• Rezultati Niso Bili Najdeni

Moja priporočila ter smernice

3 EMPIRIČNI DEL

3.10 Moja priporočila ter smernice

Pri analizi sem dobil vpogled v spremembo zakona in problematiko brezposelnosti mladih in staranja prebivalstva.

Podatki kažejo na trend staranja prebivalstva, kar negativno vpliva na pokojninsko blagajno, saj je vedno več ljudi, ki prejema pokojnine in vedno manj ljudi, ki jih vplačuje. Smernice Evropske unije, posledično tudi Slovenije, da bi se podaljševala delovna doba ljudi, ki so še zmožni dela, se mi zdi absolutno smiselna. Podaljševanja delovne dobe delavcev je trenutno edina oprijemljiva rešitev, ki jo imamo na voljo za ohranjanje vzdržljivosti pokojninskega sistema. Slika 3.2 (razlogi za upokojitev, 2011) dobro prikazuje, da se večina starejših delavcev, ki izpolni pogoje starostne pokojnine, preneha delati, ker imajo to možnost in ne zaradi zdravstvenih razlogov ali pa ker bi se počutili prestare za delo. Tukaj vidim veliko neizkoriščenega potenciala za polnjenje pokojninske blagajne oziroma vsaj ne-črpanju pokojninske blagajne, tako dejanje delavca pa je nagrajeno s 40 % v prvih dveh letih ter 20 % dodatne pokojnine do prenehanje zaposlitve, kot dodatek k plači. Gre za smiselno kompenzacijo za delavce, ki so pripravljeni delati dlje in s tem olajšajo stroške države.

Odnos do spodbujanja daljšanja delovne dobe se je spremenil v času trenutne zdravstvene krize.

Epidemija Covid-19 je vplivala na gospodarstvo in trg zaradi zapiranja trgovin, šol, ustanov in javnega življenja na splošno. Mnogi podjetniki so v tem času utrpeli finančne izgube, saj so še vedno izplačevali plače svojim delavcev ter dajatve, kot so npr. za zemljišče, medtem pa je

44

njihov dobiček močno upadel. Takšne težke okoliščine so se vlekle več mesecev, mnogi so zaradi nevzdržnosti tudi bankrotirali. Sprememba Zakona o delovnih razmerjih ta problem tudi naslavlja, s tem ko nudi nekaj utehe podjetnikom v možnosti odpuščanja starejših delavcev, ki imajo zagotovljeno starostno pokojnino, za znižanje stroškov podjetja.

Osebno pozdravljam poskus vlade za razbremenitev podjetnikov, a vidim problem v dejstvu, da se stroški prenesejo na davkoplačevalce. Stroški vključujejo pokojninske stroške, ki so zaradi večjega števila nedavno upokojenih višji, hkrati pa še stroške odpravnin, ki pa padejo na podjetje oziroma državo v primeru javnih uslužbencev. Zdi se mi pravilno, da se podjetnikom, predvsem majhnim, olajša poslovanje, saj njihovo poslovanje polni državno blagajno, a treba se je zavedati, da je njihova razbremenitev smiselna le, če je to dobro za državno blagajno, in ne, če to stane državo še več denarja. Vsekakor bi bilo v tem pogledu smiselno opraviti več raziskav, ki bi pokazale, ali bi se zadeva za državo dejansko splačala, potrebna pa bi bila tudi razprava z javnostjo in deležniki o tem, kaj bi bilo smiselno storiti. V primeru proti-koronskega paketa PKP7 oziroma spremembi o delovnih razmerjih tovrstne diskusije ni bilo, kar je bil po mojem mnenju tudi glavni razlog za odločitev ustavnega sodišča o zadržanju spremembe zakona. Posledice spremembe zakona bi bile lahko velike za cel trg, pokojninski sistem ter blagajno, zato je bila ustavitev delovanja zakona, brez temeljite diskusije in analiz, smiselna in nujno potrebna.

Eden od argumentov za spremembo delovne zakonodaje je bil zmanjševanje brezposelnosti med mladimi. Brezposelnost mladih v Sloveniji predstavlja problem, kar je razvidno iz podatkov prikazanih v tabeli 2.2, saj je kar nekaj odstotkov mladih brezposelnih. Potrebno pa je izpostaviti, da tabela nakazuje, da se brezposelnost mladih v Sloveniji relativno, zmanjšuje.

Še vedno pa ima Slovenija glede na evropsko povprečje brezposelnosti mladih nekoliko višji odstotek le-teh. Menim, da bi lahko ukrep vlade za spremembo Zakona o delovnih razmerjih omogočil nekaj novih delovnih mest, ki bi bila na voljo tudi za mlade. Menim, da gre za dobro idejo, a le če gledamo iz vidika brezposelnih mladih, druge vidike pa zanemarimo.

Če povzamem, menim, da gre odločitev vlade za tovrstno spreminjanje zakona v smeri dokaj politične in ideološke usmeritve, ki je pogosta za vlade na desnem političnem kontinuumu. Kot je rekel Kropivnik (1996), je za desni politični kontinuum značilno svobodno podjetniško, prizadevajo pa si za čimbolj vitko državo ter manjšanje socialnih pravic. Odgovor ministrstva v intervjuju potrdi moje predvidevanje, saj pravijo, da je delovnopravno razmerje bistveno bolj v prid delavca, kakor pa delodajalca. Pravijo tudi, da ima zaposleni starejši delavec višjo plačo

45

v primerjavi z novozaposlenimi mladimi, kar pomeni višji strošek dela. Torej izpostavijo vse vidike, ki so neugodni za podjetnike, ne upoštevajo pa pravic starejših delavcev ali pa stroškov države. V njihovih odgovorih vidim potegovanje za čim bolj svoboden trg, s čim manj vmešavanja države ter čim bolj svobodno podjetništvo.

Začuden sem nad dejstvom, da vlada ni upoštevala zajetnih priporočil prejšnjih vlad, npr. Bele knjige o pokojninah iz leta 2016, ki dobro prikaže trend staranja in projekcije nadaljevanja trenutnega pokojninskega sistema brez sprememb na družbo. Njihovo glavno sporočilo je nujnost premikanja starosti upokojevanja iz 60 proti 65 let, oziroma celo do 67 let. Le s takšnim ukrepom bi lahko dosegli ugodne projekcije za prihodnja leta, ter stabilnost pokojninske blagajne. Takrat sicer ni bilo Covid-19 krize, a bi bilo vseeno smiselno upoštevati dokument pri presoji spreminjanja zakonov v zvezi z delovnimi razmerji starejših.

Moja priporočila bi bila, da bi bilo potrebno ohraniti obstoječi sistem, ki spodbuja starejše delavce, da opravljajo delo po dosegu pogojev za upokojitev, lahko pa bi dodali možnost delodajalcem, da prekinejo delovno razmerje z zaposlenim starejšim delavcem, ko ta doseže 65 let. Tako kot je vlada v spremembi zakona predlagala, da ima delodajalec možnost prekiniti delovno razmerje z delavcem, ki doseže 60 let ter pogoje za starostno upokojitev, lahko ta kriterij prestavimo na 65 let, če delodajalec v tem vidi kakšne prednosti za podjetje. V primeru delavca, ki dela do 65 leta, pa bi se znesek odpravnine zmanjšal. Za tiste, ki pa imajo manj kot 40 let delovne dobe, pa se kriterij prestavi na 67 let, oziroma se najde kakšno drugo alternativo za reševanje tovrstnega problema.

Obenem menim, da bi bilo smiselno omejiti obstoječa delovna razmerja na 70 let starosti, saj bi s tem omogočili odpiranje mest za mlade, oziroma preprečili predolgo napolnjenost kadrov s starejšimi delavci. S tako spremembo bi ohranili pravice starejših delavcev, hkrati pa dodali nekaj fleksibilnosti podjetnikom pri izbiri novih, mlajših kadrov. Po prenehanju delovnega razmerji pri 70 letih pa bi lahko uvedli sistem, ki bi omogočal nadaljevanje dela, a za bolj simbolični znesek, ki bi bil nekoliko višji, kot bi bila njihova izračunana starostna pokojnina, a manjši kot bi bila njihova redna mesečna plača, brez dodatka za delo pri višji starosti. Tako bi lahko ljudje, ki so pri 70 letih še delovno zmožni in bi jim bilo to v interesu ter bi bilo to v interesu podjetja, še vedno hodili v službo in prejemali plačo, ki bi bila vseeno višja od njihovega zneska starostne pokojnine, a mnogo nižja od njihove predhodne plače z dodatki.

Problematiko brezposelnih mladih pa bi se lotili z drugačnimi strategijami, ki bi spodbujale mlade k zaposlitvi. Lahko bi spodbujali podjetništvo pri mladih, porazdelili socialno pomoč za

46

brezposelne mlade, spodbujali sodelovanja izobraževalnih ustanov s podjetji ali pa uporabili druge tovrstne strategije. Mnenja sem, da sta problem brezposelnosti mladih in pa delovna razmerja starejših delavcev dva različna problema, ki ju moramo obravnavati drugače, predvsem pa ločeno. Obravnavanje obeh problemov kot enega je podobno primerjanju jabolk s hruškami ter ne vodi do produktivnih debat. Prav tako bi lahko rekli, da gre pri omilitvi posledic pandemije za podjetnike podobno, kot pri brezposelnih mladih in starejših delavcih za ločen problem. Metanje vseh treh tematik v isti koš vodi do medgeneracijskih konfliktov in splošne zmede.

47