Stiglitz-Sen-Fitoussi
Bhutan Gross Voices of Poor Ranis, Samman in Steward
Izobraževanje Izobraževanje Duševni razvoj Znanje
Ekonomska varnost Materialni
Vir: Alkire 2010, v Vesan in Bizzotto 2011, 12.
Azijska država Butan36 je za raziskavo zadovoljstva angažirala državno komisijo, ki redno ugotavlja »bruto nacionalno srečo« prebivalstva. Država v svoji ustavi nima utemeljenega k rasti usmerjenega gospodarskega modela. Pojem »bruto nacionalne sreče« je leta 1972 oblikoval četrti butanski kralj Jigme Singye Wangchuck, ker ga je jezilo, da so mu očitali počasen ekonomski razvoj Butana (Kralj 2008).
Tudi v Sloveniji so na Statističnem uradu naredili letni pregled o kakovosti življenja37 in blaginji. Kakovost življenja je analizirana skozi šest osnovnih kategorij: zadovoljstvo z življenjem, zdravje, delovni čas, vseživljenjsko učenje, poraba časa in družabno življenje.
3.7 Slovenija, razvojni in politični dokumenti, povezani z blaginjo
Slovenija je že leta 2001 sprejela dokument Strategija gospodarskega razvoja Slovenije, v katerem je že bil zastavljen cilj dviga blaginje. Zaradi razprav v mednarodni skupnosti so področje blaginje leta 2005 postavili v širši kontekst razvoja v dokumentu Strategija razvoja Slovenje. Decembra 2012 pa so bila pripravljena izhodišča za novi razvojni ciklus od leta 2014 do 2020.
Za primerjavo med vsemi tremi dokumenti bomo navedli osnovne cilje, povezane z blaginjo.
Strategija gospodarskega razvoja Slovenije iz leta 2001 (UMAR 2001, 8–9): »Osnovni cilj strategije je trajnostno povečanje blaginje prebivalcev in prebivalk Slovenije, ki jo opredeljujemo kot uravnoteženo celoto njene gospodarske, socialne in okoljske sestavine.« V nadaljevanju pa: »Doseganje razvojnega cilja se izrazi v celovitem povečanju blaginje, izmerjene s tradicionalnimi ekonomskimi merili razvoja (BDP na prebivalca) in novimi merili razvoja (indikator človekovega razvoja (HDI38), indikator pristnega varčevanja, indikator trajnostnega razvoja).«
Strategija razvoja Slovenije iz leta 2005 (UMAR 2005, 13): »Dolgoročni cilj Slovenije je trajnostno izboljšanje blaginje njenih prebivalcev, za kar moramo v naslednjih desetih letih preseči povprečno gospodarsko razvitost EU ter zmanjšati tveganja na področju socialne varnosti in okolja.«
Izhodišča Strategije razvoja Slovenije 2014–2020 (Ministrstvo za gospodarstvo 2012) s podnaslovom »Za razvoj potrebujemo večjo konkurenčnost in zagon rasti (izhodišča)«:
»Poslabšanje gospodarskih razmer v letih 2009–2011 je privedlo tudi do zmanjšanja materialne blaginje prebivalstva, ki se je v predkriznem obdobju izboljševala. Trajnost blaginje prebivalstva sedanjih in prihodnjih generacij pa poleg poslabšanih gospodarskih razmer ogroža tudi odsotnost ukrepov, ki bi sisteme socialne zaščite prilagodili starajočemu se prebivalstvu in spremenjenim razmeram v družbi.« V nadaljevanju pa sta v Strategiji razvoja Slovenije (prav tam) med drugim zastavljena cilja povezana z blaginjo in gospodarsko rastjo.
Glede na ugotovljene slabosti dosedanjega modela razvoja in spremenjene razmere v domačem in mednarodnem okolju je treba v novi strategiji še posebej izpostaviti (Ministrstvo za gospodarstvo 2012, 2–3):
1. Blaginjo prebivalstva kot najvišji razvojni cilj, tako da bodo vse spremembe v gospodarstvu in družbi usmerjene k večanju blaginje sedanje in prihodnjih generacij ob upoštevanju okoljskih omejitev. To na primer pomeni, da cilj gospodarskega razvoja ne bo zgolj višja gospodarska rast, ampak bo gospodarski napredek v funkciji blaginje.
38 Human Development Index.
2. Gospodarsko rast, ki bo temeljila predvsem na ustvarjanju višje dodane vrednosti in ne pretežno na povečevanju intenzivnosti dela, kar je bila izkušnja iz obdobja trenutno veljavne strategije. Le tako bo gospodarska rast lahko tudi prispevala k večanju blaginje.«
»Ena temeljnih pomanjkljivosti sedanje strategije je postavitev konkurenčnosti gospodarstva in hitrejše gospodarske rasti na prvo mesto. Tak pristop lahko ustvarja vtis, da je doseganje gospodarske rasti najpomembnejše področje delovanja države, človekovo blagostanje in zdravje okolja pa sta drugotnega pomena,« ugotavlja Javornik Skrbinškova (2011, 1) in zaključi, da »so ljudje pravo bogastvo države.«
Leta 2010 je v Slovenji pod vodstvom nevladne organizacije Umanotera, Slovenske fundacije za trajnostni razvoj s finančno podporo Evropskega socialnega sklada, v civilni družbi pod projektom Plan B 2.0. za Slovenijo potekala široka razprava. Umanotera je na koncu izdala istoimenski zbornik s podnaslovom Pobuda za trajnostni razvoj. Avtorji so v zborniku predstavili kritičen pogled na usodo človeštva in okoljsko politiko. Zagovarjajo trajnostni razvoj v prid blaginje vsega človeštva (Tome 2010).
3.8 Materialna blaginja
Vabič Kek (2012, 9) opisuje materialno blaginjo: »Blaginja ljudi je v veliki meri odvisna od njihovega materialnega (gmotnega) položaja. Kakšen je ta položaj, precej dobro nakazujejo t.i. denarni kazalniki. To so dohodki39, potrošnja in stanovanjske razmere, pa tudi zaposlenost kot ključni dejavnik socialne varnosti posameznika in osnovni vir materialne blaginje.«
Senjur (2001, 143) trdi: »Zaposlenost je pomembna z vidika družbe in z vidika posameznika.
Zaposleni delavec je faktor proizvodnje, zato je večja zaposlenost povečana z večjo proizvodnjo. Zaposlena oseba dobiva od dela svoje prejemke, s katerimi se preživlja in jih troši. Z delom uresničuje svojo delovno ustvarjalnost, to pa je osnovna značilnost in potreba vsakega človeka«.
Kersnik Bregant (1995) definira materialno varnost kot zagotovitev določene ravni materialnih sredstev, ki jih posameznik potrebuje za svoje preživetje ali preživetje svoje družine. Stanje, ko človek nima sredstev za preživetje, imenuje absolutna revščina. Materialna varnost pomeni tudi zmožnost pokritja življenjskih stroškov z razpoložljivimi sredstvi. /…/
39 Statistični urad republike Slovenije meri velikost in porazdelitev dohodka z objektivnimi kazalniki (porazdelitev dohodka oseb v gospodinjstvih med različnimi dohodkovnimi razredi in Ginijevim količnikom, ki kaže, kako je dohodek porazdeljen med prebivalce. Njegova vrednost je med 0 % (popolna enakost ) in 100 % (popolna neenakost). (Vabič Kek (2012, 9)
Če ima posameznik zadovoljene osnovne materialne potrebe, potem lahko preostala sredstva uporabi za višje potrebe.
Allardt (1973) je meril materialno blaginjo z objektivnimi in s subjektivnimi kazalci, kjer je ustvaril za analizo novo latentno spremenljivko IMETI, ki se nanaša na materialne predpogoje za spodobno življenje, ki so povezani s hierarhično lestvico potreb Maslowa. IMETI se nanaša predvsem na zadovoljevanje potreb posameznika na osnovni fiziološki ravni.
Novak (1998, 1051–1054 ) meri blaginjo z materialnimi, bivalnimi in s finančnimi pogoji.
Bivalne pogoje opiše s podatki o kakovosti stanovanja in njegovi opremljenosti z različnimi gospodinjskimi in drugimi aparati. Pri bivalnih pogojih je pomemben podatek o tipu lastništva stanovanj, v katerih živijo posamezniki oz. družine (lastno ali najemiško stanovanje).
Finančni pogoji so za Novakovo odvisni od dohodka na člana gospodinjstva, ki ga je izračunala kot povprečni skupni dohodek gospodinjstva v zadnjih treh mesecih pred anketo deljen s številom prebivalcev. Materialne pogoje pa predstavlja lastništvo materialnih dobrin, kot so avto, počitniška hišica ali prikolica, hiša in/ali stanovanje ter zemljišče, ki ga anketirani ne uporabljajo.
Stanovnik in Verbič (2004, 66) kombinirata kazalce blaginje. Uporabljata tri kazalce materialne blaginje (BDP, BND in BDP na prebivalca) in dohodek na prebivalca. Stanovnik in Verbič (2004, prav tam) povezujeta blaginjo z izraženo ravnijo izdatkov, blaga in storitev, pri katerih so zadovoljene vse osnovne potrebe posameznika, in z minimalnim dohodkom, ki to omogoča.
Gospodarska blaginja (Wikipedia b. l.c) oz. materialna blaginja se nanaša predvsem na raven razvitosti blaginje in življenjski standard posameznika oz. skupine oseb. V ekonomskem pogledu se nanaša na koristnost doseženo skozi materialne dobrine in storitve. Z drugimi besedami: nanaša se na tisti del blaginje, ki jo dosežemo z gospodarsko dejavnostjo. Po Huentigu (2011)40 je materialna blaginja odvisna od zaposlenosti, porazdelitve dohodkov, pogojev dela, prostega časa in omejenih pogojev uporabe okolja.
Žižmond (2003, 15) med pomembnejša ekonomska merila uspešnosti gospodarjenja, s katerimi merimo tudi gospodarsko blaginjo (osebno in kolektivno potrošnjo oz. njuno raven), šteje kazalce ravni oz. dinamike: družbenega bogastva, produkta ( posebno produkta na prebivalca oz. zaposlenega), osebne porabe itd.; izkoriščenosti gospodarskih potencialov (produkcijskih faktorjev), povezanosti narodnega gospodarstva z drugimi gospodarstvi;
strukture razvitosti (razvitosti posameznih gospodarskih področij oz. sektorjev; cikličnosti (nihanja v rasti proizvodnje in cen); pravičnosti v delitvi produkta, itd. Po Žižmondu (2003, 20) razpoložljivost in kakovost proizvodnih dejavnikov (prebivalstvo, naravno bogastvo,
40 Hueting Roefie je priznani nizozemski ekonomist in statistik.
proizvedeno družbeno bogastvo in tehnološki napredek) določata potencialno (možno) velikost BDP41. Prebivalstvo je najpomembnejši dejavnik potencialnega produkta, saj se pojavlja v dveh vlogah, in sicer kot proizvajalci in kot porabniki42. Družbeno bogastvo je skupno poimenovanje za naravno in proizvedeno bogastvo. Naravno bogastvo (predmeti in sile naravnih virov)43 je splošni pogoj za gospodarski razvoj in materialno blaginjo posamezne države. Proizvedeno družbeno bogastvo so vsi materialni proizvodi človekovega dela, torej pretvorjeno naravno bogastvo. Delimo ga na proizvodno in potrošno bogastvo44. Tehnološki napredek je izredno pomemben dejavnik gospodarske rasti, saj omogoča povečanje produkta pri nespremenjenem obsegu kapitala in številu zaposlenih.
Senjur (1991, 287) je zapisal, da je »eden izmed splošnih razlogov za revščino nizka splošna raven BDP na prebivalca oziroma nizka raven razvitosti. Velja skoraj po definiciji, čim manj gospodarsko je razvita neka država, tem večja je revščina v državi«. Sami bi to definicijo obrnili in zapisali, da je eden od splošnih razlogov za materialno blaginjo visoka splošna raven BDP na prebivalca, oziroma visoka raven gospodarske razvitosti države. Torej velja:
čim bolj je država gospodarsko razvita, tem večja je materialna blaginja v državi.
Dejstvo je, da visok BDP zagotavlja višje dohodke, ki po Samuelsonu in Nordhausu (2002, 7) pomenijo dobro hrano, topla stanovanja in vročo vodo. Pomenijo tudi pitno vodo in cepljenje proti trdoživim nalezljivim boleznim človeštva. Bolj ko narašča BDP, več lahko vlada nameni za znanje in zdravje prebivalstva ter za razvoj številnih dejavnosti, ki dvigujejo življenjski standard posameznikov in družbe kot celote. Vendar BDP ne raste sam od sebe. Za njegovo rast kot menita Samuelson in Nordhaus (2002, prav tam) » ni dovolj sreča, ki bi nahranila lačne in ozdravila bolne, pač pa je treba izbrati najboljše poti ekonomskega razvoja«.
41 »Bruto domači produkt (proizvod) je celotna vrednost proizvodov in storitev, ki so namenjene končni potrošnji.« (Žižmond 2003, 20). /…/ »Bruto domači produkt je predmet mednarodnih primerjav. Absolutne velikosti bruto domačega produkta (proizvoda) med državami ni smiselno primerjati, saj so države različno velike in ustvarjajo zelo različne produkte.« (Žižmond 2003, 77) /.../
»Zato pa je bolj smiselna primerjava bruto domačega produkta (proizvoda) na prebivalca. Bruto domači produkt (proizvod) na prebivalca je kazalec, ki nam pokaže razlike v razvitostih držav. Čim večji je, tem bolj razvita je država. Čim manjši je, tem manj razvita oz. revna je država.« (Žižmond 2003, 77)
42 »Po eni strani so prebivalci proizvajalci in od njihovega števila, kakovosti (vrednote, tradicija, delovne navade, inovacijska ustvarjalnost, sposobnost organiziranja in vodenja ) in produktivnosti sta odvisna velikost in struktura proizvodnje. Po drugi strani pa so tudi porabniki.« (Žižmond 2003,20)
43 »Naravni viri imajo mnogo večji pomen za razvoj manj razvitih kot razvitih držav. Če manj razvite dežele nimajo teh virov, pomeni to namreč zanje slabe začetne pogoje za razvoj«. /…/ »Pomen naravnega bogastva za razvoj je zato opredeljen prav s tehnološkim razvojem, vedno bolj pa tudi s svetovno trgovinsko menjavo.« (Žižmond 2003, 20)
44 »Proizvodno bogastvo so stalna proizvodna (osnovna) sredstva in zaloge reprodukcijskega materiala, potrošno bogastvo pa zgradbe, trajne potrošne dobrine in zaloge netrajnih potrošnih dobrin.
Za razvoj vsakega narodnega gospodarstva so pomembni predvsem obseg, rast in učinkovitost proizvodnega bogastva (predvsem osnovnih sredstev).« (Žižmond 2003, 20)
3.9 Kritika BDP kot merila blaginje
Ali je BDP pravo merilo/kazalec za merjenje blaginje?
Menimo, da BDP ni pravo merilo za merjenje blaginje. Politiki ga vsakodnevno prikazujejo ljudstvu kot edino pravo merilo in pot do blaginje. Dejansko pa je BDP merilo, ki prikazuje gospodarsko uspešnost/učinkovitost neke države.
Glede na našo predpostavko in različna mnenja raznih avtorjev lahko poenostavljeno zaključimo, da je BDP samo eno od meril enega segmenta blaginje, ki ga imenujemo materialna blaginja. Materialna blaginja pa je povezana z gospodarskim razvojem države in učinkovitim delovanjem gospodarstva in podjetništva. stoletja v obljubi tehnološkega in industrijskega razvoja videli tudi obljubo bolj kakovostnega življenja. In če tehnološki in industrijski napredek vidimo npr. v iznajdbi zdravila proti davici in razvoju pralnega stroja, se lahko strinjamo, da je rast BDP (ki je povezana s tehnološkim in z industrijskim razvojem) posredno povezana tudi z rastjo kakovosti življenja.
Dojemanje rasti BDP (Korošec 2010, prav tam) se je spreminjalo na več načinov in iz različnih razlogov:
1. Nekatere dosežke tehnološkega in industrijskega razvoja razumemo kot samoumevne (npr. zdravilo proti davici in pralni stroj).
2. Idejo neomejenega napredka in rasti ter neomejenost naravnih virov se postavlja pod vprašaj kot dominantna ideologija moderne dobe, ki jo je kot takšno treba dekonstruirati in rekonstruirati v skladu z novo vednostjo.
3. Ljudje niso več pripravljeni »vzeti v zakup« minusov, ki izravnajo pluse tehnološkega razvoja (npr. izguba tradicionalnih kulturnih vzorcev in socialnih vezi zaradi industrializacije in urbanizacije), še manj pa so pripravljeni vzeti v zakup dejstvo, da je neplačevanje eksternih stroškov pripeljalo do izjemno neracionalne neučinkovite, samopašne, potratne in netrajnostne rabe naravnih in človeških virov, ki že ogroža preživetje človeštva.
Ekonomist Gert Wagner (povzeto po Wenkel 2012), ki je dolgo živel blizu letališča v Frankfurtu, ima svoj pogled na kakovost življenja, vezano na gospodarsko rast: »Večja rast, več poletov, več hrupa, manjša kakovost življenja.«
V Poročilu o človekovem razvoju Slovenija 2000–2001 (Hanžek idr. 2001, 14–15) so navedeni razlogi, ki podajajo kritiko na več oblik gospodarske rasti, ki negativno vplivajo na kolektivno blaginjo:45 »Rast brez zaposlitve: kadar gospodarske rasti ne spremljajo povečane možnosti zaposlovanja.« /…/ »Brezobzirna rast: kadar so rezultati gospodarske rasti namenjeni le bogati manjšini.« /…/ »Rast brez glasu: gospodarska rast, ki je ne spremljata večja demokratizacija in udeležba prebivalcev pri odločanju.« /…/ »Rast brez korenin: rast, ki slabi ali uničuje kulturno identiteto ljudi.« /…/ »Rast brez prihodnosti: rast na račun prihodnjih generacij«.
Javornik (2009, 3) izpostavlja, da je bistveno ločevati med tremi pojmi: gospodarska rast, gospodarski razvoj in človekov razvoj. Zmotno bi bilo vse tri pojme uporabljati kot sinonime.
Gospodarska rast se nanaša predvsem na količinske spremembe, medtem ko je gospodarski razvoj osredotočen na kakovostne premike in obsega tako gospodarsko rast kot tudi višjo kakovost življenja. Gospodarska rast je torej ožji pojem od gospodarskega razvoja. Pojavlja pa se še tretji pojem, to je človekov razvoj, ki v središče razvojne aktivnosti postavlja človeka.
Ljudje niso več zgolj sredstvo, temveč predstavljajo cilj razvoja. V središču ni več kopičenje materialnih dobrin, temveč krepitev človekovih zmožnosti za dolgo, zdravo, dostojanstveno in polno življenje.
Herman E. Daly, avtor Happy Planet Indeksa, je velik kritik gospodarske rasti na račun okolja in zagovornik trajnostnega razvoja. Daly izpostavlja, da »na omejenem planetu z omejenimi naravnimi viri neomejena in neskončna rast proizvodnje in potrošnje nista mogoči. Sedanji gospodarski model, ki temelji prav na neprestani gospodarski rasti, je zato nevzdržen, BDP kot merilo napredka pa zgrešen, saj ga povečujejo tudi na primer stroški, nastali zaradi onesnaževanja okolja. Daly je prepričan, da potrebujemo temeljite reforme upravljanja naravnih virov in uravnavanja neenakosti v družbi. Fizično rast v obliki vse obsežnejšega odvzema virov iz narave je treba ustaviti in se osredotočiti zgolj na razvoj, torej na enako količino vedno boljših in učinkovitejših izdelkov. To je pravzaprav definicija trajnostnega razvoja, ki pa je danes v političnem diskurzu verjetno eden najbolj zlorabljanih izrazov.«
(Zgonik 2011)
Na razvojnem forumu Plan B 2.0. leta 2010 je Nina Tome predstavila problem meje rasti in študijo Rimskega kluba – štirideset let kasneje. Leta 1972 so Donnela in Dennis Meadows ter njuni sodelavci z Inštituta za tehnologijo iz Massachusettsa za Rimski klub izdali poročilo
»Meje rasti«, v katerem so si v zvezi z eksponentno rastjo svetovnega gospodarstva,
45 V zgoraj omenjenem poročilu se pojavlja novo pojmovanje blaginje: kolektivna blaginja. Avtorji poročila (Hanžek idr. 2001, 14) jo definirajo tako: »Pravice posameznika ne morejo biti neomejene, svoboda enega lahko omejuje svobodo mnogih. Kot odziv na pretirani individualizem svobodnega trga so nujne tudi različne oblike socialno odgovornega razvoja. Ker se blaginja posameznika in skupnosti prepletata, človekov razvoj zahteva močno socialno kohezijo in enakomernejšo delitev rezultatov napredka zato, da bi ublažili napetosti med posameznikom in družbo. S tem pa postaja kolektivno delovanje bistvena gonilna sila človekovega razvoja.«
prebivalstva in porabo virov od industrijske revolucije naprej zastavili preprosto vprašanje:
»Koliko časa se lahko ti trendi nadaljujejo na planetu z omejenimi viri? /…/ V modelu, imenovanem World3, so avtorji preučevali pet med seboj povezanih spremenljivk: svetovno prebivalstvo, industrializacija, proizvodnja hrane, onesnaženost okolja in poraba neobnovljivih naravnih virov.46 /…/ Predvideli so konec rasti prebivalstva in gospodarstva po letu 2000. Celo po najbolj pesimističnem scenariju bi življenjski standard naraščal do leta 2015 in zdelo se je, da ima človeštvo dovolj časa za razmislek in akcijo – celo na globalni ravni (Tome 2010, 30–31).
46 Izhajali so iz treh predpostavk: vseh pet spremenljivk raste po vzorcu eksponentne rasti; obstaja zgornja meja onesnaženosti, preko katere človek ne more več udobno živeti; količina razpoložljivih neobnovljivih naravnih virov je omejena. Izdelali so 12 scenarijev za dolgoročno prihodnost človeštva in planeta, od optimističnih do pesimističnih (Tome 2010, 31).
4 ALTERNATIVNI KAZALCI ZA MERJENJE BLAGINJE
4.1 Prikaz nekaterih alternativnih kazalcev za merjenje blaginje
Human Development Index (HDI)47 – indeks človekovega razvoja je primerjalna analiza držav sveta, ki primerja pričakovano življenjsko dobo, pismenost, izobraževanje in življenjski standard. Ta indeks je bil razvit leta 1990 na željo gospodarstvenikov in Organizacije združenih narodov. Razvila sta ga znana ekonomista Mahbub ul Haq in Amartya Sen. Vsako leto OZN v okviru programa človekovega razvoja izdela poročilo. V desetih letih so dvakrat izboljšali metodologijo, ki zajema del koncepta človekovega razvoja, saj je nemogoče vsa vitalna področja, ki predstavljajo človekov razvoj, zajeti v eni sami meri.
The Life Quality Index je bil v zgodnjih devetdesetih letih razvit na inštitutu za raziskovanje tveganj na Univerzi v Waterlooju. Je sestavljen socialni kazalnik blaginje ljudi, ki odraža pričakovano trajanje življenja, povezanega z dobrim zdravjem in izboljšano kakovostjo življenja, povezanega z dostopom do dohodka.
Legatum Prosperity Indeks je letna razvrstitev 110 držav. Razvil ga je londonski inštitut Legatum ob pomoči MIT univerze, statistično pa je bil obdelan na univerzi Oxford. Trenutno je najbolj razvit in bogat indeks blaginje. V indeks so vključeni materialno bogastvo, gospodarska rast, osebna blaginja in kakovost življenja. Temelji na 89 različnih spremenljivkah, ki so razdeljene na osem podpodročij: gospodarska osnova, demokratičnost institucij, zdravstveni sistem, upravljanje z državo, socialni kapital, podjetništvo in inovacije, izobraževanje, varnost in osebne svoboščine.
The Physical Quality of Life Index je merilo blaginje, ki ga je razvil sociolog David Morris v 70. letih prejšnjega stoletja. Predstavlja sestavljen kazalec, s katerim se med državami primerja osnovna pismenost, umrljivost dojenčkov in pričakovana življenjska doba.
47 HDI (Hanžek idr. 2001, 23) sestavljajo trije indikatorji: zdravje, izobrazba in življenjski standard.
Prvi kazalec določa pričakovana dolžina življenja, kazalec izobrazbe pa sestavljata stopnja pismenosti (dve tretjini) in bruto vpisni količnik osnovnega, srednjega in visokega izobraževanja. Življenjski standard pa določa bruto domači proizvod po kupni moči. Vsak od teh kazalcev je standardiziran tako, da sta določena spodnja in zgornja meja (minimum in maksimum) in izračunan posamezni indeks po formuli:
Za izračunavanje indeksa BDP pa se od leta 1999 uporabljajo logaritmi teh vrednosti. Torej:
Human Poverty Index (človeški indeks revščine HPI-1 in HPI-2)48 kaže na življenjski standard v posameznih državah sveta. Razvili so ga v Organizaciji združenih narodov (OZN).
Indeks vrednoti revščino na podlagi naslednjih spremenljivk: dolgo in zdravo življenje, znanje in dostojen življenjski standard za države v razvoju ter socialna izključenost za države v razvoju in za izbrane države OECD, za katere izdelajo poročilo (Human Development Report).
OECD's Better Life Index. Maja 2011 je OECD objavila na svoji spletni strani www.betterlifeindex.com skupino indikatorjev t. i. indeks boljšega življenja, ki jih je oblikovala v sodelovanju z nacionalnimi statističnimi uradi držav članic. S to interaktivno
OECD's Better Life Index. Maja 2011 je OECD objavila na svoji spletni strani www.betterlifeindex.com skupino indikatorjev t. i. indeks boljšega življenja, ki jih je oblikovala v sodelovanju z nacionalnimi statističnimi uradi držav članic. S to interaktivno