• Rezultati Niso Bili Najdeni

KRATEK PREGLED ZGODOVINSKEGA RAZVOJA SLOVENSKIH NAREČIJ

In document Govor Črnomlja (Strani 25-28)

Večkrat je bila narejena klasifikacija slovenskih narečij, a je danes veljavna prirejena, popravljena in dopolnjena Ramovševa klasifikacija, ki sta jo dopolnila Tine Logar in Jakob Rigler9. Objavljana je bila leta 1983 na Karti slovenskih narečij. (Smole 1998: 1) V Sloveniji poznamo delitev na 7 narečnih skupin, to so: gorenjska, dolenjska, štajerska, panonska, koroška, primorska in rovtarska narečna skupina. Znotraj njih je razvrščenih 36 narečij in 12 govorov. Na širšem kočevskem območju so prisotni t. i. mešani kočevski govori, ki so se oblikovali kot posledica starejših in mlajših kolonizacij, vendar ti govori zaenkrat še ne predstavljajo posebne narečne skupine. (prav tam) Na delitev oz. zamejitev narečnih skupin je vplival splošni slušni vtis, drugo merilo pa je bil razvoj dolgih samoglasnikov. Pri zamejitvi narečij in govorov je bil za merilo vzet razvoj kratkih samoglasnikov, ki je mlajši. (prav tam) V času od 6. do 8. stoletja se je govorilo praslovansko narečje, nato so se postopno začele odvijati jezikovne spremembe, ki so vplivale na začetne delitve takratnega praslovanskega jezika. Do konca 8. stoletja so se pojavile jezikovne spremembe, ki so skupne celotnemu slovanskemu jugu, to so: depalatalizacija samoglasniškega in soglasniškega sistema (ťi : ta >

ti/ta), skrajšanje starega dolgega akuta (npr. m ti > màti), metateza likvid (npr. mold > mlad);

sprememba v tem času, ki je bila značilna samo za ozemlje današnje Slovenije, pa je prehod > j (npr. me a > meja). (Smole 1998: 1) V 9. stoletju so onemeli polglasniki v šibkih položajih; krepka praslovanska polglasnika ь (jer) in ъ (jor) pa sta sovpadla v novi srednjejezični slovenski polglasnik ǝ. (Smole 1998: 2) Spremembe, ki so sledile v 10. in 11.

stoletju, so pomenile korak bližje nastanku t. i. alpske slovenščine: zgodil se je sovpad praslovanskih i in y v i, zaradi onemitve ь in ъ v zvezah ьr/rь, ьl/lь oz. ъr/rъ, ъl/lъ pred soglasniki je prišlo do nastanka zlogotvornih in (npr. v łkъ > v k), na drugi strani pa tudi do skrčitev skupin samoglasnik + + samoglasnik in posledično kontrakcij samoglasnikov (npr. dobro ego > dobrěgo) ter spremembe ť > ć (npr. svӗťa > sveća). (Smole 1998: 2) V tem obdobju je prišlo do podaljšanja starega cirkumfleksa (najprej se je podaljšava izvedla v nezadnjih, kasneje pa tudi v zadnjih besednih zlogih; npr. ȍko > ȏko) in dveh naglasnih premikov: umik kratkega oz. skrajšanega naglasa na prednaglasno dolžino tipa dušà > dúša in pomik dolgega cirkumfleksa: zlȃto > zlatȏ. (prav tam)

Do konca 13. stoletja se je iz praslovanščine zaradi velikega števila jezikovnih sprememb razvil nov, slovenski jezik, ki se je začel deliti na narečja – vzrok za to je lahko že prej omenjena naselitev slovenskega ozemlja z dveh smeri. (prav tam) Prišlo je do delitve na

9 Karto Tineta Logarja in Jakoba Riglerja (1983) so dopolnili sodelavci Dialektološke sekcije ISJFR ZRC SAZU (2016) v SLA 1, spletno dostopno na: https://fran.si/204/sla-slovenski-lingvisticni-atlas/datoteke/SLA_Karta-narecij.pdf.

24

severozahodno in jugovzhodno narečje slovenskega jezika. Na jugovzhodu so se zgodile naslednje jezikovne spremembe: denazalizacija nosnih samoglasnikov ę in ǫ, premik izgovornega mesta dolgega in kratkega u naprej v ü in premik ter labializacija dolgega a v å.

(prav tam) Do teh sprememb na severozahodu ni prišlo, temveč se je ohranilo prvotno stanje.

(prav tam) Obe narečji sta se razlikovali tudi po razvoju dolgega ӗ in dolgega cirkumflektiranega o. Na jugovzhodu je prišlo do diftongizacije ӗ v e (npr. sve t) ter o v o (npr. mo st), na severozahodu pa v ie (npr. sviet) ter v uo (npr. muost). (prav tam) V tem času sta se izoblikovala dva sistema samoglasnikov (sistem dolgih in sistem kratkih samoglasnikov), pojavil se je tudi temeljni zakon razvoja slovenskih samoglasnikov, ki pravi, da so se dolgi samoglasniki začeli izgovarjati napeto, se ob tem ožiti in diftongizirati. Kratki samoglasniki pa so se izgovarjali vse bolj ohlapno in onemevali. (prav tam)

Naslednja delitev se je pojavila v obdobju od 14. do 16. stoletja, zaradi povezav severa z vzhodom se je spremenila tudi smer izoglos. Jezikovna sprememba, ki je tokrat prinesla delitev slovenskega jezikovnega ozemlja na severovzhod in jugozahod, je bila vokalizacija dolgega ǝ. Na jugozahodnem ozemlju (sem spada tudi takratni govor na ozemlju današnjega Črnomlja) se je razvil v a in sovpadel z etimološkim a (npr. vǝs > vas), na severovzhodnem pa v e (npr. vǝs > ves). (prav tam) Celoten zahod, osrednja narečja in južni del štajerskih narečij je zajelo tudi podaljšanje skrajšanega starega dolgega akuta in novega kratkega akuta v nezadnjih besednih zlogih (npr. màti > máti). Pozneje se je omenjeni jezikovni pojav začel dogajati v severnih in večini severnoštajerskih narečij. (prav tam) Omeniti je potrebno zgodnjo monoftongizacijo nekdanjih diftongov e in o v delu jugovzhodnih narečij, zaradi česar je prišlo do razpada na gorenjski in dolenjski del. V gorenjskem delu je prišlo do monftongozacije e > ẹ (npr. svẹt) in o > ọ (npr. mọst), v dolenjskem pa je diftong e ostal nespremenjen (npr. sve t), o pa se je monoftongiral v u (npr. must). (prav tam) Po vseh jezikovnih razvojih je do sredine 14. stoletja prišlo do nastanka 8 osnovnih samoglasniških sistemov: gorenjski, dolenjski, južnoštajerski, severnoštajerski, panonski, obsoško-idrijski, beneško-kraški. (prav tam) Bela krajina je podobno kot slovenska Istra in Prlekija ostala zunaj teh sistemov, in sicer zaradi nečistih slovenskih sistemov z nekaterimi posebnimi razvoji. V tem času je potrebno omeniti še naglasni umik na prednaglasno kračino (npr. žen > žèna); v knjižnem jeziku sta tako umično naglašena e in o danes široka e in o. (prav tam)

Razvoj dolgih samoglasnikov se je nadaljeval v smeri nastajanja novih diftongov, ponovnih monoftongizacij, dolga i in u sta se začela krajšati na nekaterih ozemljih, kratki samoglasniki so težili k onemitvi. V tem času se je začel razmah slabitve kratkih samoglasnikov: preglas a v e za mehkimi soglasniki, vokalna harmonija, prehod nenaglašenih e in ӗ v i, slabitev ali popolna onemitev i in u. (prav tam) Na različnih področjih so se začeli pojavljati tudi različni

25

naglasni premiki: umik na prednaglasno nadkračino oz. na polglasnik (tip mǝglȁ > m gla) in kasneje z vsake končne kračine, umik s cirkumflektirane končne dolžine (tip zlatȏ > zlàto).

(prav tam) Narečja so začela izgubljati tonemske in tudi kvantitetne opozicije. Narečni razvoj se v vseh letih ni ustavil in poteka še danes. Zaradi različnih vzrokov pa je mogoče opaziti, da se najbolj opazne narečne posebnosti izgubljajo, predvsem v večjih mestih se narečja preoblikujejo v nadnarečja, približana pokrajinskemu pogovornemu jeziku. Večina slovenskih narečij ima jakostni naglas (tonemskega imajo samo narečja gorenjske narečne skupine in dolenjske narečne skupine brez belokranjsko-obkolpskih govorov ter nekatera narečja v zahodnem in osrednjem delu koroške, severnem delu primorske in delom rovtarske narečne skupine). (prav tam) V srednji in južni Beli krajini je mogoče zaznati tonemske govore, vendar so le-ti neslovenski. Pri kratkih samoglasnikih je odločilen pojav slabitve kratkih samoglasnikov, ki se v različnih narečjih pojavlja v različnih razsežnostih. Pojavne oblike slabitve kratkih samoglasnikov so: popolne onemitve (še posebej visokih i in u v končnih odprtih zlogih, ob zvočnikih in pripornikih), akanje (o > a) v različnem obsegu v nenaglašenih in/ali kratkih naglašenih zlogih, e-jevsko akanje (e > a). (Smole 1998: 4) Pojavi slabitve so najbolj zajeli osrednje tonemske govore, za katere je značilen hiter tempo. Zelo malo omenjenih pojavov pa zasledimo v obrobnih netonemskih govorih, npr. v Reziji, Prekmurju, Beli krajini.

26

5 ZNAČILNOSTI BELOKRANJSKIH GOVOROV

In document Govor Črnomlja (Strani 25-28)