Naravna dediščina

Ob opisu naravne dediščine prostora s katerim se ukvarja to diplomsko delo, je treba upoštevati dejstvo, da celotno območje obdelave sodi v del prostora, ki je bil leta 1981 razglašen za Naravni park Velebit, medtem ko je določen del prostora še dodatno zavarovan in je del območja Narodnega parka Severni Velebit, razglašenega leta 1999.

Tako kot ob celotni obali pod Velebitom tudi v območju obdelave najdemo številne drage, nastale z dolgoletnim delovanjem hudourniških vod, kot pravi Rogić (1957). Najbolj veličastna draga in zaliv daleč naokrog je Zavratnica. To potrjuje Božičević (2002) v svojem članku »Draga Zavratnica – a ne fjord«. Avtor tudi pravi, da je bila Zavratnica zaradi svoje prepoznavnosti in redkosti leta 1981 razglašena za območje zavarovane krajine, danes pa je z istim statusom administrativno vključena v Narodni park Severni Velebit. Znotraj Zavratnice poleg številnih kraški form najdemo tudi veličastni skalni osamelec Anin zob, ki se nahaja ob koncu sprehajalne poti.

Slika 37: Pogled iz zraka na Zavratnico in Jablanac na levi; (Marinas.com, maj 2012)

Slika 38: Pogled na Zavratnico, turistično stezo in skalni osamelec Anin zob

V neposredni bližini obale najdemo številne obalne gozdove, ki se nahajajo na pred burjo zaščitenih delih površja. Gozdovi so sestavljeni iz zimzelenih in listopadnih vrst. Obstajajo primeri mešanih gozdov, kot tudi gozdov, ki vsebujejo samo primere zimzelene oziroma listopadne flore. Gozdovi so poraščeni z gostim, pogosto neprehodnim grmičevjem.

Nastali so v procesih zaraščanja kmetijskih površin - vrtov, pašnikov in travnikov, predvsem zaradi že omenjenega skoraj popolnega opuščanja tradicionalnega načina življenja in odseljevanja ljudi. Kot posledica zaraščanja kmetijskih površin so številni gozdovi obdani z suhozidi, ki so bili grajeni kot zaščita za travnike in vrtove (Stručna podloga …, 2006; Studija o utjecaju …, 2006) in (Rogić, 1957).

Med morsko gladino, srednjegorskimi in visokogorskimi travniki ter gozdovi se nahaja območje podgorskega krasa. Rogić (1957) ga opisuje kot zelo nerodovitno območje, pokrito z včasih zelo ostrimi in neprehodnimi skalami, med katerimi na redkih koščkih zemlje raste posamezno grmičevje ali manjša drevesa. Avtor dodaja, da so posebnost tega prostora naravni vodni zadrževalniki oz. škavnice. To so vdolbine, nastale s topljenjem apnenca, ki so ob zapolnitvi z deževnico služile kot dodaten vir vode za drobnico. Danes večinoma služijo kot vir pitne vode za divje živali.

Na prehodnem območju med podgorskim krasom in Srednjegorjem oziroma ob drugem planinskem robu se nahaja skupina mogočnih apnenčastih skal, poimenovana kuki. Avtorji Rogič (1957), Marković (1967) ter Perica in Orešić (1999) se strinjajo, da so kuki posebnost Velebita in podvelebitskega območja, hkrati pa so tudi ena izmed številnih naravnih posebnosti, zaradi katerih je območje Severnega Velebita razglašeno za narodni park. Znotraj območja obdelave najdemo enega izmed zelo dolgih kukov ter številne manjše kuke v njegovi neposredni bližini. Najbolj veličasten, čeprav ne zaradi svoje velikosti, ampak elegance, je Strogir, štrleča apnenčasta skala, ki se nahaja ob planinskem prehodu Turska vrata.

Slika 39: Presušena podgorska škavnica Slika 40: Detajl presušene škavnice

V severnem delu območja obdelave, zraven naselja Živi Bunari ob sami jadranski magistrali, najdemo naravni most, enostavno poimenovan »Peč«. Nastal je, pravita Perica in Orešić (1999), kot posledica tisočletnega delovanja hudourniških voda in topljivosti apnenčastih sten.

Zahodno od kukov, na drugi velebitski terasi, se začenja območje Srednjegorja. Najbolj veličasten element Srednjegorja znotraj območja obdelave je Dundović pod - kraška kotanja, ki se nahaja na nadmorski višini 700 m, obdana s planinskim robom in kuki na južni ter zmerno dvigajočimi se pobočji Visokogorja na severni strani. Na planoti je bilo včasih naselje, a je bilo, tako kot številna naselja v tem območju, zapuščeno sredi 20.

stoletja. Številni srednjegorski travniki, ki so skozi stoletja služili kot pašniki, so danes v stanju zaraščanja z zimzelenimi in listopadnimi gozdovi.

Slika 43: Strogir Slika 42: Peč

Slika 41: Kuki - južno od Dundović poda, neposredno pod drugim planinskim robom

Planinskih gozdovi primorske strani Velebita segajo iz Srednjegorja skozi Visokogorje do njegove severne celinske strani. Planinski vrhovi Visokogorja, ki so se znašli znotraj območja obdelave, so del tretjega planinskega roba in ponavadi zaradi tankega sloja prsti ter krutih vremenskih pogojev pokriti le s travo in med posamičnimi apnenčastimi skalami rastočim grmičevjem, kot med ostalim pravita Perica in Orešić (1999). Zaradi takih vremenskih in rastiščnih pogojev so visokogorski travniki v izredno manjši meri zaraščeni kot tisti v Srednjegorju.

Slika 44: Dundović pod – listopadni in zimzeleni gozdovi Srednjegorja ter kmetijske površine v zaraščanju

Slika 45: Bivši pašniki s suhozidi, danes le visokogorski travniki (kraška kotanja oz. padež Bilensko Mirovo, v neposredni bližini Alana

Slika 46: Visokogorski travniki z apnenčastimi skalami in grmičevjem (južno pobočje vrha Buljma)

Slika 47: Planinski vrhovi, gozdovi in travniki ter ostanki žičnice Stinica – Alan (Cerovac in Cerovac.

Jablanac - Vrata. http://free-ri.t-com.hr/xalik/jablanac-vrata.html, sept. 2009)

Jakovac G. Povezava Narodnega parka Severni Velebit z obalo. Dipl. delo. Ljubljana, Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Odd. za krajinsko arhitekturo, 2013