procesu barvanja in aretiranja. Pri 1 toni barvanega blaga se lahko uporabi do 200 ton sveže vode. Velika poraba in onesnaževanje vode potekata tudi pri gojenju rastlin za vlakna, npr. gojenje bombaža, pri katerem z uporabo gnojil in pesticidov onesnažujejo deževnico in tekočo vodo. Za proizvodnjo 1 kg bombaža je potrebnih 200.000 litrov vode. [12]
12 Onesnaževanje s kemikalijami in drugimi škodljivimi snovmi
Kemikalije so ena glavnih komponent naših oblačil, saj se uporabljajo v procesu proizvodnje vlaken, barvanja, beljenja in mokrega procesiranja. Uporaba težkih kemikalij z že omenjenim onesnaževanjem pitnih in oceanskih voda ter degradacijo prsti pri gojenju bombaža povzroča obolevanje in zgodnejšo smrt pri gojiteljih bombaža. Nekatere kemikalije pa so nevarne tudi za potrošnika. Kljub temu je bilo le malo raziskav narejenih do zdaj, ki se ukvarjajo s to tematiko, vendar pa te dokazujejo, da lahko kemikalije v naše telo pridejo z vdihavanjem, zaužitjem in permeacijo skozi kožo ter lahko povzročijo kožne reakcije, anafilaktični šok in celo raka. Hkrati so oblačila rezervoarji za biotske in abiotske delce iz našega okolja. [9]
Potrebno je kupovanje organskih vlaken, trajnostnih znamk s certifikati OEKO-TEX®3, GOTS4, ali BLUESIGN®5. Vedno je treba oblačilo pred prvo uporabo oprati.
23 % vseh proizvedenih kemikalij je uporabljenih v tekstilni industriji. 27 % teže celotnega proizvoda iz 100-% naravnih vlaken je narejenega iz kemikalij. [11]
Slika 5: Poraba vode pri gojenju bombaža [13]
3OEKO-TEX®je certifikat za človeško-ekološko varnost za tekstilne proizvode in usnje v vseh fazah proizvodnje. [16]
4GOTSje certifikat, ki določa pogoje za organski status vlaken, od pridelave surovin, okolju prijazne proizvodnje do etiketiranja oblačil z jasnimi označbami. [17]
5BLUESIGN®je certifikat za pravno skladnost glede okoljskega zdravja in varnosti. [17]
OEKO-TEX®3 certifikat za človeško-ekološko varnost za tekstilne produkte in usnje v vseh fazah proizvodnje [16]
13 Veliko zdravju škodljivih snovi se uporablja tudi pri strojenju usnja, kjer se največkrat uporablja krom. Takšne tovarne porabijo skoraj 570 hl vode in proizvedejo do 900 kg odpadkov (dlak, mesa, obrezkov, soli, apnaste usedline, sulfidov in kisline) za vsako tono kože, ki je ustrojena. Velik problem pa je predvsem ogrožanje človeškega zdravja zaradi visoke koncentracije svinca, cianida in formaldehida v podzemni vodi v bližini strojarn, o čemer bom podrobneje pisala v naslednjem poglavju. [14, 15]
Onesnaževanje z mikrovlakni
Vsakič, ko operemo oblačilo iz sintetike, je v vodo spuščenih okrog 1900 mikrovlaken, ki pristanejo v oceanih. Majhni vodni organizmi zaužijejo ta vlakna, te organizme pa pojejo majhne ribe, ki jih pojejo večje. Tako je plastika tudi v naši prehranjevalni verigi. [12]
Kopičenje odpadkov
Oblačila so zaradi nizke cene in pogosto slabe kakovosti postali proizvodi za nekajkratno uporabo.
Potem pa se zavržejo, kar ustvarja vse več tekstilnih odpadkov. Družina v zahodnem svetu povprečno zavrže 30 kg oblačil letno. Le 15 % od tega gre v reciklažo ali v drugo roko, drugo pa konča na odlagališčih ali se zažgejo. Sintetična vlakna so nerazgradljiva, zato na odlagališčih obstanejo tudi več kot 200 let. 72 % oblačil je narejenih iz sintetičnih vlaken. [12]
Slika 6: Primer odlagališča zavrženih oblačil [13]
14 Degradacija prsti
Prst je temeljni element našega ekosistema. Masivna, globalna degradacija je ena glavnih okoljskih problemov, s katerimi se trenutno spopadamo, saj predstavlja veliko grožnjo za globalno oskrbo s hrano. Zaradi zmanjšane sposobnosti absorpcije CO2 prispeva tudi h globalnemu segrevanju. S preobteženostjo pašnikov za gojenje živalskih vlaken (volne, kašmira) za proizvodnjo oblačil povečujemo degradacijo. Degradacija je povzročena tudi s preveliko uporabo kemikalij pri gojenju bombaža ter izsekavanjem gozdov za vlakna, ki temeljijo na lesu, npr. rajon.
[11]
Izsekavanje deževnega gozda
Vsako leto je posekanih na tisoče hektarjev ogroženih pragozdov, ki jih nadomestijo s plantažami dreves, iz katerih lahko dobimo vlakna iz njihovega lesa, kot so rajon, viskoza in modal. Izguba gozda je grožnja ekosistemu in domorodnim skupnostim.
Namesto teh vlaken je tako bolje uporabiti Lyocell/Tencel®. [11]
2.2.3 Etični izzivi
V tem poglavju se bom osredotočila na neetičnost v modi, ki se pojavlja v razmerju do soljudi ter v razmerju do drugih živih bitij. Človek je bil v zgodovini sposoben opravičiti grozote, kot so vojne, suženjstvo in spolno nasilje, na podlagi zmotnega prepričanja, da bitja, ki so drugačna, ne izkusijo trpljenja in si ne zaslužijo naše moralne obravnave. Žal se tudi danes pojavljajo takšne grozote, v veliki meri tudi v modi, le v nekoliko drugačni podobi. [18]
V razmerju do soljudi se neetičnost najprej kaže pri izkoriščanju poceni delovne sile. Imperij hitre mode je namreč zgrajen na ranah in potu ter tudi izgubi življenj mnogo revnih otrok in žensk v državah tretjega sveta, kjer delovna sila ni pravno zaščitena, zahtevanje pravic pa je prepovedano. Zaradi revščine in pomanjkanja osnovnih dobrin je mnogo žensk in otrok prisiljenih delati v takšnih izkoriščevalskih delavnicah. Unicef poroča, da je 170 milijonov otrok zaposlenih v oblačilni industriji, kar je 11 % vseh otrok na svetu. Podjetja za delo celo namenoma iščejo otroke, saj
15 so ubogljivi in poslušni, podobno pa velja tudi za ženske. Ker otroci namesto v šolo hodijo na delo v izkoriščevalska podjetja, so ujeti v začarani krog, saj tako ne morejo izboljšati svojih sposobnosti in si zagotoviti, da bi lahko nekega dne dobili službo z boljšo plačo in boljšimi razmerami. [19, 20]
Tako imenovano moderno suženjstvo vključuje 12-urni delovnik in nezadostne plače (od 25 do 60 £ na mesec), kar je 2 % celotnega profita, ki nastane pri proizvodu. Zahteva se pretirana delovna učinkovitost (ponekod mora en delavec izdelati 12 majic na uro). Hkrati tudi same zgradbe in oprema največkrat niso varni in tako ogrožajo življenja delavcev. Vsakršen upor pa je najpogosteje kaznovan s silo. [19]
Primer neetičnosti do soljudi lahko najdemo tudi konkretno pri izdelavi usnja, kjer je eden glavnih problemov ogrožanje človeškega zdravja zaradi visoke koncentracije svinca, cianida in formaldehida v podzemni vodi v bližini strojarn. Kemijska izpostavljenost in nesreče pri delu pustijo na delavcih takšne posledice, da običajno ne doživijo več kot 50 let. Študije iz Italije in Švedske so pokazale 20–50 % večje tveganje za razne vrste raka (levkemijo, raka sinusov, pljučnega raka …) pri delavcih v strojarnah in ljudeh, ki živijo v njihovi bližini. United Nations’ Food and Agriculture Organization ugotavljajo, da so se strojilnice v zadnjem času iz razvitih
Slika 7: Delo žensk v izkoriščevalskih delavnicah [19]
16 držav preselile v nerazvite zaradi poceni delovne sile in manj strogih zakonov glede okolja. [15]
V razmerju do živali se neetičnost v modi kaže na več različnih načinov. V sklopu tega magistrskega dela bi izpostavila predvsem neetičnost v usnjarski industriji.
Podatki iz leta 2018 namreč kažejo, da je bilo v enem letu v svetovnem merilu za pridelavo usnja ubitih več kot 2,29 bilijona prašičev, koz in krav. [19]
Neetičnost se kaže v slabih razmerah, kjer so te živali primorane živeti, saj so običajno zaprte v nečistih kletkah z električno napetostjo ali pa so nagnetene skupaj, tako da izgubijo vsakršen osebni prostor in padejo v stres. Prisotna je tudi krutost med transportom in ubojem, pogosto brez anestezije, ki sledi veliko prej od pričakovane življenjske dobe teh živali. [21]
Večina usnja je narejena iz kože krav, teličkov, ovc, koz in prašičev. Te živali so običajno del mlečne in mesne industrije, in ko odslužijo svoji primarni funkciji, jih ubijejo ter jim oderejo kožo za usnje in krzno, kar predstavlja glavni profit mlečne in mesne industrije. Nekatere živali, kot so zebre, bizoni, kenguruji, sloni, kače, noji in kuščarji, pa so ulovljene in ubite izključno za njihovo kožo. Zelo slab sloves imajo predvsem krokodilje farme, v katerih živali redijo v prenatrpanih prostorih, v smrdljivi vodi in vlagi, temnih lopah brez sončne svetlobe, svežega zraka, čiste vode ali osnovne zdravniške oskrbe. Našli pa so celo farme v Vietnamu, ki krokodile dajo iz
Večina usnja je narejena iz kože krav, teličkov, ovc, koz in prašičev. Te živali so običajno del mlečne in mesne industrije, in ko odslužijo svoji primarni funkciji, jih ubijejo ter jim oderejo kožo za usnje in krzno, kar predstavlja glavni profit mlečne in mesne industrije. Nekatere živali, kot so zebre, bizoni, kenguruji, sloni, kače, noji in kuščarji, pa so ulovljene in ubite izključno za njihovo kožo. Zelo slab sloves imajo predvsem krokodilje farme, v katerih živali redijo v prenatrpanih prostorih, v smrdljivi vodi in vlagi, temnih lopah brez sončne svetlobe, svežega zraka, čiste vode ali osnovne zdravniške oskrbe. Našli pa so celo farme v Vietnamu, ki krokodile dajo iz