MEDGENERACIJSKA SOLIDARNOST IN ODGOVORNOST

Medgeneracijsko zavezništvo je kot prevzemanje skrbi in odgovornosti za druge generacije zelo pomembno, saj družba brez pomoči in podpore med različnimi generacijami ne bi mogla obstajati (Rade, 2016, str. 8). Stabilnost, razvoj in obstoj vsake družbe tako temelji na medgeneracijski solidarnosti (Končan, 2010: 18). V socialnem delu o njej govorimo predvsem pri delu s starimi ljudmi, kjer je pomembna krepitev medgeneracijskega zavezništva in sodelovanja. (Rade, 2016: 12). Socialno delo stopa na področje

51 medgeneracijskega sodelovanja in aktivnega staranja z iskanjem odgovorov na vprašanja, kako vzpostaviti in krepiti sožitje med generacijami na ravni posameznic, družin, skupnosti in družbe kot celote (Grebenc, Mali in Šabić, 2013: 77).

O medgeneracijski solidarnosti pa lahko razmišljamo tudi drugače, ne zgolj kot o krepitvi zavezništva in sodelovanja med danes živečimi generacijami, ampak kot odgovornosti in skrbi sedanjih za prihodnje generacije. Lena Dominelli (2012: 6) poudarja, da je eden od večjih izzivov zelenega socialnega dela prizadevanje za izboljšanje kakovosti življenja ljudi danes ter hkrati ohranjanje Zemljinega bogastva za prihodnje generacije. Vse generacije smo pri skrbi za Zemljo in uporabi njenih virov v partnerskem odnosu (Brown Weiss, 2008: 616).

V središču se znajdejo tista individualna dejanja in strukturne odločitve, katerih posledice se vidijo šele na daljši rok. Od tega, koliko že danes upoštevamo navidezno navzočnost teh generacij, je odvisno, ali bodo te generacije v prihodnje našle ustrezne življenjske razmere za življenje (Štuhec, 2012: 345−346).

Čeprav se učinki okoljske krize na stare ljudi razlikujejo glede na njihov socialno-ekonomski status, zdravje, geografsko lego, socialne povezave …, so na splošno stari ljudje še posebej občutljivi na škodljive učinke okoljske krize zaradi manjše mobilnosti, slabše fiziologije in njihovega zmanjšanega dostopa do virov (Boddy in Hetherington, 2013: 12). Hkrati pa so stari ljudje pomemben dejavnik za spremembe, mnogi že danes aktivno sodelujejo ali pa spodbujajo okoljski aktivizem svojih otrok in vnukinj. Svoj prispevek k reševanju tega problema lahko ponudijo skozi skupnostno delo, prostovoljstvo, spremembe življenjskega sloga ter s tem prevzemajo tudi vlogo vzornic (Institute for European Environmental Policy, 2020).

Uspeh in obstoj okoljskih organizacij ali katerih koli drugih organizacij je velikokrat odvisen od dela prostovoljk in je ena od njihovih glavnih skrbi, kako privabiti dovolj prostovoljk in prostovoljcev. Ena od možnosti, kako reševati to potrebo po prostovoljkah, je z vključevanjem starih ljudi oziroma upokojenk in upokojencev, izkazalo se je, da ima prostovoljstvo zanje lahko številne pozitivne učinke. Ponuja jim zaščito pred določenimi boleznimi in poškodbami, okoljsko prostovoljstvo pa ima še dodatno vrednost, saj veliko časa preživijo v naravi. Izboljšujejo se njihovo kognitivno delovanje, okrepljeno je psihološko dobro počutje, veča pa se tudi raven telesne aktivnosti. Poleg tega stari ljudje potrebujejo sodelovanje, ki je osredotočeno na izboljšanje sveta ter s tem ustvarjanje zapuščine za prihodnje generacije (Cope idr., 2017: 368). Erikson je to poimenoval

52

generativnost, ki se kaže skozi angažiranost posameznic v širokem polju aktivnosti, njen cilj pa je razvoj človekove vrste in hkrati osebni razvoj posameznika (Poljšak-Škraban, 2006:

492). Pomeni torej biti koristen drugim, v najširšem pomenu besede gre za skrb za naslednje generacije (Poljšak-Škraban, 2006, str. 493). S tem se zelo sklada okoljsko prostovoljstvo, saj je pozitiven prispevek k zaščiti naravnega okolja ključnega pomena za kakovost življenja in preživetja prihodnjih generacij (Cope idr., 2017: 368−369). Potrebno je spodbujanje medgeneracijskih dialogov ter družbenega priznanja raznolikega razumevanja potreb in odgovornosti različnih starostnih skupin (Institute for European Environmental Policy, 2020).

Skrbi glede okoljske krize nosijo tudi otroci in mladostnice (Burke in Sanson, 2019), ki odraščajo v negotovosti, ki jo njihovi prihodnosti prinaša okoljska kriza (Rabb, 2017: 137).

O skrbeh, ki jih imajo, se morda ne morejo pogovoriti s starši ali drugimi odraslimi, zaradi česar moramo oblikovati varna in podporna okolja, v katerih bodo lahko izrazili svoje strahove in skrbi, se učili načinov ravnanja s svojimi negativnimi občutki, dobili ustrezne informacije, razbijali svoje napačne predstave ter skupaj razmišljali o tem, kaj lahko storijo sami (Burke in Sanson, 2019). Zavzemanje za pravice otrok je odgovornost vsake socialne delavke, zato moramo iskati različne mehanizme, s katerimi lahko otrokom ponudimo podporo, z njimi sodelujemo in jih smiselno vpeljemo v dialog in politiko o ukrepanju proti okoljski krizi. Omogočiti jim moramo priložnosti, v katerih prevzemajo aktivno vlogo, izrazijo svoje občutke ter imajo priložnost, da spregovorijo in ukrepajo, kar lahko močno zmanjšuje njihov občutek nemoči (Rabb, 2017: 137).

Učinkoviti načini, kako lahko pomagamo otrokom in mladim osebam, zajemajo njihovo izobraževanje in pripravljenost, treba jih je naučiti, kako lahko varujejo sebe in druge (npr.

z vajami v primeru katastrof ali z majhnimi okoljskimi projekti) (Burke in Sanson, 2019).

Tudi Dominelli (2012: 148) je prepričana, da je usposabljanje otrok kot redni del učnega načrta (kar že počnejo v Bangladešu, Filipinih, na Kitajskem, Japonskem in drugje), kaj storiti v primeru nesreče, strategija, s katero se lahko zmanjša tveganje in rešijo življenja.

Poleg tega pa je pomembno tudi prepoznavanje njihovega potenciala kot nosilk sprememb;

kot zagovornic, ki vplivajo tudi na dejanja drugih; ter tistih, ki vplivajo na spremembe znotraj institucij, politik in procesov zunaj njihove skupnosti (Burke in Sanson, 2019). Kljub povečanemu soglasju po potrebi medgeneracijske pravičnosti so bili odzivi politike nezadostni. Številni mladi imajo še vedno vtis, da se z njimi ne »pogovarja«, ampak se jim

»govori«, menijo, da sodelovanje z njimi ni resnično namenjeno posvetovanju in

53 vključevanju. Če želimo, da je to sodelovanje uspešno, mora obstajati določena raven zaupanja in odprte komunikacije, kjer so mladi obravnavani kot enakovredni partnerji.

Primer pozitivne vpletenosti mladih v politiko je Irska, več kot 150 mladih iz vseh 26 okrožij (Institute for European Environmental Policy, 2020) je na prvi Mladinski skupščini (Youth Assembly) o okoljski krizi razpravljalo o tem, kako se lahko Republika Irska spopade z globalnim segrevanjem. Delegati, stari med 10 in 17 let, so v Dáilu, irskem parlamentu, govorili o naravnem okolju, hrani, ekonomiji, energiji in izobraževanju (BBC NEWS, 2019).

Izvoljene predstavnike in odrasle so pozvali k poslušanju. Poudarili so, da sami niso strokovnjaki in nimajo vseh odgovorov, vendar v svojih desetih priporočilih za ukrepanje in zaustavitev okoljske krize ponujajo ideje, ki lahko odraslim ponudijo izhodišče za delovanje (RTÉ, 2019).

9. DILEME, PASTI IN NEVARNOSTI