Izhodišče za kolekcijo Leftover sem začela razvijati v času prve karantene, v kateri se je zaradi epidemije koronavirusa leta 2020 kar naenkrat znašel cel svet. Spraševala sem se o tej nenadni izoliranosti, odmaknjenosti, omejenosti človeške svobode, okrnjenem dostopu do osnovnih potrebščin in surovin in ne nazadnje o bizarnosti, ki je postala naša nova realnost.
Spraševala sem se, kje so meje mojega kreativnega izražanja v času strogih omejitev, ko sem zaprta med štiri stene študentke sobe, ko je pomembnost kreative potisnjena na zadnje mesto in ko strah pred neznanim nadvlada vsa druga področja življenja. Razmišljala sem o tej bedi, zdolgočasenosti in osamljenosti, v kateri smo se znašli in kako je glavna skrb družbe postal toaletni papir in zaprtje frizerskih storitev. Zaradi strahu pred nepojasnjeno prihodnostjo, »koncem sveta« in pomanjkanjem osnovnih dobrin smo le-te kupovali v prekomernih količinah, potrebnih za posamezna gospodinjstva. Kupovanje na zalogo in nepremišljeno kopičenje hrane je privedlo do večjih ostankov in odpadkov kot sicer. Ravno tako se je zgodilo in se še dogaja s sredstvi za zaščito pred virusom; maskami, rokavicami, filtri, razkužili in drugimi čistilnimi sredstvi, ki so po večini vsa iz plastike. Opazila sem, da je to privedlo do večjih ostankov hrane in nerazgradljivih odpadkov plastike v našem gospodinjstvu kot pred karanteno.
27
Slika 29: Kolaž oblikovanja koncepta kolekcije (osebni arhiv)
Kolekcija Leftover je moja interpretacija bizarnosti omejevanja na dom in dolgotrajne izoliranosti od sveta. Koncept izhaja iz vprašanja; kako si iz nič ustvariti nekaj oz. oblačilo iz surovin in s pripomočki, ki jih najdem izključno doma, ter kako to narediti na čim bolj trajnosten način, da ta izdelek tudi po končani uporabi ostane v krogu doma oz. izolacije, ne da postane še ena dodatna smet našega gospodinjstva – v smislu, da se biorazgradi.
Ker smo v tem obdobju zaradi povečane uporabe zaščitnih pripomočkov na splošno bolj konzumirali plastiko, sem začela raziskovati, kakšne so trajnostne alternative tej umetni masi, ki za razgradnjo potrebuje tudi do 1000 let. Ena trenutno najbolj aktualnih je bioplastika, ki so jo nekatera podjetja, kot je Biome Bioplastics, eno vodilnih na tem področju, razvila že do te mere, da je temperaturno in vodno obstojna ter jo lahko uporabljamo za pakiranje raznih produktov. Tako sem prišla na idejo izdelave kolekcije iz bioplastike. Po poglobljeni raziskavi sem ugotovila, da obstaja veliko različnih načinov in receptov za pripravo le-te, prav tako pa obstajajo tudi različne tehnike vlivanja, sušenja in postopki končne obdelave. Bioplastične materiale namreč lahko primarno pridobivamo iz derivatov sladkorja, škroba, celuloze in mlečne kisline in jih do neke mere lahko ustvarim iz
28
stvari, ki jih najdem v domači kuhinji. Bioplastiko sem tako lahko izdelala iz koruznega, krompirjevega in tapiokinega škroba; iz pomarančnih olupkov, ki vsebujejo celulozo; iz želatine, iz veganske želatine agar agar, ki je pridobljena iz alg, ki imajo visoko vsebnost beljakovin, in iz Spiruline, ki je prehransko dopolnilo, narejeno ravno tako iz alg. V bioplastiko sem nato poskušala vkomponirati ostanke hrane, ki bi jo sicer zavrgli. Ta je služila bodisi kot element povezovanja in utrjevanja same strukture (riževi rezanci, zelje, želatinasti bonboni, korenje) bodisi kot teksturni element (tapiokini biseri, pomarančni olupki, kavna zrna, leča, granola), lahko pa tudi samo kot estetska komponenta (redkvice, kumare, čebula, kivi, gobe, limone, lovor). Za obarvanje bioplastike sem uporabila živilska barvila, zeleno Spirulino, začimbe (kurkuma, rdeča paprika), različne čaje (hibiskus, zeleni čaj), sokove (rdeča pesa, korenje), kavo, matcha v prahu in juhe v prahu (porova, paradižnikova). Kot dodatno vezivo za boljšo stabilnost sem nato v bioplastiko poskušala dodati še ostale stvari, ki sem jih našla doma; lase, travo, odpadne tekstilije, različna volnena vlakna, mah in žico. Za drugačno teksturo pa sem vkomponirala še milo, ki je popolnoma spremenilo strukturo in videz bioplastike.
Slika 30: Ostanki hrane (pomarančni olupki, riževi rezanci, čija semena) (osebni arhiv)
Vse skozi sem gledala na to, da bo bioplastika tudi dokaj hitro razgradljiva, ko je enkrat zavržena. Zato sem se odločila, da vanjo vkomponiram različna semena, ki bodo pripomogla k biorazgradnji. Poskusila sem dodati tudi druge sestavine, ki pripomorejo k hitrejšemu
29
razpadu; gnojilo, zemlja in lasje, vendar sem se na koncu odločila za čija semena, ki so izjemno hitro vzkaljena.
Ker sem želela dobiti še bolj raznolike teksture, sem bioplastiko vlivala na plastične, gumijaste in kovinske podlage z različnimi površinami; pladnji, podlaga za čevlje, podloga za kopalnico, predpražniki, parket, podloga za v avto ... Ugotovila sem, da bi nekatere že zaradi svoje oblike lahko delovale kot kroji in tako pri izdelavi bioplastike ne bi imela veliko odpadka. Podloge za avto so še posebej tako oblikovane, da spominjajo na kroje.
Slika 31: Kolaž podlog za v avto (osebni arhiv)
Ker se vsako leto zavrže več kot milijardo ton hrane, odpadki tekstila pa so prav tako pomembno vprašanje, je bil glavni fokus mojega bio-materialnega raziskovanja in ustvarjanja kolekcije, kako to dvoje združiti za potencialno zmanjšanje odpadkov na obeh področjih.
30