Slika 15: Luč iz zavrženih kravjih čreves oblikovalke Kathrine Barbro Bendixen (25) Slika 16: Bioplastična embalaža za meso, Studio Reykjavík At10 (54)
Omeniti moram tudi materiale, ki poleg trajnostnih konceptov vključujejo napredno tehnologijo. Tako imenovani odzivni/pametni materiali so vedno bolj priljubljeni tudi med oblikovalci. Primer je modna oblikovalka Ying Gao, ki je ustvarila nekaj avtonomnih, robotskih oblek, ki se odzivajo na določene barve v neposredni okolici tako, da se premikajo kot žive. (25)
Slika 17: Robotska obleka modne oblikovalke Ying Gao (25) Slika 18: Robotska obleka modne oblikovalke Ying Gao (55)
16
2.3 BIOPLASTIKA
Bioplastika ali biopolimeri so plastični materiali, katerih osnovni gradniki so večinoma ali popolnoma narejeni iz obnovljivih virov biomase, kot so koruzni škrob, rastlinske maščobe in olja, slama, žagovina, reciklirana odpadna hrana itd. Bioplastiko je mogoče izdelati tudi iz kmetijskih stranskih proizvodov in iz rabljene plastike z uporabo mikroorganizmov. Običajne plastike, na primer plastika iz fosilnih goriv, se pridobivajo iz nafte ali zemeljskega plina, bioplastiko pa lahko pridobimo iz derivatov sladkorja, vključno s škrobom, celulozo in mlečno kislino. Tako bioplastični materiali predstavljajo za okolje prijaznejšo alternativo konvencionalni plastiki. (26)
Zgodovinsko gledano so bili prvi plastični materiali, ki jih je človek industrijsko uporabil, naravnega izvora. V tridesetih let prejšnjega stoletja je bilo pred obvladovanjem monomerov, pridobljenih z rafiniranjem olja, več predmetov, ki so se uporabljali v vsakdanjem življenju, izdelanih z uporabo polimerov na biološki osnovi. (27)
Začetki uporabe naravnih plastičnih materialov pa segajo že v obdobje prvih mezoameriških kultur (Olmekov, Majev in Aztekov), ki naj bi naravni lateks in gumo uporabljali za izdelavo posod in nepremočljivih oblačil. Prvo umetno plastiko na biološki osnovi celuloze – parkesin – je leta 1862 ustvaril Alexander Parkes (Združeno kraljestvo), nato pa so leta 1897 nemški kemiki izumili galalith – biorazgradljivo plastiko iz kazeina (mleka), ki se še danes uporablja za izdelavo nekaterih gumbov. Komercialni preboj takšne bioplastike je bil majhen, saj so bile zaloge mleka omejene, razvoj plastike na oljni osnovi pa se je med prvo svetovno vojno še pospešil. Henry Ford (ZDA) leta 1930 za nekatere avtomobilske dele že uporablja bioplastiko iz sojinih zrn, vendar po drugi svetovni vojni ravno tako preneha z njeno uporabo zaradi obilice poceni zalog nafte. Tako zanimanje za razvoj bioplastičnih materialov pada, vse do leta 1973, ko zvišanje cen nafte in odvisnost od le-te postaneta gonilo za razvoj bioplastike.
Danes zanimanje za bioplastiko iz leta v leto raste. Glavni razlogi za to pa so, poleg višanja cen nafte in drugih fosilnih goriv, predvsem spremenjena miselnost, večja ozaveščenost in osredotočenost podjetij na trajnostni razvoj. (28)
17
Slika 19: Henry Ford in avtomobil z bioplastičnimi deli, 1930 (56)
2.3.1 Vrste bioplastik
Bioplastiko v glavnem delimo na štiri podskupine, to so:
- Bioplastike na osnovi škroba. Škrob, koruzni ali krompirjev, je najpogosteje uporabljena surovina za izdelavo bioplastike. Med drugim se uporablja v medicinski industriji za proizvodnjo kapsul, poleg tega pa se pogosto meša z drugimi biopoliestri, da nastane bioplastika visoke trdnosti, ki se lahko uporablja v komercialne namene.
- Bioplastika na osnovi celuloze. Nastane z uporabo celuloznih estrov in derivatov iz celuloze. Celulozo dodajajo tudi škrobu za ustvarjanje biopolimerov, ki imajo izboljšane mehanske lastnosti in so zelo vodoodporni.
- Bioplastika na osnovi beljakovin. Je proizvedena iz virov beljakovin, kot so pšenični gluten, kazein in mleko.
- Alifatski poliestri. To so različne vrste poliestrov na biološki osnovi, ki so skupaj znane kot alifatski poliestri. (29) (30)
Bioplastiko pa ločimo tudi glede na način razpada ali razkroja po končani življenjski dobi.
Pojem bioplastika se nanaša na dva različna koncepta: bioosnovanost in biorazgradljivost.
Vedeti moramo, da ni vsaka bioosnovana plastika tudi biorazgradljiva ter vsaka biorazgradljiva plastika tudi bioosnovana. Ko govorimo o eni vrsti plastike, moramo biti pazljivi na uporabo teh pojmov, saj lahko nepoznavanje le-teh privede do neustreznega ravnanja z bioplastičnimi odpadki. (31)
18
Bioosnovana plastika je torej plastika, narejena iz biomase oziroma iz snovi, ki izhajajo iz
obnovljivih virov. To vključuje primarne kmetijske pridelke, kot so žita, krompir, koruza, sladkorna pesa, sladkorni trs ali rastlinska olja in druge vire biomase, ki so lahko sekundarni produkti iz kmetijstva ali industrijski odpadki iz živilskopredelovalne industrije. (31)
Biorazgradljiva plastika pa je plastika, ki se v različnih okoljih lahko biorazgradi. Tipi
biorazgradljive plastike se glede na okolje, v katerem se biorazgradi, delijo na biorazgradljivo v kompostniku (domačem ali industrijskem), v prsti, v vodi ter na anaerobno biorazgradljivo plastiko. Pridobljena je lahko tako iz škroba in celuloze kot iz fosilnih virov, zato torej biorazgradljiva plastika ni nujno bioosnovana. (31) Bioplastiko, ki velja za biološko razgradljivo, lahko mikroorganizmi, kot so bakterije, alge in glive, razgradijo v vodo, ogljikov dioksid, metan, novo biomaso in anorganske spojine. (30) Glavna pogoja za biorazgradnjo plastike sta tako prisotnost mikroorganizmov in ustrezna temperatura, drugi pogoji, kot so vlaga, prisotnost kisika, tip in gostota mikroorganizmov, koncentracija soli in drugo, pa zgolj določajo hitrost razkrajanja. (31) Za praktične namene bioplastiko, ki jo je mogoče v nekaj mesecih popolnoma razgraditi, štejemo za biorazgradljivo. Bioplastiko, ki se počasneje razgrajuje in je za njeno razgradnjo potrebno nekaj let, pa imenujemo »trajna«. (30)
Slika 20: Shema: odnos med pojmi bioplastika – biorazgradljiva plastika – bioosnovana plastika (31)
19 2.3.2 Področja uporabe bioplastike
Najbolj pogosta področja uporabe bioplastike lahko razdelimo na naslednje tržne segmente:
pakiranje, prehranske storitve, kmetijstvo/vrtnarstvo, elektronika, avtomobilstvo, tekstilije in gospodinjski aparati. (32)
Daleč največje področje uporabe je proizvodnja embalaže. Bioplastika namreč ponuja alternativni pristop k pakiranju in predstavlja rešitev za potrebo po zmanjšanju običajne uporabe plastike in odpadkov. Konvencionalna plastika se tako hitro nadomešča z bioplastično embalažo, povpraševanje po njej je veliko in je največji segment evropskega trga. (33) Ocenjujejo, da naj bi se svetovni trg bioplastike do leta 2022 povečal s 17 na skoraj 44 milijard dolarjev. (34) Možnosti pakiranja iz bioplastike vključujejo vrečke za živila, kmetijske folije, vrtnarske izdelke, pakiranje za igrače, tekstil in mnoge druge. Pogosto se uporabljajo tudi za embalažo enkratne uporabe, na primer za sklede za solato, krožnike, folije in posode za hrano. (33) Bioplastika za enkratno uporabo predstavlja veliko rešitev predvsem na področju hrane in gostinstva, kjer se zaradi sodobnega, hitrega načina življenja in vedno večje popularnosti hrane »za sabo« (ang. to go) iz leta v leto povečuje poraba plastične embalaže. Obstajajo številni konteksti, kjer izdelki za enkratno uporabo ponujajo izvedljive rešitve, zlasti v zaprtih sistemih z integriranim ravnanjem z odpadki, npr. na letalih, na športnih prireditvah ali v kazenskih prostorih. (32)
Slika 21: Embalaža iz bioplastike (57)
20
Biorazgradljivi polimeri ponujajo tudi posebne prednosti v kmetijstvu in vrtnarstvu, npr. kot folije za sadno grmovje, lončki, zeliščni lonci in lončki za cvetlične čebulice, ki jih je mogoče v zemljo posaditi neposredno v embalaži, ki se hitro razgradi, nato pa se začne rast rastlin. (32) Tudi v hitro rastoči potrošniški elektroniki se pojavlja vse več bioplastičnih izdelkov:
računalniška ohišja, vezja, zvočniki, tipkovnice, ohišja za mobilne naprave, sesalniki, miške za prenosne računalnike, igralne konzole in slušalke. (32)
Biorazgradljiva plastika se uporablja tudi za medicinske pripomočke. Z njo se na primer izdelujejo zatiči in vijaki, ki se uporabljajo med operacijami in za zdravljenje kosti.
Zobozdravniki bioplastiko uporabljajo za zobne vsadke, ki zapolnijo luknjo po odstranitvi zoba. Uporablja se tudi v farmaciji za razne posode za tablete in kreme. Z vbrizgavanjem bioplastike se lahko izdelajo tudi nekateri deli kozmetičnih izdelkov, kot so pokrovčki, držala za zobne ščetke, glavniki, britvice in mnoge druge komponente, ki imajo sicer kratko življenjsko dobo in jih hitro zavržemo. (33)
Tudi tekstilna industrija vedno bolj posega po bioplastičnih alternativah. Uporabljajo se tako na področjih oblačil in obutve kot tudi izdelkov za dom. Iz 100-odstotne kompostirane in biološko razgradljive bioplastike se izdelujejo že tekstilni izdelki, ki so pralni pri 60 °C. Sem spadajo razna dnevna in zaščitna oblačila, rjuhe, brisače, prevleke, nogavice, majice in spodnje perilo. Ravno tako poznamo uporabo visokotehnoloških in odpornih bioplastičnih tekstilij za avtomobilske sedeže, prtljago in čevlje, ki se lahko kompostirajo in biološko razgradijo le v nekaj mesecih. (35)
2.3.3 Potenciali in slabosti bioplastike
Na splošno sta največji prednosti rastoče industrije bioplastike manjši energetski odtis in manj onesnažen ekosistem. Proizvodni procesi za nekatere bioplastike povzročajo nižje emisije toplogrednih plinov kot plastike na osnovi nafte. Takšen primer je polilaktična kislina (PLA). To je bioplastika, ki jo je mogoče proizvesti iz že obstoječe proizvodne opreme, zato je njeno ustvarjanje stroškovno učinkovitejše. (36)
21
V grobem lahko pozitivne lastnosti uporabe bioplastike povzamemo v naslednjih točkah.
1. Manjša se poraba naftnega olja in drugih omejenih fosilnih virov.
2. Ob razgradnji ali uničenju se v okolje sprosti znatno manjša količina CO2.
3. Rastlinski viri za plastične materiale so obnovljivi in zato sami po sebi bolj trajnostni.
4. Bioplastika velja za varnejšo uporabo pri pakiranju hrane. Nekatere študije so pokazale, da določene konvencionalne plastike v hrano izločajo estrogenu podobne kemikalije.
5. Bioplastika omogoča možnost večkratnega recikliranja, biološkega razgrajevanja in kompostiranja. (37)
Medtem ko je biorazgradljivost bioplastike velika prednost, večina za razgradnjo potrebuje visokotemperaturne industrijske kompostirane objekte, zelo malo mest pa ima infrastrukturo, potrebno za spopadanje z njimi. Problem nastane tudi takrat, kadar bioplastike ne zavržemo pravilno in lahko onesnaži serije reciklirane plastike ter poškoduje infrastrukturo za recikliranje. (34) Prav tako se lahko nepravilno zavržena bioplastika v določenem časovnem obdobju dejansko ne razgradi in ostane nedotaknjena desetletja. (36) Zaradi zapletenega postopka pretvorbe koruze ali sladkornega trsa v gradnike za bioplastiko, kot je PLA (polilaktična kislina), pa je bioplastika tudi relativno draga. Ocenjuje se, da naj bi bila kar za 20 do 50 odstotkov dražja od primerljivih materialov iz fosilnih virov. Vedno večji problem predstavljajo tudi zemljišča, potrebna za pridelavo bioplastike, saj se pridelki, ki proizvajajo bioplastiko, lahko uporabljajo tudi za prehrano ljudi. (34) Tukaj nastaja še etična dilema, saj zaradi pomanjkanja hrane po svetu vsakodnevno umira mnogo ljudi in se do leta 2050 napoveduje potrebno 70-odstotno povečanje proizvodnje hrane. Tako proizvodnja bioplastike iz koruznega škroba, sladkornega trsa in ostale naravne biomase na dolgi rok ne bo najbolj trajnostna rešitev, saj bo tekmovala z zemljišči za pridelavo potrebne hrane. Zato je ključnega pomena, da proizvajalci in podjetja stremijo k proizvodnji bioplastike iz sekundarnih surovin, kot so kmetijski stranski proizvodi in ostanki predelovalnih industrij, ki bi jih sicer zavrgli. (38)
22
2.3.4 Uporaba bioplastike v modnem oblikovanju
Alternativne rešitve netrajnostnim materialom danes v svetu oblikovanja predstavljajo gonilo novih izdelkov in ponujajo ogromno inovacijskega potenciala tako za modno industrijo kot vsa ostala področja oblikovanja ter umetnosti. Vse več oblikovalcev se zaveda problematike uporabe plastike in vedno bolj posega po nekonvencionalnih materialih, kot je bioplastika.
Primer uporabe bioplastike v modi je oblikovalec Phillip Lim, ki je v sodelovanju z industrijsko oblikovalko Charlotte McCurdy ustvaril obleko, prekrito z bioplastičnimi bleščicami. Te so v celoti izdelane iz morskih makroalg, ki skozi vse življenje odstranjujejo ogljik iz ozračja. Da pa izdelek ostane popolnoma ogljiko negativen, so bioplastični lističi prišiti na biološko razgradljivo osnovno plast iz rastlinskih vlaken. (39) Newyorška oblikovalka Charlotte McCurdy je sicer najbolj poznana po svoji vodoodporni jakni, ki jo je ravno tako razvila iz bioplastičnega materiala, pridobljenega popolnoma iz alg, in je zanjo prejela številne nagrade. (40)
Slika 22: Obleka z bioplastičnimi lističi modnega oblikovalca Phillipa Lima (39) Slika 23: Vodoodporna jakna iz bioplastike oblikovalke Charlotte McCurdy (40)
23
Še ena zanimiva praksa uporabe bioplastike na področju mode je oblikovalka Suzanne Lee, ki raziskuje izdelovanje in vzgojo oblačil z uporabo bakterijske celuloze. Gre za drugačen pristop izdelovanja bioplastike, imenovan biokultura. Namesto da je celuloza pridobljena iz rastlin, le-to proizvajajo milijoni drobnih bakterij, gojenih v kadi sladkega zelenega čaja. Končni produkt je usnju podoben material, ki je vodoodporen, trpežen kompostabilen in biorazgradljiv. (41)
Slika 24: Bioplastična jakna oblikovalke Suzanne Lee (41)
Na področju industrijskega oblikovanja se ravno tako razvijajo novi materiali in tehnologije za bolj trajnostne produkte. Primer uporabe bioplastičnih materialov je oblikovalka Alice Potts, ki iz odpadkov hrane ustvarja vrsto bioplastičnih izdelkov. Njen zadnji takšen projekt je kolekcija 20 biorazgradljivih obraznih ščitnikov, izdelanih iz živilskih odpadkov, ki nadomeščajo sicer okolju škodljivo plastično zaščitno opremo. Projekt je začela kot odgovor na pomanjkanje zaščitnih sredstev v začetku pandemije koronavirusa in predstavlja prijaznejšo alternativo plastičnim ščitnikom, ki so začeli vplivati na naše okolje kot »COVID odpadki«. (42)
Slika 25: Bioplastični ščitnik za obraz oblikovalke Alice Potts (42)
24
Primer uporabe bioplastičnih materialov v večji blagovni znamki je italijansko podjetje Gucci, ki je razvilo posebne okolju prijazne čevlje iz bioplastike, pridobljene iz komposta. Ravno tako je nemško podjetje Puma začelo proizvajati bioplastiko z uporabo biorazgradljivih polimerov, biopoliestrov in organskega bombaža. Uporabljajo jo predvsem za športne copate, katerih zgornji del je narejen iz mešanice lanu in bombaža, podplat pa iz bioplastike. (35)
Slika 26: Čevlji z uporabo bioplastike znamke Gucci (58) Slika 27: Čevlji z uporabo bioplastike znamke Puma (59)
2.3.5 Odpadna hrana
Odpadna hrana je hrana, ki je zavržena in je ne jemo. Vzroki za njeno izgubo so številni in se pojavljajo v celotnem živilskem sistemu, in sicer med proizvodnjo, predelavo, distribucijo, maloprodajo in porabo. Živilski odpadki so pomemben del vpliva kmetijstva na podnebne spremembe, saj njihova proizvodnja zahteva veliko virov. (43) Ko zavržemo hrano, na neki način tako zapravljamo tudi vire, potrebne za njeno produkcijo: vodo za namakanje, zemljo za sajenje, gorivo za pogon žetve in transportna vozila. (44) Samo v EU se letno zavrže okoli 100 milijonov ton živil, odpadki hrane pa naj bi se do leta 2050 povečali na več kot 200 milijonov ton. To predstavlja globalni problem, saj bo do istega leta potrebno 50-odstotno povečanje zalog hrane po vsem svetu. (45)
25
Slika 28: Zavržena hrana na odlagališču (60)
Nastajanje odpadne hrane je tako velik izziv za trajnostni razvoj, saj povečuje emisije toplogrednih plinov in je sporno z okoljskega, ekonomskega in socialnega vidika.
Različne študije in inovacije pa so pokazale, da se veliko živilskih odpadkov, ki vsebujejo biopolimere, kot sta celuloza ali škrob, danes lahko predela v razne bioplastike. Primeri takšnih odpadkov živilskopredelovalne industrije so: bananina lupina, kasava, pomarančna lupina, ananasova lupina, durianovo seme, avokadovo seme in mnogi drugi.
Razvoj bioplastike iz odpadne hrane posledično tako rešuje dve težavi, in sicer zmanjšanje živilskih in zmanjšanje plastičnih odpadkov hkrati. (45)
26
3 PRAKTIČNI DEL
Praktični del naloge je namenjen razvoju bioplastičnih in biorazgradljivih materialov ter oblikovanju in izdelavi trajnostne kolekcije z naslovom Leftover. Cilj praktičnega dela je izdelati eksperimentalne in nosljive kose oblačil iz bioplastike.
Naslov kolekcije je Leftover, kar v angleščini pomeni »ostanek« in se nanaša na koncept uporabe ostankov hrane pri izdelavi kolekcije.
V nadaljevanju je predstavljeno izoblikovanje koncepta kolekcije in izhodišča. Nato sledi razvoj biomaterialov, barvne palete in vzorcev iz bioplastike. Zatem je prikazan proces oblikovanja kolekcije in realiziranih modelov. V zaključku pa je kolekcija predstavljena skozi fotografije.
3.1 Koncept kolekcije
Izhodišče za kolekcijo Leftover sem začela razvijati v času prve karantene, v kateri se je zaradi epidemije koronavirusa leta 2020 kar naenkrat znašel cel svet. Spraševala sem se o tej nenadni izoliranosti, odmaknjenosti, omejenosti človeške svobode, okrnjenem dostopu do osnovnih potrebščin in surovin in ne nazadnje o bizarnosti, ki je postala naša nova realnost.
Spraševala sem se, kje so meje mojega kreativnega izražanja v času strogih omejitev, ko sem zaprta med štiri stene študentke sobe, ko je pomembnost kreative potisnjena na zadnje mesto in ko strah pred neznanim nadvlada vsa druga področja življenja. Razmišljala sem o tej bedi, zdolgočasenosti in osamljenosti, v kateri smo se znašli in kako je glavna skrb družbe postal toaletni papir in zaprtje frizerskih storitev. Zaradi strahu pred nepojasnjeno prihodnostjo, »koncem sveta« in pomanjkanjem osnovnih dobrin smo le-te kupovali v prekomernih količinah, potrebnih za posamezna gospodinjstva. Kupovanje na zalogo in nepremišljeno kopičenje hrane je privedlo do večjih ostankov in odpadkov kot sicer. Ravno tako se je zgodilo in se še dogaja s sredstvi za zaščito pred virusom; maskami, rokavicami, filtri, razkužili in drugimi čistilnimi sredstvi, ki so po večini vsa iz plastike. Opazila sem, da je to privedlo do večjih ostankov hrane in nerazgradljivih odpadkov plastike v našem gospodinjstvu kot pred karanteno.
27
Slika 29: Kolaž oblikovanja koncepta kolekcije (osebni arhiv)
Kolekcija Leftover je moja interpretacija bizarnosti omejevanja na dom in dolgotrajne izoliranosti od sveta. Koncept izhaja iz vprašanja; kako si iz nič ustvariti nekaj oz. oblačilo iz surovin in s pripomočki, ki jih najdem izključno doma, ter kako to narediti na čim bolj trajnosten način, da ta izdelek tudi po končani uporabi ostane v krogu doma oz. izolacije, ne da postane še ena dodatna smet našega gospodinjstva – v smislu, da se biorazgradi.
Ker smo v tem obdobju zaradi povečane uporabe zaščitnih pripomočkov na splošno bolj konzumirali plastiko, sem začela raziskovati, kakšne so trajnostne alternative tej umetni masi, ki za razgradnjo potrebuje tudi do 1000 let. Ena trenutno najbolj aktualnih je bioplastika, ki so jo nekatera podjetja, kot je Biome Bioplastics, eno vodilnih na tem področju, razvila že do te mere, da je temperaturno in vodno obstojna ter jo lahko uporabljamo za pakiranje raznih produktov. Tako sem prišla na idejo izdelave kolekcije iz bioplastike. Po poglobljeni raziskavi sem ugotovila, da obstaja veliko različnih načinov in receptov za pripravo le-te, prav tako pa obstajajo tudi različne tehnike vlivanja, sušenja in postopki končne obdelave. Bioplastične materiale namreč lahko primarno pridobivamo iz derivatov sladkorja, škroba, celuloze in mlečne kisline in jih do neke mere lahko ustvarim iz
28
stvari, ki jih najdem v domači kuhinji. Bioplastiko sem tako lahko izdelala iz koruznega, krompirjevega in tapiokinega škroba; iz pomarančnih olupkov, ki vsebujejo celulozo; iz želatine, iz veganske želatine agar agar, ki je pridobljena iz alg, ki imajo visoko vsebnost beljakovin, in iz Spiruline, ki je prehransko dopolnilo, narejeno ravno tako iz alg. V bioplastiko sem nato poskušala vkomponirati ostanke hrane, ki bi jo sicer zavrgli. Ta je služila bodisi kot element povezovanja in utrjevanja same strukture (riževi rezanci, zelje, želatinasti bonboni, korenje) bodisi kot teksturni element (tapiokini biseri, pomarančni olupki, kavna zrna, leča, granola), lahko pa tudi samo kot estetska komponenta (redkvice, kumare, čebula, kivi, gobe, limone, lovor). Za obarvanje bioplastike sem uporabila živilska barvila, zeleno Spirulino, začimbe (kurkuma, rdeča paprika), različne čaje (hibiskus, zeleni čaj), sokove (rdeča pesa, korenje), kavo, matcha v prahu in juhe v prahu (porova, paradižnikova). Kot dodatno vezivo za boljšo stabilnost sem nato v bioplastiko poskušala dodati še ostale stvari, ki sem jih našla doma; lase, travo, odpadne tekstilije, različna volnena vlakna, mah in žico. Za drugačno teksturo pa sem vkomponirala še milo, ki je popolnoma spremenilo strukturo in videz bioplastike.
Slika 30: Ostanki hrane (pomarančni olupki, riževi rezanci, čija semena) (osebni arhiv)
Vse skozi sem gledala na to, da bo bioplastika tudi dokaj hitro razgradljiva, ko je enkrat
Vse skozi sem gledala na to, da bo bioplastika tudi dokaj hitro razgradljiva, ko je enkrat