3.1.1 Vzorec
Vzorec za pričujočo magistrsko nalogo sem oblikovala na podlagi vzorca slovenske katoliške lirike iz druge polovice 19. stoletja, ki sem ga ob pomoči Pogačnikovega seznama vseh pesniških zbirk tega obdobja v Zgodovini slovenskega slovstva 4 oblikovala in obravnavala v svoji diplomski nalogi, vzorec slovenske katoliške lirike iz prve polovice 20. stoletja pa sem oblikovala na novo, pri čemer sta mi bili pri izboru avtorjev vsaj do neke mere v pomoč antologija Franceta Vodnika Slovenska religiozna lirika in antologija Franceta Pibernika Slovenska duhovna pesem.
Končni izbor pesmi obsega 99 pesmi iz 31 pesniških zbirk 16 avtorjev. Malo pregledneje osnovne podatke o izboru prikazuje spodnja tabela:
avtorji pesniške zbirke pesmi
19. stoletje 11 14 39
20. stoletje 5 17 60
skupaj 16 31 99
Tabela 1: Vzorec
Od 81 pesmi iz 19 pesniških zbirk 14 avtorjev, ki sem jih obravnavala v diplomski nalogi, sem vzorec za 19. stoletje za potrebe magistrske naloge omejila na 39 pesmi iz 14 pesniških zbirk 11 avtorjev. Pesniške zbirke, iz katerih sem črpala, so:
1. Anton Funtek: Izbrane pesmi (1894), - Anton Funtek: Smrt (1896),
- Anton Umek: Pesmi (1865),
- Filip Haderlap: Pesmi na tujem (1876), - Filip Haderlap: Razne poezije (1874), - Fran Cimperman: Pesmi (1874),
- Engelbert Gangl: Iz luči in teme (1897),
82 - Ivan Trinko Zamejski: Poezije (1897), - Janez Bilc: Prvenci (1864),
- Josip Cimperman: Pesmi (1869), - Josip Cimperman: Pesmi 2 (1888),
- Simon Jenko: Pesmi (1864, a z letnico 1865), - Simon Gregorčič: Poezije 1 (1882),
- Simon Gregorčič: Poezije 2 (1888) (Pogačnik 76).
Temu izboru sem dodala še dve pesmi Urbana Jarnika, ki sem ju prav tako obravnavala že v svoji diplomski nalogi, čeprav v vzorcu predstavlja izjemo najprej zato, ker ne spada med avtorje druge polovice 19. stoletja (celo umrl je pred letom 1850), hkrati pa ne gre za avtorja, ki bi imel knjižno objavo, ampak sta bili izbrani pesmi (kot tudi vse preostale njegove pesmi) objavljeni revialno.
Sem pa v vzorcu za magistrsko nalogo v primerjavi z vzorcem diplomske naloge povsem izpustila dela treh avtorjev, in sicer obe pesmi Antona Aškerca in Josipa Stritarja ter pesem Frana Levstika. Razlog za to je bilo predvsem moje opažanje, da njihove pesmi zajemajo predvsem (ali celo zgolj) etično oz. moralno (pri Levstiku tudi katehetično) dimenzijo, kar se je odražalo predvsem v tem, da Jezus (če se pojavi) nastopi zgolj kot moralni učitelj, njegov nauk pa kot etični imperativ, ki je v pesmi instrumentaliziran (predvsem pri Aškercu in Stritarju) z namenom kritiziranja tedanjih družbenih razmer. Iz tega razloga so se mi zdele za pričujočo raziskavo manj zanimive in relevantne.
Vzorec za prvo polovico 20. stoletja je v smislu obsega širši, po številu avtorjev pa skromnejši.
Obsega namreč 60 pesmi 17 pesniških zbirk 5 različnih avtorjev. Od vzorca za drugo polovico 19. stoletja se ta razlikuje tudi po tem, da sem, ker sem imela gradivo možnost iskati v knjigah ZD, v izbor poleg pesmi, objavljenih v pesniških zbirkah, mestoma vključila še nekaj pesmi iz razdelkov, kot so nezbrane pesmi, zgodnja oz. mladostna dela, neobjavljene pesmi in zgodnji rokopisi. Nisem pa vključevala gradiva, različnih osnutkov ali fragmentov, ki so bili objavljeni predvsem v knjigah ZD Edvarda Kocbeka. Pesniške zbirke, iz katerih sem črpala, so:
- Anton Vodnik: Žalostne roke (1922), - Anton Vodnik: Vigilije (1923),
83 - Anton Vodnik: Skozi vrtove (1941),
- Anton Vodnik: Srebrni rog (1948), - Anton Vodnik: Zlati krogi (1952), - Anton Vodnik: Glas tišine (1959), - Anton Vodnik: Sončni mlini (1964), - Edvard Kocbek: Zemlja (1934), - Edvard Kocbek: Groza (1963),
- Edvard Kocbek: Pentagram (prvič objavljena v prvem zvezku Zbranih pesmi leta1977), - Edvard Kocbek: Žerjavica (prvič objavljena v drugem zvezku Zbranih pesmi leta1977), - Vladimir Truhlar: Nova zemlja (1958),
- Vladimir Truhlar: V dnevih šumi ocean (1969), - Vladimir Truhlar: Motnordeči glas (1979),
- France Balantič: Muževna sem steblika (pripravljena februarja 1942 (Pibernik, Komentar k ZD 208), prvi izid leta 1966),
- Ivan Hribovšek: Pesmi (pripravljena leta 1944 (Pibernik, Opombe k ZD 363)), - Anton Vodnik: Talitá, kumi (fragment rokopisne zbirke, 1923),
- Anton Vodnik: Nezbrane objavljene pesmi 1915–1923, - Anton Vodnik: Zgodnji rokopisi 1916–1923,
- Edvard Kocbek: Mladostne pesmi, - Edvard Kocbek: Neobjavljene pesmi, - France Balantič: Nezbrane pesmi, - Ivan Hribovšek: Zgodnje pesmi.
Že priprava izbora avtorjev 20. stoletja mi je predstavljala trd oreh, saj je bilo potencialnih avtorjev v primerjavi z 19. stoletjem kar precej – ne glede na to, da sem že vnaprej sklenila, da se bom spričo dejstva, da so v slovensko književnost »izjemno močni sunki v smeri religiozne umetnosti […] prihajali takoj po prvi svetovni vojni z nastopom ekspresionizma« (Pibernik,
»Slovenska« 251), pri izboru izognila pesnikom moderne. Poudariti je treba tudi, da namen izbora za 20. stoletje nikakor ni bil ustvariti prelet oz. natančen pregled v kvantitativnem smislu, kot sem to naredila pri izboru za 19. stoletje, kjer sem kot potencialne vsebovalke pesmi, ki bi jih lahko vključila v vzorec, obravnavala vse zbirke, ki so izšle med letoma 1854 in 1900, saj bi tovrstno početje na primeru prve polovice 20. stoletja vodilo v ogromen in sploh povsem neobvladljiv vzorec. V začetni fazi dela sem tako prelistala antologiji Franceta Vodnika in
84
Franceta Pibernika, nato pa pregledala prva dela Antona Vodnika, Edvarda Kocbeka, Boža Voduška, Mirana Jarca, Franceta Vodnika, Jožeta Pogačnika in Tineta Hribarja, pri čemer se nisem ozirala na to, ali gre za knjižne ali revialne objave, prebrala sem v Domu in svetu objavljeni cikel »Naše obale« Vladimirja Truhlarja, že precej zgodaj pa sem se odločila, da v izbor vključim tudi Franceta Balantiča in Ivana Hribovška. Naposled sem se vseeno morala odločiti za neko omejeno število avtorjev in tako sem oblikovala precej heterogen izbor, v katerem so se znašli Anton Vodnik, Edvard Kocbek, Vladimir Truhlar, France Balantič in Ivan Hribovšek. K temu izboru je v precejšnji meri pripomoglo tudi dejstvo, da je vseh pet avtorjev že vključenih v ZD (čeprav to velja tudi za Mirana Jarca in Boža Voduška), kar mi je v nadaljevanju gotovo olajšalo delo. Pesniški zbirki sta sicer od avtorjev, ki sem jih sprva imela v mislih, pred letom 1950 izdala tudi Jože Pogačnik (Sinje ozare (1931)) in France Vodnik (Borivec z Bogom (1932)) in že s tega vidika bi bilo zanimivo skozi prizmo upesnjevanja Neizrekljivega v prihodnosti raziskati še liriko Mirana Jarca, Boža Voduška, Jožeta Pogačnika, Franceta Vodnika, morda tudi Tineta Hribarja. V pričujoči magistrski nalogi pa se torej v okviru 20. stoletja ukvarjam zgolj s petimi prej naštetimi avtorji. Odločitev za Antona Vodnika in Edvarda Kocbeka je bila spričo dejstva, da gre, kot se izrazi France Pibernik, za »vodilna katoliška pesnika« (Pibernik, »Ivan«), precej samoumevna. Osrednji in tudi prvi avtor, ki sem se mu konkretneje posvetila, je bil pravzaprav Anton Vodnik in že decembra 2020 izvedena testna raziskava, v okviru katere sem izpeljala kratko primerjalno analizo omenjenega avtorja, Antona Funtka in Urbana Jarnika, je pokazala, da bi bilo povsem dovolj že, če bi se v magistrski nalogi posvetila zgolj njemu. Vendar sem vseeno hotela vnesti še kak drug element,54 saj sem že vnaprej vedela, da se utegne zgoditi, da bom v okviru vzorca za 19. stoletje vključila kar 13 avtorjev (kar se na koncu sicer ni zgodilo), hotela pa sem, da je v nalogi tudi v kvantitativnem smislu vsaj malo več ravnovesja med obema skupinama avtorjev. Prva sta se torej na seznamu
54 Moj izbor pesmi iz 20. stoletja je v smislu raznolikosti avtorjev kljub različnosti avtorskih profilov relativno skromen. Tako France Vodnik kot tudi France Pibernik v svoji antologiji vključita še celo vrsto avtorjev, ki so prav tako pisali religiozno ali duhovno liriko oz. so se tovrstnemu izpovedovanju vsaj mestoma približali – med njimi je tudi veliko kanoniziranih imen (Dragotin Kette, Miran Jarc, Božo Vodušek ipd.). Če pa se osredotočim na svojih pet izbranih avtorjev, France Vodnik v antologijo Slovenska religiozna lirika vključi zgolj svojega brata, Antona Vodnika, in sicer s pesmimi »Ave Maria«, »Ihteči zvoki«, »Narod-David«, »Sveti Frančišek Asiški«,
»Vrnila sem se« in »V sveti knjigi berem«. To dejstvo je precej samoumevno, glede na to, da je bil od petih izbranih avtorjev Anton Vodnik leta 1928, ko je antologija izšla, edini, ki je za sabo že imel vsaj eno knjižno izdajo. France Pibernik pa je v antologijo Slovenska duhovna pesem leta 2001 že vključil tudi vseh pet avtorjev, za katere sem se odločila sama, in sicer se je pri Antonu Vodniku odločil za pesmi »Jaz sem slep, a Nekdo je svetal«, »Samota blestenje je«, »Introitus«, »Mogoče«, »Ihteči zvoki«, »Zimski večeri« in »Moj Bog«, pri Edvardu Kocbeku za pesmi »Telo je tuja last«, »Pod noč nekdo igra«, »Bregovi sveti v noč zvenijo«, »Molitev« in »O, sveti Bog«, pri Vladimirju Truhlarju za pesmi »Ko se mi razodevaš«, »Čas«, »Binkošti«, »Svežina« in »In prenovil boš obličje zemlje«, pri Francetu Balantiču za pesmi »Pot brez konca«, »Studencev močnih, čistih sem željan« in
»Prošnja za besede«, pri Ivanu Hribovšku pa za pesmi »Psalm«, »Paradi«, »Jutro«, »Žalost« in »Pod nebom«.
85
znašla Vodnik in Kocbek, Balantiča in Hribovška pa sem izbrala, ker sta idejno pripadala katolištvu, njuno delo pa vsaj delno zaključi tudi kontinuiteto slovenske katoliške lirike v prvi polovici 20. stoletja, čeprav so Vodnik, Kocbek in Truhlar objavljali še (oz. celo predvsem) po vojni. Njuna vključitev se mi je zdela smiselna tudi zato, ker gre za predstavnika druge generacije, kot sta ji pripadala Kocbek in Vodnik, Vladimir Truhlar pa je v izboru kot avtor, ki je v veliki meri ustvarjal zunaj slovenskih meja in imel tudi povsem drugačno ozadje v smislu okolja in izobrazbe (duhovnik, teolog in predavatelj na Gregoriani), tako ali tako sui generis.
Pravzaprav sem se najbolj obotavljala ravno pri odločitvi, ali Truhlarja vključiti v izbor ali ne, saj je njegova prva pesniška zbirka izšla šele leta 1958, kar ga tehnično gledano ne uvršča med pesnike prve polovice 20. stoletja. In čeprav ni znano, kdaj točno se je resno vrnil k pesnjenju, vemo, da je pesmi revialno objavljal že pred vojno, po čemer bi se dalo sklepati, da so zametki njegovega ustvarjanja nastali že takrat, dejstvo pa je tudi, da je vojna poskrbela tudi za marsikatero zamudo pri izdajanju zbirk, kar je moč opaziti tudi pri Vodniku in Kocbeku. To je tudi razlog, da sem ga naposled vključila v izbor, ki tako precej lepo zajame zelo različne avtorske profile, poetike in usode. Na tem moram še enkrat poudariti, da se moj izbor pesmi izbranih pesnikov nikakor ni končal pri letu 1950, kot bi se dalo sklepati po naslovu magistrske naloge, in da sem v tem smislu precej suvereno kršila meje. Vsi obravnavani avtorji so namreč (vsaj revialno) objavljali že pred vojno, izid zbirke (oz. zbirk) pa sta pred vojno dočakala samo Vodnik in Kocbek, Balantičev prvenec je izšel med vojno, Truhlarjev in Hribovškov pa precej kasneje. Tako sem to upoštevala tudi pri Vodniku in Kocbeku, ki sta še naprej ustvarjala tudi po vojni, vendar sem to (zlasti pri Vodniku) jemala kot nadaljevanje tega, kar je bilo že zastavljeno v prvi polovici 20. stoletja.
Če je že izbira avtorjev za 20. stoletje predstavljala težko odločitev, mi je še večji izziv predstavljal izbor pesmi. Predvsem pri Vodniku in Truhlarju se je namreč hitro pojavila skušnjava, da bi v vzorec vključila kar ves njun opus, kar je seveda neizvedljivo, saj bi se v tem primeru v vzorcu znašlo več sto pesmi – najti je bilo torej treba nekakšen ključ, po katerem bi presojala, katere pesmi vključiti v vzorec in katerih ne. To je bil brez dvoma eden najzahtevnejših vidikov mojega dela, saj v slovenski literaturi, kot sem ugotavljala že v diplomski nalogi, ni mogoče najti nobene resne definicije o tem, kaj religiozna poezija sploh je (Mirkac 8). Katoliška lirika pa je tako ali tako še nekakšna podvrsta religiozne poezije in bi v tem primeru sploh potrebovala svojo definicijo. Vendar pa se je hkrati treba zavedati, da bi tudi v primeru, da bi obstajala neka hipotetična definicija katoliške lirike 19. stoletja, katoliška lirika 20. stoletja potrebovala svojo – drugačno, pravzaprav precej bolj ohlapno in manj določujočo
86
– definicijo glede na bistveno večjo heterogenost v primerjavi z 19. stoletjem. V vsakem primeru si torej z definicijo te ali druge vrste nisem mogla pomagati (kar je morda celo prednost) in po posvetu z mentorjema je bilo jasno, da se bom morala zopet v veliki meri zanesti na intuicijo.
Res pa je, da mi je bila tokrat do neke mere vseeno v pomoč že praksa, ki sem se je držala v diplomski nalogi in mi je vsaj v začetnih fazah pomagala izvesti proces omejevanja. Že a priori sem izločila vse svetniške pesmi, tokrat pa za razliko od diplomske naloge tudi vse Marijine pesmi55 in angelske pesmi (tj. kjer lirski subjekt piše izključno o angelih oz. se na angele obrača). V diplomski nalogi sem na koncu v vzorec sprejela »le dela, iz katerih po mojem mnenju govori avtorjeva osebna vera v Boga« (Mirkac 9), kar je bil v resnici osrednji in končni kriterij. Tudi tokrat sem skušala ravnati podobno, seveda pa sem se ob tem ves čas zavedala, da so vsi našteti kriteriji v svojem bistvu precej subjektivni in pogosto je bila vključitev posamezne pesmi res zgolj rezultat neke osebne presoje na podlagi občutkov, ki so se mi vzbujali ob branju.
Zaradi velike količine gradiva pa sem morala tokrat poleg vsega naštetega najti še en kriterij za oblikovanje končnega izbora, kar je veljalo za oba prvotna vzorca. Vse naštete kriterije namreč izpolnjuje bistveno več pesmi, kot sem jih na koncu vključila v vzorec, zaradi česar sem na tem mestu vključila še za pričujočo nalogo najbistvenejši vidik, namreč – (ne)izrekanje Boga. V vsaki pesmi sem že v osnovi iskala posamezne elemente, ki bi nakazovali na takšno in drugačno specifiko upesnjevanja Boga, Skrivnosti, Neizrekljivega. V tej fazi še nisem razmišljala o katafatičnem in apofatičnem, niti še nisem poglobljeno razmišljala o simbolih in metaforah ter specifiki ločil, sem pa ob vsaki pesmi razmišljala, ali bi se v njej dalo iskati takšne ali drugačne elemente upesnjevanja Neizrekljivega, ki bi bilo zanimivo za analizo. Tako sem postopno le oblikovala tudi končni izbor 99 pesmi, ki jih bom v nadaljevanju analizirala, pesmi, ki pa so ostale zunaj izbora, mi bodo mestoma služile kot stransko gradivo, ki mi bo morda kje v pomoč tudi pri interpretaciji.
V zvezi z oblikovanjem vzorca za 20. stoletje pa moram omeniti še neko specifiko, s katero pri pripravi izbora za 19. stoletje nisem imela težav. Nemalokrat sem se namreč znašla v zadregi, ali je določena pesem usmerjena k Bogu ali k ženski (tj. ali gre za duhovno ali religiozno liriko,
55 Za izjemi bi lahko imeli kvečjemu pesmi Antona Vodnika »Oznanjenje« in »Ženitnina v Kani«, kjer ima Marija pomembno vlogo, vendar ju nimam za Marijini pesmi v klasičnem (slavilnem) pomenu besede, saj so v ospredju Jezusova dela.
87
saj je ta ločnica – zlasti pri Vodniku in Hribovšku – pogosto zelo tanka). Brez sekundarne literature, ki me je pri tem v zadnji fazi izbora nekoliko usmerila, bi se lahko hitro zgodilo, da bi Hribovškov »Psalm«, v katerem lirski subjekt nagovarja neznano skrivnostno (imenuje ga celo »kraljevsko) bitje (»O ti, ki ti ne vem imena, / skrivnost, rojena vekomaj«, »Ti luč, ki od nje nič več ne vidim, / […] / ti noč, ki v tvoje tajnosti / čim dlje vse bolje, bolje vidim«, »Ti večno, nezgubljeno bitje« itd. (Hribovšek)), interpretirala kot primerek katoliške lirike, čeprav gre v resnici za primer ljubezenske lirike (Pibernik, »Ivan«). Na podobne dileme sem večkrat naletela pri Vodniku, zlasti pri njegovih Vigilijah, kjer sta erotična in duhovna dimenzija včasih tako močno prepleteni, da ju je nemogoče ločiti. Še en tak primer je Vodnikova pesem »Kako je to«, objavljena v šolskem letu 1916/1917 v Domačih vajah (Pibernik, »Anton […] ZD 1«
407), ki pa sem jo kljub nekaj pomislekom, povezanih s tem, ali ne gre morebiti za ljubezensko pesem, pustila v ožjem izboru obravnavane lirike, pri čemer mi kot argument služi dejstvo, da osebni zaimek »Ti« pesnik zapisuje z veliko začetnico, kar je značilno za njegovo religiozno, ne pa tudi ljubezensko liriko.
3.1.2 Metode
Že med pripravo izbora sem bila pozorna na morebitne specifike v vzorcu, ki bi nakazovale na to ali ono v povezavi z upesnjevanjem Neizrekljivega, tako da sem na koncu res zajela predvsem pesmi, ki bi mi utegnile razkrivati oz. vsaj omogočiti poglabljanje v (izrečeno ali pa tudi neizrečeno) skrivnost, kaj Bog je oz. ni.
Kot že povedano, sem vzorec že v osnovi razdelila na dva dela – na liriko iz druge polovice 19.
stoletja in liriko iz prve polovice 20. stoletja. Pri obeh so me zanimali elementi, načini oz.
specifike upesnjevanja Neizrekljivega, a ker sta bila tudi oba vzorca precej notranje heterogena, sem v zadnji instanci vsakega avtorja vedno analizirala še posebej.
Prvi del analize in interpretacije je temeljil na splošnejši analizi vzorca, in sicer z vidika besed in besednih zvez (predvsem v vlogi simbolov in metafor), ki bi lahko aludirale na Neizrekljivo.
Omenjeno podobje sem za boljšo preglednost razdelila v tri kategorije glede na način zaznavanja, in sicer »pomensko polje vida«, »pomensko polje sluha in govora« ter »drugo«. Pri analizi tega dela sem se v veliki meri opirala na Biblijo in sem tam, kjer bi se obravnavanim besedam oz. besednim zvezam dalo najti oz. vzporejati kakršne koli biblične reference, te ob
88
pomoči Biblija.net56 sproti izpisovala v tabelo (osrednji vir mi je bil Slovenski standardni prevod, ves čas pa sem vzporedno pregledovala tudi Ekumensko izdajo, Wolfovo Biblijo in Vulgato). Vsaki tovrstni besedi oz. besedni zvezi je sledil tudi pisni komentar z analizo. Razlog, da sem se odločila, da v analizo vključim tudi Biblijo, je, da me je zanimalo, v kolikšni meri bi lahko govorili o pojavljanju podobnih metafor in simbolov, hkrati pa sem sklepala, da mi bodo biblični odlomki v pomoč tudi pri interpretaciji.
Drugi del analize in interpretacije pa se je posvečal vsakemu avtorju posebej. Pri vsakem sem tudi ob pomoči prvega dela analize opozorila na osnovne specifike in splošne značilnosti, povezane z upesnjevanjem Neizrekljivega, zlasti sem bila tu pozorna na (nedoločne) zaimke in (končna) ločila. Temu je nato pri vsakem avtorju sledil še zadnji del, kjer sem na podlagi vseh pridobljenih ugotovitev natančno in karseda celostno interpretirala vse izbrane pesmi posameznega avtorja, pri čemer pa sem poleg vsebine in sporočila seveda v analizo vključila vse prej našteto (tj. metafore, simbole, ločila, zaimke itd.). Analiza upesnjevanja Neizrekljivega pa se mora poleg samega načina upesnjevanja seveda ukvarjati tudi z vsebino – v tem smislu sem ob interpretacijah opazovala, kakšna podoba Boga se v pesmih odstira (če se odstira), kakšni so njegov odnos do lirskega subjekta ter drža oz. odnos lirskega subjekta do Boga. Na podlagi vsega tega – tako elementov »kako« kot tudi elementov »kaj« – sem ugotavljala, ali so posamezne pesmi v večji meri apofatične ali katafatične.
Na tak način sem torej interpretirala vse pesmi, vključene v oba dela vzorca, na koncu pa sem vse specifike ene in druge skupine povzela ter skupini na podlagi posplošitve med sabo primerjala.
56 V nadaljevanju bom uporabljala naslednje kratice: SSP3 za Slovenski standardni prevod, EKU za Ekumensko izdajo, WLF za Wolfovo Biblijo in VUL za Vulgato.
89 3.2 Empirični del z interpretacijo
V nadaljevanju začenjam najprej interpretacijo splošnih značilnosti vzorcev za 19. in 20.
stoletje, nadaljujem z analizo specifik posameznih avtorjev, pri vsakem avtorju pa na koncu sledi še bolj poglobljena interpretacija vsake posamezne pesmi, vse analize in interpretacije pa bom izvedla predvsem pod vidikom osrednjega vprašanja, tj. upesnjevanja Neizrekljivega.
3.2.1 Splošni pregled motivov, metafor in simbolov, ki kažejo na Neizrekljivo 3.2.1.1 Pomensko polje vida
3.2.1.1.1 Kategorija zagrnjenega, zamreženega, zavitega okna oz. očesa
Zagrnjeno/zamreženo/zavito okno/oko:
1 Kr 6,4; Prg 7,6; Vp 2,9; Ezk 41,16; Dan 6,11; Tob 3,11 19. stoletje
- Filip Haderlap (»Molitev«): »Pusti mi videti Tvoj svetli obraz, o Bog, in odvzemi mrežo iznad mojih oči; kajti Tebe videti želim.«
- Filip Haderlap (»Molitev«): »Mreža je pokrila moj pogled in obup je potlačil mojo dušo na tla.«
20. stoletje
Anton Vodnik Edvard Kocbek Vladimir
Truhlar France
Balantič Ivan Hribovšek [»Okna zagrnil sem z
rožami«]: Okna zagrnil sem z rožami …
»Dvojna pesem«: Vsa okna so v črne zavese
»Dvojna pesem«: Vsa okna so v črne zavese