Izraza zakoniti sodnik in naravni sodnik sta sinonima, čeprav se v novejši pravni literaturi pogosteje uporablja prvi.
Pravica, da o človekovih pravicah in dolžnostih ter tudi o obtožbah zoper človeka brez nepotrebnega odlašanja odloči neodvisno in nepristransko sodišče, je osnovna temeljna človekova pravica v vseh civiliziranih narodih. Kot vrhovna temeljna pravica je vsebovana v vseh večjih mednarodnih konvencijah in tudi v 23. členu URS. Gre za pravico, da o osebnih pravicah in dolžnostih ter tudi o obtožbah zoper njo odloča t. i. »naravni sodnik«.
Drugi odstavek 23. člena Ustave tako zagotavlja pravico do naravnega oziroma zakonitega sodnika, ko predpisuje, da lahko v zadevi sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Ustavno pravico do sodnega varstva na zakonski ravni varuje tudi določba 1. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku16 (v nadaljevanju ZKP), ki kot absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka določa tudi takrat, ko je bilo sodišče nepravilno sestavljeno.17
Tako institut naravnega sodnika preprečuje, da bi o sporu odločal sodnik, ki je bil izbran naknadno oziroma na način in po kriterijih, določenih po tem, ko je sporna situacija že nastala, in zahteva, da se sodnikom dodeljujejo zadeve na vnaprej predpisan način. Določila o naravnem sodniku posegajo z delom tudi v način izvrševanja instituta izločitve sodnika (o čemer bo več povedanega v nadaljevanju), gre pa prvenstveno za to, da z izločitvijo ni mogoče sanirati pomanjkljivosti, ki so nastale zato, ker v postopku ni nastopal naravni sodnik, torej pomanjkljivosti, zaradi katerih oseba sploh ni sposobna opravljati sodniške funkcije (iudex incapax – absolutno nesposoben sodnik), ker takšna oseba sploh ni nastopila sodniške funkcije ali ker ji je le-ta prenehala ali pa ji je prenehal mandat. Tako tudi odločitve, ki jih sprejme takšna oseba, ki je absolutno nesposobna opravljati sodniško funkcijo (ne glede na to, ali sama ali v senatu), ne pomenijo izvajanja sodne oblasti. Tako takšne odločitve ne morejo (in niti ne smejo)
16 Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 8/16 – odl.
US, 64/16 – odl. US, 65/16 – odl. US, 66/17 – ORZKP153, 154, 22/19, 55/20 – odl. US, 89/20 – odl. US, 191/20 – odl. US, 200/20 in 105/21 – odl. US).
17 Sodba VSRS I Ips 16870/2014 z dne 15. 6. 2017.
12 imeti pravnih posledic, kakršne so predvidene in predpisane za odločbe v kazenskem postopku (ali pa v kakršnemkoli postopku nasploh); odločba je pravno neveljavna oziroma neobstoječa.
Takšna odločitev tako ne pridobi statusa pravnomočne odločitve (2. člen Zakona o sodiščih18 – ZS) in je iz tega istega razloga ni mogoče prisilno izvršiti.19 Iz vsega navedenega (in kakor bo tudi v nadaljevanju podrobneje prikazano) izhaja, da je pravica do neodvisnega in pristranskega sojenja, ki se manifestira skozi naravnega sodnika, eden od temeljnih kamnov sodne veje oblasti v vseh modernih državah; s tem se z institutom naravnega sodnika uresničujejo tudi jamstva poštenega sodnega postopka.
4.1. NEODVISNOST SODIŠČA
20Neodvisnost sodišča je eden od temeljnih institutov, s katerim se zagotavlja pošteno sojenje ter s katerim se vsaj deloma vpliva tudi na nepristranskost odločujočih sodišč.
Neodvisnost sodišč se lahko manifestira na več področjih.
Prvič, neodvisnost sodišča lahko pomeni neodvisnost v vsebinskem pomenu; pod tem se razume, da je sodišče pri izvrševanju sodne funkcije neodvisno od vseh vplivov izvršilne veje oblasti, prav tako je neodvisno od stališč drugih sodišč.21 V svojem odločanju se sodišče tako lahko podreja samo ustavi in zakonu. To potrjuje tudi Vrhovno sodišče samo, ko o sodni praksi navaja:
V slovenskem kontinentalnem pravnem sistemu sodišča niso vezana na odločbe višjih sodišč izven obsega konkretnega primera. Po Zakonu o sodiščih so
18Zakon o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 86/10 – ZJNepS, 33/11, 75/12 – ZSPDSLS-A, 63/13, 17/15, 23/17 – ZSSve, 22/18 – ZSICT, 16/19 – ZNP-1, 104/20 in 203/20 – ZIUPOPDVE).
19 Povzeto po Stubbs, K. Š., Gorkič, P., Fišer, Z., Temelji kazenskega procesnega prava, str. 278.
20 Navedene so v teoriji pogoste oblike delitve neodvisnosti sodišča; poleg navedenih lahko neodvisnost pogledamo še z drugih zornih kotov, eden od filozofskih zornih kotov je npr. naveden v opombi pod črto št. 12.
21 V novejšem času se sicer v našem pravnem sistemu krepijo precedenčni učinki odločb, predvsem odločb Vrhovnega in Ustavnega sodišča, vse z namenom zagotoviti enotnost sodnega odločanja na celotnem ozemlju Republike Slovenije, ter tudi zagotoviti predvidljivost izhoda sodnih odločb, kar vse vpliva na pravico do pravne varnosti. Seveda pa takšne odločitve Vrhovnega in Ustavnega sodišča niso fiksne, sodišče lahko od njih, če ugotovi, da je potrebno, tudi odstopi, prav tako lahko svojo predhodno mišljenje in sodno prakso s svojimi odločbami spremenita Vrhovno in Ustavno sodišče sami. To izhaja, med drugim, iz prvega odstavka 109. člena Zakona o sodiščih, ki navaja: »Vrhovno sodišče skrbi za enotno sodno prakso,« in iz dejstva, da bi nižja sodišča, če bi na različnih področjih v podobnih primerih lahko postopala opazno drugače, s tem kršila pravila enotne sodne prakse ter pravila o pravni varnosti in predvidljivosti. Tezo, da sodišča najvišjega ranga lahko spremenijo tudi svojo predhodno prakso, izhaja med drugim tudi iz sodne odločbe IV Ips 105/2009, kjer Vrhovno sodišče navaja:
»Vrhovno sodišče spreminja dosedanjo prakso.« Podobno navaja Vrhovno sodišče tudi v nekaterih drugih sodbah z drugih področij. Prav tako tezo o neodvisnosti sodišč potrjuje 125. člen URS, ki navaja, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani samo na ustavo in zakon, kakor tudi iz 3. člena Zakona o sodiščih, ki govori, da je sodnik pri opravljanju svoje službe vezan na ustavo in zakon. Sodne prakse načeloma noben izvor prava ne omenja. Prav tako to mišljenje potrjuje literatura, npr. mišljenje potrjujejo K. Š. Stubbs, P. Gorkič in Z. Fišer v svoji knjigi Temelji kazenskega procesnega prava.
13 zavezujoča le (načelna) pravna mnenja vrhovnega sodišča, in še to zgolj za senate vrhovnega sodišča, ki so sprejeli določeno mnenje. Sodna praksa služi kot posvetovalno orodje, ki ga sodišče sicer ni dolžno upoštevati kot absolutno referenco.22
Neodvisnost se lahko razume tudi kot osebna neodvisnost. Pri tem gre predvsem za ureditev volitev (imenovanja) in razreševanja sodnikov (130. in 132. člen URS), trajnost njihove funkcije (129. člen URS) in njihovo nepremestljivost (4. člen Zakona o sodniški službi23 – v nadaljevanju ZSS), da bi se dosegla njihova neodvisnost od osebe/institucije, ki jih je imenovala na položaj. V sklopu tega lahko govorimo o sodnikovi notranji neodvisnosti, namen katere je preprečiti, da bi osebe znotraj sodišč kakorkoli vplivale na sodnikovo odločanje v konkretnem sporu.
Kot zelo subtilna oblika neodvisnosti se dojema neodvisnost od družbe. Gre za obliko (ne)odvisnosti sodišča od vplivov družbe, predvsem medijev. Sodniki morajo znati ohraniti dovoljšnjo oddaljenost od takšnih vplivov ter ne dopustiti, da bi takšni družbeni »pritiski« lahko vplivali na zakonitost sodnega postopka ter da vplivi in pritiski ne prestopijo konkretnega poročanja in resne kritike.24
Nazadnje lahko govorimo tudi o kolektivnem vidiku neodvisnosti sodišč. Ta vidik razumemo, da so sodišča in sodna veja oblasti v celoti neodvisna25 od izvršne in zakonodajne veje oblasti.
4.2. NEPRISTRANSKOST SODIŠČA
Kadar govorimo o nepristranskosti sodišča, govorimo o lastnosti, ki je pogoj za opravljanje sodne (sodniške) funkcije, praviloma pa se navezuje predvsem na povezanost sodnika ali s kazensko zadevo ali z enim od udeležencev kazenskega postopka.
Cilj je, da se doseže »čim dalj trajajoča dovzetnost za informacije, v pravnih situacijah [za] dokaze obeh strani spora«, kot njeno nasprotje pa se kaže
22 »Kaj je sodna praksa«, dostopno na: https://www.sodisce.si/sodni_postopki/objave/2009021320342893/ (20.
11. 2021).
23 Zakon o sodniški službi (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 91/09, 33/11, 46/13, 63/13,
69/13 – popr., 95/14 – ZUPPJS15, 17/15, 23/17 – ZSSve in 36/19 – ZDT-1C).
24 Povzeto po Pavčnik, M., Neodvisnost sodnikov (1), Pravosodni bilten 1/2015.
25 Vprašanje je sicer, ali lahko govorimo, da je sodna veja oblasti v celoti neodvisna od zakonodajne. Prvič, zakonodajna veja oblasti lahko vpliva na sodno s tem, da sama sebi piše zakone. Drugič, postavlja se vprašanje želje državnega zbora, da preko instituta parlamentarne preiskave izvaja pritisk na sodno vejo oblasti. In tretjič, postavlja se vprašanje neodvisnosti sodne veje oblasti od zakonodajne veje oblasti, kadar zakonodajna veja oblasti odloča o proračunu, preko tega pa o sredstvih, namenjenih sodni veji oblasti. Postavlja se vprašanje, ali je sodna veja oblasti lahko resnično neodvisna, vse dokler nima svojega lastnega vira sredstev.
14
»prezgodnja in prevelika dovzetnost za argumente ene strani in posledična [...]
nedojemljivost za argumente druge strani v sporu«.26
S takšnim razumevanjem nepristranskosti sodnika se kar najbolj približamo objektivnosti kazenskega postopka in se poskrbi, da sodišče ohranja v postopku tudi svojo garantno vlogo.27 Gre pravzaprav za to, da zakonodajalec skrbi, da že sami zakonski predpisi odražajo neodvisnost sodišč. »Takšni predpisi so praviloma namenjeni krepitvi zaupanja, ki ga morajo sodišča v demokratični družbi vzbujati v ljudeh: 'Justice must not only be done: it must also be seen to be done'.«28 Seveda pa so pri dojemanju nepristranskosti sodišča pomembni tudi pravnokulturni dejavniki; tako bosta npr. v sodnih sistemih, ki temeljijo bolj na akuzatornem načelu, prišli bolj do izraza ambivalentnost in pasivnost sodišč, v sodnih sistemih, ki temeljijo na kombinaciji akuzatornega in inkvizicijskega načela, pa bo nepristranskost zasnovana okoli mnogo aktivnejše vloge sodišča v sporu. Tem izhodiščem je merila nepristranskosti prilagodilo tudi ESČP, pod njegovim vplivom pa tudi slovenska nacionalna zakonodaja.29