Stili navezanosti

Ainsworth opredeli 3 stile navezanosti:

− Varna navezanost

Pri tem stilu navezanosti so bili otroci mame veseli ob vrnitvi, so se privili k njej in se precej hitro tudi potolažili ter igrali naprej (Bašič Jančar 2019, 53). Matere varno navezanih otrok so se nanje takoj ob vrnitvi v prostor odzvale, jih vzele v naročje in potolažile (Bašič Jančar 2019, 54).

Ta stil navezanosti se razvije, ko otrok ve in čuti, da so mu starši, skrbniki vedno na voljo in se nanj in njegove potrebe primerno odzivajo in mu v situacijah, ko potrebuje pomoč, je prestrašen, se ne počuti varnega, pomagajo (Poljanec 2015, 37). Starši se na otrokove potrebe in stiske odzivajo, kar pomeni, da jih prepoznajo in sprejemajo ter poskušajo otroka potolažiti. Ravnajo zanesljivo in varno. Takšen tip navezanosti kaže večina otrok, med 55 in 65 % (Erzar in Kompan Erzar 2011, 18). Otroci s tem tipom navezanosti bodo svet sproščeno raziskovali, saj se na svoje starše in njihovo pomoč lahko zanesejo (Poljanec 2015, 38).

− Tesnobna ambivalentna navezanost

Otroci so pri tem stilu navezanosti zelo močno jokali ob vrnitvi matere in se težko potolažili. Opaziti je bilo jezo, ki jim je onemogočala vzpostavitev ponovnega stika z mamo (Bašič Jančar 2019, 53).

Matere otrok, ki so tesnobno ambivalentno navezani, so bile ob vrnitvi nepredvidljive in otroci niso vedeli, kaj lahko od njih pričakujejo (Bašič Jančar 2019, 53).

Pri tem tipu navezanosti je značilno, da je otrok negotov glede odzivov staršev.

Ni siguren, da bo, ko bo stiski ali nevarnosti, dobil od staršev pomoč. Takšen vzorec razvijejo otroci, katerih starši niso vedno na voljo. Včasih se nanje lahko zanesejo, v določenih situacijah pa se na otrokove potrebe ne zmorejo odzvati in reagirati. Takšni otroci se zelo osredotočijo na obnašanje in počutje staršev, da poskušajo optimizirati možnosti, da dobijo njihovo pozornost. Ti otroci se naučijo, da jim pomoč za reguliranje čustev in občutkov ni vedno na voljo in tako svoja čustva držijo na površju, da, ko zaznajo možnost, da se bo staršem uspelo odzvati nanje, čustva takoj izrazijo. Otroci svoja čustva velikokrat močneje in pretirano poudarjajo, saj upajo, da bodo starši na tak način prej zaznali njihove občutke in se nanje odzvali. Otrok tesnobno ambivalentne navezanosti je približno 10 % (Poljanec 2015, 38–40).

− Tesnobno izogibajoča navezanost

Otroci mame ob njeni vrnitvi niso bili veseli, niso kazali zanimanja in niso odreagirali. Niso iskali njene bližine. Dajali so vtis samozadostnosti in nadaljevali z igro, kot da jim je vseeno (Bašič Jančar 2019, 53).

Matere tesnobno izogibajočih otrok pa so ob vrnitvi v prostor otroke zavračale, niso kazale čustev, bile so napete in jezne (Bašič Jančar 2019, 53).

Pri tej obliki navezanosti otroci svojim staršem ne zaupajo in se nanje ne zanašajo, saj so bili večkrat deležni kritiziranja in zavrnitev ter tako nimajo občutka varnosti in sigurnosti, da jim bodo starši pomagali, če bodo pomoč potrebovali. Otroci tega stila navezanosti so na zunaj videti najbolj samostojni, neprizadeti in ne izražajo čustev. Med raziskavo s tujo situacijo so otrokom merili srčni utrip in ugotovili, da so otroci tega tipa navezanosti navznoter kazali največ sprememb. Ob neznani situaciji se jim je srčni utrip zelo povečal, na zunaj pa so ostajali mirni in videti neprizadeto. Njihov organizem je bil zelo nemiren, čeprav tega na zunaj niso kazali. Otroci tega tipa navezanosti so se naučili, da se na pomoč staršev za pomiritev in regulacijo občutij ne morejo zanesti in tako vsa občutja potlačijo in zatrejo (Poljanec 2015, 40–42). Takšni otroci, kljub stiski in potrebi, odnosa ne bodo iskali (Bašič Jančar 2019, 78). Otrok tesnobno izogibajoče navezanosti je približno 20 % (Poljanec 2015, 40–42).

Med preizkusom pa so ugotovili, da obstaja skupina otrok, ki jih ne morejo uvrstiti v nobeno od naštetih kategorij in so zato vzpostavili še dodatno, četrto kategorijo.

− Dezorganizirana navezanost

Otroke prvih treh kategorij povezuje to, da imajo, čeprav so njihovi stili navezanosti različni, načrt, kako se v določeni situaciji odzovejo. Otroci dezorganiziranega tipa navezanosti pa imajo skupno značilnost ravno to, da nimajo načrta za reakcijo v določeni situaciji oziroma svoj način vedenja stalno spreminjajo. V stiski se ti otroci do svojega skrbnika vedejo dezorientirano ter na takšen način kažejo strah in stiske. Kadar morajo pri skrbniku, starših iskati zavetje, se mu približujejo, vendar gledajo stran, njihovo vedenje pa je podobno neki obliki transa, drža telesa je nenavadna. Otroci s takim tipom navezanosti so velikokrat žrtve zlorab, zanemarjanja in neprimernega odnosa skrbnika, staršev ali pa so njihovi starši, skrbniki doživeli hudo izgubo, travmo in so bili tako nesposobni ustreznih odzivov na otroka (Erzar in Kompan Erzar 2011, 20).

Bašič Jančar piše, da je, ko govorimo o zdravem otrokovem razvoju, temeljno vprašanje, ali je oseba navezovanja blizu, se na otroka odziva, mu posveča pozornost. Če je oseba, s katero otrok išče stik in navezanost, odsotna in neodzivna, se bodo v otroku prebudila občutja sramu, strahu, tesnobe. Kot posledica teh občutij se pojavijo obrambni mehanizmi. V primerih, ko je oseba navezovanja odzivna, se v otroku vzbudijo čustva varnosti, ljubezni in zaupanja. Takšen otrok bo sproščen, imel bo željo raziskovati, bo vesel in nasmejan (Bašič Jančar 2019, 50).