Kasneje je v študiji Belokranjski govori nekoliko drugače od Ramovša belokranjska narečja razdelil Tine Logar, in sicer na zgolj tri skupine:
1. čisto ali pretežno slovenske govore (severni del Bele krajine: Semič z okolico, Črnomelj z okolico in Metlika z okolico, vse do črte Jelševnik pri Dobličah–Krasinec pri Podzemlju), 2. mešane slovensko-hrvaške govore in
3. čisto hrvaške oz. srbske govore. (Logar 1958: 146)
Logar je zgoraj predstavljeno delitev utemeljil s tem, da se govori severno od črte Jelševnik pri Dobličah–Krasinec pri Podzemlju skladajo z govori Dolenjske v tem, da obravnavajo staroakutirane in stalno dolge samoglasnike na isti način oz. imajo zanje enake reflekse.
Govori južno od omenjene črte pa ločijo med refleksi za staroakutirane in stalno dolge samoglasnike (staroakutirani samoglasniki so zastopani s kračinami kot v srbohrvaščini).
(Logar 1958: 146)
Druga ugotovitev, ki je Logarja vodila pri delitvi belokranjskih govorov, pa je, da so govori severno od omenjene črte kratke samoglasnike (nenaglašene in kratko naglašene) razvijali v slovenskem smislu, prihajalo je do slabitev; južni govori pa slabitve kratkih samoglasnikov večinoma ne poznajo (razen tistih, ki so v neposredni bližini severnih govorov, npr. govor Tanče gore, Zapudja). (prav tam)
5.4.1 ČISTO ALI PRETEŽNO SLOVENSKI GOVORI
Ta skupina govorov, ki jo navaja Logar, po opisanih značilnostih in geografski zamejitvi najbolj spominja na šokarski govor in deloma na severne govore osrednjega belokranjskega
33
govora iz že omenjene Ramovševe delitve. Gre za govore v pasu od Semiča v smeri do Črnomlja in Doblič na eni strani oz. proti Suhorju, Metliki, Stranski vasi na drugi strani. Med seboj se malo razlikujejo, a imajo naslednje skupne značilnosti:
1. ne razlikujejo intonacij, vsi poudarjeni samoglasniki so padajoči (netonemskost);
2. dolgi vokalizem se je razvil na dolenjski način, dosegel je enake stopnje v razvoju kot v dolenjščini;
3. sekundarno naglašeni samoglasniki so se razvijali v dolenjski smeri;
4. podobno kot na Dolenjskem je slabitev kratkih samoglasnikov najbolj prizadela visoke samoglasnike, a je o njej mogoče govoriti tudi pri drugih samoglasnikih. (Logar 1958:
146–147)
Logar navaja, da se za praslovanski ě na tem območju govori ḙː (npr. zˈvḙːzda, smˈrḙːka, stˈrḙːxa) oz. v Črnomlju z okolico ẹː, ki je nastal po zlitju iz nekdanjega diftonga eː. Praslovanski dolgi oː se izgovarja kot dolgi uː (npr. ˈnuːs, ˈvuːs, ˈkuːst); ȅ, è in ęː kot iːe (npr.
ˈpiːeč, sˈtiːela, ˈpiːest); ò, ǫː kot uːo (npr. ˈbuːotǝr, ˈzuːop, ˈsuːoset); kot oː /uː (npr. ˈpọː x, ˈwọː k, ˈsuːza); dolgi u večinoma kot uː (starejša starostna skupina še vedno dvojnično govori dolgi üː (npr. ˈvüːsta, pˈlüːča, kˈlüːč)). Za umično naglašeni e se govori dvoglasnik eː/e (npr.
ˈt eːle, ˈčeːs , ˈv eːža), za umično naglašeni o pa o/ a (npr. ˈk asa, ˈk ožux, ˈk aza). Logar v študiji omeni še prehod prednaglasnega i oz. u v (npr. ž ˈviːmo, š ˈšiːmo); a v ǝ (npr.
zǝˈk oːpat); izgovor predpone oz. predloga za- in na- z dvoglasnikom z eː- oz. n eː- (npr.
ˈz eːpri, ˈn eːzi); zlitje ponaglasne skupine -a oz. -e (npr. ˈn eːpri, ˈn eːzi). (Logar 1958: 146–
147)
Kljub naštetim podobnostim z drugimi govori Dolenjske pa imajo ti govori tudi popolnoma samostojne belokranjsko-slovenske pojave, ki jih delajo od njih različne, specifične, na nek način celo povezujejo s srbohrvaščino18. Tukaj Logar na prvem mestu omeni tri značilne naglasne premike, ki jih drugi dolenjski govori ne poznajo:
1. premik tipa mǝglà > m gla (npr.: sˈtǝza, ˈdǝska, ˈsǝmǝn), 2. premik tipa okȏ > òko (npr.: ˈt eːlu, ˈk oːłu, ˈt eːstu),
3. premik tipa kováč > kòvač (npr.: kˈłabuk, kˈrampǝr, ˈsadim). (Logar 1958: 147)
Pri vseh treh premikih se naglas umakne z zadnjega na predzadnji zlog (v 1. primeru se umakne kratki cirkumfleks, v drugih dveh pa dolgi naglas (cirkumfleks oz. akut, ki sta se po
18 Potrebno je poudariti, da so ti govori še vedno slovenski, čeprav spominjajo na bližnje hrvaške govore. Pojavi v omenjenih govorih so namreč belokranjsko-slovenski. (Logar 1958: 147)
34
izgubi intonacijskih razlik v obravnavanih govorih izenačila v padajoči naglas). Naglasni premiki so se zgodili približno istočasno kot naglasni umik na prednaglasno dolžino (nastanek umično naglašenega e in o: npr. ženà > žéna, nogà > nóga), refleksi v obeh primerih so večinoma enaki. (Logar 1958: 148) Logar navaja primere, iz katerih je razvidno, da je umik cirkumfleksa sekundaren: najprej je po tipično slovenskem premiku cirkumfleksa nastala oblika okȏ, šele nato po umiku naglasa spet òko. Torej ne moremo govoriti o starem ohranjenem stanju, ki ga ima srbohrvaščina. V severnih govorih Bele krajine je torej prišlo do terciarnega preskoka slovenskega dolgega cirkumfleksa. (Logar 1958: 148) Na področjih semiške, črnomaljske in metliške okolice je govorica ljudi povsem slovenska, tudi priseljenci so se jezikovno asimilirali in ni zaznati govorov s srbohrvaško govorno osnovo. Se pa severni govori na črti Dobliče–Griblje stikajo z mešanimi slovensko-hrvaškimi govori. Slovenski jezikovni elementi so se tako prepletli s srbohrvaško-čakavskimi elementi, zaradi česar je težko določiti, kaj je v teh govorih slovenskega in kaj srbohrvaško-čakavskega. Med posameznimi območji prihaja do velikih razlik v glasoslovju, naglasu, oblikoslovju, leksiki itd. (Logar 1958: 150)
Logar (1958: 148–149) izpostavi razlike med govorom Metlike z okolico in (predvsem) semiškim ter črnomaljskim govorom. V govoru metlike se kot refleksi za dolge praslovanske glasove pojavijo samo enoglasniki (ẹː, ọː, aː, iː, uː); praslovanski večinoma zastopa ọː (npr.
ˈvọːk, ˈpọːš, ˈpọːx), za praslovanski dolgi uː se nikoli ne sliši üː; ł je po večini ohranjen še v izglasju in pred soglasniki; refleksa za umično naglšena e in o sta prav tako večinoma enoglasnika (eː, oː); dvoglasnik aː se je najprej skrajšal, nato pa je prišlo do zlitja v e (npr.
sˈre ca, ˈbe ta, šˈpe za). (prav tam) Za Metliko z okolico je značilno, da je prišlo do pospošitve oblike iz mestnika množine v orodnik množine (npr. z ˈwuːx x, z ˈroːkax, s ˈkoːnix), pri Podzemlju je končniški -u v dajalniku in mestniku ednine moškega spola o-debel prešel v -ọ (npr. na stˈrọːpọ, na ˈvọzọ, f ˈkotlọ). (Logar 1958: 149) Metliško in semiško področje pa imata v govorih skupno izgubo tonemskosti – same padajoče naglase, polglasnik ǝ kot refleks za praslovanska ъ, ь v kratkih zlogih, iste naglasne premike in usmerjenost upadov samoglasnikov. (prav tam) Logar je bolj natančno opisal in primerjal predvsem semiški in metliški govor, medtem ko črnomaljskega ni posebej omenjal.
5.4.2 MEŠANI SLOVENSKO-HRVAŠKI GOVORI
Govori, ki jih Logar uvršča v mešane slovensko-hrvaške, se med seboj prav tako kot govori severneje zelo razlikujejo, lahko imajo več različnih refleksov za praslovanske vedno dolge samoglasnike. Po opisanih značilnostih bi jih lahko enačili s privrškim govorom in deloma z južnimi govori osrednjega belokranjskega govora iz Ramovševe delitve. Refleksi za
35
praslovanski dolgi ě se gibljejo med ḙː (v krajih, kjer se govori stikajo s severnimi – okolica Doblič, Dragatuša), ẹː (Vinica, Preloka), ẹː (Zilje, Adlešiči, Predgrad), iːe/ieː (Poljanska dolina v Starem trgu); refleksi za praslovanski ȍ med uː (ponovno govori ob meji s severnimi:
Dobliče, Dragatuš, Tanča gora, Poljanska dolina), ọː (Vinica, Zilje, Preloka), ọː (Adlešiči z okolico). (Logar 1958: 150–151) Dolgi praslovanski ː in ęː imata na tem območju vsak po tri reflekse, in sicer za ː: ọː (Dobliče, Tanča gora, Vinica, Preloka), uː (Zapudje, Dragatuš, Adlešiči z okolico) in ọː (Zilje, Bedenj); za ęː: ẹː (Dobliče, Tanča gora, Dragatuš z okolico, Vinica, Preloka), ẹː (Adlešiči z okolico) in iːe/ieː (Poljanska dolina). (Logar 1958: 151) Refleks za praslovanski uː je uː, razen v okolici Doblič in Dragatuša, kjer se v govorih pojavi üː, ponekod v Poljanski dolini pa celo iː, nastal po delabializaciji üː; refleks za praslovanski dolgi je povsod uː. (prav tam)
Posebnost južnih govorov v primerjavi s severnimi je, da so vsi praslovanski staroakutirani dolgi in novoakutirani kratki samoglasniki zastopani s kračinami, kar imamo lahko za srbohrvaško potezo, čeprav je znano, da nekateri obrobni slovenski govori obravnavajo staroakutirane dolžine in novoakutirane kračine na enak način. (Logar 1958: 152) Na semiško-črnomaljsko-metliškem področju so omenjeni samoglasniki zastopani s samimi dolžinami. Refleks za vse praslovanske kratke e-jevske glasove je e, za vse kratke o-jevske glasove pa o (razen v okolici Adlešičev ˈu, npr. ˈguba, ˈnosim, ˈxodiš); tudi za staroakutirane á, í, ú so povsod kračine. Na Tanči gori se je u razvil celo v ö (npr. ˈmöxa), v Poljanski dolini pa v ẹ (npr. ˈmẹxa). (prav tam) Refleksi za umično naglašena e in o so različni: ː oz. ː (Poljanska dolina, podobno v Dobličah), nekoliko manj široka eː oz. oː (Tanča gora, Dragatuš, Adlešiči z okolico) ter široka in kratka e oz. o (Vinica, Zilje, Preloka). (Logar 1958: 152–
153) Sekundarno naglašeni polglasnik po naglasnem umiku (tip mǝglà) ima v govorih na tem področju kar tri reflekse: ǝ (Vinica, Zilje, Preloka, Adlešiči z okolico), dolgi ː (Dobliče, Tanča gora, Zapudje, Dragatuš) in á (Poljanska dolina). V Poljanski dolini ponaglasni ǝ v zaprtih zlogih reflektira v a (npr. ˈł ːnac). (Logar 1958: 153) V govorih južnega dela Bele krajine se ni uveljavila slovenska slabitev kratkih samoglasnikov (nekoliko le ob meji na severnejše semiško, črnomaljsko in metliško področje in v Poljanski dolini, kjer pa je prizadela le kratko naglašena i in u). (prav tam) Na večini območja poznajo govori le padajočo intonacijo (kot v Semiču, Črnomlju in Metliki), rastoča in padajoča intonacija sta ohranjeni le v pasu Dobliče–Dragatuš–Vinica in v Poljanski dolini. (prav tam) Za govore južno od omenjene črte je značilen prehod dolgega novega akuta v zadnjih besednih zlogih v cirkumfleks (kľúːč > kľùːč). Poleg že prej omenjenih naglasnih premikov, ki so opazni v govorih semiškega, metliškega in črnomaljskega področja, se na področju južnejših govorov Bele krajine pojavlja še en naglasni umik tipa kolȅno > ˈkoleno, ki pa je tipično srbohrvaški.
36
Razširjen je v pasu Vinica–Preloka–Adlešiči in se izgublja proti severu, dosledno pa ni izveden nikjer. (prav tam) Na območju Dobliče–Dragatuš v govorih ni naglasnega umika tipa komár > ˈkomar, živím > ˈživim, ki je značilen za vse druge belokranjske govore. (prav tam) Pri naglasnem umiku tipa okȏ > òko gre na tem področju deloma za posledico ohranjenega praslovanskega stanja (kakršno poznamo v srbohrvaščini), deloma pa gre za slovensko obliko, nastalo po terciarnem naglasnem umiku dolgega cirkumfleksa (isto kot v prej omenjenih čisto slovenskih govorih na severnem delu Bele krajine); besede obeh akcentskih izvorov pa so se kasneje pomešale. (prav tam) Logar (1958: 153–154) to razlago pojasnjuje z rastočo intonacijo v nekaterih besedah tega naglasnega tipa (óːko, sáːni), ki se jih drugače ne da razložiti – če bi bilo ohranjeno staro praslovansko stanje, bi bile tako kot v srbohrvaščini povsod padajoče intonacije.
Posebnosti, ki zadevajo izgovor soglasnikov v govorih na področju, južno od črte Jelševnik pri Dobličah–Krasinec pri Podzemlju, so: velarni oz. votli ł se govori tako na sredi besede kot v izglasju, v južnem pasu se govori tudi pred sprednjimi samoglasniki; večinoma so zveneči soglasniki v izglasju ohranjeni (npr. oˈbǝrv); skupina vm je prešla v γm oz. xm (npr.
xˈmit se, xˈmǝrł); pred u- na vzglasju se je razvil protetični v- (enako v severnih govorih); za govore Poljanske doline je značilen prehod zapornika g v pripornik γ, za govor Zapudja izgovor izglasnega -g kot -x, drugod tudi kot -k ali -g; palatalni ć, šć, ľ, ń so ohranjeni povsod (v severnem pasu okoli Vinice, Preloke, Adlešič so samo na pol mehki); v okolici Vinice, Preloke, Adlešičev je prišlo do onemitve končnega -x v mestniku množine (Logar 1958: 154) Oblikoslovne posebnosti, ki jih navaja Logar, so naslednje: V pasu od Vinice do Preloke se rodilnik a-debel končuje na ozki dolgi ẹː/ėː, ki je analogija iz starejšega é z novim akutom v zadnjem zlogu (slamé, teté, nogé). Pri tem je prišlo do umika cirkumfleksa in nastala je oblika sˈłamėː ˈtetėː. V okolici Adlešičev se na istem mestu pojavi -e (npr. ˈteːte), na severnem področju v Semiču pa -i po zlitju iːe (refleks dolgega ę). (Logar 154–155)
Tretja skupina belokranjskih govorov (čisto hrvaški oz. srbski govore) ni natančno predstavljena. Logar samo našteje področja, kjer se ti govori pojavljajo: Marindol (štokavščina), Tribuče (dalmatinska ikavščina), Bojanci (tega Logar v članku ni omenil, ker vasi ni obiskal in posledično govora ni mogel raziskati). Treba je poudariti, da je Logarjeva opredelitev belokranjskih govorov sicer mlajša od Ramovševe, a še vedno kar stara in da je v času od njegove študije do danes prišlo do sprememb na vseh jezikovnih ravninah. Vseeno pa služita tako njegov kot Ramovšev prispevek za osnovo pri obravnavi belokranjskih govorov na splošno in predstavljata pomembno izhodišče za nadaljnjo obravnavo katerega izmed krajevnih govorov v Beli krajini, saj sistematično opišeta reflekse posameznih praslovanskih
37
glasov v govorih na ožjih belokranjskih področjih. Poleg tega izpostavita bistvene razlike belokranjskih govorov in drugih govorov dolenjske narečne skupine ter bližnjih neslovenskih govorov. Kljub različni delitvi pri obeh narečjeslovcih lahko opazimo opise enakih ali podobnih značilnosti raziskanih govorov. Razlike med zaznanimi lastnostmi govorov pri Ramovšu in Logarju nakazujejo tudi na tendence v razvoju govorov.