Materinstvo

»O wie bedaur' ich den Mann,

Der Mutterglück nicht fühlen kann!« (Adelbert von Chamisso)

Kot je nemški botanik in pesnik Adelbert von Chamisso v svojem citatu zapisal, je materinska sreča ena najlepših občutij, kar jih človeka lahko doživi. Podobno mišljenje so imeli tudi avtorice in avtorji v začetku 20. stoletja, saj so menili, da je materinstvo najlepši in najnaravnejši poklic ženske.

Avtorica, ki se poimenuje Kmetica, v Ženskem svetu iz leta 1926 objavi članek Žena, vzvišen je tvoj poklic. Članek je posvečen poveličevanju materinstva in nalog ženske. Za avtorico je vloga matere ena najlepših in najpomembnejših, ki jih ženska izvršuje v svojem življenju. Zdi se, kot da to vlogo celo malce poveličuje, saj zapiše: »Mati! Ti si posoda neizmerne požrtvovalne ljubezni. Ti si vir domače sreče, trdna vez nesklajenega družinskega miru. Težka je tvoja naloga, trnjava je tvoja pot – a tvoj poklic je tako čudovito vzvišen in lep, svet! Mati!« (Kmetica 1926, 244). Zapis je poveličevanje vloge matere. Mati je zaslužna za družinsko srečo, za mir, je gradnik vsega dobrega v družini in pri otrocih. Članek lepo predstavi takratno mišljenje in ustroj nekaterih avtorjev in avtoric, ki so še posebej poudarjali vlogo matere in vzgojiteljice.

Prav tako kot so bile vnaprej določene vloge in naloge ženske v zakonu in gospodinjstvu, je bila tudi materinska vloga. Strokovnjaki in pisci takratne literature so imeli za ženske in bodoče matere različne napotke ter različno mnenje o tem, kako je otroke treba vzgajati, kakšna je materina vloga … V delu Zavrnjena tradicija je zapisano, da je materina ljubezen »najčistejša, najbolj nesebična lastnost človeškega srca« (Leskošek

in jim brezmejno odpuščajo, molijo zanje in za svoje delo ne pričakujejo plačila in hvaležnosti (Leskošek 2002, 195). Da je materinstvo ženska dolžnost, že skoraj ni dvoma.

Ko ženska postane mati, se vse spremeni. »V ospredju niso več ženska in njene telesne in duševne potrebe, temveč otrok in mož. Žrtve in odpovedi niso več strašne. Kakor bi se razcvetela roža, se odpira življenje po materinstvu. Ta nova miselnost se v ženi začne prebujati takoj po Stvarnikovem »Bodi« in ob dokončni telesno-duhovni medsebojni obdaritvi moža in žene, ki se zgodi v materinem telesu. Ustali in poglobi se v porodnem trpljenju, ko roke sprejmejo novo nebogljeno dete. Poglablja se ob vsem otrokovem dozorevanju in odraščanju. Materinstvo je Božja ustanova, ena najlepših in najbolj blaženih. Materinstvo, ki pa se z Božjo voljo ne ujema, je vir gorja in greha. Telo dasta otroku mož in žena, dušo pa Bog.« (Leskošek 2002, 214–215). V tem zapisu vidimo, da je materinstvo dojeto kot nekaj božanskega, nekaj od Boga danega. Kot tako ga mora dojemati tudi mati in svojo vlogo opravljati v skladu z božjimi in cerkvenimi priporočili ter napotki.

Kako pomembni sta materinska vloga in vzgoja otroka, je pisala tudi Jerica Zemljanova leta 1923: »In zdaj pride še točka, ki je za gospodinjo — mater najvažnejša, hkratu pa najlepša, in ta je vzgoja otrok. — Vzgoja je pa nekaj tako vzvišenega, da se ne more dovolj pisati o tem. Dobro in lepo vzgojeni otroci so zaklad in veselje družine, so največja sreča narodova. Slikar in kipar ustvarita krasne podobe in kipe, katerih se veseli človeško oko, četudi so brez življenja. Mati pa nam z lepo vzgojo ustvari živ umotvor, nad katerim se rad nje ne le človeško, ampak tudi božje oko.« (Zemljanova 1923, 17).

Pomembnost materinstva so poudarjali v uredništvu Ženskega sveta, kjer so od začetka izhajanja revije leta 1923 naprej, skoraj v vsaki številki, objavili poglavje Materinstvo. V prvi številki, prvem uvodnem članku v tem poglavju, je urednica zapisala, da je materinstvo ženska naravna vloga in je ženskam naravno opravilo. Kljub temu pa ženske potrebujejo nasvete, kako čim bolje svojo vlogo izpolnjevati (Uredništvo 1923, 20). V tem delu so se pojavljali članki z različno tematiko. Nekateri so se posvečali novorojenčkom, nekateri prehrani dojenčkov, njihovi negi, malčkom, šolsko obveznim otrokom itd. Pojavljajo pa se tudi nasveti za nosečnice, za ženske po porodu, kakšno nego potrebujejo, kako naj postopajo, nasveti glede dojenja ter vpliva duševnega zdravja na materino mleko in številni drugi nasveti. Navajamo le nekaj naslovov objavljenih člankov: Mleko za dojenčka (1923), Otrokovo spanje (1923), Noseča žena (1923), Kako

vzgajamo hčerko? (1924), Varujte nežni cvet (1924), Vpliv duševnega zdravja na mleko (1924) …

Kot smo zgoraj že zapisali, cerkvene oblasti niso skoparile z nasveti in poduki za zakon ter družinsko življenje. Eden izmed vidnejših cerkvenih veljakov takratnega časa, ki so se s poduki in napotki za zakonsko in družinsko življenje ukvarjali, je bil že zgoraj omenjeni duhovnik Anton Mahnič. V Rimskem katoliku je v poglavju Žensko poglavje zapisal tudi poglavje z naslovom Naravni poklic ženske: Bodi mati pa vzgajaj deco!.

Ženski naravni poklic je po njegovem mnenju materinstvo. Že v otroštvu se po načinu igre opazi razlika med moškimi in ženskami, saj se fantje želijo igrati zunaj, tekati po cestah in travnikih, dekleta pa se ne zanimajo za nič bolj kot za svojo cunjasto punčko.

Za Mahniča je to znak, da ženske že od otroštva hrepenijo po tem, da bi enkrat v rokah namesto punčke iz cunj držale svojega otroka in tako postale matere. Po avtorjevem mnenju narava žensko oblikuje za materinstvo, to je njena naravna vloga. »Kaker se mož razlikuje po resnosti, tako odlikuje ženo miloba. Ker je sama šibka, čuti se tako rekoč sorodno z vsemi šibkim i; prirojeno rahločutje jo nagiblje, da šibkim in malim, ki so brez pomoči, priskoči, jih boža in goji. Narava jo je obdarila z govorljivostjo, katera ji tako izvrstno služi pri vzgoji nežnega otroka, kojemu z milo besedo obuja v prsih prve čute, izvablja z jezika prve besede. Njena beseda, vse njeno obnašanje je pomirovalno, prijazno, pridobljivo; nevtrudna je v prigovarjanju, z milim pogledom razume pokoriti si voljo in srce. Njena spretna postrežljivost v sicer malih potrebah — kako dobra de onemu, ki si sam ne zna pomagati In pri večnih skrbeh za otroka, ki ji kratijo spanje in vse vgodnosti — kako potrpežljiva ostane! Vse te prelepe lastnosti jo izvrstno sposabljajo za mater, za vzgojiteljico otrok posebno v prvi dobi.« (Mahnič 1894, 358).

V času preloma devetnajstega stoletja v dvajseto so se na Slovenskem množično ustanavljale tako imenovane Marijine družbe. Ustanavljanje takšnih združb je bilo izraz čaščenja devištva in Marijinega materinskega vzora in so bile kot take pokazatelj ter ženskam zgled idealnega materinstva. To je bil še en izmed poskusov moralnega pritiska in vpliva krščanskih oblasti na žensko ter poskusa udomačitve žensk. Ženske so se morale za članstvo v takšni družbi podrediti duhovnemu vodji – župniku oziroma kaplanu in se zaobljubiti pobožnemu življenju. Tako verna in ponižna ženska bi v družini lažje opravljala svoje poslanstvo matere in vzgojiteljice ter pri tem upoštevala nasvete krščanskih voditeljev (Verginella 2006, 12–13).

Ena izmed njih je tudi že prej omenjena Gizela Majeva, ki je v Ženskem svetu leta 1927 objavila članek, v katerem se je v zadnjem delu posvetila tudi materinstvu in vlogi matere.

Avtorica zapiše tako:

»Nič ni lažjega kot postati mati, a nič ni težjega, kot biti dobra mati – vzgojiteljica. Ta delokrog zakonske žene terja vse njene duševne znanosti in srčno lepoto. Prava vzgoja prinaša blagoslov za vse življenje ne le starišem in otrokom, temveč vsemu človeštvu. (…) A mati naj bo žena duševnega ali telesnega delavca, uboga ali bogata, mora vršiti svoje poslanstvo vestno. Ona je soodgovorna za socialno zlo ali socialno blagostanje. V njenem telesu je moč – iz te vstaja zmaga ali propast človeštva.« Materinska vloga je ena najpomembnejših v življenju ženske in temu je po mnenju določenih avtorjev treba žrtvovati vse, »tudi za celo lastne zasužnjenosti.« (Leskošek 2002, 219).

Avtorica meni, da matere niso odgovorne samo za stanje v družini in svoje lastne otroke, ampak so odgovorne tudi za državno stanje. Vzgajati morajo dobre državljane, dobre ljudi, ki bodo za državo delali dobro in bili domoljubi. Materinska vloga je torej še bolj pomembna, saj sega izven meja družinskega doma.

Da pa takšno mišljenje ni nekaj novega v 30. letih 20. stoletja izpriča zapis avtorja Bogdana Kazaka v časopisu Zora iz leta 1900, »Kakršno ženstvo, tak bo bodoči zarod!«.

Tako tudi Kazak poudari, da vloga in naloge ženske in matere niso pomembne samo za družino, ampak za celoten narod (Kazak, 1900, 113).

Podobnega mnenja je tudi Bogdan Kazak v svojem članku v časopisu Zora iz leta 1900.

Zapiše, da je materinstvo največje poslanstvo ženske. »Po naših opazovanjih ni večje zemske sreče, kakor jo daje ženi materinstvo, po naših mislih ni višjega poklica kakor vzgajanje otrok. Mož morda obdeluje polje, izdeluje obuvalo, streže strojem, leči bolezni, razsoja prepire, raziskuje prošlost, zasleduje pota nebesnim telesom, razrešuje življenjske probleme, ženi pa je že po naravi izročen v svrho primernega obdelovanja najdražji zemski predmet, namreč bodoče človeštvo samo. Žena izkleše, ako zna in hoče, iz malega deteta kakršnega hoče človeka, ki ga svet ves ne bo mogel bistveno izpremeniti.« (Kazak 1900, 109).

Kako pomembna se je večini avtorjem zdela vloga matere, nam povejo številne trditve, da je to ženski najnaravnejši, najlepši in najpomembnejši poklic. Težko si je predstavljati, kako so bile obravnavane ženske, ki se za materinsko vlogo niso odločile. V Slovenki je

Danica leta 1898 zapisala takole: »In smelo trdim, dekle, ki si tega ne želi, ni organično normalno razvito. Naj si bode še tako lepa, prikupljiva in duhovita, naj bode še tako blagega srca, vendar ji manjka to, kar da ženski uprav še le ženski pečat.« (Danica 1898, 579). Vsa odstopanja od »norm, stereotipov in celotne konstrukcije materinskosti«

(Leskošek 2002, 218), ki so jih avtorji in avtorice, še posebej krščanski, poudarjali, so bila stigmatizirana.

Med prvimi, ki so se javno izpostavile in se dotaknile teme ženskega vprašanja in bile na splošno naveličane dejstva, da so drugi ženskam krojili življenje in jim določali vloge, sta bili v začetku 80. let 19. stoletja Pavlina Pajk in Marica Nadlišek. Prispevki na temo ženske vloge so bili objavljeni v najrazličnejših časopisih, kot so Slovanski svet, Edinost, Rimski katolik, Učiteljski tovariš in Slovenka (Mihurko Poniž 2009, 8). Avtorice navajajo, da je lahko ženska hkrati izobražena in željna ter sposobna biti žena in mati. Te podobe so ohranile v želji, da ne vzbudijo pri javnosti strahu pred moderno žensko in bi s tem povzročile ovire na poti poklicnega udejstvovanja žensk. Iz zapisov sodobnikov beremo, da drugače kot na takšen način dvojnosti sploh ni šlo, saj sta bila že sama izpostavitev in poskus rušenja zakoreninjenih modelov in hierarhije spolov pogumna (Mihurko Poniž 2009, 9).

Kot smo že zapisali, so se pojavljala različna mnenja o tem, ali naj se ženske izobražujejo ali ne. Nekateri so se strinjali, da so ženske enakovredne moškim po sposobnostih in zato sposobne enake izobrazbe kot moški, nekateri pa so menili, da bi se morale ženske izobraževati samo na področjih, ki jih ne preobremenjujejo in jim koristijo pri njihovem največjem poslanstvu – biti žene, gospodinje in matere. Ravno pri tej zadnji vlogi, materinstvu in izobraževanju, pa so si bili avtorji najbolj navzkriž. Nekateri so menili, da se morajo matere posvečati samo materinstvu in mora družino gmotno preskrbeti moški.

Tako tudi izobrazba ženskam ne koristi, saj naj ne bi delale. Nekateri pa menijo, da mati

»ni samo roditeljica otrok, temveč je njihova vzgojiteljica.« (Leskošek 2002, 213).

Vendar se še vedno pogosto pojavlja mnenje, da »dvema gospodarjema ni mogoče služiti« (Leskošek 2002, 208). To pomeni, da naj bi se ženske odločile samo za eno, opravljati naloge žene, gospodinje in matere ali pa se posvetiti izobrazbi. Oboje hkrati namreč po mnenju nekaterih ni mogoče oziroma trpi ali eno ali drugo. Kljub vsemu pa dajejo za zgled in primer kmečke žene, ki hkrati trdo delajo in vzgajajo otroke. »Kmetice težko delajo na kmetijah in imajo največ otrok. Zmorejo oboje, delo in vzgojo. Kako dobro to usklajujejo priča to, da je iz kmetov izšlo že veliko lastnih in zaslužnih mož, pa vendar

imajo kmečke ženske najmanj časa za nadziranje in vzgajanje otrok.« Kako trdo in neusmiljeno je bilo v resnici življenje ženske na podeželju, opiše Marijana Kokaljeva v članku O ženi. Zapiše:

»Poglejmo seljakinjo! Z vedrim licem, z zadovoljnim nasmeškom zatika motiko v mater zemljo. Dela, težko dela. Solnce jo zagreva pri delu. Potem hiti domov, opravi svinje, pripravi večerjo. Z otroki se mnogo ne ukvarja, oni rastejo svobodno med žitom, travniki, goricami, gozdom. Otroci so ji dobri, ker ostanejo blizu domače grude. Materialnih skrbi razen davkov in bolezni nima. Ob nedeljah hiti v cerkev, blažena je v obližju svojega Boga in njena duša prepeva. Če čita, čita psalme.« (Kokaljeva 1926, 149).

V nadaljevanju pa avtorica zapiše, da niso bile problem kmečke žene, ampak ženske, ki so opravljale druge poklice, kot so uradnice, profesorice, doktorice. Menili so, da takšne poklice lahko opravljajo le ženske, ki ne morejo biti matere, ostale naj se ne »vmešavajo«

v javne zadeve (Leskošek 2002, 212).

V razpravah o materinstvu se kaže tudi nadzor nad reprodukcijo in s tem nadzor nad žensko. Vesna Leskošek zapiše, da je nadzor nad reprodukcijo ženske globoko vtisnjen v kolektivni spomin in je bil v vsej zgodovini sredstvo za nadzor in uravnavanje. Najbolj je na nadzor reprodukcije vplivala katoliška cerkev, saj je žensko nadzorovala predvsem s trditvami, da je človek razdeljen na razum in telo, telo pa je nečisto. Reprodukcijo so nadzorovali z ustvarjanjem močnih družbenih norm in z medicinskim posegi, to pa je ustvarjalo nekakšno »kulturo materinstva« (Leskošek 2002, 251). Materinstvo je bilo nekakšen popravek slabega značaja ženske. Mlado, neporočeno dekle je bilo kakor prazen nepopisan list, pripravljena, da se jo oblikuje in izklesa. Po poroki je pridobila vrednost.

Poročeno žensko so opisovali s pozitivnejšimi pridevniki, največji razcvet in veljavo pa je pridobila ženska šele z materinstvom. Materinstvo je bilo predstavljeno kot najlepši, najnaravnejši poklic za žensko, hkrati pa so ga povezovali s trpljenjem, odpovedovanjem in vdanostjo (Leskošek 2002, 251).

Večina avtorjev in avtoric je imela skupno ravno poudarjanje, kako ključna je vloga matere. Moč ženske naj bi bila v materinstvu. Ta naloga pa nosi s seboj tudi veliko odgovornost, saj matere vzgajajo bodoči narod in naše potomstvo. Materinstvo je ena najpomembnejših nalog in Leskošek zapiše: »ženska je ženska le tedaj, ko je mati.«

(Leskošek 2002, 221).