• Rezultati Niso Bili Najdeni

6

Spermicidi so kemične snovi, ki ohromijo ali uničujejo semenčice (NIJZ, 2021). Večina spermicidov v Združenih državah Amerike vsebuje kemikalijo, imenovano nonoksinol-9.

Spermicid se lahko uporablja samostojno, vendar ga je zaradi omejene učinkovitosti najbolje uporabljati z drugimi pregradnimi metodami (npr. kondom, diafragma), razen gobice, ki že vsebuje spermicid. Na voljo je v različnih oblikah, vključno s penami, kremami, tabletami, geli, svečkami in filmi. Kadar se spermicid uporablja samostojno, ga je potrebno vstaviti v nožnico blizu materničnega vratu in počakati 10-15 minut, da začne učinkovati. Po vstavitvi so spermicidi učinkoviti le 1 uro, za vsak ponoven spolni odnos je potrebna ponovna vstavitev, po spolnem odnosu se vsaj 6 ur ne spira nožnice (ACOG, 2018a). Samostojna uporaba spermicida ima nizko zanesljivost, od 100 žensk jih zanosi približno 30. Pri uporabi lahko pride do alergije na kemične sestavine, prepogosta uporaba (več kot 2-krat na dan) pa lahko povzroči poškodbe vaginalne sluznice in s tem poveča verjetnost za okužbo z virusom HIV (NIJZ, 2021).

7

1.1.2 Hormonske kontracepcijske metode

Hormonska kontracepcija je vrsta kontracepcije, ki za preprečevanje nosečnosti uporablja hormone, to sta estrogen in progesteron. Med te metode štejemo kontracepcijske tablete, kontracepcijske obliže, vaginalni obroček, kontracepcijske injekcije, podkožni vsadek in kontracepcija v sili (Colquitt, Martin, 2015). Hormoni delujejo na več načinov in povzročijo spremembe na rodilih. V jajčnikih se zmanjša izločanje gonadotropnih hormonov, v jajcevodih se zmanjša peristaltika, sluz materničnega vratu se zgosti in ovira gibanje semenčic, v maternici se stanjša sluznica in s tem onemogoča ugnezdenje zarodka (Kralj et al., 2016). Hormonska kontracepcija povzroča tako biološke kot tudi psihološke spremembe, ki se odražajo tudi v neželenih učinkih in zapletih ob uporabi le-te. Ob uporabi se lahko pojavijo zapleti kardiovaskularnega sistema (npr. globoka venska tromboza, srčna in možganska kap, pljučna embolija, arterijska hipertenzija), motnje v delovanju jeter in trebušne slinavke, poveča se tveganje za nastanek raka na materničnem vratu in dojkah, spremeni se lahko želja po spolnosti (libido), pojavijo se lahko spremembe na koži (npr.

akne, pigmentne lise, izpadanje las), depresija, porast telesne teže in drugo (Kralj et al., 2016).

8

Kontracepcijske tablete v večini vsebujejo kombinacijo obeh hormonov estrogena in progestogena, ki ju naravno proizvajajo tudi jajčniki (t. i. kombinirane tablete), obstajajo pa tudi takšne, ki vsebujejo samo progestogen (t. i. mini tabletka). Ob rednem in doslednem jemanju predstavljajo kontracepcijske tablete eno izmed najzanesljivejših metod preprečevanja neželene nosečnosti, njena zanesljivost je 99 % (NIJZ, 2021; NHS, 2019).

Obstaja več različnih načinov jemanja tablet (NIJZ, 2021):

1) 21/7, kjer po 21 dnevih jemanja sledi 1 teden premora brez tablet, v katerem pride do krvavitve, nato se po 1 tednu prične z novim zavojčkom,

2) 24/4 in 26/2, kjer se tabletke jemlje neprekinjeno, brez premorov, kajti že sestava tabletk je takšna, da na koncu zavojčka pride do krvavitve. Z jemanjem je potrebno pričeti 1. dan menstruacije, potrebno jih je vzeti vsak dan ob približno istem času.

Kombiniranih kontracepcijskih tablet ne predpisujemo ženskam, ki imajo obolenja srca in ožilja, rak dojk, doječim materam, ženskam z zvišanim krvni tlakom ali indeksom telesne mase nad 35, ženskam s sladkorno boleznijo z zapleti, kadilkam, starejšim od 35 let, ženskam z migrenami z avro, ženskam z nekaterimi revmatičnimi obolenji (npr. sistemskim eritematoznim lupusom) in nekaterimi obolenji jeter (NHS, 2019).

Metoda je enostavna za uporabo, nadzira jo ženska sama, stroški so kriti iz zdravstvenega zavarovanja, menstruacije postanejo redne in manj boleče, manj je aknavosti in prekomerne poraščenosti, ob dolgoročnem jemanju zmanjša tveganje za raka na maternici (rak endometrija) in jajčnikih, je nemoteča med spolnim odnosom, z jemanjem lahko uporabnica preneha, kadarkoli želi. Pri jemanju lahko pride tudi do neželenih učinkov, kot so glavobol, omotica, slabost, nihanje razpoloženja, porast telesne teže, pojav vmesnih izcedkov in amenoreja, upad libida, občutljive prsi ter povečanje verjetnosti za nekatere vrste raka (rak materničnega vratu in dojk). Zelo redki zapleti so globoka venska tromboza, pljučna embolija, srčna in možganska kap (WHO/RHR, 2018; Kitič, 2014).

9

Kontracepcijski obliž je majhen (1,75 cm²) lepljiv obliž, ki se nalepi na kožo zadnjice, spodnjega dela trebuha, prsnega koša (razen na prsi), nadlahti ali zgornjega dela hrbta. Obliž sprošča hormona estrogen in progesteron, ki se skozi kožo absorbira v telo. V prosti prodaji ni na voljo, predpisati ga mora izbrani ginekolog (ACOG, 2018b). Namestitev in odstranitev obliža je preprosta, ženska si na prvi dan menstruacije obliž prilepi na kožo in ga zamenja z novim vsakih 7 dni, 3 tedne zapored. Po 3 tednih nošenja obližev sledi 1 teden premora brez obliža, v katerem pride do menstrualne krvavitve. Po 1 tednu se cel postopek ponovi (Kitič, 2014). Glavna prednost obližev je način absorpcije hormonov v telo, zaradi katere je metoda primerna za ženske, ki zaradi težav s prebavili ne morejo uživati oralne kontracepcije, metoda je prav tako učinkovita v primeru bruhanja in diareje. Slabost metode je, da ne nudi zaščite pred SPO, manj učinkovita je pri ženskah, težjih od 200 kg, uporabnice vidijo pomanjkljivost v možnosti odlepitve obliža, le-ta je lahko viden in zahteva od uporabnika doslednost pri menjavi enkrat na teden (NIJZ, 2021). Večina neželenih učinkov je majhnih in pogosto izginejo po nekaj mesecih uporabe, vključujejo glavobol, izvenciklične krvavitve, razdraženo kožo (rdečica, srbečica) in občutljive prsi (ACOG, 2018b).

Vaginalni obroček je fleksibilen, plastičen obroč, ki si ga ženska namesti v nožnico. Ob stiku s sluznico nožnice obroček začne sproščati hormona estrogen in progesteron, ki se skozi sluznico absorbirata v krvni obtok. Obroček ni na voljo v prosti prodaji, predpisati ga mora izbrani ginekolog (ACOG, 2018b). Pravilno nameščenega obročka ne ženska in ne njen partner ne čutita. Namestitev obročka je preprosta, podobna vstavitvi tampona. Obroček si ženska vstavi v nožnico na prvi dan menstruacije in ga pusti vstavljenega 21 dni. Po 21 dnevih je obroček potrebno odstraniti in zavreči ter narediti enotedenski premor, saj v tem obdobju pride do menstrualne krvavitve. Po enem tednu se cel postopek ponovi. Uporabnice je potrebno poučiti, da obroček ne nudi zaščite pred SPO in da je potrebno obroček, če le-ta izpade iz nožnice, najkasneje v roku 3 ur ponovno vstaviti, sicer je potrebno 7 dni med spolnimi odnosi uporabiti tudi kondom. Glavna prednost obročka je način absorpcije hormonov v telo, zaradi katere je metoda primerna za ženske, ki zaradi težav s prebavili ne morejo uživati oralne kontracepcije, metoda je prav tako učinkovita v primeru bruhanja in diareje (NIJZ, 2021). Možni stranski učinki so glavobol, slabost, obilnejši izcedek iz nožnice, razdraženost sluznice spolovila, občutljive dojke in izvenciklične krvavitve (ACOG, 2018b).

10

Kontracepcijska injekcija vsebuje samo hormon progesteron in se vsake 3 mesece vbrizga v mišico nadlahti ali zadnjice (NIJZ, 2021). Injekcijo se aplicira v prvih petih dneh menstrualnega cikla, njen učinek je takojšen. Če se odmerek aplicira katerikoli drug dan cikla, se ženski svetuje, da 1 teden med spolnimi odnosu uporabi kondom (NHS, 2019).

Injekcija je primerna tudi za doječe matere, vendar se priporoča, da z začetkom prejemanja začnejo 6 tednov po porodu. Po prenehanju prejemanja injekcij se plodnost povrne šele po nekaj mesecih, zato se te metode ne priporoča ženskam, ki želijo kmalu zanositi, prav tako metoda ni primerna za najstnice, saj ženske končno kostno maso dosežejo okrog 30. leta starosti (Jackson, 2014). Metoda ne nudi zaščite pred SPO, stranski učinki, ki se lahko pojavijo ob uporabi, so amenoreja, glavobol, porast telesne teže, nečista koža (akne), seboreja, zmanjšanje mineralne gostote kosti, občutljive prsi, slabost in nihanje razpoloženja (Jackson, 2014). V redkih primerih so nekatere ženske ob prejemu odmerka dobile alergično reakcijo (NHS, 2019).

Podkožni vsadek je majhna fleksibilna plastična palica, ki vsebuje hormon progesteron, ki se sprošča v krvni obtok (NHS, 2019). Vsadek se z manjšim kirurškim posegom, ki se izvede pod lokalno anestezijo, vstavi v podkožje nedominantne nadlakti. Poseg je potrebno izvesti v prvih 5 dneh menstrualnega ciklusa in po 24 urah je zagotovljena zaščita pred zanositvijo, saj hormon že zavira ovulacijo. Vsadek je učinkovit 3–5 let (odvisno od števila vsadkov), vendar se lahko odstrani, kadarkoli si ženska to zaželi. Po odstranitvi vsadka se v roku enega tedna povrne plodnost. Vsadek je primeren tudi za doječe matere in ženske po splavu (umetnem in spontanem). Stranski učinki, ki se lahko pojavijo ob uporabi vsadka, so amenoreja, glavobol, nečista koža (akne), seboreja in nihanje razpoloženja. Ker se vsadek vstavi z kirurškim posegom, lahko zaradi le-tega pride do krvavitev in okužbe (Jackson, 2014; Kitič, 2014). Vsadek nudi več kot 99 % zaščito pred zanositvijo, vendar ne nudi zaščite pred SPO (NHS, 2019).

11

Kontracepcija v sili (t. i. nujna ali urgentna kontracepcija) je potrebna za preprečitev potencialne oploditve, kadar zaščita ni bila uporabljena pred ali med spolnim odnosom, je bilo ugotovljeno, da je prišlo do napake (npr. počen ali zdrsnjen kondom) ali če je bila zaščita uporabljena nepravilno (Jackson, 2014).

Ločimo dve vrsti nujne kontracepcije (NIJZ, 2021):

 postkoitalna tableta (pogovorno »jutranja tabletka«), ki je na voljo v vseh lekarnah.

V lekarnah sta na voljo 2 vrsti: tabletko z levonorgestrelom je potrebno vzeti v 72 urah, tabletko z ulipristalacetatom pa čimprej v 120 urah,

 vstavitev bakrenega materničnega vložka, ki jo opravi ginekolog v roku 12 ur (metoda se danes uporablja le še redko).

Delovanje postkoitalne tablete je odvisno od tega, v kateri fazi ciklusa se je tableto zaužilo;

lahko prepreči nastop ovulacije, oploditev že sproščenega jajčeca ali pa spremeni lastnosti maternične sluznice in tako prepreči ugnezditev oplojenega jajčeca. Če je že prišlo do ugnezditve jajčeca, je jutranja tabletka neučinkovita. Ob zaužitju se lahko pojavi slabost, bruhanje, glavobol, bolečine v trebuhu, ob večkratni uporabi v istem menstrualnem ciklusu lahko zaradi visoke količine hormona v tableti povzroči motnje ciklusa (NIJZ, 2021; Cafuta Hlušička, 2013). V Sloveniji lahko v lekarnah postkoitalno tableto brez recepta kupijo ženske, starejše od 16 let, mlajše od 16 let pa za nakup potrebujejo beli (samoplačniški) zdravniški recept, ki ga napiše ginekolog ali osebni zdravnik (Cafuta Hlušička, 2013).

12

1.1.3 Intrauterina kontracepcija – maternični vložek

Maternični (intrauterini) vložek je majhna plastična naprava v obliki črke T, ki jo ginekolog vstavi v maternico (NHS, 2019). Maternični vložek lahko vstavimo kadarkoli med menstrualnim ciklusom, če je zagotovljeno, da ženska ni noseča. Ženska lahko med aseptičnim postopkom vstavitve občuti neugodje (Jackson, 2014). Ločimo hormonski in bakreni maternični vložek (Kralj et al., 2016).

Hormonski maternični vložek (intrauterini sistem z levonorgestrelom) deluje tako, da počasi sprošča hormon neposredno v maternico in s tem ustvari neugodno okolje za oploditev.

Povzroči zgostitev cervikalne sluzi, da ta postane težje prehodna za semenčice, stanjša maternično sluznico in zmanjša gibljivost semenčic. Količina hormona zadošča, da je maternični vložek lahko vstavljen za 3 ali 5 let (NIJZ, 2021).

Maternični vložek z bakrom počasi sprošča bakrove ione v maternico, le-ti ovirajo gibanje semenčic in tako preprečujejo oploditev. V maternici lahko ostane 5 ali 10 let (NIJZ, 2021).

Materničnega vložka ne morejo uporabljati ženske, ki imajo naslednje kontraindikacije (Kralj et al., 2016):

 nepojasnjene krvavitve,

 anomalije maternice,

 raka dojk ali materničnega vratu,

 medenično vnetno bolezen (PID),

 SPO.

Hormonski in bakreni maternični vložek sta primerna tudi za ženske, ki še niso rodile, funkcija plodnosti se povrne kmalu po odstranitvi. Ne glede na vrsto je maternični vložek ena najučinkovitejših metod kontracepcije, v enem letu uporabe zanosi manj kot ena ženska od stotih. Metoda ne varuje pred SPO, po vstavitvi lahko pride do vnetja maternice in jajcevodov in posledično povzroča zarastline (NIJZ, 2021). Med neželene stranske učinke uporabe sodijo tudi menoragija, dismenoreja in bakterijska vaginoza (Jackson, 2014).

Možen zaplet ob vstavitvi je tudi perforacija (predrtje) maternice (Kitič, 2014).

13

1.1.4 Naravne kontracepcijske metode

Naravno načrtovanje družine, imenovano tudi zavedanje plodnosti, vključuje metode za doseganje ali izogibanje nosečnosti, neodvisno od mehanskih ali farmakoloških posegov (Unseld et al., 2017). Ponuja edinstveno možnost za zavzete pare, kajti glavna prednost te metode je odsotnost neželenih učinkov in zapletov, ki jih prinašajo mehanske in farmakološke tehnike kontracepcije, ob tem pa udeležencem ponuja možnost, da se seznanijo z reproduktivno funkcijo telesa (Smoley, Robinson, 2012).

Zavedanje plodnosti temelji na opazovanju znakov fiziološke plodne in neplodne faze menstrualnega cikla ženske. Ko se par seznani s časom plodnosti oz. neplodnosti, se spolno vedenje spremeni glede na cilj para – nosečnost ali preprečitev zanositve (Calimag et al., 2020). Spolnemu odnosu se v času plodnih dni izognemo ali uporabimo kakšno drugo kontracepcijsko metodo, da bi se izognili neželeni nosečnosti (Smoley, Robinson, 2012).

Pod naravne metode kontracepcije štejemo (Kralj et al., 2016; Smoley, Robinson, 2012):

 koledarsko metodo (tudi Ogino-Knausova metoda),

 temperaturno metodo,

 metodo opazovanja cervikalne sluzi (tudi Billingsova metoda),

 simpto-termalno metodo,

 samopregled materničnega ustja,

 ovulacijski test,

 laktacijsko amenorejo,

 prekinjen spolni odnos.

Koledarska ali Ogino-Knausova metoda kontracepcije preprečuje nosečnost s spremljanjem plodnih obdobij med menstrualnim ciklusom. Za uporabo te metode ženska v obdobju šestih mesecev spremlja dolžino menstrualnega ciklusa, da ugotovi, koliko dni običajno traja njen ciklus. Nato spremlja napredek skozi vsak prihodnji cikel od prvega dne menstrualne krvavitve (npr. s štetjem dni v koledarju). S tem lahko ženska ugotovi, ali je plodna na določen dan menstrualnega ciklusa, in se izogne spolnim odnosom v teh dneh. Raziskave so pokazale, da so ženske plodne le približno šest dni menstrualnega ciklusa in da obdobje plodnosti sovpada z ovulacijo (sproščanjem jajčeca iz jajčnikov). Ko se jajčece sprosti iz jajčnika, vstopi v jajcevod, kjer lahko pride do oploditve. Jajčece je za oploditev sposobno

14

24 ur. Vendar pa lahko sperma v jajcevodih preživi do pet dni. To pomeni, da če ima ženska v 5 dneh pred ovulacijo nezaščiten spolni odnos, obstaja verjetnost, da bo sperma, ki je še živa in je sposobna oploditi jajčece, ostala v jajcevodih, dokler ne pride do ovulacije. Zato se pri ženski šteje 6 plodnih dni in ne le 24 ur. Pri ženskah s standardno dolžino menstrualnih ciklov (cikli med 26 in 32 dnevi) bo 94 % žensk doživela ovulacijo v 4 dneh po sredini ciklusa. Tako lahko ženske z izračunom srednje točke cikla ugotovijo tudi, kdaj so potencialno plodne in kdaj vsekakor neplodne (NHS, 2021; Marston, Church, 2016). Glavna pomanjkljivost metode je izračun obdobja plodnosti ob upoštevanju pričakovane življenjske dobe spolnih celic, zato uspešnost zavisi od pravilnosti cikla. Indeks Pearl prikazuje zanesljivost določene kontracepcijske metode. Nižji kot je rezultat, zanesljivejša je kontracepcijska metoda (Kralj et al., 2016). Indeks Pearl za koledarsko metodo je bil ocenjen na 1–47 % (Trussell, 2011).

Temperaturna metoda vključuje merjenje bazalne temperature. Ženska si temperaturo izmeri vsako jutro, takoj ko se zbudi. Temperaturo lahko izmerimo rektalno, vaginalno ali oralno (Kralj et al., 2016). V lutealni fazi reproduktivnega cikla se ob ovulaciji temperatura zviša za od 0,2 do 1 °C. Neplodni dnevi nastopijo tretji dan po zvišanju bazalne temperature (Smoley, Robinson, 2012). Slabosti metode so težave pri interpretaciji, povezane s fizičnim naporom ali stresom in potrebo po daljšem obdobju abstinence. Indeks Pearl je bil ocenjen na 12,2 % (Trussell, 2011).

Metoda opazovanja cervikalne sluzi ali Billingsova metoda temelji na opazovanju in ocenjevanju cervikalne sluzi, ki se skozi menstrualni ciklus spreminja (Cameron, 2017). V času plodnih dni imajo ženske na vhodu v nožnico občutek večje vlažnosti, cervikalna sluz je prozorna, vlecljiva ter po videzu spominja na jajčni beljak. Po ovulaciji sluz postane gostejša in s tem semenčicam onemogoča vstop v maternico (Kralj et al., 2016). Indeks Pearl je 3 %. Glavni pomanjkljivosti sta težavnost tolmačenja in čas, ki je potreben za učenje metode (Trussell, 2011).

Simpto-termalna metoda poleg opazovanja sluzi vključuje merjenje bazalne temperature in palpacijo materničnega vratu (Unseld et al., 2017). Ženske lahko opazujejo tudi druge simptome (npr. občutljivost dojk, ovulacijska bolečina) in znake (npr. položaj cerviksa) za pomoč pri prepoznavanju plodnega obdobja (Smoley, Robinson, 2012). Glavna pomanjkljivost je možnost nasprotujočih si znakov, indeks Pearl je 8 % (Trussell, 2011).

15

Samopregled materničnega ustja temelji na odkrivanju sprememb materničnega vratu, ki jih povzročajo hormonske spremembe in omogoča prepoznavanje plodnega obdobja. V plodnih dnevih estrogen povzroči mehčanje, odpiranje in dvig materničnega vratu, v času neplodnih dni pa progesteron povzroči spust in otrdelost materničnega ustja (Smoley, Robinson, 2012).

Indeks Pearl za to metodo ni bil podan, glavni težavi, ki se pojavljata, so nulipare (ženske, ki še nikoli niso rodile) in nevarnost za okužbe (Trussell, 2011).

Ovulacijski test je natančna in zanesljiva metoda pri določanju plodnih dni. Obstajajo različni testi, ki zaznavajo spremembe v vzorcu sluzi, sline ali hormonov v urinu v času ovulacije. Pri Fern testu v vzorcu sline in sluzi pod mikroskopom opazujemo pojavnost

»fenomena praproti«, ki prikazuje plodne dni. Plodne dni lahko določimo tudi iz vzorca urina, napovemo jih lahko tudi 24–36 ur vnaprej, na podlagi količine luteinizirajočega hormona (LH) v urinu, saj se vrednost tega hormona pred ovulacijo zviša (Kralj et al., 2016).

Laktacijska amenoreja pomeni, da doječa ženska nima menstruacije, saj hormon prolaktin, ki se izloča med dojenjem, zavira ovulacijo (Smoley, Robinson, 2012). Metoda laktacijske amenoreje je učinkovita le, če so izpolnjeni vsi trije ključni kriteriji: od poroda je minilo manj kot 6 mesecev, ženska v celoti ali skoraj v celoti doji, njen menstrualni cikel se še ni znova vzpostavil. Ob pravilni uporabi je učinkovitost metode 98 % (Calimag et al., 2020).

Prekinjen spolni odnos (lat. coitus interruptus) je metoda naravne kontracepcije, pri kateri moški pred izlivom semenske tekočine izvleče penis iz nožnice. Ker so semenčice prisotne že v predsemenski tekočini, ta metoda ni zanesljiva (Kralj et al., 2016).

Katerakoli od omenjenih naravnih metod bodisi samostojno bodisi v kombinaciji je odlična alternativa drugim oblikam kontracepcije (Calimag et al., 2020). Rezultati številnih študij so pokazali, da so naravne metode po učinkovitosti primerljive s kontracepcijskimi tabletami in materničnim vložkom, čeprav sta za njihovo uspešno uporabo potrebna pravilno poučevanje in motivacija parov (Cameron, 2017). Glavna pomanjkljivost naravnih metod je njihova neuspešnost, kar je verjetno povezano z nezadostnim poučevanjem tehnik ali pozabljanjem, da zahtevata sodelovanje obeh zakoncev (Trussell, 2011).

16

1.1.5 Trajne metode kontracepcije

Kirurška sterilizacija, ki se lahko izvede pri ženski ali pri moškem (t. i. vazektomija), sta trajni, varni in zelo učinkoviti metodi kontracepcije (ACOG, 2019). Postopek sterilizacije pri moških je lažji in preprostejši, a kljub temu se za sterilizacijo večkrat odločijo ženske.

Pri slovenskih ženskah letna stopnja sterilizacij znaša 2,4, pri moških pa 0,6 na 1.000 prebivalcev, starih med 15 in 49 let; tako je bilo leta 2019 v Sloveniji skupno opravljenih 1.337 sterilizacij (NIJZ, 2019). Pri kirurški sterilizaciji ženske se prekine prehodnost obeh jajcevodov. Sterilizacija nima vpliva na menstrualni ciklus, lahko se jo izvede laparoskopsko v splošni anesteziji ali histeroskopsko skozi nožnico, takrat se poseg lahko opravi ambulantno (Kralj et al., 2016). Pri laparoskopski metodi so zapleti redki in so v večini povezani z anestezijo, možna je npr. poškodba notranjih trebušnih organov (Kitič, 2014).

Bolnišnična obravnava po posegu v splošni anesteziji praviloma traja 2 dni (NIJZ, 2019).

Vazektomija pri moških poteka ambulantno v lokalni anesteziji, pri čemer podvežejo semenovode in s tem preprečijo semenčicam prehod iz mod v sečnico (WHO/RHR, 2018).

Nekaj semenčic je še vedno lahko prisotnih v nekajkratnih izlivih, zato moški po posegu še ni sterilen (Kralj et al., 2016). Najpogostejši zapleti so hematom, krvavitev in okužba rane, redko pa tudi razvoj granuloma na mestu reza (Kitič, 2014). Sterilizacija žensk in moških ne ščiti pred SPO, zato je potrebno parom, ki se poslužujejo te metode kontracepcije, svetovati pravilno in dosledno uporabo kondoma, ki zmanjša tveganje za prenos SPO (NIJZ, 2021).

Na splošno nobena medicinska diagnoza popolnoma ne omejuje upravičenosti osebe do sterilizacije, z izjemo znane alergije ali preobčutljivosti na materiale, uporabljene za dokončanje metode sterilizacije. Postopek sterilizacije se pravno sklicuje na ZZUUP (ZZUUP – Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok). Zakonsko določena starostna meja je 35 let, izjeme so izredni zdravstveni primeri. Zahtevo za poseg mora odobriti komisija prve ali druge stopnje za umetno prekinitev nosečnosti (UPN) in sterilizacijo, zahtevo pa lahko vloži le razsodna oseba, pri kateri se bo postopek sterilizacije izvedel. Praviloma lahko šele 6 mesecev po odobritvi posega oseba opravi postopek sterilizacije (NIJZ, 2019).

Na splošno nobena medicinska diagnoza popolnoma ne omejuje upravičenosti osebe do sterilizacije, z izjemo znane alergije ali preobčutljivosti na materiale, uporabljene za dokončanje metode sterilizacije. Postopek sterilizacije se pravno sklicuje na ZZUUP (ZZUUP – Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok). Zakonsko določena starostna meja je 35 let, izjeme so izredni zdravstveni primeri. Zahtevo za poseg mora odobriti komisija prve ali druge stopnje za umetno prekinitev nosečnosti (UPN) in sterilizacijo, zahtevo pa lahko vloži le razsodna oseba, pri kateri se bo postopek sterilizacije izvedel. Praviloma lahko šele 6 mesecev po odobritvi posega oseba opravi postopek sterilizacije (NIJZ, 2019).