• Rezultati Niso Bili Najdeni

Različni tipi kapitalističnih sistemov in institucionalna področja

In document MAGISTRSKA NALOGA (Strani 40-44)

področje

Kapitalistični sistem

Anglosaksonski Skandinavski Kontinentalni Azijski Mediteranski Trg dela Prosta Vir: Amable 200433, povzeto po Jurič 2005, 3.

3.4 Raziskave sreče

Že Aristotel je spregovoril o dveh psihološko pomembnih vidikih sreče: »Sreča je ves cilj in smoter človeške eksistence« in »sreča je odvisna od nas samih«. To pomeni, da imamo srečo za svoj cilj, vendar tudi, da ni enoznačnih objektivnih kriterijev srečnosti. Osebno, subjektivno občutje srečnosti je nujen pogoj sreče v življenju, s tem pa tudi kakovosti življenja. Zato sociološki ali ekonomski kriteriji kakovosti življenja ne zadoščajo, nujni so psihološki. Če je nekdo »psihološko« srečen, potem je srečen, če ni, potem ni srečen. Brez občutja srečnosti ni prave kakovosti življenja (Musek 2007, 312).

33 Izid dela 2003.

Z Aristotlom se niso strinjali vsi grški filozofi. V epikureizmu in stoicizmu se pojavljajo nasprotujoča si stališča o tem, kako doseči najvišjo stopnjo sreče – evdemonijo. V skladu z epikurejsko filozofijo je absolutno srečo (evdemonijo) mogoče doseči le s telesnim užitkom.

Nasprotno je v skladu s stoicizmom krepost potrebna in zadostna za dosego evdemonije. Ta krepost se doseže z življenjem v harmoniji z naravo in zavračanjem telesnih užitkov (Maridal 2010, 3).

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je Easterlin (1974) ugotovil, da denar ne prinaša sreče. Temu rečemo Easterlinov paradoks. Ugotovil je, da med ravnijo gospodarske razvitosti in srečo ni sistematične povezave in da so ljudje približno enako srečni v bogatih in revnih državah. Easterlin je ugotovil, da dohodek in sreča nista nujno pozitivno povezana. S svojimi ugotovitvami je razburil svetovno javnost in spodbudil številne raziskovalce k novim raziskavam, povezanih s srečo in dohodkom po svetu.

Ekonomisti, kot Bruno S. Frey (2008), so med drugim raziskovali zvezo med razvojem dohodka in dobrim počutjem ter pri tem postavili tezo, da naj bi se bilo bolj pomembno ukvarjati s pogoji za dosego sreče kot pa s povprečno ravnijo zadovoljstva. V knjigi Happiness: a revolution in economics Frey (2008) opisuje štiri težave ekonomije: dohodek, brezposelnost, inflacija in neenakost. Poskušal je pokazati, da ima brezposelnost največji učinek na občutek sreče, saj omejuje dohodek.

Gundelach in Kreiner (2004, 359–386) sta analizirala srečo in zadovoljstvo z življenjem v devetih bogatih industrijskih državah. Avtorja ločujeta pojma sreča in zadovoljstvo z življenjem, vendar menita, da sta ta dva različna pojma močno povezana. Po njuni analizi je razvidno, da sta za srečo potrebna stalno stabilno razmerje in socialni kapital. Slednji pa je najpomembnejši kazalec sreče. Socialni kapital označuje vključenost posameznika v družbene vezi in omrežja. Za dosego posameznikovih ali družbenih ciljev je potrebno sodelovanje in podpora okolja. Pri socialnem kapitalu gre za zaupanje do ljudi in institucij, sodelovanje v raznih prostovoljnih skupinah in društvih ter za spoštovanje družbenih norm in vrednot.

Avtorja sta primerjala anketirance v 9 državah v dveh časovnih obdobjih: leta 1990 in 1999.

Ugotovila sta, da merilo, ali je nekdo poročen ali ne, zaradi kulturnih razlik med različnimi državami ni pravo merilo za merjenje stalnega razmerja. Pravo merilo je stabilnost zveze.

Zato sta uporabila podatke iz odgovorov anketirancev, ali so bili v letu 1990 in 1999 v stabilni zvezi ali ne. Tako so za analizo dobili štiri skupine: a) v stabilni zvezi v letih 1990 in 1999, b) v stabilni zvezi v letu 1990 in v nestabilni zvezi leta 1999, c) v nestabilni zvezi 1990 in v stabilni zvezi 1999 ter d) v nestabilni zvezi v letih 1990 in 1999. Te skupine so križali z njihovimi odgovori, povezanimi s srečo. Anketirance so vprašali: Ko ste bili v stabilni ali nestabilni zvezi, ste bili a) zelo srečni, b) srečni, c) nesrečni, in d) zelo nesrečni. Z analizo podobnosti relacijskih matrik sta ugotovila, da obstaja močna pozitivna povezanost –

korelacija (Goodman – Kruskalova gama34 γ = 0,48) med tistimi, ki so odgovorili, da so bili v stabilni zvezi in srečni. Vse to sta potrdila še z raziskavo Halmana (2001), ki je iste podatke za vsako od 9 držav združil v dve skupini anketirancev (stabilno in nestabilno razmerje).

Halman (2001) je podatke križal (tabela v Gundelach in Kreiner 2004, 374) z odgovori anketirancev, povezanimi s srečo (zelo srečni, srečni, nesrečni in zelo nesrečni). Iz podatkov je razvidno: visok odstotek srečnih in zelo srečnih (89-98 %) ter nizek odstotek nesrečnih in zelo nesrečnih (2-10%), ki so v stabilni zvezi. Pri anketirancih, ki so izjavili, da so v nestabilni zvezi, se odstotek srečnih in zelo srečnih zniža (73-87%) in poviša odstotek nesrečnih in zelo nesrečnih (12-28%).

Kešeljević v Dnevnikovem članku Nesrečno srečni z dne 15. 2. 2013 pravi: »Na našo srečo vplivajo notranji in zunanji dejavniki. Med prve uvrščamo mentalno zdravje, fizično zdravje, pričakovano življenjsko dobo, izobrazbo in kakovost družinskih odnosov. Zaradi podaljševanja pričakovane življenjske dobe bi recimo morali biti nadvse srečni. Toda nosilci ekonomske politike nas neumorno prepričujejo, da bi morali biti zaradi negativnih javnofinančnih učinkov predvsem zaskrbljeni. Zunanje dejavnike sreče povezujemo z zaposlitvijo, dohodkom, statusom, kakovostjo vladanja in spoštovanjem družbenih vrednot (npr. zaupanje, svoboda, varnost). Naraščajoča brezposelnost v Sloveniji nedvomno močno vpliva na zaznavanje sreče. Izguba dohodka je močno povezana z izgubo socialnega statusa in nižjo samopodobo posameznika. Pri zaposlenih je občutek sreče močno povezan predvsem z zmožnostjo napredovanja, samostojnega dela, fleksibilnega urnika in soodločanja.

Pri nas je bila leta 2011 na vzorcu 800 posameznikov narejena empirična analiza dejavnikov sreče v Sloveniji. V njej so ugotovili »da Slovenci v povprečju niso pretirano srečni« (Redek idr. 2011).

3.5 Dobro počutje in blaginja

Pomanjkanje dobrega počutja kot oblike zadovoljstva z življenjem pa je pogosto neposredno povezano s pomanjkanjem blaginje, torej z revščino.

Po Myersu (1992, v Musek in Avsec 2002, 10) gre pri subjektivnem blagru za »trajno občutje, da je življenje bilo in da je dobro.«

Šarotar Žižek, Mulej in Treven (2009, 125) so zapisali, da dobro počutje zahteva tudi globalno ali planetarno etiko in družbeno odgovornost /…/ Kot eno izmed oblik revščine lahko smatramo tudi neustrezno počutje ljudi kot zaposlenih. Avtorji se pri tem sprašujejo, ali

34 Goodman-Kruskolova gama (γ) je bivariantna simetrična mera, ki je primerna za analizo ordinalnih in binarnih podatkov (Agresti 2002 v Zemljič 2010, 48). Zavzema vrednosti med -1 in + 1. Pozitivna Goodman-Kruskolova gama, kaže na večje število skladnih parov, negativna vrednost pa na večje število neskladnih parov (Zemljič 2010, 49).

morda nimajo vse vrste revščine celo skupnega imenovalca, in si takoj odgovorijo, da je revščina posledica pomanjkanja inovativnosti, ker pri vplivnih ni dovolj družbene odgovornosti v razmišljanju, odločanju in delovanju.

3.6 Glavne kategorije v analizah o blaginji in dobrem počutju ljudi

V zadnjih letih je bilo v posameznih državah oblikovano več skupin, ki so analizirale blaginjo in dobro počutje ljudi. Skupine so bile oblikovane zaradi kritike merjenja blaginje samo skozi BDP, ki pa kaže samo gospodarsko učinkovitost države, ne pa tudi blaginje državljanov.

Vzrok za iskanje novih konceptov merjenja blaginje je bilo nezadovoljstvo državljanov z ozkim pogledom in skrbjo politike za občo blaginjo državljanov (preglednica 3).

Alkire (2010) pa poudarja, da večdimenzionalen pristop k človekovi blaginji in napredku, ki ga podajajo različni avtorji (glej preglednico 3), kaže na precejšne podobnosti med posameznimi kategorijami. Vsaj kar zadeva nekatere glavne; kot so: zdravje, izobrazba, ekonomska in osebna varnost, socialna povezanost in politični glas, okoljski pogoji, subjektivnost blaginje in izraba prostega časa (Vesan in Bizzotto 2011, 11).

V Franciji je zaradi nezadovoljstva državljanov z razmerami v državi predsednik Nicolas Sarkozy leta 2008 oblikoval komisijo za merjenje uspešnosti gospodarstva in družbenega napredka. V komisiji je bilo 24 uglednih ekonomistov, od tega 8 poročevalcev. Vodili so jo nobelovca Joseph Stiglitz in Amartya Sen ter Jean Paul Fitoussi. Naloga komisije je bila ugotoviti omejitve BDP kot kazalnika gospodarske storilnosti in družbenega razvoja, in proučiti povezave med gospodarsko rastjo in blaginjo ter najti prave kazalnike za merjenje blaginje. Komisija je določila področja za merjenje blaginje35 (Stiglitz, Sen in Fitoussi 2009).

35 Glej preglednico 3.

Preglednica 3: Glavne kategorije v analizah o blaginji in dobrem počutju

In document MAGISTRSKA NALOGA (Strani 40-44)